petek, 28. januar 2011

Ponovno se javljam!

Jah, pisanje, razpredanje, razpravljanje in razmišljanje je vedno zabavnejše od učenja!

Bljak, začelo se je izpitno obdobje. Moja miza je polna takšnih in drugačnih knjig, zvezkov, zapiskov, pisal in papirčkov od bonbonov ter čokolade. Pa kaj! Z nečim se je potrebno tolažiti, mi lahko zamerite? Zaprta sem v stanovanju v Mariboru, pred mano je veliko izpitov in težkih študijskih dni BREZ Matjaža, medtem ko sem zadnje lebdela v zaljubljenem postopanju po romantično okrašeni Ljubljani. Pravijo, da ekstremi nikoli niso dobri, jaz pa sem tokrat prešla iz enega ekstrema v drugega.

To, da sem v Mariboru, niti ne bi bil takšen problem. Matjaž bi me lahko prišel vmes obiskati, ko bom šla v Ljubljano na izpit, pa bi lahko jaz skočila do njega. Prav tako bi se lahko klicala, si pisala in se pogovarjala preko sype-a.

Ampak ne! Matjaž ne more. Pravi, da ima toooliko dela in da v času izpitov ne more misliti na nič drugega kot na to. Ko mu pošljem sms, potrebuje 2 uri, da nanj odgovori. Včasih celo več. Njegova stalna razlaga: nimam časa. Nima časa?? Sms napiše v manj kot minuti. Ko mu to (agresivno) povem, pravi, da nikoli ni en sms, ampak da jaz kar nadaljujem pogovor in da ga moti, če mu telefon neprestano brni, poleg tega pa ni tak človek, ki bi z veseljem pisal sms-e. Nato navrže, da smo samo ženske takšne, da si preko sporočil razlagamo zadeve, ki niso ne nujne in ne pomembne.

Kakorkoli. Nočem, da se spet kregava, zato se poskušam zamotiti, se pomiriti in utišati svoje briljantne ideje o tem, da me ne mara, da se me je morda naveličal in da mu očitno odgovarja to, da nisva v stikih. Včasih mi uspe pretentati svoje misli, spet drugič pa imam čustven izliv, ki ga Matjaž potrpežljivo zaustavi.

Sedaj, ko to pišem, se mi je prav zamislil. Včasih ga res postavim v situacijo, iz katere se ne more mirno rešiti. Tako dolgo ga besedno preganjam, da mu ne preostane drugega, kot da utihne. Meni pa postane žal.

Skratka, pri meni je čudno obdobje, ki niha iz zaspanosti, utrujenosti od učenja, naveličanosti in kreganja (predvsem sama s sabo), do kančka optimističnega pogleda v brezizpitni in (ponovno) ljubezni poln (upam) marec.

Današnja pesem za zagon: POSITIVE VIBRATION! http://www.youtube.com/watch?v=__1GvhLTEcc

: - )

nedelja, 23. januar 2011

PSIHO-logija in PSIHO-logi :-)

Tale blog je sicer namenjen preučevanju Majinih ljubezenskih štorij, ampak zdajle ga bom izkoristila zase. Zakaj? Ker imam občutek, da moram. Zakaj? Hja… v veselem decembrskem prazničnem obdobju je bilo vsepovsod polno zabav. Posledično tudi mnogo novih ljudi. Spoznavni pogovori običajno potekajo precej podobno… »Živjo, jaz sem ta pa ta, prijatelj/ica, sošolec/sošolka, brat/sestra od tega in tega… Ja, super zabava… A si videl/a unega modela, ki oblečen v boksarce in jelenove rožičke pleše na šanku?!?!... Študiram to in to…«. In ko jaz izrečem »psihologija«, se največkrat odvije eden od naslednjih scenarijev: oseba poleg mene zavije z očmi, se malce odmakne, zahihita in izreče čudežni stavek »pol pa bolš, da nič več ne povem, da me ne boš preveč analizirala, ojoj, zdaj pa itak že veš vse o meni, no, hm, zdaj pa moram iti, hehe, no… lep večer!« ali pa »o, super, veš, imam eno prijateljico, k se ji dogaja to in to in ne ve, kaj naj naredi, a veš, gotovo se ti to ne zdi čudno, a ne, no, kaj pa naj naredi, ha?«. Ena od možnosti je tudi, da te oseba pogleda s pomilovanjem, te poboža po glavi in zašepeta: »aha, ja, saj vem, psihologijo študirate sami taki, ki imate grozno veliko težav sami s sabo… povej, kako ti lahko pomagam?« ali pa »UUU, mega, vi se ukvarjate s samimi norci!!! Daj povej kaj zanimivega!« »A veš, jaz sem tut hotel/a to študirati, ampak…«. Kapljo čez rob je zadnjič v blogu prelil Matjaž, citiram: »Ti psihologi bi se samo pogovarjali…«. Ja. Ker delo psihologa zajema samo to, da sedi in posluša in mrma mhm, mhmmmm, ahaaaa. Seveda. Niti slučajno!!!

No, saj priznam, nekateri mojo smer študija sprejmejo tudi čisto normalno ali pa se jim zdi celo zelo zanimiva (pa ne zaradi »norcev«!), ampak v tem blogu bi pač rada razčistila nekaj pogostih zmot glede psihologov in psihologije. Torej…

à Ne beremo misli. Prav zares ne. Ne vem, kaj razmišlja neznanec poleg mene in me, čisto iskreno, tudi ne zanima. Če že, morda malce boljše opazujemo. Reees ne vem o tebi ničesar, česar mi ne poveš. Če te z opazko »ej, a ti je tale moja kolegica všeč« zadanem v živo, to ni zato, ker ti berem (nespodobne?) misli, ampak ker VIDIM, kako se začneš slinit, ko pride zraven.

à Ne analiziram vsake besede, ki jo izrečeš. To, da si se dopoldne skregal z mamo, mi ne pove nič o tvojem otroštvu. To, da imaš rad čokoladni sladoled in ne maraš gob, mi ne pove NIČESAR o tvoji osebnosti. Več kot to – sploh ne razmišljam o tem! Pa tudi če bi, se zavedam, da v enem neformalnem pogovoru ne morem speljati celotne diagnostike. In je tudi nočem. In ne smem. Etični kodeks – ja, res ga imamo (poglej tu: http://www2.arnes.si/~dpsih/zakonodaja.htm)! Poleg tega, a resnično misliš, da se mi da z vsako osebo ukvarjati tako podrobno?

à Ne, ne bom reševala tvojih težav ali težav tvoje prijateljice, ker ne poznam ne tebe, ne nje (in rahlo sumim, da itak govoriš o sebi), pa še na zabavi smo. Seveda mi ni vseeno, da se na smrt boji kakadujev, ampak se bom s tem ukvarjala v svojem delovnem času (če so fobije sploh moje delovno področje – sicer pa lahko predlagam drugega strokovnjaka). Ne vem, zakaj ljudem ne pade na pamet, da bi na zabavi kolegico frizerko prosili za striženje, kolega, študenta stomatologije, pa za pregled zob.

à Ne ukvarjamo se z »norci«. Področja, s katerimi se psihologi ukvarjajo, so zelo raznolika: delamo lahko z otroki, mladostniki, odraslimi, starostniki; delamo lahko preventivno, diagnostično, terapevtsko; v šolah kot svetovalni delavci ali učitelji, v zdravstvenih ustanovah, kot so zdravstveni domovi, klinični centri, pediatričnih klinikah; v svetovalnicah; v podjetjih na različnih delovnih mestih, npr. v kadrovskih službah, celo v zaporu, če naštejem le najbolj pogoste. Seveda se na določenih delovnih mestih ukvarjamo tudi s hudimi patologijami – ne pa na vseh!

à Mnogo ljudi tudi meni, da bi si morali pri težavah, ki jih lahko rešuješ s psihologom, pomagati sami. Da je obisk pri psihologu znak šibkosti, nesposobnosti. Tega res ne razumem – zakaj to velja ravno za psihologa? Če si zlomiš nogo, greš na urgenco, da te »porihtajo«. Ne vem, komu bi na pamet padlo, da bi si jo skušal naravnati in si narediti mavec. Če se ti pokvari avto, greš k mehaniku. Ker on zna avto popravit, ker se je za to izobraževal. Zakaj, za vraga, se torej ne oglasiš pri psihologu, če imaš težavo, za katero se je izobraževal on? Zato pa obstajamo, ali ne? Tako kot ne čakaš, da se bo noga zacelila sama in avto čudežno popravil, tudi nima smisla čakati, da bo tvoj strah pred kakaduji minil ali da se bo depresivno razpoloženje čudežno spreobrnilo v popolno srečo.

à Nekateri trdijo celo, da smo hudobni. Ker bojda kličemo ljudi idioti, imbecili. Ampak pozor! Terminologija se je spremenila. Zdaj gre za blago, zmerno, težko motnjo v duševnem razvoju. Predvsem bi pa rada poudarila, da idiot in podobne besede v svoji osnovi niso bile žaljivke, ampak strokovni termini! Šele ko jih je javnost začela uporabljati kot žaljivke, so dobile negativno konotacijo in tudi to je prispevalo k menjavi termina. Lahko se zgodi, da se začnejo ljudje delati norca iz besede »pljučnica« in se žaliti z izpeljankami »ti si pa en pljučničar, muahahaha«, pa še to postane žaljivka. Kdo ve, kaj bo J

à "Ne vsega gledat s psihološkega stališča!" Poklicna deformacija. Včasih kakšna moja prijateljica od mene pričakuje, da ji samo pritrdim, da je »ta pa ta« grozna oseba, jaz pa rečem, da ni nujno ona grozna, da je slabo le to, kar je naredila. Ali pa me kdo vpraša, kaj naj naredi, jaz pa začnem s »kaj pa ti misliš, da bi morala naredit? Kakšni so plusi in minusi vseh možnosti?« in potem seveda dobim nazaj samo besen »Povej mi samo JA ali NE, a je tako težko, hudiča!!!«

à "Ti, k si psiholog/inja, seveda drugače misliš, ampak poskusi pogledat čist tko na to..." ... à Ja, ok, lahko tako pogledam, ampak če gledam iz istega vidika, potem ti ne bom povedala čisto nič novega, ali ne? Ne gre za to, da ima kdo prav ali narobe; mi smo trenirani, da pogledamo na zadeve s tega vidika. Tako kot bo nekdo z medicinsko podlago pogledal iz svojega in geograf s svojega. Morda imamo res drugačen pogled na kaj, ampak ravno zato smo koristni… ne vem točno, od kje sem to pobrala, ampak: »Če vsi mislijo isto, nihče ne misli dovolj intenzivno« J

à Potem so tu tisti, ki trdijo, da je psihologija itak samoumevna, da vsak razume te stvari, ker so logične, in da jih mi samo malo zavijemo v celofan, dodamo kakšno tujko in se gremo znanost PROTI tistim, ki me, ko povem, kaj delamo na faksu, gledajo, kot da govorim kitajsko, in trdijo, da so naša znanja neuporabna à sploh ne vem, kaj naj porečem na to J Ja, ukvarjamo se tudi z vsakodnevnimi rečmi, kot so čustva in motivacija in učenje in osebnost. Pa z malo manj znanimi, kot so bazalni gangliji, faktorska analiza, separacijska anksioznost in intakten ego.

Ni vse, s čimer se ukvarjamo, samoumevno in logično. Marsikaj, kar velja za splošno znano dejstvo, se je v raziskavah izkazalo kot napačno. Tako so na primer ugotovili, da več, kot je ljudi okoli ponesrečenca, manjša je verjetnost, da mu bo kdo pomagal – fenomen, imenovan »razpršena odgovornost«. Pa še mnogo takih zadev je.

à Mnogokrat slišiš od ljudi, ki delajo z ljudmi - od poštarjev, taksistov, voznikov avtobusov, frizerjev, prodajalcev, natakarjev - da morajo biti tud oni vsaj en malček psihologa pr svojem delu. Seveda, vsak od nas zna bolj ali manj poslušat, pa kaj opazit, pa vprašat, pa kaj svetovat; prepoznat želje in motive, čeprav niso eksplicitno izraženi. Tisti, ki jim to kar gre, pač delajo z ljudmi, tisti, ki ne, pa ne J Nekaj znanja s področja pa me še ne naredi strokovnjaka… Znam si povit prst, v katerega sem se vrezala, pa se še nimam za zdravnico; znam vzet tableto in sirup, pa še nisem farmacevtka, hudiča, znam si tudi odrezati zrezek iz kosa mesa, pa še nisem mesar!

à »Ti boš itak psiholog/inja, boš že ti ugotovil/a, kako me motivirat…« Bistvo dela psihologa ni, da popravi, servisira ljudi, ampak da pomaga posamezniku, da sam pride do rešitve svojega problema. Nimamo čudežnih besed, praškov, nalog, postopkov, ki bi v sekundi dvajset rešili problem nekoga, lahko pa posamezniku pomagamo drugače pogledati na problem, ki ga ima, ga spraviti iz začaranega kroga neuspešnih načinov reševanja, itd itd. ne spreminjamo ljudi ampak jim pomagamo, da odkrijejo, izboljšajo svoje sposobnosti in znanja.

à »Psihologijo gredo študirat tisti, ki bi radi rešili svoje težave. Kako naj nekdo s toliko težavami dela z drugimi?!?!?!?« Ah, ja… tudi psihologi so samo ljudje. In tako kot vsi imamo tudi mi kdaj kake težave. Tudi mi se s kom ne razumemo, česa bojimo, se nam kdaj kaj ne da. Tako kot tudi zdravniki kdaj zbolijo (pa jim nihče ne očita, da so študirali medicino zato, da bi zdravili sebe!), tudi psihologi niso imuni na bolezni, motnje in težave. Vse to je čisto normalen del življenja, ni tako? Verjetno zaradi svojih »problemov« še lažje razumemo težave svojih stran, klientov, obravnavancev (kakorkoli jim pač rečemo). Kako naj se z nekom pogovarjam o njegovem strahu, če sploh ne vem, kaj je to?

Kar se pa kompetentnega dela z drugimi tiče, pa še to. Večinoma je za opravljanje psihoterapevtskega dela potrebna poleg večletnega izobraževanja tudi osebna izkušnja – da bodoči terapevt dobi vpogled v svoje morebitne težave in jih predela, da ne ovirajo njegovega dela. Seveda pa to ne velja za psihologe na vseh delovnih mestih.

OK, zdaj sem obdelala nekatera mnenja… seveda pa ostanejo še konkretne slabe izkušnje s psihologi. Veste kaj… v vsakem poklicu se najdejo taki, ki ga opravljajo dobro in taki, ki ga ne opravljajo tako dobro. Seveda se slabe trdneje zapišejo, ljudje si jih zapomnijo in jih tudi delijo z drugimi. »Tam imajo slabo kavo in tečnega natakarja«, »ta zdravnica me je poslala ven z receptom, ne da bi me sploh poslušala do konca!«, »knjižničarka v tej in tej knjižnici grdo gleda«. Konec koncev se nam zdi, da so nam dolžni nuditi kvalitetno uslugo, zakaj bi torej poudarjali, da je bilo nekaj OK – saj vendar mora biti. V primeru psihologa je običajno poleg tega še tisti strah pred stigmo, ta je nor, če rabi psihologa, pa se ljudje sploh ne upajo povedat, da so poiskali pomoč in bili z njo celo zadovoljni J čeprav marsikdo je. Kar verjemite J

Ok, spodaj pa nekaj, kar mene osebno vedno spravi v smeh … ker sem pač (bodoča) psihologinja. Čudna pa to J kakorkoli, gre za slikovit prikaz faz žalovanja J

http://www.youtube.com/watch?v=1spa_ASeHc0

sreda, 19. januar 2011

Spoved

Ja, ja, posipam se s pepelom. Vem, da sem pretiravala.

Ne vem, kaj me je takrat popadlo, vem le, da me je opazovanje interakcije med Matjažem in tisto njegovo črnolaso prijateljico, blazno obsedlo. Kot bi se, med opazovanjem, vse pretekle misli, izkušnje in strahovi združili v velikansko gmoto, ki mi je obsedla glavo in mi onemogočila trezen premislek. Obšlo me je razočaranje preteklih zvez, kvazi zvezic in poskusov zvez. Morda sem začutila tudi jezo nase, da sem se kljub vsem mogočim zaobljubam sami sebi, prepustila, in tako, vnovič, postala ranljiva.

Barbara pravi, da se razlaga za moje vedenje morda skriva v transakcijski analizi. Izkušnje s starši v zgodnjih letih otroštva, naj bi vplivali na moje dojemanje sveta, sebe in drugih ljudi. Kakorkoli, baje mi starši niso vzbudili občutka zaupanja, kar mi izbruhne ven tudi dandanes. Njena druga razlaga je, da sem imela pač slabe izkušnje s fanti, zaradi česar me je strah, da se bodo slabe stvari ponovile. S tem se strinjam tudi sama! Ne glede na to pa se učim iz izkušenj v sedanjosti. Vem, da sem reagirala pretirano, zavedam se, da sem najverjetneje naredila sramoto sebi in Matjažu in da moram naslednjič ¨preveriti¨ realnost moje hipoteze o dogajanju.

Torej, če poenostavim: ko se mi naslednjič pojavijo dvomi, bom Matjaža rahlo ˝potipala˝, ali imam prav ali ne. Moja nezaupljiva narava bo najverjetneje poskrbela za to, da bom ˝potipala˝ zelo previdno oz. da bom postavila vprašanje, zavito v 5 kvadratnih metrov celofana. S tem bom Matjažu (upam) onemogočila laž in bom lahko opazila kakršnekoli znake, ki bi pričali o pravilnosti moje pesimistične hipoteze.

Jah, pesimizem in nezaupljivost. Očitno bi imel s tem Matjaž še veliko dela : - )

A kot kaže, je, vsaj v tem trenutku, pripravljen na trdo delo. Po tistem dogodku me je klical celo dopoldne. Nisem se javila. Raje sem trmasto kuhala mulo in si v glavi ničkolikokrat zavrtela dogodek in 1000 raznih razlag in hipotez, kaj je med njima. Morda se poznata že iz otroštva in ga je ona večkrat zavrnila, sedaj je končno pokazala zanimanje, Matjaž pa se ji ne more upreti? Morda mu je tako izjemno privlačna, da me bo, slej kot prej, prevaral z njo? Morda se Matjažu v resnici zdi črnolaska lepša, pametnejša in prijaznejša od mene, vendar je ne more dobiti, zato se je zadovoljil z mano?

Ko se nisem javila, je poslal sms, naj ga pokličem. Pha, seveda ga nisem. Moja trma ne pozna meja. Vseeno je poklical še enkrat, takrat sem se ga ˝usmilila˝ in dvignila. Odgovarjala sem z enozložnicami – samo tako, da mu je jasno, da sem jezna in da ve, da z mano ni dobro češenj zobat. Opozorilo, saj veste… V resnici sem se komaj uprla njegovemu šarmu, njegovemu lepemu glasu.

Kljub mojim jasnim znakom, da nekaj JE narobe, nikakor ni znal postaviti pravega vprašanja, izreči pravega stavka, opravičila ali razlage in končal z: »Pokliči, ko boš pri volji.« Kaj?!! Pokliči, ko boš pri volji?? Mislila sem: ti pokliči, ko se ti bo posvetilo, kaj je narobe. Moški! Vse jim moraš povedati dobesedno!

Še naprej sem se jezila, ko je pozvonil zvonec. Pred vrati je čakal Matjaž s prekrasno roza vrtnico (kako je vedel, da so te moje najljubše?!) in z razlago o prijateljstvu med njim in tisto punco. Rekel je, da sta skupaj hodila v osnovno šolo in da sedaj študirata v Ljubljani (slab začetek, v meni je že začela vreti ideja o tem, da je moja hipoteza o dolgotrajni, neuresničeni ljubezni, pravilna). Ko je omenil, da ima dekle fanta, sem se pomirila. Baje sem se z njim tudi pogovarjala. Spomnim se, da je ta fant med mojim ljubosumnim pogledovanjem na plesišče, prav mirno ter zadovoljno stal ob meni in srebal kuhano vino. Zanimivo, kako si ljudje različno razlagamo situacije.

Po Matjaževem govoru sem se mu opravičila in že začela z analiziranjem mojega vedenja in z govoričenjem o strahu, da me njegovi prijatelji ne marajo, da mislijo, da sem avša in da si tudi Matjaž zasluži bolj stabilno dekle, a se je samo nasmejal, me objel in poljubil.

Počutila sem se tako sprejeto… kljub vsem muham…

Silvestrovo sem preživela s svojimi prijatelji, saj smo se za to dogovorili, še preden sva se z Matjažem spoznala. Kljub razdalji sem se, ko se je staro leto prevesilo v novo, spomnila na Matjaža. Spreletel me je čuden in nov občutek, da imam nekoga, ki me ima rad prav takšno, kot sem.

Konec dober, vse dobro.

Sedaj pa: skok v leto 2011! Letošnji skok je obarvan pozitivno!

ponedeljek, 03. januar 2011

LJUBOSUMJE

Ljubosumje. Po SSKJ gre za »bojazen koga, da bi izgubil ljubezen, naklonjenost kake osebe«. Poleg tega je ljubosumje nekaj, kar je v polnem razmahu zadnjič doživela Maja, ko je videla Matjaža plesati z neko kolegico. Verjetno ste prebrali tako njen besni blog, kot tudi njegovega, kjer je on »incident« samo bežno omenil… medtem ko ga je moja draga Maja napihnila do konca. Seveda je pisala jezna. Saj vidite, kaj vse je vrgla ven iz sebe – še tiste presnete klobase mu je očitala! Ko je takole »razkurjena«, veliko pove. Potem ji je pa za veliko reči žal. Pa saj se je to že tudi vam zgodilo, ne? Kakorkoli… se je že pomirila. V tej kombinaciji praznikov in sveže ljubezni ne more biti dolgo jezna. Najprej sva zadevo predebatirali midve, potem pa sem ji rekla, naj pokliče Matjaža in naj mu pove, zakaj je bila zadnjih nekaj dni taka tečnoba. Kaj in kako sta zadevo rešila, bosta povedala že sama. Jaz pa bi se v tem blogu rada posvetila ljubosumju z malce bolj strokovnega vidika …

Kolikor spremljam »ljudske modrosti«, sta med ljudmi najbolj izrazita dva odnosa do ljubosumja. Nekateri menijo, da je biti ljubosumen znak negotovosti vase ter nezaupanja do partnerja in da je ljubosumnost popolnoma negativna in nefunkcionalna stvar, ki razdira odnose. Če torej nekomu zaupaš, te ne sme niti za sekundo prešiniti dvom, ko tvojega partnerja celo noč ni domov, zjutraj pa pride s šminko, razmazano po ovratniku. Vem, klišejska filmska scena. Pa vseeno – kaj bi začutili, če se to zgodi? Na internetu lahko najdemo mnogo »strokovnjakov«, zdravilcev, energetikov in podobnih, ki se ukvarjajo s pomočjo ljudem, da zaživijo »srečno brez ljubosumja«. Spet drugi menijo, da je ravno ljubosumje znak, da ti je mar za nekoga, da imaš to osebo rad ter da je ljubosumje v premem sorazmerju z ljubeznijo – torej, bolj kot te imam rad, bolj ljubosumen sem. Seveda ne bom ljubosumna, če mi je za osebo čisto vseeno. Če vidim natakarja iz lokala poleg faksa, ko se poljublja z neko deklino, pač ne bom ljubosumna, ker ni moj partner in si tega niti ne želim! Vseeno pa – v premem sorazmerju? Če te imam zelo zelo zeloooo rad, te ne bom niti spustil iz hiše, da nimaš niti priložnosti srečati koga? Malo noro, ha?

Obe varianti se mi torej zdita precej skrajni. Seveda me bo prevzelo ljubosumje, če od prijateljice slišim, da se je moj fant divje poljubljal z drugo žensko, to vendar ni neupravičeno nezaupanje ali moja negotovost! Po drugi strani pa mu lahko tudi dovolj zaupam, da vem, da kava s prijateljico še ne pomeni, da me zapušča – to, da ob tem ne naredim scene, pa ne pomeni, da ga v resnici nimam rada. But that's just me… Kako pa na ljubosumje gledajo strokovnjaki?

Zoran Milivojević, znan psihoterapevt, ljubosumnost opredeljuje kot vrsto strahu pred tem, da bo ljubljena oseba svojo ljubezen usmerila k nekomu tretjemu. Čutimo ga (ta strah), ko verjamemo, da obstaja neka tretja oseba. Beseda »verjamemo« v prejšnjem stavku se nanaša na dve možnosti - lahko VEM, da nekdo tretji obstaja, ali pa si jo DOMIŠLJAM. V primeru – »Maja znori, ker Matjaž pleše z drugo« je torej šlo za to, da se je Maja ustrašila, da bo Matjaž preusmeril svojo ljubezen k tej drugi ženski. Ljubosumje je kompleksna reakcija na zaznano grožnjo pomembnemu odnosu – grožnja pa je torej lahko realna ali namišljena. Ljubosumje se kaže prek čustev (Majina strah in jeza, tudi jeza nase, ker »je naivna«), misli (»Edino nase se lahko zanesem!«), fizičnih simptomov (lahko bi se začela potiti, tresti,…) in vedenja (Maja je ignorirala Matjaža) in služi kot motivacijski faktor za vedenje, usmerjeno v odvrnitev oziroma onemogočenje te grožnje. Ljubosumje po Milivojeviću je ustrezen čustveni odziv, ko neka tretja oseba res obstaja, ko je reakcija na to socialno ustrezna in ko pripelje do ohranitve odnosa.

Antropologi so na podlagi študij ljubosumja v različnih kulturah odkrili, da se ljubosumnost pojavlja povsod, saj ni znane kulture, kjer ljubosumje ne bi obstajalo – obstaja namreč tudi v kulturah, kjer je obravnavano kot nezaželeno in sramotno, zato predvidevajo, da je ljubosumje univerzalno, je pa v različnih kulturah različno izraženo.

Medtem ko so komponente ljubosumja in intenzivnost doživljanja različne, je ljubosumje samo rezultat interakcije med dispozicijo za ljubosumje in dogodkom, ki ljubosumje sproži. Dispozicije za ljubosumje naj bi bile odvisne od kulture, v kateri živimo, družinskega okolja, preteklih izkušenj z razmerji. Osebe z visoko dispozicijo so lahko ljubosumne že ob najmanjšem partnerjevem pogledu na privlačnega neznanca, za večino ljudi pa je potreben resnejši dogodek za ljubosumje, npr. odkritje varanja itd.

Kot sem že omenila zgoraj, tudi raziskovalci opažajo, da v javnosti obstaja mnenje, da je ljubosumje povezano z nizkim samospoštovanjem. Dejansko, pravi eden od avtorjev, je lahko oseba na splošno visoko samozavestna, a je negotova in ranljiva na enem področju, npr. kar se tiče zvez, ali pa je ljubosumna, če je pomembna zveza resno ogrožena. Meni tudi, da je bolj verjetno, da ljubosumje sproži nizko samozavest in ne obratno. Torej: ko doživimo ljubosumje, to načne našo samozavest. Včasih so psihologi kakršnokoli ljubosumnost razlagali kot patologijo, sklicujoč se na zgodnja Freudova dela, ki so temeljila na psihoanalitičnih interpretacijah. Danes je pogled na ljubosumnost drugačen, saj je ljubosumje naravna reakcija na grožnjo pomembnemu odnosu.

Ljudje se z občutki ljubosumja soočamo različno. Sandi Kofol je na predavanju v okviru projekta Kako si? 2010 povedal nekaj o tem, in zdaj povzemam njegove ideje. Nekatere prevzame sovraštvo, postanejo destruktivni in poskušajo partnerja na razne načine prizadeti (npr. s tem, da ga prevarajo še sami) – kar je v bistvu trapast princip, saj na ta način res težko dosežemo, da bi se partner (če realen razlog za naše ljubosumje, torej nekaj tretja oseba, sploh obstaja!) vrnil k nam! Nekateri se razjezijo in »napadejo« - zahtevajo od partnerja, da ga neha »srat« z drugimi. Nekateri se v svoji žalosti umaknejo in nekako »stavijo« na to, da bo on/a videl/a, da nas je prizadel/a in se bo sočutno vrnil/a nazaj. Spet četrta varianta pa je, da prevlada strah in storimo vse, da bi partnerju spet oz. še vedno ugajali, da ne ni odšel: tako se ona začne še bolj urejati, še manj jesti, več telovaditi, več kuhati, on pa kupovat darila in vozit na večerje. Ja, seveda, malce karikiram.

Kakorkoli… verjetno je najbolj smiselno najprej ugotoviti (preden se spraviš ob živce in v glavi splaniraš ločitev), če je »grožnja« odnosu sploh realna, torej če neka tretja oseba dejansko ogroža nek odnos. Maja je zelo burno odreagirala na nekaj, kar bi kdo, ki ni čustveno vpleten, zaznal kot samo ples dveh prijateljev. Verjamem, da Matjaž (kolikor sem prebrala v njegovem blogu) plesa s prijateljico ni dojemal kot nekaj, kar bi lahko bilo v konfliktu s tem, da je Majin fant. Zdi se mi tudi, da Majinega ljubosumja ni dojel, ker tisto prijateljico res dojema kot samo prijateljico in ne potencialno partnerko. Saj veste, kaj mislim, a ne…? Ali ne?