Zakaj sploh imeti partnerja?

No, zakaj? Zakaj se ženski pogovori ob kavah mnogokrat vrtijo okoli tega, kako je z njenim fantom, kako se on obnaša do svoje drage, kdo koga vara, zakaj je ona spet samska, zakaj tista ne najde fanta, kdo bo koga pustil, katera je bila s tistim, katera je »lahka« in kateri je »hard to get«? Zakaj Sanja ostane s fantom, čeprav se konstantno pritožuje, da pušča povsod svoje umazane nogavice in »narobe« iztiska zobno kremo iz tube? Zakaj si Katra, čeprav ima toliko dobrih prijateljic in prijateljev, s katerimi se lahko pogovori o vsem, poleg tega pa bi do neobvezujočega seksa lahko prišla skoraj kadarkoli, še vedno želi resnega fanta?

In zakaj, za vraga, sploh to pišem? Ker mi po tistem »osvajalskem pohodu« Maja teži, da ona tipa sploh noče, da ima dovolj »boy-friend drama« in da sem jo v vse skupaj prisilila. Bla, bla. Ona je dala svojo telefonsko tistim tipom, ne jaz, zdaj pa malo s strahom, malo z zanimanjem čaka, če se ji bo kdo javil. Itak je prepričana, da se:
A) nihče ne bo oglasil, ker »so tipi pač taki« (to je citat, je prišlo iz njenih ust!)
ali
B) če se že bo kdo javil, se bo izkazalo, da »je totalen čudak« (spet citiram, res ima Maja trenutno trapast pogled na moške, preveč posplošuje… in dela marsikomu krivico, a ne, fantje ?!?)
Kakorkoli - to pravi zdaj :-D Jo bo že minilo, saj jo poznam ;). Trenutno je pač v fazi, ko nima, ne želi in ne išče partnerja – seveda ima do tega vso pravico. Če bi bila rada nekaj časa sama, je to čisto OK. Kljub temu, da je v naši družbi zdaj nekako pričakovano, da si v zvezi in te prijatelji, znanci, tete in babice stalno sprašujejo, če si kaj zaljubljen in kje imaš fanta/punco, se po mojem mnenju nima smisla metati v neke zveze samo zato, da lahko rečeš, da si v zvezi. No… kakor komu ustreza.

Glede tega, zakaj in kako je biti samski, se mi zdijo zanimive spodnje ugotovitve, ki jih povzemam po M. Zupančič in M. Svetina (poglavje Socialni razvoj v zgodnji odraslosti iz knjige Razvojna psihologija).
Mladi odrasli, ki živijo sami in nimajo stalnega partnerja, menijo, da ima samsko življenje v primerjavi s partnerskim mnoge prednosti. Samski naj bi imeli več možnosti za navezovanje socialnih stikov in spolne izkušnje z različnimi partnerji, bili naj bi bolj neodvisni glede preživljanja prostega časa, razvoja kariere in porabe svojih dohodkov. Podatki iz severne Amerike kažejo, da so samski mladi odrasli pogosteje osamljeni, redkeje imajo spolne odnose, se manj vpletajo v socialne stike in imajo pogostejše finančne težave – torej ravno v nasprotju s pričakovanji glede prednosti tega, da si samski… Po drugi strani pa imajo samski res več časa za prostočasne dejavnosti, saj ga v povprečju manj porabijo za gospodinjstvo ter skrbi in vzgojo otrok kot tisti, ki so partnerji in starši.

Če se zdaj vrnemo na izhodiščno vprašanje – zakaj bi torej imeli partnerja?
Ko so različno stare mladostnike (ne odrasle!) spraševali, zakaj imajo (ali pa zakaj bi imeli) fanta / punco, so raziskovalci baje slišali take odgovore:

• ker je to prijetno
• za vzdrževanje socialnega statusa – ker je imeti fanta
  ali punco »kul«. To so še posebej pogosto odgovarjali mladostniki iz višjih
  socialnih slojev
• za osebno rast - razvoj intimnosti, razvoj socialnih
  spretnosti
• za zabavo, rekreacijo (kaj točno so mislili pod »rekreacija«, si
  ne upam predstavljati, hehe)
• za skupno preživljanje prostega časa

Raziskovalci so ugotavljali - verjetno podobno kažejo tudi zdrava pamet in lastne izkušnje, kajne? - da so pri različni starosti pri partnerju pomembne različne stvari… Pa poglejmo, kaj so ugotovili!
V zgodnjem mladostništvu (okoli 13., 14. leta) so mladostnikom pri izbiri fanta oz. punce najbolj pomembni fizična privlačnost, socialni status, prvi vtis, komunikacijske spretnosti, druge izstopajoče lastnosti. Kasneje, s starostjo, postajajo zveze vedno bolj resne in so osnovane na drugih zadevah poleg telesne privlačnosti. Pomembne postanejo zvestoba, intimnost, zaupanje; pomembni postanejo skupni interesi, vzajemno razumevanje, podobnost v ciljih za prihodnost in dolgoročna zanesljivost partnerja.

Kako to zgleda v praksi, vam lahko povem kar iz lastnih izkušenj :-) .
V osmem razredu osnovne šole sem namreč imela fanta – ko zdaj pomislim na to zvezo, se samo smejim. Z Rokom, sošolcem iz paralelke, dejansko nisva imela prav veliko skupnih točk, ampak sva bila nekje na isti stopnji »kulskosti« - on je bil v družbi, ki je veljala za »kul«, jaz pa tudi, in bilo je nekako samoumevno, da »paševa« skupaj. Seveda je bil tudi luškan in jezikav – ravno to ga je naredilo tako »kul«. Poleg tega je bilo »in«, da si imel v osmem razredu fanta (oz punco, hehe)… ah, ja… Z Rokom sva hodila dva meseca; v tem času sva šla vsak teden v kino, večkrat sva se dobila na pijači, šla rolat… dejansko pa nisva vedela nič en o drugem, ampak to niti ni bilo tako pomembno. O svojih načrtih, željah in strahovih sem se pogovarjala z drugimi, npr. z najboljšo prijateljico. V tej starosti »fant« v večini primerov ni bil zelo pomembna oseba, na katero bi se obrnil po pomoč v res težki situaciji. Tudi, ko sva se razšla (ko je on rekel, da se mu zdi, da bi moral biti še s katero drugo in sem rekla okej), ni bilo nobene velike drame… dobri stari časi, ko je bilo še vse tako enostavno… pa čeprav se takrat ni zdelo :-)

Danes, pri teh letih (ja, no, saj vem, da 24 let še ni grozna starost) pa je že malo drugače. Vložki so večji, tveganje je večje. Oseba, s katero se spustim v zvezo, mora biti več kot le dovolj privlačna in zabavna. Čeprav smo morda tudi pri 16ih načrtovali prihodnost s partnerjem in sanjali, pa tudi res verjeli, da bo »za vedno«, so bile te sanje in ideje tako abstraktne… zdaj pa niso več. Večkrat se zalotim, ko razmišljam, ali bi z njim (trenutnim ali potencialnim fantom) dejansko lahko živela, imela družino… in od odgovora je odvisno, kako bo šlo naprej. Zakaj bi vlagala čas in energijo v nekaj, za kar mi je že zdaj jasno, da nima prihodnosti? Saj ne rečem… saj se je kdaj zabavno spustiti v kak odnos samo zaradi zabave, ampak potem ne stavim ravno vseh kart na to :-)
Vedno bolj mi je pomembno, da imava s partnerjem skupne interese, da se ne le pokličeva ali si piševa enkrat na dan, ampak da dejansko skupaj počneva stvari, ki so nama obema v veselje; da mu lahko zaupam, da mu lahko povem reči, ki jih komu drugemu ne bi… Gre za stopnjo intimnosti – pa ne mislim fizične intimnosti, ampak psihološko: da se razkrivava en drugemu, poveva en drugemu o sebi več, kot poveva nekaterim drugim ljudem, četudi so nama blizu; si priznavava čustva, tudi negativna, da si res zaupava in da sklepava dogovore. Seveda je vse to lahko grozno težko: zakaj bi nekomu, ki ga še ne poznam dobro, veliko povedala o sebi? Sledi paradoks: če jaz nič ne povem o sebi, se on ne bo počutil, kot da lahko on kaj pove o sebi, pa se sploh ne bova spoznala :-)…
Baje nam v tej fazi samorazkrivanja pomaga zaljubljenost, to noro, rahlo evforično, »rožnato-očalno« stanje, ko vidimo partnerja kot nekaj idealnega in popolnega in se sploh ne počutimo grozno, ko mu razlagamo vse o sebi…

No, če neham na polno filozofirati: zaljubljenost je res fina stvar. Sploh ne vem, zakaj se Maja tega tako otepa :-).