Najti partnerja, ki bi ustrezal vsem našim kriterijem, je ... nemogoče?

Kot je zadnjič opisovala Maja, sva se prejšnji teden malce pozabavali z iskanjem ustreznih osebkov moškega spola zanjo. Najti ustreznega parterja je res skoraj nemogoče. Med množico ljudi iščemo nekoga, ki bi ustrezal vsem kriterijem… Ki jih običajno ni malo, čeprav se jim morda sploh ne zavedamo! Na faksu smo to opisovali s »sitom«, ki se mi zdi zelo zanimiva prispodoba za to, kar počnemo, ko iščemo partnerja. Osebe premerimo na sto in en način, na vsakem področju mora biti nekdo dovolj ustrezen, da sploh vzpostavimo prvi stik, začnemo vlagati čas in energijo v spoznavanje človeka, v gradnjo odnosa… V zgodnji odraslosti namreč postanejo partnerski odnosi bolj stalni in imajo drugačne temelje kot v mladostništvu in še prej. Pogoste razloge za partnerstvo bom opisala kasneje; zdaj bi se rada posvetila procesu izbiranja partnerja, kot ga pojasnjuje model psihosocialnih sit.

Model je zgrajen iz 6 »sit«, preko katerih »pretresemo« potencialne kandidate; to so:
o Geografska bližina
o Privlačnost
o Socialna primernost oz. podobnost
o Skladnost
o Komplementarnost osebnostnih značilnosti med partnerjema
o Pripravljenost na razvoj stalne partnerske zveze

Tega običajno ne počnemo namensko in organizirano – ne hodimo po svetu z razpredelnico in beležimo: »ta živi blizu – OK, všeč mi je na pogled – OK, ima diplomo, stanovanje in službo – OK, je malo preveč avanturističen– oh, tale odpade«
Pri partnerskem situ je potrebni imeti v mislih, da je »cilj« najti ustreznega partnerja za trajno, trdno zvezo – seveda se da krasno »pozabavati« tudi z nekom, ki ti ne ustreza na skoraj nobene področju, če ti je seveda do tega. Prav tako je možno tudi biti v zvezi z nekom, ki živi na drugi celini, ima tebi nasprotne vrednote, je prestar ali premlad, ima popolnoma drugačne potrebe kot ti in ne izpolnjuje tvojih pričakovanj – a se potem postavi vprašanje, koliko časa lahko taka zveza traja in na čem sploh temelji; za kakšno ceno, preko kolikšne količine kompromisov ali podrejanja se ohranja.

Verjetno je smiselno, da posamezna sita razložim malce natančneje…

Prvo sito pri izbiri partnerja je geografska bližina. Mnogo avtorjev je ugotovilo, da posameznik izbira partnerja med ljudmi, ki živijo v dosegljivi geografski bližini – na primer s katerimi se srečuje v službi, izobraževalni ustanovi (na faksu, srednji šoli, jezikovnem tečaju,…) ali ob izvajanju prostočasnih dejavnosti… To je tudi razlog, da sem Majo prejšnji teden odvlekla na turnejo po vseh možnih zabavah, kosilih, kavah… Ljudi je treba najti, jih spoznati, drugače pač ne gre.
Osebno pa opažam, da se ta princip geografske bližine v današnjem času zelo spreminja… Svet je res postal nekakšna “globalna vas” – skoraj cel je dostopen bodisi prek modernih prevoznih sredstev, bodisi prek interneta. Ljudje iz celega sveta prihajajo v Slovenijo, pa tudi mi na potovanjih, če si jih le lahko privoščimo, spoznamo marsikoga. Imam veliko prijateljev, ki so svoje fante ali dekleta spoznali v tujini in zdaj vzdržujejo zvezo na daljavo ali pa so to vsaj poskusili. Zanimiv članek na to temo so kolegice iz društva objavile v reviji Panika (in bo dostopen tudi na www.kakosi.si). Poleg tega pa je velik hit tudi spoznavanje ljudi preko interneta – raznih klepetalnic, Facebooka, drugih podobnih zadev.
Če se vrnem na geografsko bližino: seveda je logično, da ne moreš biti v partnerskem odnosu z nekom, ki ga ne moreš spoznati. Lahko obstaja nekje na Novi Zelandiji fant, ki mi ustreza po vseh možnih kriterijih, a če je on tam in jaz tu in se nikoli ne srečava, mi njegov obstoj prav nič ne pomaga. Pa tudi če se srečava, to še ni dovolj… ravno zadnjič je v nekem lokalu do mene pristopil prav simpatičen tip: »Hi, I'm Marc and I'm from Dublin… I'm here on vacation!« Ja, super, dragi, sam s tabo si nimam kaj pomagat, če si tu en teden na počitnicah.

Drugo sito sta telesna privlačnost in privlačnost osebnostnih lastnosti. Kar sledi v nadaljevanju, je predvsem moje osebno (in ne strokovno) mnenje: Kakor koli obrnemo in se delamo fine glede tega, kako je pomembna notranjost in ne zunanjost, je enostavno dejstvo, da ti mora biti oseba, s katero si intimen, vsaj malo všeč, vsaj malo privlačen. Ni nujno, da je »privlačen« v nekem absolutnem smislu (da je na lestvici top 10 lepotcev, hehe), ampak da na osebi najdeš nekaj, kar ti ustreza. Če se ti zdi tip (oz. ženska) popolnoma odvraten, potem ne bo šlo, pa pika. Seveda ni fizična privlačnost edino merilo, s tem se strinjam, se mi pa vseeno zdi zelo pomembno in res me razjezi, ko nekdo trdi, da sploooh ne posveča pozornosti glede videza.
Pomemben vidik je tudi privlačnost osebnostnih lastnosti. Nekatere privlačijo družabni, glasni, dominantni ljudje, ki radi preizkušajo novosti; druge pa bolj umirjeni, organizirani, tihi, zadržani.

Tretje sito je socialna primernost partnerja. Večina posameznikov partnerja izbere med ljudmi podobne starosti, izobrazbe, poklica, narodnosti in veroizpovedi.
Na spletni strani statističnega urada (http://www.stat.si/doc/pub/DemografskaPodobaSlovenije2008.pdf) sem našla prav zanimive podatke o tem iz leta 2008.
Ženini, ki so prvič sklenili zakonsko zvezo, so bili stari povprečno 30,9 let; neveste 28,4 leta. Kar 70 % nevest je mlajših od ženinov. V letu 2008 je bil največji odstotek tistih nevest, ki so bile 2 leti mlajše od ženina (11,1 %). V Sloveniji se torej ženini in neveste poročajo večinoma s svojimi vrstniki ali razlika v letih med njimi ne presega 5 let. Seveda statistika o porokah ne zajema vseh partnerskih zvez, verjetno pa odraža vsaj trend, kako se pari tvorijo, kakšna je starostna razlika med partnerjema.
Kot zanimivost, ki malce razgiba statistiko, pa še to: Najstarejši ženin v letu 2008 je bil star 88 let. Poročil se je z 12 let mlajšo nevesto. Najstarejša nevesta, prav tako stara 88, pa se je poročila s 40 let mlajšim ženinom. Ljubezen res ne pozna meja!

Toliko o starosti partnerjev. Res lahko vidimo, da se v večini najdejo v paru podobno stari ljudje. Zanimiv pa je tudi razmislek o podobni izobrazbi, poklicu in podobno. Eden od možnih razlogov, kot ga vidim sama, je, da se ljudje s podobno izobrazbo in poklicem z večjo verjetnostjo znajdejo na istem mestu – bodisi na faksu, v neki delovni ustanovi, na prireditvi… Seveda sito ne pomeni, da ne moreš ali ne smeš imeti partnerja, ki ima drugačno stopnjo izobrazbe kot ti, ali pa da je vajina zveza v osnovi obsojena na propad. Je pa razumljivo, da se bolj podobni lažje najdejo in da si bolj ustrezajo. Včasih poslušam kake kolegice s faksa, ki imajo grozno slabo vest, ker ne želijo biti s fantom, ki pri 23 letih nima dokončane srednje šole. Sploh ne gre zato (ali pa vsaj ne samo zato), da človek nima uradnega papirja. Gre še za vse ostalo – da imata najverjetneje različne cilje v življenju, različne vrednote. Ona bi rada delala kariero, nadaljevala z doktorskim študijem in nekaj doprinesla svetu, njemu pa se zdi sedeti za mizo nekaj ur na dan in se učiti, pisati članke, izguba časa. Ona ne razume, kako se on lahko zadovolji le s tem, ima redno plačo v službi, ki zahteva fizično delo. Ne gre za to, kdo je boljši ali slabši, ali pa da je kateri od življenjskih stilov ali ciljev bolj pravilen kot drugi. Vprašanje je le, ali bosta kompatibilna, ali sta zmožna najti toliko skupnih točk, da lahko na tem gradita trajen odnos.

Skladnost med osebnostnimi lastnostmi, vrednotami, stališči, potrebami, pričakovanji, navadami in interesi med partnerjema predstavlja četrto sito pri izbiri partnerja. Bolj, kot se partnerja ujemata v zgoraj naštetih vidikih, bolj sta zadovoljna s svojo partnersko zvezo, ugotavljajo v študijah. Ko načrtuješ z nekom preživeti celo življenje, je res nujno, da se o skupnih načrtih oba strinjata. Ne gre le za vprašanje, ali želita imeti otroke in ali jima je poroka pomembna… Če je nekdo predan ekologiji in mu je izjemno pomembno, da varčuje z elektriko in ločuje odpadke, drugi pa je prepričan, da je globalno segrevanje le zarota znanstvenikov in sploh ne obstaja, bosta verjetno težko živela v miru.

Komplementarnost osebnostnih značilnosti med partnerjema je peto sito in pomeni, da so za posameznika pomembne tiste značilnosti partnerja, ki bi si jih sam želel imeti močneje izražene. Gre torej za to, da se partnerja na nek način tudi dopolnjujeta, da en drugemu nudita tisto, kar jima morda manjka. Če je ona malce sramežljiva med neznanci, je lahko on, ker je bolj družaben in dinamičen, njen posrednik za vstop v družbo. Če se on hitro vznemiri, lahko ona s svojo mirnostjo ublaži njegove skrbi. Dober primer za tako dopolnjevanje sta tudi moja soseda. Gospa Rozi je grozno dominantna, moža konstantno nadzira in mu ukazuje: »Franc, odnesi že smeti, preparkiraj avto, ne si toliko soliti juhe, pripravi denar za nečake, obleci si pulover, ker je zunaj mraz…«. Čeprav se to morda komu sliši grozno, na tak način popolnoma funkcionirata – njemu se ne da razmišljat in mu ob njej tudi ni treba, ustreza mu, da za vsako dejanje dobi navodila, ona pa tudi uživa v tem, da je glavna. Skupaj sta že 40 let, tako da sklepam, da je to njun ustaljen vzorec, ki deluje!

Šesto sito, pripravljenost za razvoj stalne partnerske zveze, je nekakšna pikica na i. Če nekdo kljub vsem ostalim ustreznim lastnostim, ujemanju in dopolnjevanju partnerja ni pripravljen vezati se, potem … Potem iz te moke ne bo kruha, kaj naj drugega rečem. To je povezano tudi s socialnimi normami skupine, v kateri posameznik živi – pri kateri starosti je običajno imeti resno zvezo, se poročiti, imeti otroke…

No, pa smo čez vsa sita. Ko takole gledaš, na koliko različnih stvari smo usmerjeni pri iskanju partnerja in koliko pogojev mora izpolnjevati, se res vprašaš… mi bo uspelo? Tako da razumem Majin trenutni obup in nezadovoljstvo. Kako že gre tista šala… čakam na princa na belem konju, pa mimo prihajajo sami konji, ali nekaj takega. To se trenutno dogaja Maji, ampak prepričana sem, da bo našla nekoga, ki ji bo ustrezal. Če ne danes, pa jutri. Saj ste videli zgoraj… najstarejša mladoporočenca sta bila v letu 2008 stara 88 let! Ja, saj vem, da nihče od nas ne bi rad čakal do takrat… vseeno pa nam daje upanje, a ne?



Avtor modela psihosocialnih sit je Udry, več o tem pa najdete v knjigi Razvojna psihologija urednic L. Marjanovič Umek in M. Zupančič, natančneje v poglavju Socialni razvoj v zgodnji odraslosti avtorjev M. Zupančič in M. Svetina