Začetek konca ?

Ne morem verjet, saj ne morem verjet!!!

Ura je nekaj minut čez pol noč, jaz pa niti slučajno ne bom mogla zatisniti očesa, če se ne bom vsaj malo ˝izpihala˝. Kot verjetno veste, sem se v prejšnjim blogu spraševala, ali sva par ali nisva oz. ali bi sploh rada, da sva. Po tem so se moja samo-spraševanja malo pomirila, strah pa sem potlačila v njegovih lepih sms-ih, pogostih klicih in poljubih. Kako sem bila naivna!!!

Danes me je povabil na Prešerca - kuhano vino, praženi mandlji in kljub temu, da je naletavanje snežink nadomestilo pršenje dežja, je vse skupaj zvenelo nadvse romantično. Upala sem, da bova danes dorekla najino zvezo in da bova končno zaživela v bleščavi popolnosti. Ponovno - naivnica!!!

Dobila sva se torej pri gromozanski jelki. Nežno me je objel in poljubil, tako da se mi je zdelo, da se začela lebdeti rahlo nad tlemi. Zdelo se mi je, da sva tako povezana, da sva se drug drugemu odprla in da ne more prav nič skaliti najine sreče. Odpravila sva se prek Tromostovja proti stojnicah. Brez kakršnegakoli razmišljanja sem ga prijela za roko, kar se mi ni zdelo nič takšnega. Če se že poljubljava v javnosti in sva tako rekoč (vsaj jaz naju tako dojemam) že v bistvu par, je držanje za roke popolnoma naravna zadeva.

Romantično vzdušje je za trenutek prekinil ogaben smrad po mrtvih pujsih in kravah, ki plavajo v olju, čustvo gnusa, ko sem opazila, kako so se Matjažu zacedile sline, pa sem raje potlačila. Ima pač rad to...to ogabnost.

Hodila sva, se pogovarjala, opazovala ljudi... videla sem, da sva zavila proti stojnici, kjer prodajajo rože. Čeprav si takrat nisem hotela priznati, mi je srce kar zaigralo v hrepenenju po romantičnem prizoru klečanja na kolenih in enormnega šopka rož pred mojim nosom... To se - seveda - ni zgodilo. Vseeno se mi je zdel Matjaž takrat precej prisrčen, ko je zmedeno začel govoriti nekaj o nama, o zvezi in tako naprej. Težko sem ga dolgo pustila v tem neprijetnem položaju, zato sem dejala, da bi tudi jaz z veseljem rada bila njegova punca.

Kljub temu, da nisem dobila šopka, sem bila v tistem trenutku tako vesela in radostna, da sem preslišala njegovo govoričenje o datumu začetka zveze. Kakšen datum neki?! To se mi je vedno zdelo neumno. Če želiš proslaviti, je dovolj že, da veš mesec začetka zveze. V tistem mesecu se pač enkrat odpraviš na romantično večerjo, na krajši izlet in podobno. Darila so čisti materializem. Kmalu se bomo obdarovali vsak teden...

No, potem se je začelo. Na poti nazaj sva naletela na njegove prijatelje, simpatične ljudi mešanega spola. Predstavil me je kot svojo punco, jaz pa sem ponosno zažarela! V vzhičenosti sem se tako sprostila, da sem se znebila vseh mojih pomislekov in (kot mi v šali pravi Barbara) paranoičnega nezaupanja v druge ljudi. Veliko sem se pogovarjala z Matjaževimi prijateljicami in se počutila super - zdaj se mi zdi, da nisem bila to kar sem in da sem bila le vreča hormonov na dveh nogah. Spili smo nekaj vina in zaplesali - tokrat me tudi narodno-zabavna glasba, ki jo sicer rahlo preziram, ni motila, res pa je, da se nisem mogla vživeti in plesati na to... A Matjaža ni to prav nič motilo! Ples za plesom je namenjal prsati črnolaski z (po mojem mnenju) neurejenimi nohti in grdimi zobmi. Jaz sem stala tam s Tinom, ki ni bil prav posebej priljubljen in se trudila zamotiti ter speljati pogovor. Veselje me je minevalo, ko sem opazovala, kako se Matjažu kar iskrijo oči in kako se oba smejita. Zmrzovala sem, nekaj govoričila Tinu, čeprav se mi potem še to ni dalo in pogledovala proti srečnemu paru. Matjaž me je pogledal le 2x in 1x skoraj (sem štela), pa v svojem navdušenju ni opazil več kot očitnega razočaranega izraza na mojem obrazu, ki se je začel spreminjati v jezo! Bedak! Še Katja, njegova kolegica, me je prišla vprašat, če sem v redu, potem pa opazila Matjaža in Aljo. Pomilovalno me je pogledala. Ne rabim pomilovalnih izrazov!

Ko smo se končno odpravili, sem ignorirala tako Aljo kot Matjaža, kljub temu, da se mi je vedno zdelo, da jaz pa res ne bom ena izmed tistih ljubosumnih punc, Matjaž pa tako ali tako ni dojel ničesar. Moški. Vse jim je treba potisniti pod nos - še bolje - kam drugam. Edino to razumejo! Jasno sem mu tudi namignila: ”Tale tvoja frendica je pa fajn ane…?” To bi razumela vsaka ženska, ampak ne, moški me je neumno pogledal z očmi krave, ki žveči travo in je ne zanima nič drugega, potem pa pogledal v tla. Namesto da bi se poskušal pomiriti in se pogovoril, me je na silo objel in poljubil - pri čemer sem se odmaknila, potem pa se poslovil. Kako si upa!!!

Zveza pa takšna! Saj sem vedela, da se bom opekla, saj sem vedela! Jezna sem na Matjaža, na Barbaro, na Aljo in še najbolj nase! Jaz sem edina, na katero se lahko resnično zanesem! Takšnih igric pa se res ne bom šla.

IMA ZVEZA ZVEZO?

Kakor spremljate, se zmenki (ja, sedaj jih že imenujem zmenki) z Matjažem vrstijo, pogovarjava se o marsičem, uživava v družbi drug drugega, zabavava se, celo poljubila sva se.

Kljub temu pa se mi dozdeva, da je najina zveza naletela na oviro. Kakšno? Odgovor se skriva v prejšnji povedi. ZVEZA.

ZVEZA?

ZVEZA!

Kaj je sploh zveza? Kdaj srečanje postane zveza? Morda se vam zdi moje pisanje banalno, otročje in nepomembno, hkrati pa se mi zdi, da tega ključnega vprašanja ne morem izpustiti.

Takrat davno, nekje na pol poti med osnovno in srednjo šolo, je bilo vse veliko enostavneje. Zavrtel si steklenico, povedal resnico o tem, kdo ti je všeč in ta te je (ali pa tudi ne) vprašal, ali bi z njim hodil. Nato si nekaj tednov (če si imel srečo) paradiral po šoli, se držal za roke in se sam sebi zdel strašansko pomemben. Ko je eden ali drugi s pogledom samo ošvrknil koga tretjega, se je zveza s truščom končala, nastal je spor in standardna razredna delitev na punce in fante. Če je bilo ˝tapravo˝ se je punca zjokala med slovenščino in si tako priskrbela večno odobravanje in ˝ubogi angelček˝ karto, na katero je lahko igrala še v kasnejših zvezah – kako je bila prizadeta in kako so fantje zlobni. Če je bila tista, ki je pogledala nekoga tretjega, ženskega spola, je bila označena za cipo. To se ni dogajalo pogosto. Ne splača se, kaj hočemo.

V srednji šoli si se dolgo opazoval, sanjaril o drugem in o svoji zaljubljenosti povedal najboljšemu prijatelju. Morda sta si s simpatijo pomagala pri učenju za teste, se opazovala izza stebrov v šolski avli in plesala skupaj na šolskem plesu. Bilo je lepo. In romantično. In prvo, kar bi lahko imenovali za tisto pravo. Nekatere zveze so trajale eno leto, druge dve, nekatere celo več, še vedno pa se je najpogosteje zgodilo, da je fant dekle vprašal, ali bi hodila z njim oz. ali bi bila njegova punca. Takrat je prišlo tudi do prvih spolnih izkušenj.

Kaj pa sedaj? Na fakulteti se vse zameša! Nobenega reda! Nekateri vprašajo (in, roko na srce, izpadejo kot mamini sinčki, zaostali v času in nesposobni odraslega pristopa), drugi nič ne vprašajo, ampak se dobivajo tako dolgo, dokler ne vpraša kolega: ˝Pa kaj je zdaj, Peter, je to tvoja punca ali ne?!˝ Fant o dogodku pove punci, punca reče: ˝In kaj si rekel?˝ Fant reče: ˝Da si. Saj je v redu, ne?˝

Punca se razneži, nasmehne in ga poljubi – to je seveda idealen scenarij, pustimo tista revšeta, ki dobijo klofuto in pogled: ˝A si neumen? Pač ob večerih nisem imela za delati boljšega kot se družiti s tabo˝

No, spet tretji pa pomešajo eno in drugo in imajo spolni odnos pred prvim zmenkom – ki morda nikoli ne pride.

In kaj sva torej midva? Zadnje zagotovo ne. Jasno je, da se dobivava. Ampak – jaz sem nagnjena h globljim odnosom. In ja, všeč mi je. Z veseljem bi poskusila biti v zvezi, vendar – kaj če je eden izmed tistih ptičkov fičfiričkov, ki jim eno gnezdece ni dovolj? In bi radi spoznavali ljudi, potovali in raziskovali vse, kar leze in gre? Ta novodobnost in to…

Včasih se počutim tako stara po duši. Kot da ne spadam v ta trenutek. Raje imam gotovost in stabilnost in vedenje, kaj se bo zgodilo jutri. Ja, kaj se bo zgodilo jutri. Načrti so osvobajajoči. Ob osmih se zbudim, potem grem na faks, potem………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………..

Morda bi se morala o tem pogovoriti z Matjažem… Prej pa še z Barbaro!

Ah, ta mlada ljubezen....

Tole zgoraj zveni kot moja babica… ampak Maja in Matjaž sta tako izjemno simpatična in nerodna in zatrapana, da že kar boli ;)

Kot je Maja že omenila, je Matjaža v navalu navdušenja povabila na mojo rojstno-dnevno zabavo. Seveda nisem imela nič proti, tako jo imam vsaj na očeh, da ne dela traparij, hehe! Pa še odprla je super priložnost, da ga prvič vidim in to ne izpade kot zasliševanje pred prijateljsko komisijo :) Dolžnost dobre prijateljice je, da oceni potencialnega fanta, preden reči postanejo preresne… a ne? Če imajo tipi svoj bro-code, imamo lahko tudi me svoj etični kodeks :-)

Ko smo ravno pri prijateljskem etičnem kodeksu… Če o Matjažu vem nekaj, kar Maji morda ne bi bilo preveč všeč, naj ji povem? Na zabavi sem namreč ugotovila, da sem ga, Matjaža namreč, pred kakim letom ali dvema že srečala; no, bolje rečeno, videla, kako se je v nekem lokalu v istem večeru divje poljubljal s tremi različnimi puncami… in odšel s četrto. Dobro, vem, da je bilo to kar nekaj časa nazaj in da sem ga videla v eni sami situaciji in da res ne bi smela posploševati ugotovitev enega opazovanja na celotno njegovo funkcioniranje ali osebnost, pa vseeno… to ni znanstvena raziskava, to je moja prijateljica! Tolikokrat se je že opekla s takimi in drugačnimi fantiči, ki so si zaželeli samo 15 minutk zabave, da ji res ne privoščim tega še enkrat. Pa še uboga reva to vedno tako osebno vzame… »Kaj je narobe z mano, kaj sem naredila narobe…?« Hja, nič, samo on bi rad nekaj drugega kot ti…

Kakorkoli – ne vem, kaj naj zdaj naredim glede tele informacije o Matjažu. Jasno je, da ima pri 22, 23 letih že vsak za sabo tako ali drugačno zgodovino tudi na področju partnerstva. Prinese prtljago (koliko le-te prineseš s sabo, pa, malo za hec, malo za res, izračunaj tule: http://calculators.lloydspharmacy.com/sexdegrees/) – nekaj resnih zvez, nekaj neresnih zvez, nekaj zadev za mimogrede, nekaj svojih ran in slabih izkušenj z drugimi, nekaj packarij, ki jih je sam/a naredil/a.

Pa dobro. Odločila sem se. Glede na to, da se Matjaž zdaj obnaša prav lepo, je pozoren in angažiran v njunem odnosu, kliče, piše sms-e in vse ostalo (madoniš, še blog o njej piše, če se ne motim: http://kakosi.blog.siol.net/), kar puncam paše, bom dala mir. Bosta že prišla na to temo. Konec koncev je to njuna stvar – če bosta o tem iskreno pogovorila in razčistila, kaj je bilo, kaj kateri od njiju še lahko tolerira in kako naprej, se nimam kaj vmešavat. Mogoče je to poklicna deformacija, ampak res sem prepričana, da se je o takih zadevah najbolje kar direktno pogovorit. Pretvarjanje, da je ona prva ženska, ki jo je v življenju spoznal, bi bila, po mojem mnenju, popolna traparija.

Gremo nazaj na bolj lahkotno in pozitivno temo! Zabava je bila, če se lahko malo pohvalim, uspeh na vseh nivojih – vsi moji najdražji prijatelji zbrani na kupu, veliko smeha, plesa in sploh super vzdušja, nekaj igric, traparij, klepetov, »catching-up« z ljudmi, ki jih ne vidim dovolj pogosto, zabavna darila, lepe želje z vseh strani… Ampak v temle blogu se vseeno mislim posebej posvetiti eni stvari: projektu Maja & Matjaž. Prišla sta skupaj. Odšla sta skupaj. Vmes pa… oh - tudi stalno skupaj! Revež jo je še pred WC-jem čakal… ljubko J malce hecno, ampak ljubko. Tile prvi dnevi in tedni so tako zabavni za opazovat… Ko sta sedela, sta sedela zelooo tesno skupaj (kljub temu, da je bilo dovolj prostora!); se držala za roke, objeta plesala in se občudujoče opazovala – ljuuuubkooooo!!! Enkrat sem Majo celo uspela dobit na samem in jo malo povprašala, kako jima gre… po pričakovanjih se je sicer trudila ostati mirna: »Ja, kar v redu, no, fino se imava, ja, tako, ja…«, a sta jo nasmeh čez cel obraz in zardevanje izdala, da je zadeva več kot le »fina« J Vesela sem zanjo. Prav zares. Glede na to, da ju nisem videla, da bi se na zabavi poljubljala, me zanima, če sta se sploh že… ah, pričakovanje prvega poljuba…

Ojoj, šele zdaj sem se zavedla, da sem se čisto preveč vživela v tole zaljubljeno vzdušje. Včasih se tako ujamem v te misli, da kar malo pozabim, da se vse skupaj dogaja Maji in ne meni. Mah, nič, jo grem poklicat, da ugotovim, kaj se je dogajalo od zabave dalje. Jaz sem tam nekje od dveh ponoči nehala pozorno slediti dogajanju, naslednja dva dni pa večinoma spala in pospravljala… Me prav zanima, kaj vse sem zamudila :)

POZMENKARSKO

Matjaž je kmalu po srečanju v kavarni ponovno poklical. Za tem se je zgodilo precej stvari in zdi se mi, da ne kontroliram dogodkov, ampak da so le-ti začeli kontrolirati mene. Control freaku v meni ni to prav nič po všeči, prebujajoč avanturist pa se smeji na vsa usta.

Smešno. Klical je prvo dopoldne po tistih čudnih sanjah. Sanjala sem, da sem hodila po travniku, ki je v bližini babičine hiše, se spotaknila na nekaj, kar se mi sedaj zdi najbolj podobno korenini in padla v jamo. Ne v takšno, ki bi ji sledila pravljica Alice v čudežni deželi, ampak v čisto navadno, blatno in s črvi postlano jamo. Za trenutek se mi je zazdelo, da bo spet sledila grozljiva nočna mora s pošastmi, ki me je spremljala v otroštvu, a temu ni bilo tako. Kmalu (kaj v sanjah dejansko pomeni ˝kmalu˝?) sem skozi bleščečo dnevno svetlobo v odprtini nad menoj zagledala Matjažev obraz. Iztegnil je svojo nadnaravno dolgo roko in me potegnil iz jame. Svašta. Ko sem o sanjah pripovedovala Barbari, mi je natvezila nekaj o nerazrešenih konfliktih, simbolih, usodni ljubezni in seksualno obarvani dolžini roke. Ničesar ji ne verjamem. Kljub vsemu pa: zdaj Matjaža že sanjam?? Ni to rahlo prezgodaj?! : - )

Ko je klical, me je – tudi zaradi sanj – njegovo utripajoče ime na mobilnem telefonu rahlo presenetilo. Zaželel mi je dobro jutro, me povprašal, kako sem, kaj bom počela in povedal še nekaj o tem, kaj je sanjal. O morju (ki ga baje pogreša) in podobnem. Nič posebnega v glavnem. Jaz pa svoje sanje raje zadržala zase. Tako … da se ne bi prestrašil : - ) Ob pogovoru se mi je zdelo, kot da ga res zanimam! Mar mu je, kaj čutim, kaj počnem in s čim se ukvarjam! Dokaj redno sva si tudi začela pisati sporočila in ne glede na to, kako klišejsko se sliši, se prav zabavam. Pa še – priznam – maaajčkeno je tudi romantično…

V petek sem nameravala na pot proti svojemu rodnemu mestu, ampak me je ustavil prvi sneg! Otroško veselje ob opazovanju snežink, ki so na začetku po zraku plesale, potem pa precej hitro padale proti tlom, je zamenjala jeza ob mokrih škornjih. Nogavice so se v spužvastih čevljih posušile in nato rahlo zaudarjale. Do konca predavanj, ko se mi je zdelo, da sem zasmradila že celotno predavalnico, se je tudi sneg okrepil in se čvrsto oprijel cest. Misel na nevarno vožnjo po avtocesti, pri čemer zagotovo polovica voznikov ni namestila zimskih gum, me je spravila v slabo voljo. Ker je v začetku naslednjega tedna sledil izpit, sem se odločila, da bom raje ostala v Ljubljani. Predvidevala sem, da bo mama ob moji odločitvi tarnala kot ponavadi, ampak to sem vzela v zakup.

Izkazalo se je, da je bila moja odločitev pravilna. Tudi Matjaž je ostal v Ljubljani in njegovemu povabilu na kuhano vino in sprehodu mimo zasneženega Prešerna se nisem mogla upreti. Pogovarjala sva se o nama, o svetu in o življenju nasploh. Debatirala sva o nazadnje prebranih in o najljubših knjigah…

Preden sva se poslovila in šla vsak proti svojemu domu, me je objel. In rekel, da sem mu všeč… snežinke so nežno krožila po zraku. Idila. Nadrealno.

Od vzhičenja sem ga povabila na jutrišnjo Barbarino zabavo za rojstni dan. Povabilo je z veseljem sprejel, ampak jaz sem živčna razvalina. Nemirno delam kroge po stanovanju in imam polno glavo misli (namesto, da bi jih zapolnila s študijsko snovjo!!!). Lahko bi vedela, da se mi nepremišljenost ni nikoli izplačala, zaradi česar se trudim biti racionalna! Zdaj se bom morala cel večer ukvarjati z njim, saj nikogar ne pozna in bom morala zapostaviti vse ljudi, za katere sem se veselila, da jih bom videla. In kako naj ga predstavim? Kolega? Fant? Znanec? Kako naj se vedem? Kaj pričakuje Matjaž? In kaj Barbara? Neeee veeeem!

Barbari moram zabičati, naj ne izziva! Jo bom poklicala kar sedaj. Potem se pa grem učit!

Zatreskan sem vate kot raketa ali This crazy little thing called love

(http://www.mojvideo.com/video-pop-design-zatreskan-sem-vate-kot-raketa/f266557014c55f42cb61

ali http://www.youtube.com/watch?v=sBByNVP88XY&ob=av2e)

Ah, ta Maja… Zadnjič je nekje brala članek o tem, da je občutek zaljubljenosti povezan z raznimi kemičnimi substancami, ki se sproščajo v možganih, zdaj pa je prepričana, da je zaljubiti se nekaj najhujšega, kar se ti lahko zgodi v življenju. Iz njenega ogorčenega monologa ob najini zadnji kavi sem si zapomnila nekaj izsekov… »zaljubljenost je samo kemija… bla bla bla… hormoni v našem nič hudega slutečem telesu… bla bla bla… vsi nori… bla bla… skačemo okoli z »rožnatimi očali« in mislimo, da je naš partner najlepši, najboljši, najpametnejši,... v celem osončju!... bla bla… hormoni se umirijo in izgubimo »očala« in ugotovimo, da je partner povprečen tip, s katerim nimamo praktično nič skupnega!!! Narava nas prav grdo nateguje!!!«

Ok, priznam, vmes dejansko ni govorila »bla bla«, to sem jaz dodala, ker se ne spomnim vsega vmes :-D Kakorkoli, najbolj zabavno pri vsem tem je, da je ubogo revše od tistega zmenka z Matjažem kar malo v oblakih. Seveda si tega noče priznati, čeprav jo občasno zalotim, da strmi v prazno s trapastim nasmeškom na obrazu in zardeva, ko zasliši ime »Matjaž« - še posebej je to očitno pri večernih novicah :-) . Kako zabavno jo je opazovat! Komaj čakam, da bo ugotovila, da je zatrapana – potem bo šele panika :)

Ja, dobro, no, priznam tudi to, da ima po svoje prav. Biti zaljubljen se ne konča vedno pravljično. Verjetno smo že vsi bili v fazi, ko je bil on tisti REEEES pravi za nas, tokrat pa čisto zares; nekaj se je zgodilo, kot ena čarovnija, bil je popoln in sploh fantastičen - pa tudi, če kaj na njem ni bilo čisto v skladu z našimi idejami, to ni bil problem, ker:

a) to sploh ni tako zelo narobe (kje pa je problem, če ima dolge lase?)

b) se ne bo ponavljalo (mene že ne bo varal, pa čeprav se je z mano začel dobivat, še preden je končal z bivšo in je varal tudi vse prejšnje)

c) se človeka da spremenit (saj bo nehal kadit, zagotovo!)

d) se zdi prav prikupno in očarljivo (moj 27 letni fant nima izpita za avto, zato ga moram jaz vozit naokoli, a ni to luštno, skupaj preživljava ogromno kvalitetnega časa, hehe)

… pa še marsikaj drugega.

Potem pa kar naenkrat – BUM!!! Njegovi ogabni dolgi lasje, ki si jih ne umiva dovolj pogosto, konstantno smrdijo po njegovih ogabnih cigaretah, zato mi smrdi tudi avto, v katerem preživiva tri četrt skupnega časa, ker nikamor ne more (no, se mu ne da, če smo iskreni) iti sam, poleg tega pa me zdaj žre, da če je varal vse prejšnje, kdaj bo začel še mene, če me ne že, pa sploh, kakšen človek sploh vara čisto vse ženske, ki jih je kdajkoli imel?!?

Kaj za vraga se je zgodilo? Se je on spremenil? Sem je spremenila ona? Oba? Ali se samo drugače vidita? In če ja… zakaj?

Dobro, no… saj veste, kaj bi rada povedala, kajne? Še vedno pa vam verjetno ni jasno, kaj imajo zdaj tukaj vmes kemične substance v možganih, kajne? Nismo še tam… gremo po daljši poti :-)

ZAKAJ SE SPLOH ZALJUBIMO? - EVOLUCIJSKI & BIOLOŠKI POGLED

Našla sem en fajn članek večinoma italijanskih znanstvenikov (Marazziti in sodelavci, 2006), v katerem so se ukvarjali z zaljubljenostjo. Članek začnejo z zanimivo mislijo, ki gre nekako takole: »Ljudje se soočamo s paradoksom, ki je tesno povezan z obstankom vrste: privlačijo nas, dvorijo nam in razmnožujemo se z genetsko nepovezanimi posamezniki, ki bi se jim sicer nagonsko izogibali. Romantična navezanost je psihološka strategija, ki nam pomaga, da premagamo strah pred novostjo in s popolnim neznancem ustvarimo tesno in trajno vez in v takem okolju ustvarjamo potomce. Hkrati smo nagrajeni z zadovoljstvom in ugodjem, ki sta povezana z nekaterimi kemijskimi substancami…«. Če povem po domače: spoznavat nove ljudi je tvegano, ker nikoli ne veš, kaj ti bo kdo naredil – če hočeš izvedeti, kaj bo, jih moraš spoznat, kar narediš tako, da se družiš z njimi, česar ne moreš narediti, ker so neznanci lahko – pa smo spet tam: nevarni. Začaran krog torej. Naša draga mati narava si je zato izmislila super občutke zaljubljenosti, da nam je med tem spoznavanjem fino (večinoma). Je to razumljivo? Je tudi smiselno? Meni se zdi, da je… Seveda ne v determinističnem smislu, da ko si enkrat zaljubljen, je pa cela zadeva zaključena in scenarij »hodiva – se poročiva – imava otroke – do konca svojih dni« zapisan.

Če pogledamo zadevo še iz druge smeri: z evolucijskega vidika (poudarjam: iz tega vidika, jih je pa še mnogo!) je seks samo način, kako priti do potomcev, širiti svoje gene in ohraniti vrsto. Užitek, ki ga ob seksu doživimo, je evolucijski mehanizem, ki nas motivira, da se spolno udejstvujemo čim bolj pogosto. Ljubezen pa je mehanizem, ki nam pomaga, da usmerimo pozornost na enega (potencialnega) kandidata z namenom, da z njim redno seksamo. Ker so človeški mladiči zmožni samostojnega preživetja šele zelo pozno, naj bi se človeška vrsta razvila tako, da smo motivirani za vzpostavljanje dolgotrajnejših partnerskih vez, v katerih skrbimo za preživetje potomcev (Franken, 2007). Vzpostavitev trajne zveze pa ima svoj začetek običajno v zaljubljenosti, seveda :)

Ok, pa smo prišli do kemije. Kako? Zaljubljenost je stanje, ki je malce, včasih pa kar precej, podobno evforiji. Tako zaljubljenost kot evforičnost sta povezani z določenimi kemičnimi substancami, kot sta dopamin in norepinefrin. Sproščanje teh dveh povzroči hitrejše bitje srca, zardevanje, potenje rok, vznemirjenost, občutke ugodja, veselja, hrepenenje, povišanje energije, nespečnost, izgubo apetita in usmerjeno pozornost (ki je običajno usmerjena proti objektu našega občudovanja, seveda!). poleg teh dveh, ki sta povišana, pa so raziskovalci ugotovili, da je za stanje zaljubljenosti značilna nižja raven serotonina. To morda razlaga, zakaj se zaljubljenci obnašajo tako »fanatično«, so kot obsedeni s svojimi partnerji. Nivo serotonina je namreč zelo nizek tudi pri osebah z obsesivno kompulzivno motnjo. In tudi zaljubljenci se pogosto obnašajo podobno kot osebe z obsesivno kompulzivno motnjo – pri obojih se recimo pojavljajo nekontrolirane misli.

Poleg naštetega se pri osebah, ki so se pred kratkim zaljubile, močno dvigne raven kortizola, kar kaže na stres, povezan z zaljubljanjem.

Prav tako je z zaljubljenostjo povezan feniletilanin, njegova visoka raven pa upade po dveh do treh letih, kar avtorji povezujejo tudi s podatkom, da je v 62 različnih kulturah na svetu delež ločitev največji ravno okoli četrtega leta zakona (Franken, 2007). Zakaj potem nekatere romantične partnerske zveze trajajo dlje? Ker se po fazi začetne privlačnosti in nore zaljubljenosti lahko razvije navezanost (ki ji lahko rečemo tudi kar zrela ljubezen v nasprotju z začetno divjo, slepo in noro zaljubljenostjo), ki je povezana z endorfini (Fisher, 1992). Endorfini so snov, ki povzročajo občutek manjše bolečine in celo ugodja; pomirjenosti, dobrobiti in varnosti. Med spolnimi odnosi, orgazmom ter med aplikacijo različnih sprostitvenih tehnik, se sprošča oksitocin. Raziskovalci zato menijo, da je tudi oksitocin eden od dejavnikov, ki prispevajo pri prehajanju iz faze zaljubljenosti v občutke navezanosti. Oksitocin je tudi povezan z občutkom sproščenega zadovoljstva in navezanosti (Franken, 2007).

KO ZALJUBLJENOST MINE

Dobro, če zdaj povem čiiiiiisto na kratko: nekoga spoznamo, se zaljubimo, kar se na ravni možganov kaže tako, kot piše zgoraj. Na ravni vedenja je pač tako, kot vsi vemo: samo nanj(o) mislimo, je popoln(a), zardevamo, ne spimo, ne jemo, pa imamo kljub temu neskončno energije, zardevamo in smo polni metuljčkov. Po nekem določenem času (večina avtorjev govori o dveh do treh letih) se na ravni možganov stvari malo umirijo, nismo več tako strastno in slepo zaljubljeni, partner pa ima kar naenkrat napake – ki jih je seveda imel tudi prej, pa jih nismo na tak način zaznavali. Ko je zaljubljenost na vrhuncu, si prepričan, da se s partnerjem popolnoma razumeta, da sta si popolnoma podobna, sta kar nekako zlita, vse sva »midva« , kot nek občutek enosti. Potem običajno nastopi faza, ko nora zaljubljenost mine in ko ugotovita, da sva »midva« še vedno »jaz« in »ti« in da nisva eno, ampak dve osebi, ki se, kljub vsemu, kar imata skupnega, vseeno razlikujeta.

Kako naprej? Možnosti sta dve. Morda bodo občutki navezanosti »premagali« partnerjeve novo spoznane napake in pomanjkljivosti in se bo zveza nadaljevala z neko novo kvaliteto. Morda pa ne, morda bo eden – ali oba – ugotovil, da je to več, kot lahko prenese, tolerira, in se bo zveza končala. Običajno pa se potem kmalu začne nov krog z zaljubljenostjo in vsem, kar spada zraven :). Kako veš, kaj od tega se bo zgodilo? Ne veš – vidiš, ko si tam!

LJUBEZEN: ČAROVNIJA ALI NAŠE DELO?

OK, zdaj pa naj še povem, zakaj se mi Majin izpad zdi smešen – ker je tako… sploh ne vem, kaj naj rečem. Punca se je obesila na eno malo informacijo, namesto, da bi zagledala »the big picture«: vsa naša čustva in občutki, ne samo zaljubljenost, so povezani z nekim določenim sistemom kemijskih snovi v možganih. V gozdu zagledamo medveda – bum – nevarnost – stresni hormoni preplavijo naše telo, pripravimo se na boj ali beg (verjetno je druga možnost boljša, hehe). V lokalu zagledamo neko osebo – bum – privlačnost – spet nek set kemijskih substanc poplavi možgane in ostale dele telesa, začnem to osebo spoznavat, se zaljubim, tralala… saj veste, kaj sledi :)

Ne smemo pa pozabit na to, da niso kemijske substance edino, kar kroji naše vedenje. Ljudje smo taka čudovita bitja, ki lahko večinoma zavestno uravnavamo svoje vedenje :) Čeprav zaljubljeni, se vedno znova lahko ODLOČIMO, ali bomo šli na naslednji zmenek, se z nekom poljubili, spali, preselili v skupno stanovanje, poročili, imeli otroka (ne nujno v tem vrstnem redu, hehe). Zaljubljenost in vsi hormoni nas ne morejo pripraviti do tega, da se to zgodi mimo naše vednosti ali proti naši volji. Zaljubljenost nas samo malce spodbudi, da se lažje odločimo za vse to :) .

Vsak naj se sam zase odloči, ali sta zanj ljubezen in zaljubljenost neka magična, neopisljiva in nerazložljiva fenomena ali pa sprejme poskuse znanstvene razlage naših doživljanj.

Kakorkoli že - jaz trdno stojim za prepričanjem, da so naša dejanja le naša odgovornost. Sledeče je malce predelan primer, ki ga je na zabavnem predavanju v okviru projekta Kako si? 2010 podal Sandi Kofol. Seveda je lažje zaročencu reči: »Ne vem, kako se je to zgodilo, nisem te želela prevarat, začaral me je, zaljubljenost me je zaslepila!« kot pa »No, torej, novi sodelavec je prvi dan vsem prinesel kavo, bil mi je všeč, naslednji dan sem se odločila, da mu vrnem uslugo in mu nesla kavo, med pogovorom sem se odločila, da mu ne povem, da sem zaročena, v naslednjih tednih sem se popolnoma namenoma večkrat 'znašla' v njegovi bližini in nato popolnoma prisebna sprejela njegovo vabilo na večerjo, prav tako pa me absolutno ni prisilil v divje poljubljanje in vse ostalo…«. Verjetno zaznate razliko, a ne? Res nočem zamoriti vsem pogleda na tole luštno stvar, ampak hej: kakorkoli čarobna že ljubezen je, s čarobno palčko vseeno mahamo sami… kajne?

Ko smo ravno pri odločitvah, še to… Tudi to, ali bomo ostali skupaj ali ne, je po Sternbergu, znanem psihologu, odvisno tudi od zavestne odločitve, da imaš nekoga rad in da si pripravljen vlagati potreben čas in energijo za ohranjanje zveze. V kvalitetnem odnosu sta partnerja intimna in zavezana, predana en drugemu. Intimnost je povezana z občutki bližine in povezanosti, torej bolj s psihološkim in sociološkim vidikom ljubezni kot z dejanskim fizičnim odnosom. Intimnost z nekom nastane na podlagi vzajemnega samorazkrivanja. To pomeni, da sem kljub temu, da je to lahko neprijetno ali celo strašljivo, pripravljena partnerju povedati marsikaj o sebi, in da je on zmožen narediti enako tudi zame. Zavezanost, predanost je po Sternbergu odločitev, zavedanje, da ljubezen zajema zadovoljevanje potreb dveh različnih posameznikov. Zajema sprejemanje dejstva, da so med obema razlike, da bo prišlo do težav, ki pa morajo biti, če želimo ljubezen obdržati, razrešene tako, da sta zadovoljeni obe strani. Ostati dolgo skupaj z nekom je torej kar težko delo, ampak je po mojem mnenju kar vredno truda. Se strinjamo?

Viri:

Carmichael M. S. , Humbert R., Dixen J., Palmisano G., Greenleaf W., Davidson J. M. (1987). "Plasma oxytocin increases in the human sexual response". The Journal of Clinical Endocrinology and Metabolism 64 (1): 27–31.

Emanuele, E., Politi, P., Bianchi, M., Minoretti, P., Bertona, M., & Geroldi, D. (2006). Raised plasma nerve growth factor levels associated with early-stage romantic love. Psychoneuroendocrinology, 31 (3).

Franken, R. E. (2007). Human motivation. Thompson Wadsworth.

Kofol, S. (2010) Predavanje 'Pogoste zablode v ljubezni' v okviru projekta Kako si? 2010 (www.kakosi.si)

Loving, T., Crockett, E., & Paxson, A. (2009). Passionate love and relationship thinkers: Experimental evidence for acute cortisol elevations in women. Psychoneuroendocrinology

Marazziti, D., Dell'Osso, B., Baroni, S., Mungai, F., Catena, M., Rucci, P., Albanese, F., Giannaccini, G., Betti, L., Fabbrini, L., Italiani, P., Del Debbio, A., Antonio Lucacchini, A. in Dell'Osso, L. (2006). A relationship between oxytocin and anxiety of romantic attachment. Clinical Practice and Epidemiology in Mental Health, 28 (2). Dosegljivo na: http://www.cpementalhealth.com/content/2/1/28

Marazziti, D. (2004). Hormonal changes when falling in love Psychoneuroendocrinology, 29 (7).

PRVIČ!

Dobila sva se torej v kavarni…kot že veste.

Običajno sem (ali se vsaj trudim biti) ˝cool˝, ali, še bolje ˝as cold as ice˝. Na dan najinega prvega srečanja, pa sem samo sebe blazno razočarala. Po stanovanju sem tekala kot kura brez glave, si preoblekla trojne različne kavbojke ter štiri majice. Na mesto srečanja sem pritekla zadihana in zaripla v obraz, zaradi česar mi je bilo nerodno! Meni, ki mi običajno ni! In to pred tipom, za katerega mnenje mi ne bi smelo biti mar!

Za trenutek (ali dva), sem izgubila svojo pokončno držo in svojo odraslo, objektivno, realno naravnanost. Celo besed nisem našla! Pa čeprav sem se še tako trudila! Zagotovo je opazil, da sem blazno zmedena.

Ko sem pritekla do mesta, kjer je stal, ves dišeč in nasmejan (hm, je imel tak nasmešek že na tisti čagi?), me je prijazno, a samozavestno pozdravil, jaz pa sem iz grla uspela iztisniti le ˝mmm-je˝ in ˝eee-je˝ ter beden pozdrav in še bolj bedno opravičilo oz. razlog zamude. Seveda nisem povedala, da sem zamudila, ker sem se preoblačila! Baje sem imela nujno, neodložljivo delo – kot da sem tako pomembna in kot da mi to srečanje ne pomeni nič.

Matjaž ni dajal vtisa, da bi mojo zmedenost opazil, zato sem se sčasoma pomirila. V kavarni je bilo mirno, prijetno in toplo. Naročila sem belo kavo (čeprav se je odvajam), Matjaž pa vročo čokolado s smetano. Z očmi sem požirala njegovo čokolado (in njegove ustnice – neeee!), srebala pa svojo kavo.

Pogovor je potekal, proti pričakovanjem, precej prijetno. Večino pogovora je vodil on, kar je bilo prijetno presenečenje. Pri pogovorih s fanti se redko znajdem v pasivnejši vlogi. Običajno sem jaz tista, ki vodi pogovor in poskuša iz fanta zvleči kaj pametnega. Ponavadi se izkaže, da iz njega ni kaj za zvleči, ker pač…preprosto…ni zanimiv. No, pa nočem biti nesramna! Še dobro, da je ta blog anonimen, ha-ha, sicer bi si naprtila precej sovražnikov nasprotnega spola : - )

Tokrat pa je bilo…drugače.

Ampak nočem hiteti!!!

Rečem lahko, da je Matjaž pustil BOLJŠI prvi vtis kot ostali fantje, s katerimi sem se tu in tam dobila. Zdel se je zanimivEJŠI, prijetNEJŠI, inteligentNEJŠI.

Nič ni absolutno!

Počasi, počasi!

Ne morem se znebiti neprijetnega občutka, da sem izpadla vzvišeno…Kot bi rekla v moj zagovor Barbara: »Si pač bila večkrat razočarana. To pusti posledice. Nekoč se bo našel nekdo, ki bo videl, da si pod svojo bodičasto lupino čisto prijazna, nežna in…«

…nadaljevanje njenega govora običajno prekine moje kričanje, da trditve o mojih obrambnih mehanizmih, kot jih imenuje gospodična psihologinja, nikakor ne držijo!

Vseeno pa mi laska – da me ima za prijazno. Čisto malo. Pššš! : - )

Čakam, čakam… da bo poklical. Rekel je, da bo. Upam, da bo.

Joj, ne, ne, ne upam!

Čisto malo…

Čisto, čisto malo! : - ) Pššš!

Predpijačkasto razpredanje

Ponovno se javljam.

Matjaž me je povabil na pijačo, dorekla sva tudi kraj in uro srečanja. Dobiva se v prijetni kavarni, ki je precej blizu mojega doma. Kavarna je ravno pravšnja izbira - dovolj umirjena in intimna za poglobljene (upam!) pogovore, hkrati pa ravno prav obiskana in živahna,da ne bom v zadregi in da se ne bom počutila pretirano izpostavljeno. Nekateri fantje so nagnjeni k temu, da punce zvabijo v nelagodne situacije - na kraje, ki so znani po francozih in pretakanju drugih telesnih tekočin; v zatemnjene lokale, kjer se (poleg tistega, ki je vabil) obešajo nate drugi tipi, ki niso v kozarec le pregloboko pogledali, ampak so vanj kar padli (posledično imajo trebuščke, ki so od piva rahlo vzhajali); ali na razne pesniške in druge ozkoglede večere, brez da bi se prej prepričali o umetniških interesih vabljene.

Morda preveč analiziram, ampak vseeno... Izbral je kavarno, ki je meni izjemno pri roki, njemu pa sploh ne - sam se bo pripeljal z avtobusom, moral bo tudi prestopiti...Rekel je, da mu ni problem, ampak...se mi prilagaja? Preveč? Res se ne želim dobiti (dobivati?) z nekom, ki mi bo s čevljev brisal ulični prah, me čakal pred fakulteto s ˝kavo za zraven˝ v eni roki in z rožico v drugi ali veselo klepetal z mojo mamo ali prijateljicami medtem, ko bom jaz čisto drugje. Hkrati pa ne želim nekoga, ki mu bo za moje želje vseeno...

Pa joj, niti ne poznam ga ne!!!

Morda je psihopat, ki me bo zalezoval kot zalezuje tista čudna ženska Maria Galuniča? Baje takšni nimajo stika z realnostjo in ves svoj čas ter energijo usmerijo na tistega, ki ga zalezujejo (informacije s Polnočnega kluba). Sem se prenaglila?

Mah, morda sem se res prenaglila, hrkati pa sem na vabilo že pristala. In jaz sem mož beseda! Morda bi bilo bolje - žena beseda :-)

Vseeno pa je potrebno narediti načrt B - načrt za primer, če se morebitni psihopat izkaže tudi za dejanskega psihopata. ln jaz ljubim načrte. Morda bo najelegantneje, da naročim Barbari, da ji bom v skrajnem primeru pustila pisk, ona me bo poklicala in naredila paniko - ne vem, v zvezi s čim, končni rezultat bo: ˝Joj, pravkar je klicala kolegica, zgodilo se je nekaj nujnega (padla je s stola, lažja prometna nesreča...), zato moram, žal, iti!˝ Upam, da ne bo ugotovil, v čem je stvar, po drugi strani pa - bo pač ugotovil. Bolje tako kot da se po desetih minutah pogovora dvignem in rečem, da bom raje kar šla in naj me ne kliče - in to kljub temu da sem resnicoljubno bitje.

Vznemirjena sem in ta vznemirjenost me rahlo plaši!

Za pijačo (ki je načrtno ne imenujem zmenek), se bom oblekla v običajne kavbojke in pulover, da ne bo mislil, da sem se uredila zanj. Pa tudi - ne mislim se truditi in nanj narediti lažnega vtisa! Pač nisem punčkica v krilcih, oblekcah in petkah. Sem baba. Takšna, ki ji je v svoji koži udobno; takšna razmišljujoča; takšna, ki se ne misli več za nikogar spreminjat. Takšna iz knjige Babe ne tarnajo (http://www.juliadoria.com/knjigarna/q/artikel/662/BABE_NE_TARNAJO ), s katero sem si krajšala čas v prejšnih tednih.

Vznemirjenost bom potlačila, a kljub temu... danes so barve intenzivnejše kot sicer... :-) Presneto!

Kako do partnerja – prej in potem :-)

Takoj na začetku: edina stvar, v katero sem prepričana, je, da spodnji zapisi ne temeljijo na trdnih zgodovinski dejstvih, ampak so kombinacija reči, za katere se mi zdi, da sem jih kje slišala, predvsem pa je spodnji zapis izjemno nekorekten skupek produktov moje divje domišljije.

Torej… zadnje čase se vsi vrtimo okoli dileme, kako najti partnerja. Nekateri imajo občutek, da je kandidatov preveč in da sploh ne vejo, kje začet in kako izbrat ('so many men but so little time…' :-) varianta), drugim se zdi, da sploh nikjer ni primernih kandidatov… obojim pa je skupno to, da se zavedajo, da je izbira njihova in relativno svobodna. Smo skoraj neomejeni – no, dobro, od vse svetovne populacije odštejemo tiste, ki ne ustrezajo zaradi naše spolne usmerjenosti in tiste, s katerimi se glede na njihovo starost ne bi bilo legalno zapletati. Vse ostalo nam je bolj ali manj na razpolago – sami ste si krivi, kaj ste pa tako izbirčni :-D
Kakorkoli… v našem okolju v tem času sami izbiramo, koga bomo preizkusili in koga bomo izbrali. Problem svobodne izbire pa je, da si lahko tudi svobodno zavrnjen :-)

V nekem drugem času ali drugi kulturi pa je lahko tudi drugače… recimo, da bi starši izbrali partnerja zate že ob tvojem rojstvu. To se je v zgodovini marsikje dogajalo – pa še se! A bi bilo to kaj boljše? Da se izognemo vsem dilemam in križem in težavam z iskanjem. Starši določijo, kaj boš jedel, kaj boš oblekel, kdaj boš spal in koga boš poročil. Pa pika. Zakaj bi komplicirali, če pa ni treba ;) vprašaj mamo, koga ti priporoča, a ne :-) ...
O tem sem začela razmišljat, ko se je Maja enkrat pritoževala, da bi včasih raje videla, da bi, tako kot je bilo v kameni dobi (tako si pač ona predstavlja, hihi), prišel jamski moški do nje, jo zelo možato treščil po glavi s svojo gorjačo, jo za lase odvlekel v svojo jamo. Ti si moja, izbral sem te, zdaj sva par - to je to.
Ljudje so se v zgodovini itak »parčkali« (ja, no, poročali v bistvu) zaradi vseh drugih dejavnikov kot ljubezni – ker je bilo tako določeno s strani staršev ali koga drugega, iz ekonomskih dejavnikov in podobno… Koncept romantične ljubezni je baje postal popularen in opevan šele v srednjem veku, po 12. stoletju, s trubadurji. Tudi kasneje naj bi ostala izbira partnerja na podlagi ljubezni rezervirana za bogatejše sloje in šele v zadnjem času smo ekonomsko toliko neodvisni, da to ni več pogosto dejavnik izbire, prav tako pa so starši (in gorjače kamenodobnih mož) izgubili nadzor nad izbiro partnerja.

Moja poanta je... čeprav je težko najt nekoga, ki se vsaj približa idealu, a bi raje menjali to možnost izbire za dogovorjeno poroko? Nikakor ne podajam vrednostih sodb, samo sprašujem. Če bi bilo že od rojstva določeno, s kom boš pristal, bi se morda res izognili negotovosti in zavrnitvam ob iskanju... Ampak a ni ravno v tem nek čar? Da veš, da obstaja možnost, da najdeš svojega princa na belem konju - pa čeprav je konj mogoče malo šekast in princ ne tako očarljiv kot oni od Sneguljčice - in da ga najdeš – sam, tak, kot si, z vsemi dobrimi in slabimi (če jih sploh imaš, seveda!) lastnostmi.

Kako torej? Konec pritoževanja in novim zmagam naproti !!! :-)

Ok, za konec pa še izjeeeemnoooo nekorektna šala, ki mi jo je povedal kolega – seveda, moškega spola (drage dame, če ste občutljive, sploh ne it brat tegale)…
P.S.: Zakaj so kamenodobni moški, po tem, ko so jo po glavi s palico, vlekli žensko za lase in ne za noge? Da se ji ni pesek med nogami nabiral.
P.P.S.: Pa naj še kdaj katera kaj reče čez moške - že takrat smo bili pozorni. :-) ;-)

Ena velika zmeda...

Abstinenca po SSKJ pomeni odpoved čemu oz. vzdržnost. Očitno sem se pretekle tedne trudila doseči abstinenco od fantov, Barbara pa je vztrajno težila k temu, da bi proces prehoda v nuno (čeprav si tega pravzaprav ne želim…) prekinila. Delno ji je tole seveda uspelo. Njeni uspehi pa nimajo ne konca ne kraja. Že od nekdaj je odkljukala vse, kar si je zabila v betico (in zapisala v rokovnik), pa najsi bo to petica pri matematiki ali tisti čevlji, ki jih imajo le v Mangu v Španiji.

Ko me je, z vztrajnim butanjem z nogo v nogo, prisila v to, da sem svojo telefonsko številko podala nadebudnim osvajalcem, se je njen projekt začel vzpenjati proti vrhu, danes pa je verjetno dosegel svoj višek.

Eden izmed osvajalcev – po imenu Matjaž – je namreč poklical. V začetku je nekaj momljal ˝kako si-je˝ in ostale klišeje, potem mu je beseda stekla. Za trenutek sem na svoja stališča in odrekanja pozabila. Povedala sem mu nekaj o študiju, kje živim, kam zahajam itd. Morda preveč informacij? Hm… morda… vseeno pa je bilo prijetno, moram priznati…

Ob koncu pogovora me je povabil na pijačo. Nisva še dogovorjena, kdaj in kam, ampak s tem se bo ukvarjal on. Me zanima, kako se bo to izšlo… če se sploh zgodi. Bomo videli.

Priznati moram, da me je pogovor pozitivno presenetil. Matjaž je po dolgem času eden izmed redkih tipov, ki je dokaj zanimiv in ob katerem nisem takoj odložila slušalke, nato pa jezno razglabljala o nerazgledanosti današnjih fantov. Zdelo se mi je, da ima, v nasprotju z večino fantov naše starosti (ki jih poznam ali sem jih srečala v zadnjem času – opomba, da ne bo kdo užaljen), poleg zabav, kolegov, žensk in prespanih uric predavanj, nekaj življenja oz. notranjega žara.

Res je… prijeten govorec. Na pijači z njim verjetno ne bi bilo tišine, ki bi jo morala zapolniti s svojim govoričenjem. Deluje precej angažiran in mislim, da se ne bi rabil siliti v pogovor z mano, meni pa bi bilo prihranjeno mučno brskanje za temo pogovora.

: - ) !!!

Ampak ne, ne smem biti preveč vzhičena. Čustva me pogosto zanesejo in običajno vodijo v nerealne sanjarije, katerim sledi nizek pristanek na trdih tleh. Potrebno se je brzdati! Samokontrola in to… Uspelo mi je marsikaj, zakaj mi ne bi tudi kontrola domišljije?

Lahko bi se zamotila! V tem obdobju imam precej učenja in drugih obveznosti. Več bi lahko ustvarjala - približuje se december in izdelovanje takšnih ali drugačnih okraskov – zapis v rokovnik: art shop.

Pa vendar: kje piše, da moram, če si resne zveze ne želim, odkimati vsem možnostim? Fant in punca lahko postaneta tudi zelo dobra prijatelja, hodita skupaj naokoli in se zabavata. Če ne želim imeti zveze, to še ne pomeni, da moram biti zaprta med štirimi stenami in buljiti v knjige – to mi počasi (priznam s težkim srcem) začenja že presedati. Mislim, da potrebujem več vznemirjenja in aktivnosti.

Po tretji ali kateri strani, pa me jezi, da se moji načrti tako hitro podrejo! Šele pred nekaj tedni sem se zaobljubila samskosti, potem se dogodki obrnejo in – HOP! – moj miselni procesor je že zaseden z nekim Matjažem, ki je verjetno tip kot vsi ostali. Nekje sem prebrala, da RAZočaranje sledi Očaranju. Kar pomeni, da se v fazi začetne navdušenosti in zaljubljenosti (v kateri jaz zagotovo še nisem!) prebudi določena možganska kemija, ki nas vodi v idealiziranje in sanjarjenje. Želimo si nečesa, za kar smo prepričani, da smo z določeno osebo dobili. Po določenem času pa seveda opazimo, da ni tako. Znana zgodba, kajne?

Upam, upam, upam, da se mi to ne ponovi.

V tem blogu brez zaobljub!

Zaobljube se pogosto zarotijo proti meni.

Barva dneva: I˙m confused!

http://www.youtube.com/watch?v=w441AglVuew

Odkrila zanimiv blog

Malček sem brskala med slovenskimi blogi in sem odkrila enega zanimivega novega blogerja. No sej ni nič posebnega, pač en fant, ki piše blog. Pritegnila me je predvsem tema njegovega prvega bloga, razmišljal je namreč o puncah in se spraševal zakaj je tako težko najti tisto pravo. Nekaj podobnega kot se zadnje čase sprašuje tudi Maja (s to razliko, da ona išče fanta, ne pa punce). Najboljše, da si kar sami preberete na http://kakosi.blog.siol.net/.

Zakaj sploh imeti partnerja?

No, zakaj? Zakaj se ženski pogovori ob kavah mnogokrat vrtijo okoli tega, kako je z njenim fantom, kako se on obnaša do svoje drage, kdo koga vara, zakaj je ona spet samska, zakaj tista ne najde fanta, kdo bo koga pustil, katera je bila s tistim, katera je »lahka« in kateri je »hard to get«? Zakaj Sanja ostane s fantom, čeprav se konstantno pritožuje, da pušča povsod svoje umazane nogavice in »narobe« iztiska zobno kremo iz tube? Zakaj si Katra, čeprav ima toliko dobrih prijateljic in prijateljev, s katerimi se lahko pogovori o vsem, poleg tega pa bi do neobvezujočega seksa lahko prišla skoraj kadarkoli, še vedno želi resnega fanta?

In zakaj, za vraga, sploh to pišem? Ker mi po tistem »osvajalskem pohodu« Maja teži, da ona tipa sploh noče, da ima dovolj »boy-friend drama« in da sem jo v vse skupaj prisilila. Bla, bla. Ona je dala svojo telefonsko tistim tipom, ne jaz, zdaj pa malo s strahom, malo z zanimanjem čaka, če se ji bo kdo javil. Itak je prepričana, da se:
A) nihče ne bo oglasil, ker »so tipi pač taki« (to je citat, je prišlo iz njenih ust!)
ali
B) če se že bo kdo javil, se bo izkazalo, da »je totalen čudak« (spet citiram, res ima Maja trenutno trapast pogled na moške, preveč posplošuje… in dela marsikomu krivico, a ne, fantje ?!?)
Kakorkoli - to pravi zdaj :-D Jo bo že minilo, saj jo poznam ;). Trenutno je pač v fazi, ko nima, ne želi in ne išče partnerja – seveda ima do tega vso pravico. Če bi bila rada nekaj časa sama, je to čisto OK. Kljub temu, da je v naši družbi zdaj nekako pričakovano, da si v zvezi in te prijatelji, znanci, tete in babice stalno sprašujejo, če si kaj zaljubljen in kje imaš fanta/punco, se po mojem mnenju nima smisla metati v neke zveze samo zato, da lahko rečeš, da si v zvezi. No… kakor komu ustreza.

Glede tega, zakaj in kako je biti samski, se mi zdijo zanimive spodnje ugotovitve, ki jih povzemam po M. Zupančič in M. Svetina (poglavje Socialni razvoj v zgodnji odraslosti iz knjige Razvojna psihologija).
Mladi odrasli, ki živijo sami in nimajo stalnega partnerja, menijo, da ima samsko življenje v primerjavi s partnerskim mnoge prednosti. Samski naj bi imeli več možnosti za navezovanje socialnih stikov in spolne izkušnje z različnimi partnerji, bili naj bi bolj neodvisni glede preživljanja prostega časa, razvoja kariere in porabe svojih dohodkov. Podatki iz severne Amerike kažejo, da so samski mladi odrasli pogosteje osamljeni, redkeje imajo spolne odnose, se manj vpletajo v socialne stike in imajo pogostejše finančne težave – torej ravno v nasprotju s pričakovanji glede prednosti tega, da si samski… Po drugi strani pa imajo samski res več časa za prostočasne dejavnosti, saj ga v povprečju manj porabijo za gospodinjstvo ter skrbi in vzgojo otrok kot tisti, ki so partnerji in starši.

Če se zdaj vrnemo na izhodiščno vprašanje – zakaj bi torej imeli partnerja?
Ko so različno stare mladostnike (ne odrasle!) spraševali, zakaj imajo (ali pa zakaj bi imeli) fanta / punco, so raziskovalci baje slišali take odgovore:

• ker je to prijetno
• za vzdrževanje socialnega statusa – ker je imeti fanta
  ali punco »kul«. To so še posebej pogosto odgovarjali mladostniki iz višjih
  socialnih slojev
• za osebno rast - razvoj intimnosti, razvoj socialnih
  spretnosti
• za zabavo, rekreacijo (kaj točno so mislili pod »rekreacija«, si
  ne upam predstavljati, hehe)
• za skupno preživljanje prostega časa

Raziskovalci so ugotavljali - verjetno podobno kažejo tudi zdrava pamet in lastne izkušnje, kajne? - da so pri različni starosti pri partnerju pomembne različne stvari… Pa poglejmo, kaj so ugotovili!
V zgodnjem mladostništvu (okoli 13., 14. leta) so mladostnikom pri izbiri fanta oz. punce najbolj pomembni fizična privlačnost, socialni status, prvi vtis, komunikacijske spretnosti, druge izstopajoče lastnosti. Kasneje, s starostjo, postajajo zveze vedno bolj resne in so osnovane na drugih zadevah poleg telesne privlačnosti. Pomembne postanejo zvestoba, intimnost, zaupanje; pomembni postanejo skupni interesi, vzajemno razumevanje, podobnost v ciljih za prihodnost in dolgoročna zanesljivost partnerja.

Kako to zgleda v praksi, vam lahko povem kar iz lastnih izkušenj :-) .
V osmem razredu osnovne šole sem namreč imela fanta – ko zdaj pomislim na to zvezo, se samo smejim. Z Rokom, sošolcem iz paralelke, dejansko nisva imela prav veliko skupnih točk, ampak sva bila nekje na isti stopnji »kulskosti« - on je bil v družbi, ki je veljala za »kul«, jaz pa tudi, in bilo je nekako samoumevno, da »paševa« skupaj. Seveda je bil tudi luškan in jezikav – ravno to ga je naredilo tako »kul«. Poleg tega je bilo »in«, da si imel v osmem razredu fanta (oz punco, hehe)… ah, ja… Z Rokom sva hodila dva meseca; v tem času sva šla vsak teden v kino, večkrat sva se dobila na pijači, šla rolat… dejansko pa nisva vedela nič en o drugem, ampak to niti ni bilo tako pomembno. O svojih načrtih, željah in strahovih sem se pogovarjala z drugimi, npr. z najboljšo prijateljico. V tej starosti »fant« v večini primerov ni bil zelo pomembna oseba, na katero bi se obrnil po pomoč v res težki situaciji. Tudi, ko sva se razšla (ko je on rekel, da se mu zdi, da bi moral biti še s katero drugo in sem rekla okej), ni bilo nobene velike drame… dobri stari časi, ko je bilo še vse tako enostavno… pa čeprav se takrat ni zdelo :-)

Danes, pri teh letih (ja, no, saj vem, da 24 let še ni grozna starost) pa je že malo drugače. Vložki so večji, tveganje je večje. Oseba, s katero se spustim v zvezo, mora biti več kot le dovolj privlačna in zabavna. Čeprav smo morda tudi pri 16ih načrtovali prihodnost s partnerjem in sanjali, pa tudi res verjeli, da bo »za vedno«, so bile te sanje in ideje tako abstraktne… zdaj pa niso več. Večkrat se zalotim, ko razmišljam, ali bi z njim (trenutnim ali potencialnim fantom) dejansko lahko živela, imela družino… in od odgovora je odvisno, kako bo šlo naprej. Zakaj bi vlagala čas in energijo v nekaj, za kar mi je že zdaj jasno, da nima prihodnosti? Saj ne rečem… saj se je kdaj zabavno spustiti v kak odnos samo zaradi zabave, ampak potem ne stavim ravno vseh kart na to :-)
Vedno bolj mi je pomembno, da imava s partnerjem skupne interese, da se ne le pokličeva ali si piševa enkrat na dan, ampak da dejansko skupaj počneva stvari, ki so nama obema v veselje; da mu lahko zaupam, da mu lahko povem reči, ki jih komu drugemu ne bi… Gre za stopnjo intimnosti – pa ne mislim fizične intimnosti, ampak psihološko: da se razkrivava en drugemu, poveva en drugemu o sebi več, kot poveva nekaterim drugim ljudem, četudi so nama blizu; si priznavava čustva, tudi negativna, da si res zaupava in da sklepava dogovore. Seveda je vse to lahko grozno težko: zakaj bi nekomu, ki ga še ne poznam dobro, veliko povedala o sebi? Sledi paradoks: če jaz nič ne povem o sebi, se on ne bo počutil, kot da lahko on kaj pove o sebi, pa se sploh ne bova spoznala :-)…
Baje nam v tej fazi samorazkrivanja pomaga zaljubljenost, to noro, rahlo evforično, »rožnato-očalno« stanje, ko vidimo partnerja kot nekaj idealnega in popolnega in se sploh ne počutimo grozno, ko mu razlagamo vse o sebi…

No, če neham na polno filozofirati: zaljubljenost je res fina stvar. Sploh ne vem, zakaj se Maja tega tako otepa :-).

Najti partnerja, ki bi ustrezal vsem našim kriterijem, je ... nemogoče?

Kot je zadnjič opisovala Maja, sva se prejšnji teden malce pozabavali z iskanjem ustreznih osebkov moškega spola zanjo. Najti ustreznega parterja je res skoraj nemogoče. Med množico ljudi iščemo nekoga, ki bi ustrezal vsem kriterijem… Ki jih običajno ni malo, čeprav se jim morda sploh ne zavedamo! Na faksu smo to opisovali s »sitom«, ki se mi zdi zelo zanimiva prispodoba za to, kar počnemo, ko iščemo partnerja. Osebe premerimo na sto in en način, na vsakem področju mora biti nekdo dovolj ustrezen, da sploh vzpostavimo prvi stik, začnemo vlagati čas in energijo v spoznavanje človeka, v gradnjo odnosa… V zgodnji odraslosti namreč postanejo partnerski odnosi bolj stalni in imajo drugačne temelje kot v mladostništvu in še prej. Pogoste razloge za partnerstvo bom opisala kasneje; zdaj bi se rada posvetila procesu izbiranja partnerja, kot ga pojasnjuje model psihosocialnih sit.

Model je zgrajen iz 6 »sit«, preko katerih »pretresemo« potencialne kandidate; to so:
o Geografska bližina
o Privlačnost
o Socialna primernost oz. podobnost
o Skladnost
o Komplementarnost osebnostnih značilnosti med partnerjema
o Pripravljenost na razvoj stalne partnerske zveze

Tega običajno ne počnemo namensko in organizirano – ne hodimo po svetu z razpredelnico in beležimo: »ta živi blizu – OK, všeč mi je na pogled – OK, ima diplomo, stanovanje in službo – OK, je malo preveč avanturističen– oh, tale odpade«
Pri partnerskem situ je potrebni imeti v mislih, da je »cilj« najti ustreznega partnerja za trajno, trdno zvezo – seveda se da krasno »pozabavati« tudi z nekom, ki ti ne ustreza na skoraj nobene področju, če ti je seveda do tega. Prav tako je možno tudi biti v zvezi z nekom, ki živi na drugi celini, ima tebi nasprotne vrednote, je prestar ali premlad, ima popolnoma drugačne potrebe kot ti in ne izpolnjuje tvojih pričakovanj – a se potem postavi vprašanje, koliko časa lahko taka zveza traja in na čem sploh temelji; za kakšno ceno, preko kolikšne količine kompromisov ali podrejanja se ohranja.

Verjetno je smiselno, da posamezna sita razložim malce natančneje…

Prvo sito pri izbiri partnerja je geografska bližina. Mnogo avtorjev je ugotovilo, da posameznik izbira partnerja med ljudmi, ki živijo v dosegljivi geografski bližini – na primer s katerimi se srečuje v službi, izobraževalni ustanovi (na faksu, srednji šoli, jezikovnem tečaju,…) ali ob izvajanju prostočasnih dejavnosti… To je tudi razlog, da sem Majo prejšnji teden odvlekla na turnejo po vseh možnih zabavah, kosilih, kavah… Ljudi je treba najti, jih spoznati, drugače pač ne gre.
Osebno pa opažam, da se ta princip geografske bližine v današnjem času zelo spreminja… Svet je res postal nekakšna “globalna vas” – skoraj cel je dostopen bodisi prek modernih prevoznih sredstev, bodisi prek interneta. Ljudje iz celega sveta prihajajo v Slovenijo, pa tudi mi na potovanjih, če si jih le lahko privoščimo, spoznamo marsikoga. Imam veliko prijateljev, ki so svoje fante ali dekleta spoznali v tujini in zdaj vzdržujejo zvezo na daljavo ali pa so to vsaj poskusili. Zanimiv članek na to temo so kolegice iz društva objavile v reviji Panika (in bo dostopen tudi na www.kakosi.si). Poleg tega pa je velik hit tudi spoznavanje ljudi preko interneta – raznih klepetalnic, Facebooka, drugih podobnih zadev.
Če se vrnem na geografsko bližino: seveda je logično, da ne moreš biti v partnerskem odnosu z nekom, ki ga ne moreš spoznati. Lahko obstaja nekje na Novi Zelandiji fant, ki mi ustreza po vseh možnih kriterijih, a če je on tam in jaz tu in se nikoli ne srečava, mi njegov obstoj prav nič ne pomaga. Pa tudi če se srečava, to še ni dovolj… ravno zadnjič je v nekem lokalu do mene pristopil prav simpatičen tip: »Hi, I'm Marc and I'm from Dublin… I'm here on vacation!« Ja, super, dragi, sam s tabo si nimam kaj pomagat, če si tu en teden na počitnicah.

Drugo sito sta telesna privlačnost in privlačnost osebnostnih lastnosti. Kar sledi v nadaljevanju, je predvsem moje osebno (in ne strokovno) mnenje: Kakor koli obrnemo in se delamo fine glede tega, kako je pomembna notranjost in ne zunanjost, je enostavno dejstvo, da ti mora biti oseba, s katero si intimen, vsaj malo všeč, vsaj malo privlačen. Ni nujno, da je »privlačen« v nekem absolutnem smislu (da je na lestvici top 10 lepotcev, hehe), ampak da na osebi najdeš nekaj, kar ti ustreza. Če se ti zdi tip (oz. ženska) popolnoma odvraten, potem ne bo šlo, pa pika. Seveda ni fizična privlačnost edino merilo, s tem se strinjam, se mi pa vseeno zdi zelo pomembno in res me razjezi, ko nekdo trdi, da sploooh ne posveča pozornosti glede videza.
Pomemben vidik je tudi privlačnost osebnostnih lastnosti. Nekatere privlačijo družabni, glasni, dominantni ljudje, ki radi preizkušajo novosti; druge pa bolj umirjeni, organizirani, tihi, zadržani.

Tretje sito je socialna primernost partnerja. Večina posameznikov partnerja izbere med ljudmi podobne starosti, izobrazbe, poklica, narodnosti in veroizpovedi.
Na spletni strani statističnega urada (http://www.stat.si/doc/pub/DemografskaPodobaSlovenije2008.pdf) sem našla prav zanimive podatke o tem iz leta 2008.
Ženini, ki so prvič sklenili zakonsko zvezo, so bili stari povprečno 30,9 let; neveste 28,4 leta. Kar 70 % nevest je mlajših od ženinov. V letu 2008 je bil največji odstotek tistih nevest, ki so bile 2 leti mlajše od ženina (11,1 %). V Sloveniji se torej ženini in neveste poročajo večinoma s svojimi vrstniki ali razlika v letih med njimi ne presega 5 let. Seveda statistika o porokah ne zajema vseh partnerskih zvez, verjetno pa odraža vsaj trend, kako se pari tvorijo, kakšna je starostna razlika med partnerjema.
Kot zanimivost, ki malce razgiba statistiko, pa še to: Najstarejši ženin v letu 2008 je bil star 88 let. Poročil se je z 12 let mlajšo nevesto. Najstarejša nevesta, prav tako stara 88, pa se je poročila s 40 let mlajšim ženinom. Ljubezen res ne pozna meja!

Toliko o starosti partnerjev. Res lahko vidimo, da se v večini najdejo v paru podobno stari ljudje. Zanimiv pa je tudi razmislek o podobni izobrazbi, poklicu in podobno. Eden od možnih razlogov, kot ga vidim sama, je, da se ljudje s podobno izobrazbo in poklicem z večjo verjetnostjo znajdejo na istem mestu – bodisi na faksu, v neki delovni ustanovi, na prireditvi… Seveda sito ne pomeni, da ne moreš ali ne smeš imeti partnerja, ki ima drugačno stopnjo izobrazbe kot ti, ali pa da je vajina zveza v osnovi obsojena na propad. Je pa razumljivo, da se bolj podobni lažje najdejo in da si bolj ustrezajo. Včasih poslušam kake kolegice s faksa, ki imajo grozno slabo vest, ker ne želijo biti s fantom, ki pri 23 letih nima dokončane srednje šole. Sploh ne gre zato (ali pa vsaj ne samo zato), da človek nima uradnega papirja. Gre še za vse ostalo – da imata najverjetneje različne cilje v življenju, različne vrednote. Ona bi rada delala kariero, nadaljevala z doktorskim študijem in nekaj doprinesla svetu, njemu pa se zdi sedeti za mizo nekaj ur na dan in se učiti, pisati članke, izguba časa. Ona ne razume, kako se on lahko zadovolji le s tem, ima redno plačo v službi, ki zahteva fizično delo. Ne gre za to, kdo je boljši ali slabši, ali pa da je kateri od življenjskih stilov ali ciljev bolj pravilen kot drugi. Vprašanje je le, ali bosta kompatibilna, ali sta zmožna najti toliko skupnih točk, da lahko na tem gradita trajen odnos.

Skladnost med osebnostnimi lastnostmi, vrednotami, stališči, potrebami, pričakovanji, navadami in interesi med partnerjema predstavlja četrto sito pri izbiri partnerja. Bolj, kot se partnerja ujemata v zgoraj naštetih vidikih, bolj sta zadovoljna s svojo partnersko zvezo, ugotavljajo v študijah. Ko načrtuješ z nekom preživeti celo življenje, je res nujno, da se o skupnih načrtih oba strinjata. Ne gre le za vprašanje, ali želita imeti otroke in ali jima je poroka pomembna… Če je nekdo predan ekologiji in mu je izjemno pomembno, da varčuje z elektriko in ločuje odpadke, drugi pa je prepričan, da je globalno segrevanje le zarota znanstvenikov in sploh ne obstaja, bosta verjetno težko živela v miru.

Komplementarnost osebnostnih značilnosti med partnerjema je peto sito in pomeni, da so za posameznika pomembne tiste značilnosti partnerja, ki bi si jih sam želel imeti močneje izražene. Gre torej za to, da se partnerja na nek način tudi dopolnjujeta, da en drugemu nudita tisto, kar jima morda manjka. Če je ona malce sramežljiva med neznanci, je lahko on, ker je bolj družaben in dinamičen, njen posrednik za vstop v družbo. Če se on hitro vznemiri, lahko ona s svojo mirnostjo ublaži njegove skrbi. Dober primer za tako dopolnjevanje sta tudi moja soseda. Gospa Rozi je grozno dominantna, moža konstantno nadzira in mu ukazuje: »Franc, odnesi že smeti, preparkiraj avto, ne si toliko soliti juhe, pripravi denar za nečake, obleci si pulover, ker je zunaj mraz…«. Čeprav se to morda komu sliši grozno, na tak način popolnoma funkcionirata – njemu se ne da razmišljat in mu ob njej tudi ni treba, ustreza mu, da za vsako dejanje dobi navodila, ona pa tudi uživa v tem, da je glavna. Skupaj sta že 40 let, tako da sklepam, da je to njun ustaljen vzorec, ki deluje!

Šesto sito, pripravljenost za razvoj stalne partnerske zveze, je nekakšna pikica na i. Če nekdo kljub vsem ostalim ustreznim lastnostim, ujemanju in dopolnjevanju partnerja ni pripravljen vezati se, potem … Potem iz te moke ne bo kruha, kaj naj drugega rečem. To je povezano tudi s socialnimi normami skupine, v kateri posameznik živi – pri kateri starosti je običajno imeti resno zvezo, se poročiti, imeti otroke…

No, pa smo čez vsa sita. Ko takole gledaš, na koliko različnih stvari smo usmerjeni pri iskanju partnerja in koliko pogojev mora izpolnjevati, se res vprašaš… mi bo uspelo? Tako da razumem Majin trenutni obup in nezadovoljstvo. Kako že gre tista šala… čakam na princa na belem konju, pa mimo prihajajo sami konji, ali nekaj takega. To se trenutno dogaja Maji, ampak prepričana sem, da bo našla nekoga, ki ji bo ustrezal. Če ne danes, pa jutri. Saj ste videli zgoraj… najstarejša mladoporočenca sta bila v letu 2008 stara 88 let! Ja, saj vem, da nihče od nas ne bi rad čakal do takrat… vseeno pa nam daje upanje, a ne?



Avtor modela psihosocialnih sit je Udry, več o tem pa najdete v knjigi Razvojna psihologija urednic L. Marjanovič Umek in M. Zupančič, natančneje v poglavju Socialni razvoj v zgodnji odraslosti avtorjev M. Zupančič in M. Svetina

Poročilo z osvajalskega pohoda ;)

Ponovno se vam javljam! Ugotovila sem, da pisanje bloga name deluje nekako čudno terapevtsko. Woodoo. Moje misli in čustva običajno po mojih možganih le tavajo, se zaletavajo eno v drugo in v meni vzbujajo nemir. Ko jih zapišem, pa se nered v moji glavi vsaj delno razblini. Misli in čustva se še dodatno razjasnijo, nato pa se počasi zložijo v določen vrstni red. Filozofiram. Moja prijateljica Barbara bi bila name izredno ponosna! Študentka psihologije pač. Pogosto nekje v oblakih ali v svojem idealiziranem mehurčku o tem, kakšen bi svet moral biti.
Kakorkoli: Spet sem bila slabe volje. To postaja že kar stalnica mojega življenja, kar pa je precej... žalostno. Potožila sem se Barbari. Seveda. Zaupam ji. Lahko bi rekla, da je moja najboljša prijateljica. To poimenovanje me sicer spominja na osnovnošolske avše, ki so se družile le med sabo, nosile roza trakce, se objemale na hodniku in cmokale ob prihodu v šolo. Vse ostale ˝manj kul sošolce˝ pa so brez sramu zavračale. Ne glede na mojo predstavo, ki se skriva za izrazom ˝najboljša prijateljica,˝ je Barbara edina ali ena izmed redkih oseb, pri kateri lahko izlijem svoje misli brez kakršnih koli ovir, zavor ali pomislekov.
Barbara se je na moje negodovanje v zvezi z osebki moškega spola odzvala nekako tako: »Čisto nemogoče je spoznati fanta, če neprestano ždiš doma! Iz fakultete zaviješ naravnost v zavetje svojega doma, se zabubiš med knjige in raznorazne ekrane ter tarnaš o tem, kako krut je svet. Če nikamor ne greš, če ničesar ne tvegaš, se ne more nič zgoditi – kaj šele spremeniti!«
Osupnila sem nad Barbarino, malodane, jezo, ki me je nekako streznila. To mi je bilo pri najinemu prijateljstvu od nekdaj všeč. Druga drugo sva postavili na realna tla, pri čemer ni nikoli nobena drugi zamerila. Če bi se lahko izrazila v njenem, psihološkem jeziku: ko je to potrebno, je ona moj realni ego, ki zamegli impulzivni id. How cool is that 
Moje misli je prekinil nov val Barbarinih besed: »Tako kot lahko kar iz domačega naslanjača naročaš vse od oblačil do pohištva, pa nekako ne moreš kar »naročiti« idealnega fanta. Ta prav tako ne bo potrkal na vrata sam od sebe.« Ob tem sem sicer pomislila, da se je Nataliji Verboten baje zgodilo prav to, ampak nisem želela posegati v plamene, ki so butali iz njenega, običajno mirnega, obraza.
Razgreta Barbara me je najprej skritizirala, nato pa prepričala, da bo prihajajoč teden namenjen obiskovanju vseh mogočih in nemogočih žurov. Kjerkoli in kadarkoli se bo dogajalo kaj podobnega zabavi z glasbo in moškimi, bova zraven. Kolikor mi je preostalo energije, samozaupanja in feminizma, ki mi jih je Barbara s svojim govorom uspešno izbijala, sem vložila v borbo proti njeni ideji. Jaz rabim spanje! 8 ur! Prav tako imam ogromno učenja in veliko mnogo bolj koristnih in zanimivih opravil! Moških nikakor ne bom iskala, kaj šele! Noben argument ni zalegel. Niti ta, da se mi zdi, da se me loteva glavobol (Barbara je namreč velika zagovornica načela ˝če si bolan, moraš ležati˝)
Za konec je Barbara uporabila še zadnji in najmočnejši adut – dolžna sem ji bila uslugo. Veliko. V zadnjih mesecih je vikende pogosto presedela z mano, poslušala moje pritoževanje, grizljala piškote in žrtovala svoje socialno življenje (ter nekaj dodatnih kilogramov) le zame. Zdaj je bil čas za povračilo.
Priprave na pohod so se tako pričele. Barbara se je spravila nad telefonski imenik, poklicala znance, poizvedela o žurih in naju napovedala. Pregledala je celo internetne strani najljubših lokalov, da bi videla, kje se dogaja karkoli zanimivega.
Vsak večer je prinesla dobršne količine bojnih barv in tu in tam kakšno dodatno prijateljico, če je potrebovala dodatnega motivatorja zame.
Dnevi so minevali, podočnjaki so se poglabljali, Barbara pa je še kar žarela.
...
Po dobrem tednu najinega »intenzivnega osvajalskega pohoda« je statistika takšna:
• Število žurov, ki sva se jih udeležili: 7
1. dekliščina Barbarine sošolke iz OŠ, na katero me je pretihotapila
2. rojstni dan mojega kolega
3. žur v študentskem domu
4. žur v študentskem domu, ki se je nadaljeval v lokalu v centru Ljubljane
5. pop koncert bogve katere skupine
6. zabava z elektronsko glasbo, od katere mi v ušesih razbija še dandanašnji
7. Barbari znana situacija »samo na eno pijačo«, ki se je končala naslednji dan ob 5 zjutraj, ker sva (ne vprašajte, kako) pristali v nekem nočnem lokalu

• Število kosil oz. kavic: 15
• Število tipov, ki so se obrnili za mano (en večer so se obračali tudi zato, ker sem imela v lase zapleteno listje, pa mi Barbara ni povedala!): veliko 
• Število tipov, ki so mi bili všeč: v začetku je kazalo slabo, ko sem pa odprla oči in osvobodila misli ter komplekse pa je številka poskočila na okroglo 10ko
• Število tipov, ki so me prosili za telefonsko številko: 6
• Število tipov, ki so dobili mojo telefonsko številko: 4 – še vedno menim, da je to preveč, pa sem se uklonila Barbari, ki me je neumorno butala v nogo. Žrtvovala sem nekaj nadležnih klicev za noge, pokrite z modricami.

Barbara je poleg vodenja statistike, po prvem večeru začela zapisovati strategije, s katerimi fantje poskušajo očarati in osvojiti dekleta. Ugotovitev: ustvarjalnost ne pozna meja. Celo pri moških ne. Zapiski si sledijo od izjave »Kako maš ti lepe oči!« do dialoga » A te kaj boli?« - »Ne. Zakaj?« - »Ker si tako huda, kot da bi padla z nebes.«; sledi pošiljanje pijač preko kurirčka/natakarja, ne da bi poskusil vzpostaviti osebni stik (to nama je prihranilo marsikateri evro)…
Ostanejo še čudaki, ki ti, ko te prvič vidijo, izpovejo ljubezen in ponudijo poroko / pomenljivo povejo, da imajo konja in povabijo na »jahanje« / pritečejo mimo, ugriznejo v uho in zbežijo / in podobno…
Do Barbare je prišel en očitno opit in zelo pogumen z izpovedjo: »Ej, sm slišu, da si psihologinja. Men ful prehitro pride. Pomagi mi, sj zato pa obstajaš.« Še dobro, da ima B. dolg jezik. Zabrusila mu je, da terapevtska ura stane 60 evrov. Jaz sem ponosno premerila prijateljico, tip pa je kar hitro pobral šila in kopita.
Zanimivi so bili tudi tisti, ki so za posrednika v komunikaciji uporabili svojega kolega. Res se mi zdi trapasto, da se 22 let stara odrasla oseba moškega spola ne more dogovoriti sama. Kolega pismonoša se tako v zadregi trudi: veš, moj kolega tam, všeč si mu, pa je sramežljiv, pa si ne upa do tebe, pa bi rad telefonsko…
Morda sem prezahtevna, ampak ne vem, kako naj si pomagam s tipom, ki se ne upa pogovarjati z mano ?!?
Posebne cvetke pa so taki, ki sva jih z Barbaro poimenovali »obupanci«. Ti se pojavljajo proti koncu žura, obupani, ker niso nobene »zapeli«, in se na vse pretege trudijo dobiti žensko, z izjavami, da je zanje edina na svetu, da je najlepša in najboljša, da si želijo le nje… minuto za tem, ko ga odsloviš, pa isto ponavlja drugi »edini, najlepši in najboljši«, ki je še v lokalu.

Če na kratko povzamem: kot ponavadi bi morala slediti sebi in se ne pustiti prepričati drugim. Namesto t.i. »osvajalskega pohoda,« ki ni obrodil nikakršnih sadov, bi lahko prebrala kaj pametnega in zanimivega, se naučila za kak izpit več ali ustvarjala. Opažam, da sem sama sebi izjemno dobra družba.

V tem trenutku sem nase jezna! Močno upam, da me ne bo poklical kdo izmed tistih, ki sem jim dala svojo številko. Morda bi bile modrice na nogah vseeno boljša izbira.

Fanta si ne bom želela...

Tako! Dovolj imam! DOVOLJ! Česa? Fantov! Ne bom jih iskala, ne bom si jih želela, o njih ne bom razmišljala. Vsaj v zvezi s partnerstvom ali zvezo ne. Lahko imam prijatelje moškega spola, to ni nikakršen problem. Še najboljša izbira so geji. Konec pa je z zgodbicami o navdušenju, hrepenenju in nato - razočaranju. Znova in znova. In znova. In znova.
Res je, da sem že imela dva kvazi resna fanta. Prvega, Janija, pri šestnajstih, ko sem sanjarila o najini poroki, otrocih in hiši s psom – kot vsaka prva zaljubljenost. Po enem letu se je odselil v tujino. Posledica: daleč od oči, daleč od srca. Žalovala nisem pretirano dolgo. Leto za tem (v letu moje polnoletnosti) sem spoznala Marka. Oba sva postopala izredno previdno. Nihče ni hotel prvi izliti svoje ljubezni, igrice mačke in miši pa so naju še dodatno razvnemale. Po šestih mesecih lovljenja sva postala par. Jaz sem se popolnoma zaljubila. Enako bi lahko rekla tudi za njega. Spoznala sva se s sorodniki drug drugega, hodila v kino, na romantične sprehode, preživljala lepe in manj lepe trenutke in nekako skupaj rasla. Nanj sem se resnično navezala in kljub določenim težavam in medsebojnim razlikam, sem menila, da bi najina zveza zmogla prestati vse. Žal je sledilo ponovno razočaranje: en mesec v rožicah, naslednji mesec med nevihtnimi oblaki. Kot strela z jasnega je prišel na dan z idejo, da je premlad, da je najina zveza zaenkrat še preresna in da bi rad poskusil še z drugimi. Argument: da ne bi česa obžaloval. Tolažba: Če sva prava drug za drugega, se bova čez pet let poročila. Moram reči, da je bila tolažba izredno slaba. Kar nekaj časa sem ga prebolevala. Obdobje žalovanja so podaljševali še njegovi zmedeni klici in govorjenja o tem, da sem najboljša. Pa ja. Težko je bilo.
Pa sem tudi to prebolela.
Vrnimo se v sedanjost. Vse, kar v zadnjem času dobim z moške strani, je vredno pomilovanja.
Že, že, na ulici pogledajo za mano. Marsikateri me premeri s pogledom ne glede na to, da je v družbi s svojo t.i. izbranko. A to je tudi vse, kar je pozitivnega in omembe vrednega. Morda bi se morala s tem zadovoljiti. Z naključno pozornostjo. Nekatere verjetno ne dobijo niti tega. Ali pač? Kakorkoli, meni to ni dovolj oz. naj se popravim – ni bilo dovolj.
Vedno sem si želela fanta, ki bi me sprejemal, imel rad, me znal nasmejati, se spustiti z mano v kakšno razmišljujočo debato in s katerim me ne bi bilo sram pokazati se v širšem krogu ljudi. Je to preveč? Očitno je, kajti tega že dolgo ne najdem.
O tem govorijo prijateljice. Nekatere izmed njih vse srečne poletavajo naokoli, iskrivih oči in hihitaje se šepetajoč podrobnosti zadnjega zmenka. Druge so varno ustaljene v dolgoletnih zvezah, odraslo zadovoljne s svojo čustveno IN racionalno izbiro.
Jaz tega ne najdem. Ne vem, v čem je problem. Nisem grda, nisem neumna. Lahko bi rekla, da sem prijazna. Presneto, celo darujem: vsak mesec nakažem nekaj denarja Amnesty international. Za ženske pravice in podobno. Vse to le zato, da bi veljala za dobro osebo in imela čisto vest. Vse za to, da bi zmanjšala vsakršno možnost vplivanja na slabši razplet dogodkov z osebki nasprotnega spola. Bojda pozitivno privlači pozitivno. Ampak ne, očitno sem nasedla laži, s katero me je v otroštvu pitala mati, da bi odnesla smeti in pojedla vse, kar je na krožniku.
Kljub vsemu svojemu čistunskemu sijaju je vse, kar dobim, naslednje:
- komentarje gradbincev in drugih starejših - bolj ali manj alkoholiziranih – moških (»kaj je, miška, a si za akcijo, aaa?«)
- obupane poskuse fantov, ki živijo le za računalnike ali šolo in vidijo v meni in v mojih prsih le materinsko figuro - radi bi se napojili moje ljubezni, čeprav je le-ta natanko tisto, kar iščem tudi sama
- pijane slinavce na plesišču, ki se želijo pokazati pred prijatelji, me grabijo za rit in se potem delajo, da niso bili oni

Tu in tam najdem koga zanimivega, komunikativnega in povsem potencialno primernega (nisem zelo izbirčna), za katerega pa kasneje ugotovim, da:
1. ima punco
2. si trenutno ne želi nikogar resnega
1 in 2 skupaj: ima punco, a si želi še malo zabave ob strani
3. živi za karate, trobento ali gore, zaradi česar tako ali tako nima časa niti vzdrževati stika, kaj šele sedeti z mano v topli dnevni sobi in se stiskati ob gledanju dobrega filma. Baje je to izguba časa.
Moja odločitev današnjega je torej, da si fanta ne bom želela! Konec koncev je po medijih ogromno zrelih, ločenih žensk, ki pravijo, da je bila ločitev njihovo najpametnejše dejanje. Pravijo, da sedaj izkoriščajo svoje potenciale, se zabavajo s prijateljicami, se počutijo dobro glede sebe in svojega telesa, skratka, uživajo! Zakaj bi torej porabila/uničila/zavrgla trideset let svojega dragocenega življenja, da bi na koncu prišla do istega zaključka, če lahko to storim že sedaj?

Točno! Uživala bom! Počela bom, kar si želim in se imela rada!

Vsiiiii, kiiiii sooooo me poznali, so mi rekli Maaajaaaaa,...

Hej, jaz sem pa Maja. V tale blog me je, kot je že sama priznala, prepričala Barbara. Čeprav je ona Ljubljančanka, jaz pa sem rojena in vzgojena v Mariboru, se poznava že skoraj od rojstva, tako da ji zaupam, da je tale blog dobra ideja za najine (no, ona pravi, da za moje) težave.
Barbaro poznam, ker je veliko hodila na počitnice k svoji babici, ki je moja mariborska soseda, tako da sva se, odkar pomnim, skupaj igrali. Vmes sva ohranjali stike po telefonu in pismih, zdaj pa študiram v Ljubljani in se druživa tudi tu. Barbara je enostavno kul :) Vedno mi priskoči na pomoč, še posebej pa je koristna, ko imam vedno znova težave z osebki moškega spola. O tem več kdaj drugič…

Aja, Barbara je rekla, da se moram najprej predstavit. No, povedala sem že, da sem iz Maribora, v Ljubljani pa študiram prevajalstvo slovenščina – angleščina – francoščina. Trenutno hodim v tretji letnik in se imam kljub veliko dela prav fino. Uživam, ker živim na svojem, kjer mi cimra teži mnogo manj, kot mi doma starša. Sorojencev ne omenjam, ker jih žal nimam. Sicer sem si v otroštvu vedno želela bratca ali sestrico, a namesto tega (v tolažbo in družbo) enkrat dobila domače živali, drugič barbike, lego kocke ali plišastega medvedka. V ljubljanskem stanovanju pogrešam predvsem svoje domače živali – psa, mačko, hrčka in zlate ribice.

Drugače pa je v Ljubljani kar fajn. Sploh, ko gremo s kolegicami ven in preplešemo pol noči. Zelo rada plešem, nekaj časa sem celo hodila na tečaj družabnega plesa, zdej pa gremo vsake toliko s prijatelji, ki sem jih tam spoznala, skupaj plesat. Najbolj uživam v salsi in ostalih latinsko-ameriških plesih, sploh če je soplesalec luškan ;)
Ko ne plešem, rada pogledam kakšen zabaven film (najraje imam romantične komedije) ali pa preberem kakšno dobro knjigo - prav nič se ne branim niti lahkotnih romanov. Tudi to je »študijska literatura«, saj berem veliko tudi v angleščini in francoščini. Nazadnje sem prebrala knjigo Julie Quinn »Ten things I love about you« (ljubezenska zgodba, ki se dogaja v letu 1822 – takrat je bilo vse lažje, pravila so bila točno določena, danes pa... ah, ko bi vsaj živela v tistem času).

V Ljubljani seveda ni stare mame, ki bi skuhala kosilo, zato pogosto jem »na bone« ali pa si sama kaj skuham in takrat so na jedilniku ponavadi kar testenine - italijanska kuhinja je zame nekaj fantastičnega in nobena eksotična kulinarika se ne more primerjati s tem. Druga stvar, brez katere ne bi mogla preživeti, pa je čokolada vseh oblik in okusov. Zato lahko trikrat ugibate, kje se najraje dobim s kolegicami na klepetu ...najraje imam, seveda!, Čokoladni atelje.
Več o meni pa boste tako ali tako izvedeli iz blogov… komaj že čakam, da začnemo!

Psihologinja Barbara se predstavi

Živjo, sem Barbara, absolventka psihologije. Ne, ne berem misli :)
Mogoče je smiselno, da najprej povem, zakaj se bom lotila pisanja tega bloga. Odkar pomnim, se na tak ali drugačen način ukvarjam z odnosi med spoloma. Že v vrtcu sem vsak teden imela drugega »fanta« in na presenečenje vzgojiteljic sem se včasih raje igrala s fantki kot s punčkami. V osnovni šoli sem bila ves čas nesrečno zaljubljena v dve leti starejše, »kul« tipe in bila zvesta svetovalka (no, bolj poslušalka izpovedi) glede ljubezenskih težav vsem sošolkam. Podobno je bilo na srednji šoli – tretjino časa sem bila v zvezi, tretjino časa sem se s kom razhajala, preostalo tretjino pa poslušala in se pogovarjala o dilemah v zvezi s fanti in dekleti svojih najboljših prijateljev in prijateljic. Nič čudnega, da me je ta tema zelo zanimala tudi na faksu, ko sem se je lotila še z znanstvenega vidika, ne samo prek izkušenj.
Še vedno nisem povedala, zakaj blog… torej – ker sem absolventka in imam končno čas za kaj takega! Po vseh resnih poročilih, seminarskih nalogah in raziskovalnih projektih sem se odločila, da se te vedno aktualne teme o odnosu med fanti in dekleti lotim na bolj zabaven, lahkoten način. Seveda v tem ne bom sama – moj »poskusni zajček« bo – seveda prostovoljno! – moja draga prijateljica Maja. Ona pravi, da nima sreče s fanti in res je že kar nekaj časa samska. Zato sem ji predlagala, naj si začne zapisovati svoja doživetja s to »nenavadno vrsto, za katere bi potrebovala navodila za uporabo«, kot pravi sama. Njene zapise bom potem jaz poskušala komentirati s psihološkega vidika. Morda bova ugotovili kaj pametnega, kar nama bo koristilo; zdi pa se mi, da se bova v vsakem primeru ob pisanju in analiziranju neskončno zabavali :) . Glede na to, da bova ugotovitve objavljali v blogu, bodo najina doživetja in razlage morda pomagali, ali pa vsaj zabavali, še koga od bralcev.

Zdaj lahko morda povem še kaj o sebi… Kot sem že povedala, sem absolventka psihologije, stara 24 let. Sem iz Ljubljane, še vedno živim pri starših, starejši brat, s katerim se zelo dobro razumem, pa se je že odselil. On je, poleg mojih osebnih izkušenj, neizčrpen vir informacij o tem, kaj se moškim plete po glavi.
Večino svojega časa sem zadnja 4 leta preživela na faksu ali pa ga porabila za delo za faks, sodelovanje v društvu ali pa ob vodenju raznih mladinskih delavnic. Zdaj, ko sem absolventka, imam več svobode, ne ždim več na faksu in več delam.
V prostem času se družim s prijatelji, plešem, potujem in čim več eksperimentiram s hrano - bolj kot je nenavadno, bolj mi je všeč.
Prijatelji pravijo, da veliko govorim in resnici na ljubo, imajo kar prav. Marsikoga včasih zbode, da se brez težav pogovarjam tudi o temah, o katerih večina ne govori rada; včasih pa imam problem tudi, ker me »jezik prehiteva« - včasih tudi premalo razmislim o tem, kaj bom povedala.
Rada spoznavam nove ljudi, nikoli mi ni težko pristopit k nekomu in začeti pogovor. Tako spoznam veliko različnih, zanimivih ljudi. V preteklosti sem, kot sem že napisala, zamenjala kar nekaj fantov – seveda so bile tiste prve zveze bolj držanje za roke in gledanje v oči kot karkoli res »resnega«. Trenutno sem po dveh zaporednih neuspelih zvezah z dramatičnim koncem srečno samska in nisem na lovu :). Ugotovila sem, da zdaj potrebujem malo odmora, da razmislim, kaj bi sploh rada na tem področju. Se pa z veseljem vpletam v Majino dramo s fanti, hehe.
Več o Maji pa izveste kar od nje!

No, pa začnimo...

Pozdravljeni!

Pred vami je spletni dnevnik, ki ga pripravljamo v okviru projekta »Kako si?«.

Na zabaven način želimo prikazati življenje v partnerskem razmerju od spoznavanja pa do... no, bomo še videli, kako se bo zgodba para razvijala.

Skozi zgodbo o dekletu in fantu, ki bi lahko bila naša soseda, vam bomo predstavili različne vidike partnerskega odnosa, dogajanja med partnerjema ter med parom in okoljem, vzpone in padce v odnosu, načine spoprijemanja s težavami, reševanje konfliktov, ... s katerimi se kdaj v življenju sooči prav vsak od nas. Pri opisovanju partnerskega odnosa dveh mladih odraslih torej poskušamo izhajati iz obstoječih in uveljavljenih psiholoških konceptov in jih začiniti z izkušnjami vseh nas.

V blogu se bodo prepletali zapisi dekleta in fanta, s psihološkega vidika pa bo njuno življenje občasno komentirala tudi njuna prijateljica, študentka psihologije.

Vse osebe in dogodki v blogu so izmišljeni, vse morebitne podobnosti z resničnimi osebami ali dogodki pa so naključne in nenamerne.

Če imate kakšne ideje, komentarje, vprašanja,... nam pišite na kakosi.si@gmail.com ali pa kar komentirajte naš blog.

Več o projektu Kako si?, ki ga ob dnevu duševnega zdravja organizira Društvo študentov psihologije Slovenije v sodelovanju s ŠOU v Ljubljani, si lahko preberete na www.kakosi.si. Tu boste našli tudi druge zanimive prispevke o tem, kako lahko sami poskrbite za svoje duševno zdravje, ter iskalnik po institucijah, kjer lahko poiščete pomoč pri doseganju, izboljšanju ali ohranjanju duševnega zdravja.

Upamo, da boste uživali v branju našega bloga!

Ekipa Kako si?: Simona Zgaga, Mojca Majerle, Maja Gaspari, Martina Mrakovčič, Nika Koračin, Katja Bobovnik, Lara Delič, Boštjan Bajec.