nedelja, 03. oktober 2010

Psihologinja Barbara se predstavi

Živjo, sem Barbara, absolventka psihologije. Ne, ne berem misli :)
Mogoče je smiselno, da najprej povem, zakaj se bom lotila pisanja tega bloga. Odkar pomnim, se na tak ali drugačen način ukvarjam z odnosi med spoloma. Že v vrtcu sem vsak teden imela drugega »fanta« in na presenečenje vzgojiteljic sem se včasih raje igrala s fantki kot s punčkami. V osnovni šoli sem bila ves čas nesrečno zaljubljena v dve leti starejše, »kul« tipe in bila zvesta svetovalka (no, bolj poslušalka izpovedi) glede ljubezenskih težav vsem sošolkam. Podobno je bilo na srednji šoli – tretjino časa sem bila v zvezi, tretjino časa sem se s kom razhajala, preostalo tretjino pa poslušala in se pogovarjala o dilemah v zvezi s fanti in dekleti svojih najboljših prijateljev in prijateljic. Nič čudnega, da me je ta tema zelo zanimala tudi na faksu, ko sem se je lotila še z znanstvenega vidika, ne samo prek izkušenj.
Še vedno nisem povedala, zakaj blog… torej – ker sem absolventka in imam končno čas za kaj takega! Po vseh resnih poročilih, seminarskih nalogah in raziskovalnih projektih sem se odločila, da se te vedno aktualne teme o odnosu med fanti in dekleti lotim na bolj zabaven, lahkoten način. Seveda v tem ne bom sama – moj »poskusni zajček« bo – seveda prostovoljno! – moja draga prijateljica Maja. Ona pravi, da nima sreče s fanti in res je že kar nekaj časa samska. Zato sem ji predlagala, naj si začne zapisovati svoja doživetja s to »nenavadno vrsto, za katere bi potrebovala navodila za uporabo«, kot pravi sama. Njene zapise bom potem jaz poskušala komentirati s psihološkega vidika. Morda bova ugotovili kaj pametnega, kar nama bo koristilo; zdi pa se mi, da se bova v vsakem primeru ob pisanju in analiziranju neskončno zabavali :) . Glede na to, da bova ugotovitve objavljali v blogu, bodo najina doživetja in razlage morda pomagali, ali pa vsaj zabavali, še koga od bralcev.

Zdaj lahko morda povem še kaj o sebi… Kot sem že povedala, sem absolventka psihologije, stara 24 let. Sem iz Ljubljane, še vedno živim pri starših, starejši brat, s katerim se zelo dobro razumem, pa se je že odselil. On je, poleg mojih osebnih izkušenj, neizčrpen vir informacij o tem, kaj se moškim plete po glavi.
Večino svojega časa sem zadnja 4 leta preživela na faksu ali pa ga porabila za delo za faks, sodelovanje v društvu ali pa ob vodenju raznih mladinskih delavnic. Zdaj, ko sem absolventka, imam več svobode, ne ždim več na faksu in več delam.
V prostem času se družim s prijatelji, plešem, potujem in čim več eksperimentiram s hrano - bolj kot je nenavadno, bolj mi je všeč.
Prijatelji pravijo, da veliko govorim in resnici na ljubo, imajo kar prav. Marsikoga včasih zbode, da se brez težav pogovarjam tudi o temah, o katerih večina ne govori rada; včasih pa imam problem tudi, ker me »jezik prehiteva« - včasih tudi premalo razmislim o tem, kaj bom povedala.
Rada spoznavam nove ljudi, nikoli mi ni težko pristopit k nekomu in začeti pogovor. Tako spoznam veliko različnih, zanimivih ljudi. V preteklosti sem, kot sem že napisala, zamenjala kar nekaj fantov – seveda so bile tiste prve zveze bolj držanje za roke in gledanje v oči kot karkoli res »resnega«. Trenutno sem po dveh zaporednih neuspelih zvezah z dramatičnim koncem srečno samska in nisem na lovu :). Ugotovila sem, da zdaj potrebujem malo odmora, da razmislim, kaj bi sploh rada na tem področju. Se pa z veseljem vpletam v Majino dramo s fanti, hehe.
Več o Maji pa izveste kar od nje!

Ni komentarjev:

Objavite komentar