sreda, 24. november 2010

Zatreskan sem vate kot raketa ali This crazy little thing called love

(http://www.mojvideo.com/video-pop-design-zatreskan-sem-vate-kot-raketa/f266557014c55f42cb61

ali http://www.youtube.com/watch?v=sBByNVP88XY&ob=av2e)

Ah, ta Maja… Zadnjič je nekje brala članek o tem, da je občutek zaljubljenosti povezan z raznimi kemičnimi substancami, ki se sproščajo v možganih, zdaj pa je prepričana, da je zaljubiti se nekaj najhujšega, kar se ti lahko zgodi v življenju. Iz njenega ogorčenega monologa ob najini zadnji kavi sem si zapomnila nekaj izsekov… »zaljubljenost je samo kemija… bla bla bla… hormoni v našem nič hudega slutečem telesu… bla bla bla… vsi nori… bla bla… skačemo okoli z »rožnatimi očali« in mislimo, da je naš partner najlepši, najboljši, najpametnejši,... v celem osončju!... bla bla… hormoni se umirijo in izgubimo »očala« in ugotovimo, da je partner povprečen tip, s katerim nimamo praktično nič skupnega!!! Narava nas prav grdo nateguje!!!«

Ok, priznam, vmes dejansko ni govorila »bla bla«, to sem jaz dodala, ker se ne spomnim vsega vmes :-D Kakorkoli, najbolj zabavno pri vsem tem je, da je ubogo revše od tistega zmenka z Matjažem kar malo v oblakih. Seveda si tega noče priznati, čeprav jo občasno zalotim, da strmi v prazno s trapastim nasmeškom na obrazu in zardeva, ko zasliši ime »Matjaž« - še posebej je to očitno pri večernih novicah :-) . Kako zabavno jo je opazovat! Komaj čakam, da bo ugotovila, da je zatrapana – potem bo šele panika :)

Ja, dobro, no, priznam tudi to, da ima po svoje prav. Biti zaljubljen se ne konča vedno pravljično. Verjetno smo že vsi bili v fazi, ko je bil on tisti REEEES pravi za nas, tokrat pa čisto zares; nekaj se je zgodilo, kot ena čarovnija, bil je popoln in sploh fantastičen - pa tudi, če kaj na njem ni bilo čisto v skladu z našimi idejami, to ni bil problem, ker:

a) to sploh ni tako zelo narobe (kje pa je problem, če ima dolge lase?)

b) se ne bo ponavljalo (mene že ne bo varal, pa čeprav se je z mano začel dobivat, še preden je končal z bivšo in je varal tudi vse prejšnje)

c) se človeka da spremenit (saj bo nehal kadit, zagotovo!)

d) se zdi prav prikupno in očarljivo (moj 27 letni fant nima izpita za avto, zato ga moram jaz vozit naokoli, a ni to luštno, skupaj preživljava ogromno kvalitetnega časa, hehe)

… pa še marsikaj drugega.

Potem pa kar naenkrat – BUM!!! Njegovi ogabni dolgi lasje, ki si jih ne umiva dovolj pogosto, konstantno smrdijo po njegovih ogabnih cigaretah, zato mi smrdi tudi avto, v katerem preživiva tri četrt skupnega časa, ker nikamor ne more (no, se mu ne da, če smo iskreni) iti sam, poleg tega pa me zdaj žre, da če je varal vse prejšnje, kdaj bo začel še mene, če me ne že, pa sploh, kakšen človek sploh vara čisto vse ženske, ki jih je kdajkoli imel?!?

Kaj za vraga se je zgodilo? Se je on spremenil? Sem je spremenila ona? Oba? Ali se samo drugače vidita? In če ja… zakaj?

Dobro, no… saj veste, kaj bi rada povedala, kajne? Še vedno pa vam verjetno ni jasno, kaj imajo zdaj tukaj vmes kemične substance v možganih, kajne? Nismo še tam… gremo po daljši poti :-)

ZAKAJ SE SPLOH ZALJUBIMO? - EVOLUCIJSKI & BIOLOŠKI POGLED

Našla sem en fajn članek večinoma italijanskih znanstvenikov (Marazziti in sodelavci, 2006), v katerem so se ukvarjali z zaljubljenostjo. Članek začnejo z zanimivo mislijo, ki gre nekako takole: »Ljudje se soočamo s paradoksom, ki je tesno povezan z obstankom vrste: privlačijo nas, dvorijo nam in razmnožujemo se z genetsko nepovezanimi posamezniki, ki bi se jim sicer nagonsko izogibali. Romantična navezanost je psihološka strategija, ki nam pomaga, da premagamo strah pred novostjo in s popolnim neznancem ustvarimo tesno in trajno vez in v takem okolju ustvarjamo potomce. Hkrati smo nagrajeni z zadovoljstvom in ugodjem, ki sta povezana z nekaterimi kemijskimi substancami…«. Če povem po domače: spoznavat nove ljudi je tvegano, ker nikoli ne veš, kaj ti bo kdo naredil – če hočeš izvedeti, kaj bo, jih moraš spoznat, kar narediš tako, da se družiš z njimi, česar ne moreš narediti, ker so neznanci lahko – pa smo spet tam: nevarni. Začaran krog torej. Naša draga mati narava si je zato izmislila super občutke zaljubljenosti, da nam je med tem spoznavanjem fino (večinoma). Je to razumljivo? Je tudi smiselno? Meni se zdi, da je… Seveda ne v determinističnem smislu, da ko si enkrat zaljubljen, je pa cela zadeva zaključena in scenarij »hodiva – se poročiva – imava otroke – do konca svojih dni« zapisan.

Če pogledamo zadevo še iz druge smeri: z evolucijskega vidika (poudarjam: iz tega vidika, jih je pa še mnogo!) je seks samo način, kako priti do potomcev, širiti svoje gene in ohraniti vrsto. Užitek, ki ga ob seksu doživimo, je evolucijski mehanizem, ki nas motivira, da se spolno udejstvujemo čim bolj pogosto. Ljubezen pa je mehanizem, ki nam pomaga, da usmerimo pozornost na enega (potencialnega) kandidata z namenom, da z njim redno seksamo. Ker so človeški mladiči zmožni samostojnega preživetja šele zelo pozno, naj bi se človeška vrsta razvila tako, da smo motivirani za vzpostavljanje dolgotrajnejših partnerskih vez, v katerih skrbimo za preživetje potomcev (Franken, 2007). Vzpostavitev trajne zveze pa ima svoj začetek običajno v zaljubljenosti, seveda :)

Ok, pa smo prišli do kemije. Kako? Zaljubljenost je stanje, ki je malce, včasih pa kar precej, podobno evforiji. Tako zaljubljenost kot evforičnost sta povezani z določenimi kemičnimi substancami, kot sta dopamin in norepinefrin. Sproščanje teh dveh povzroči hitrejše bitje srca, zardevanje, potenje rok, vznemirjenost, občutke ugodja, veselja, hrepenenje, povišanje energije, nespečnost, izgubo apetita in usmerjeno pozornost (ki je običajno usmerjena proti objektu našega občudovanja, seveda!). poleg teh dveh, ki sta povišana, pa so raziskovalci ugotovili, da je za stanje zaljubljenosti značilna nižja raven serotonina. To morda razlaga, zakaj se zaljubljenci obnašajo tako »fanatično«, so kot obsedeni s svojimi partnerji. Nivo serotonina je namreč zelo nizek tudi pri osebah z obsesivno kompulzivno motnjo. In tudi zaljubljenci se pogosto obnašajo podobno kot osebe z obsesivno kompulzivno motnjo – pri obojih se recimo pojavljajo nekontrolirane misli.

Poleg naštetega se pri osebah, ki so se pred kratkim zaljubile, močno dvigne raven kortizola, kar kaže na stres, povezan z zaljubljanjem.

Prav tako je z zaljubljenostjo povezan feniletilanin, njegova visoka raven pa upade po dveh do treh letih, kar avtorji povezujejo tudi s podatkom, da je v 62 različnih kulturah na svetu delež ločitev največji ravno okoli četrtega leta zakona (Franken, 2007). Zakaj potem nekatere romantične partnerske zveze trajajo dlje? Ker se po fazi začetne privlačnosti in nore zaljubljenosti lahko razvije navezanost (ki ji lahko rečemo tudi kar zrela ljubezen v nasprotju z začetno divjo, slepo in noro zaljubljenostjo), ki je povezana z endorfini (Fisher, 1992). Endorfini so snov, ki povzročajo občutek manjše bolečine in celo ugodja; pomirjenosti, dobrobiti in varnosti. Med spolnimi odnosi, orgazmom ter med aplikacijo različnih sprostitvenih tehnik, se sprošča oksitocin. Raziskovalci zato menijo, da je tudi oksitocin eden od dejavnikov, ki prispevajo pri prehajanju iz faze zaljubljenosti v občutke navezanosti. Oksitocin je tudi povezan z občutkom sproščenega zadovoljstva in navezanosti (Franken, 2007).

KO ZALJUBLJENOST MINE

Dobro, če zdaj povem čiiiiiisto na kratko: nekoga spoznamo, se zaljubimo, kar se na ravni možganov kaže tako, kot piše zgoraj. Na ravni vedenja je pač tako, kot vsi vemo: samo nanj(o) mislimo, je popoln(a), zardevamo, ne spimo, ne jemo, pa imamo kljub temu neskončno energije, zardevamo in smo polni metuljčkov. Po nekem določenem času (večina avtorjev govori o dveh do treh letih) se na ravni možganov stvari malo umirijo, nismo več tako strastno in slepo zaljubljeni, partner pa ima kar naenkrat napake – ki jih je seveda imel tudi prej, pa jih nismo na tak način zaznavali. Ko je zaljubljenost na vrhuncu, si prepričan, da se s partnerjem popolnoma razumeta, da sta si popolnoma podobna, sta kar nekako zlita, vse sva »midva« , kot nek občutek enosti. Potem običajno nastopi faza, ko nora zaljubljenost mine in ko ugotovita, da sva »midva« še vedno »jaz« in »ti« in da nisva eno, ampak dve osebi, ki se, kljub vsemu, kar imata skupnega, vseeno razlikujeta.

Kako naprej? Možnosti sta dve. Morda bodo občutki navezanosti »premagali« partnerjeve novo spoznane napake in pomanjkljivosti in se bo zveza nadaljevala z neko novo kvaliteto. Morda pa ne, morda bo eden – ali oba – ugotovil, da je to več, kot lahko prenese, tolerira, in se bo zveza končala. Običajno pa se potem kmalu začne nov krog z zaljubljenostjo in vsem, kar spada zraven :). Kako veš, kaj od tega se bo zgodilo? Ne veš – vidiš, ko si tam!

LJUBEZEN: ČAROVNIJA ALI NAŠE DELO?

OK, zdaj pa naj še povem, zakaj se mi Majin izpad zdi smešen – ker je tako… sploh ne vem, kaj naj rečem. Punca se je obesila na eno malo informacijo, namesto, da bi zagledala »the big picture«: vsa naša čustva in občutki, ne samo zaljubljenost, so povezani z nekim določenim sistemom kemijskih snovi v možganih. V gozdu zagledamo medveda – bum – nevarnost – stresni hormoni preplavijo naše telo, pripravimo se na boj ali beg (verjetno je druga možnost boljša, hehe). V lokalu zagledamo neko osebo – bum – privlačnost – spet nek set kemijskih substanc poplavi možgane in ostale dele telesa, začnem to osebo spoznavat, se zaljubim, tralala… saj veste, kaj sledi :)

Ne smemo pa pozabit na to, da niso kemijske substance edino, kar kroji naše vedenje. Ljudje smo taka čudovita bitja, ki lahko večinoma zavestno uravnavamo svoje vedenje :) Čeprav zaljubljeni, se vedno znova lahko ODLOČIMO, ali bomo šli na naslednji zmenek, se z nekom poljubili, spali, preselili v skupno stanovanje, poročili, imeli otroka (ne nujno v tem vrstnem redu, hehe). Zaljubljenost in vsi hormoni nas ne morejo pripraviti do tega, da se to zgodi mimo naše vednosti ali proti naši volji. Zaljubljenost nas samo malce spodbudi, da se lažje odločimo za vse to :) .

Vsak naj se sam zase odloči, ali sta zanj ljubezen in zaljubljenost neka magična, neopisljiva in nerazložljiva fenomena ali pa sprejme poskuse znanstvene razlage naših doživljanj.

Kakorkoli že - jaz trdno stojim za prepričanjem, da so naša dejanja le naša odgovornost. Sledeče je malce predelan primer, ki ga je na zabavnem predavanju v okviru projekta Kako si? 2010 podal Sandi Kofol. Seveda je lažje zaročencu reči: »Ne vem, kako se je to zgodilo, nisem te želela prevarat, začaral me je, zaljubljenost me je zaslepila!« kot pa »No, torej, novi sodelavec je prvi dan vsem prinesel kavo, bil mi je všeč, naslednji dan sem se odločila, da mu vrnem uslugo in mu nesla kavo, med pogovorom sem se odločila, da mu ne povem, da sem zaročena, v naslednjih tednih sem se popolnoma namenoma večkrat 'znašla' v njegovi bližini in nato popolnoma prisebna sprejela njegovo vabilo na večerjo, prav tako pa me absolutno ni prisilil v divje poljubljanje in vse ostalo…«. Verjetno zaznate razliko, a ne? Res nočem zamoriti vsem pogleda na tole luštno stvar, ampak hej: kakorkoli čarobna že ljubezen je, s čarobno palčko vseeno mahamo sami… kajne?

Ko smo ravno pri odločitvah, še to… Tudi to, ali bomo ostali skupaj ali ne, je po Sternbergu, znanem psihologu, odvisno tudi od zavestne odločitve, da imaš nekoga rad in da si pripravljen vlagati potreben čas in energijo za ohranjanje zveze. V kvalitetnem odnosu sta partnerja intimna in zavezana, predana en drugemu. Intimnost je povezana z občutki bližine in povezanosti, torej bolj s psihološkim in sociološkim vidikom ljubezni kot z dejanskim fizičnim odnosom. Intimnost z nekom nastane na podlagi vzajemnega samorazkrivanja. To pomeni, da sem kljub temu, da je to lahko neprijetno ali celo strašljivo, pripravljena partnerju povedati marsikaj o sebi, in da je on zmožen narediti enako tudi zame. Zavezanost, predanost je po Sternbergu odločitev, zavedanje, da ljubezen zajema zadovoljevanje potreb dveh različnih posameznikov. Zajema sprejemanje dejstva, da so med obema razlike, da bo prišlo do težav, ki pa morajo biti, če želimo ljubezen obdržati, razrešene tako, da sta zadovoljeni obe strani. Ostati dolgo skupaj z nekom je torej kar težko delo, ampak je po mojem mnenju kar vredno truda. Se strinjamo?


Viri:

Carmichael M. S. , Humbert R., Dixen J., Palmisano G., Greenleaf W., Davidson J. M. (1987). "Plasma oxytocin increases in the human sexual response". The Journal of Clinical Endocrinology and Metabolism 64 (1): 27–31.

Emanuele, E., Politi, P., Bianchi, M., Minoretti, P., Bertona, M., & Geroldi, D. (2006). Raised plasma nerve growth factor levels associated with early-stage romantic love. Psychoneuroendocrinology, 31 (3).

Franken, R. E. (2007). Human motivation. Thompson Wadsworth.

Kofol, S. (2010) Predavanje 'Pogoste zablode v ljubezni' v okviru projekta Kako si? 2010 (www.kakosi.si)

Loving, T., Crockett, E., & Paxson, A. (2009). Passionate love and relationship thinkers: Experimental evidence for acute cortisol elevations in women. Psychoneuroendocrinology

Marazziti, D., Dell'Osso, B., Baroni, S., Mungai, F., Catena, M., Rucci, P., Albanese, F., Giannaccini, G., Betti, L., Fabbrini, L., Italiani, P., Del Debbio, A., Antonio Lucacchini, A. in Dell'Osso, L. (2006). A relationship between oxytocin and anxiety of romantic attachment. Clinical Practice and Epidemiology in Mental Health, 28 (2). Dosegljivo na: http://www.cpementalhealth.com/content/2/1/28

Marazziti, D. (2004). Hormonal changes when falling in love Psychoneuroendocrinology, 29 (7).

Ni komentarjev:

Objavite komentar