Kako do partnerja – prej in potem :-)

Takoj na začetku: edina stvar, v katero sem prepričana, je, da spodnji zapisi ne temeljijo na trdnih zgodovinski dejstvih, ampak so kombinacija reči, za katere se mi zdi, da sem jih kje slišala, predvsem pa je spodnji zapis izjemno nekorekten skupek produktov moje divje domišljije.

Torej… zadnje čase se vsi vrtimo okoli dileme, kako najti partnerja. Nekateri imajo občutek, da je kandidatov preveč in da sploh ne vejo, kje začet in kako izbrat ('so many men but so little time…' :-) varianta), drugim se zdi, da sploh nikjer ni primernih kandidatov… obojim pa je skupno to, da se zavedajo, da je izbira njihova in relativno svobodna. Smo skoraj neomejeni – no, dobro, od vse svetovne populacije odštejemo tiste, ki ne ustrezajo zaradi naše spolne usmerjenosti in tiste, s katerimi se glede na njihovo starost ne bi bilo legalno zapletati. Vse ostalo nam je bolj ali manj na razpolago – sami ste si krivi, kaj ste pa tako izbirčni :-D
Kakorkoli… v našem okolju v tem času sami izbiramo, koga bomo preizkusili in koga bomo izbrali. Problem svobodne izbire pa je, da si lahko tudi svobodno zavrnjen :-)

V nekem drugem času ali drugi kulturi pa je lahko tudi drugače… recimo, da bi starši izbrali partnerja zate že ob tvojem rojstvu. To se je v zgodovini marsikje dogajalo – pa še se! A bi bilo to kaj boljše? Da se izognemo vsem dilemam in križem in težavam z iskanjem. Starši določijo, kaj boš jedel, kaj boš oblekel, kdaj boš spal in koga boš poročil. Pa pika. Zakaj bi komplicirali, če pa ni treba ;) vprašaj mamo, koga ti priporoča, a ne :-) ...
O tem sem začela razmišljat, ko se je Maja enkrat pritoževala, da bi včasih raje videla, da bi, tako kot je bilo v kameni dobi (tako si pač ona predstavlja, hihi), prišel jamski moški do nje, jo zelo možato treščil po glavi s svojo gorjačo, jo za lase odvlekel v svojo jamo. Ti si moja, izbral sem te, zdaj sva par - to je to.
Ljudje so se v zgodovini itak »parčkali« (ja, no, poročali v bistvu) zaradi vseh drugih dejavnikov kot ljubezni – ker je bilo tako določeno s strani staršev ali koga drugega, iz ekonomskih dejavnikov in podobno… Koncept romantične ljubezni je baje postal popularen in opevan šele v srednjem veku, po 12. stoletju, s trubadurji. Tudi kasneje naj bi ostala izbira partnerja na podlagi ljubezni rezervirana za bogatejše sloje in šele v zadnjem času smo ekonomsko toliko neodvisni, da to ni več pogosto dejavnik izbire, prav tako pa so starši (in gorjače kamenodobnih mož) izgubili nadzor nad izbiro partnerja.

Moja poanta je... čeprav je težko najt nekoga, ki se vsaj približa idealu, a bi raje menjali to možnost izbire za dogovorjeno poroko? Nikakor ne podajam vrednostih sodb, samo sprašujem. Če bi bilo že od rojstva določeno, s kom boš pristal, bi se morda res izognili negotovosti in zavrnitvam ob iskanju... Ampak a ni ravno v tem nek čar? Da veš, da obstaja možnost, da najdeš svojega princa na belem konju - pa čeprav je konj mogoče malo šekast in princ ne tako očarljiv kot oni od Sneguljčice - in da ga najdeš – sam, tak, kot si, z vsemi dobrimi in slabimi (če jih sploh imaš, seveda!) lastnostmi.

Kako torej? Konec pritoževanja in novim zmagam naproti !!! :-)

Ok, za konec pa še izjeeeemnoooo nekorektna šala, ki mi jo je povedal kolega – seveda, moškega spola (drage dame, če ste občutljive, sploh ne it brat tegale)…
P.S.: Zakaj so kamenodobni moški, po tem, ko so jo po glavi s palico, vlekli žensko za lase in ne za noge? Da se ji ni pesek med nogami nabiral.
P.P.S.: Pa naj še kdaj katera kaj reče čez moške - že takrat smo bili pozorni. :-) ;-)