IMA ZVEZA ZVEZO?

Kakor spremljate, se zmenki (ja, sedaj jih že imenujem zmenki) z Matjažem vrstijo, pogovarjava se o marsičem, uživava v družbi drug drugega, zabavava se, celo poljubila sva se.

Kljub temu pa se mi dozdeva, da je najina zveza naletela na oviro. Kakšno? Odgovor se skriva v prejšnji povedi. ZVEZA.

ZVEZA?

ZVEZA!

Kaj je sploh zveza? Kdaj srečanje postane zveza? Morda se vam zdi moje pisanje banalno, otročje in nepomembno, hkrati pa se mi zdi, da tega ključnega vprašanja ne morem izpustiti.

Takrat davno, nekje na pol poti med osnovno in srednjo šolo, je bilo vse veliko enostavneje. Zavrtel si steklenico, povedal resnico o tem, kdo ti je všeč in ta te je (ali pa tudi ne) vprašal, ali bi z njim hodil. Nato si nekaj tednov (če si imel srečo) paradiral po šoli, se držal za roke in se sam sebi zdel strašansko pomemben. Ko je eden ali drugi s pogledom samo ošvrknil koga tretjega, se je zveza s truščom končala, nastal je spor in standardna razredna delitev na punce in fante. Če je bilo ˝tapravo˝ se je punca zjokala med slovenščino in si tako priskrbela večno odobravanje in ˝ubogi angelček˝ karto, na katero je lahko igrala še v kasnejših zvezah – kako je bila prizadeta in kako so fantje zlobni. Če je bila tista, ki je pogledala nekoga tretjega, ženskega spola, je bila označena za cipo. To se ni dogajalo pogosto. Ne splača se, kaj hočemo.

V srednji šoli si se dolgo opazoval, sanjaril o drugem in o svoji zaljubljenosti povedal najboljšemu prijatelju. Morda sta si s simpatijo pomagala pri učenju za teste, se opazovala izza stebrov v šolski avli in plesala skupaj na šolskem plesu. Bilo je lepo. In romantično. In prvo, kar bi lahko imenovali za tisto pravo. Nekatere zveze so trajale eno leto, druge dve, nekatere celo več, še vedno pa se je najpogosteje zgodilo, da je fant dekle vprašal, ali bi hodila z njim oz. ali bi bila njegova punca. Takrat je prišlo tudi do prvih spolnih izkušenj.

Kaj pa sedaj? Na fakulteti se vse zameša! Nobenega reda! Nekateri vprašajo (in, roko na srce, izpadejo kot mamini sinčki, zaostali v času in nesposobni odraslega pristopa), drugi nič ne vprašajo, ampak se dobivajo tako dolgo, dokler ne vpraša kolega: ˝Pa kaj je zdaj, Peter, je to tvoja punca ali ne?!˝ Fant o dogodku pove punci, punca reče: ˝In kaj si rekel?˝ Fant reče: ˝Da si. Saj je v redu, ne?˝

Punca se razneži, nasmehne in ga poljubi – to je seveda idealen scenarij, pustimo tista revšeta, ki dobijo klofuto in pogled: ˝A si neumen? Pač ob večerih nisem imela za delati boljšega kot se družiti s tabo˝

No, spet tretji pa pomešajo eno in drugo in imajo spolni odnos pred prvim zmenkom – ki morda nikoli ne pride.

In kaj sva torej midva? Zadnje zagotovo ne. Jasno je, da se dobivava. Ampak – jaz sem nagnjena h globljim odnosom. In ja, všeč mi je. Z veseljem bi poskusila biti v zvezi, vendar – kaj če je eden izmed tistih ptičkov fičfiričkov, ki jim eno gnezdece ni dovolj? In bi radi spoznavali ljudi, potovali in raziskovali vse, kar leze in gre? Ta novodobnost in to…

Včasih se počutim tako stara po duši. Kot da ne spadam v ta trenutek. Raje imam gotovost in stabilnost in vedenje, kaj se bo zgodilo jutri. Ja, kaj se bo zgodilo jutri. Načrti so osvobajajoči. Ob osmih se zbudim, potem grem na faks, potem………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………..

Morda bi se morala o tem pogovoriti z Matjažem… Prej pa še z Barbaro!