petek, 08. oktober 2010

Fanta si ne bom želela...

Tako! Dovolj imam! DOVOLJ! Česa? Fantov! Ne bom jih iskala, ne bom si jih želela, o njih ne bom razmišljala. Vsaj v zvezi s partnerstvom ali zvezo ne. Lahko imam prijatelje moškega spola, to ni nikakršen problem. Še najboljša izbira so geji. Konec pa je z zgodbicami o navdušenju, hrepenenju in nato - razočaranju. Znova in znova. In znova. In znova.
Res je, da sem že imela dva kvazi resna fanta. Prvega, Janija, pri šestnajstih, ko sem sanjarila o najini poroki, otrocih in hiši s psom – kot vsaka prva zaljubljenost. Po enem letu se je odselil v tujino. Posledica: daleč od oči, daleč od srca. Žalovala nisem pretirano dolgo. Leto za tem (v letu moje polnoletnosti) sem spoznala Marka. Oba sva postopala izredno previdno. Nihče ni hotel prvi izliti svoje ljubezni, igrice mačke in miši pa so naju še dodatno razvnemale. Po šestih mesecih lovljenja sva postala par. Jaz sem se popolnoma zaljubila. Enako bi lahko rekla tudi za njega. Spoznala sva se s sorodniki drug drugega, hodila v kino, na romantične sprehode, preživljala lepe in manj lepe trenutke in nekako skupaj rasla. Nanj sem se resnično navezala in kljub določenim težavam in medsebojnim razlikam, sem menila, da bi najina zveza zmogla prestati vse. Žal je sledilo ponovno razočaranje: en mesec v rožicah, naslednji mesec med nevihtnimi oblaki. Kot strela z jasnega je prišel na dan z idejo, da je premlad, da je najina zveza zaenkrat še preresna in da bi rad poskusil še z drugimi. Argument: da ne bi česa obžaloval. Tolažba: Če sva prava drug za drugega, se bova čez pet let poročila. Moram reči, da je bila tolažba izredno slaba. Kar nekaj časa sem ga prebolevala. Obdobje žalovanja so podaljševali še njegovi zmedeni klici in govorjenja o tem, da sem najboljša. Pa ja. Težko je bilo.
Pa sem tudi to prebolela.
Vrnimo se v sedanjost. Vse, kar v zadnjem času dobim z moške strani, je vredno pomilovanja.
Že, že, na ulici pogledajo za mano. Marsikateri me premeri s pogledom ne glede na to, da je v družbi s svojo t.i. izbranko. A to je tudi vse, kar je pozitivnega in omembe vrednega. Morda bi se morala s tem zadovoljiti. Z naključno pozornostjo. Nekatere verjetno ne dobijo niti tega. Ali pač? Kakorkoli, meni to ni dovolj oz. naj se popravim – ni bilo dovolj.
Vedno sem si želela fanta, ki bi me sprejemal, imel rad, me znal nasmejati, se spustiti z mano v kakšno razmišljujočo debato in s katerim me ne bi bilo sram pokazati se v širšem krogu ljudi. Je to preveč? Očitno je, kajti tega že dolgo ne najdem.
O tem govorijo prijateljice. Nekatere izmed njih vse srečne poletavajo naokoli, iskrivih oči in hihitaje se šepetajoč podrobnosti zadnjega zmenka. Druge so varno ustaljene v dolgoletnih zvezah, odraslo zadovoljne s svojo čustveno IN racionalno izbiro.
Jaz tega ne najdem. Ne vem, v čem je problem. Nisem grda, nisem neumna. Lahko bi rekla, da sem prijazna. Presneto, celo darujem: vsak mesec nakažem nekaj denarja Amnesty international. Za ženske pravice in podobno. Vse to le zato, da bi veljala za dobro osebo in imela čisto vest. Vse za to, da bi zmanjšala vsakršno možnost vplivanja na slabši razplet dogodkov z osebki nasprotnega spola. Bojda pozitivno privlači pozitivno. Ampak ne, očitno sem nasedla laži, s katero me je v otroštvu pitala mati, da bi odnesla smeti in pojedla vse, kar je na krožniku.
Kljub vsemu svojemu čistunskemu sijaju je vse, kar dobim, naslednje:
- komentarje gradbincev in drugih starejših - bolj ali manj alkoholiziranih – moških (»kaj je, miška, a si za akcijo, aaa?«)
- obupane poskuse fantov, ki živijo le za računalnike ali šolo in vidijo v meni in v mojih prsih le materinsko figuro - radi bi se napojili moje ljubezni, čeprav je le-ta natanko tisto, kar iščem tudi sama
- pijane slinavce na plesišču, ki se želijo pokazati pred prijatelji, me grabijo za rit in se potem delajo, da niso bili oni

Tu in tam najdem koga zanimivega, komunikativnega in povsem potencialno primernega (nisem zelo izbirčna), za katerega pa kasneje ugotovim, da:
1. ima punco
2. si trenutno ne želi nikogar resnega
1 in 2 skupaj: ima punco, a si želi še malo zabave ob strani
3. živi za karate, trobento ali gore, zaradi česar tako ali tako nima časa niti vzdrževati stika, kaj šele sedeti z mano v topli dnevni sobi in se stiskati ob gledanju dobrega filma. Baje je to izguba časa.
Moja odločitev današnjega je torej, da si fanta ne bom želela! Konec koncev je po medijih ogromno zrelih, ločenih žensk, ki pravijo, da je bila ločitev njihovo najpametnejše dejanje. Pravijo, da sedaj izkoriščajo svoje potenciale, se zabavajo s prijateljicami, se počutijo dobro glede sebe in svojega telesa, skratka, uživajo! Zakaj bi torej porabila/uničila/zavrgla trideset let svojega dragocenega življenja, da bi na koncu prišla do istega zaključka, če lahko to storim že sedaj?

Točno! Uživala bom! Počela bom, kar si želim in se imela rada!

3 komentarji:

  1. Haha :D Sprašujem se, če mogoče na skrivaj ne vohunite za mano ali pa mi berete misli ;)
    D'best zadeva...komaj čakam naslednji del!

    OdgovoriIzbriši
  2. hehe...dober zapis...:) upam samo da se zadnjega stavka tudi držiš in ga dejansko živiš, in ga nimaš samo v glavi...:) drugače pa welcome to the club. :) in ob pravem času, se bo našel pravi tip...

    OdgovoriIzbriši
  3. Zdravo!
    Da se izognemo nesporazumom, bi radi še enkrat poudarili, da so junaki naših blogov in njihove dogodivščine izmišljeni - namen bloga smo pojasnili v prvi objavi z naslovom "No, pa začnimo...", prav tako pa je to razvidno iz opombe v kvadratku "O avtorjih" na desni.

    Sicer pa - Urša in Luna, hvala za pohvale in komentarje; upamo, da se zabavata ob branju in da si še večkrat pišemo!

    ekipa Kako si?

    OdgovoriIzbriši