sreda, 29. december 2010

Začetek konca ?

Ne morem verjet, saj ne morem verjet!!!

Ura je nekaj minut čez pol noč, jaz pa niti slučajno ne bom mogla zatisniti očesa, če se ne bom vsaj malo ˝izpihala˝. Kot verjetno veste, sem se v prejšnjim blogu spraševala, ali sva par ali nisva oz. ali bi sploh rada, da sva. Po tem so se moja samo-spraševanja malo pomirila, strah pa sem potlačila v njegovih lepih sms-ih, pogostih klicih in poljubih. Kako sem bila naivna!!!

Danes me je povabil na Prešerca - kuhano vino, praženi mandlji in kljub temu, da je naletavanje snežink nadomestilo pršenje dežja, je vse skupaj zvenelo nadvse romantično. Upala sem, da bova danes dorekla najino zvezo in da bova končno zaživela v bleščavi popolnosti. Ponovno - naivnica!!!

Dobila sva se torej pri gromozanski jelki. Nežno me je objel in poljubil, tako da se mi je zdelo, da se začela lebdeti rahlo nad tlemi. Zdelo se mi je, da sva tako povezana, da sva se drug drugemu odprla in da ne more prav nič skaliti najine sreče. Odpravila sva se prek Tromostovja proti stojnicah. Brez kakršnegakoli razmišljanja sem ga prijela za roko, kar se mi ni zdelo nič takšnega. Če se že poljubljava v javnosti in sva tako rekoč (vsaj jaz naju tako dojemam) že v bistvu par, je držanje za roke popolnoma naravna zadeva.

Romantično vzdušje je za trenutek prekinil ogaben smrad po mrtvih pujsih in kravah, ki plavajo v olju, čustvo gnusa, ko sem opazila, kako so se Matjažu zacedile sline, pa sem raje potlačila. Ima pač rad to...to ogabnost.

Hodila sva, se pogovarjala, opazovala ljudi... videla sem, da sva zavila proti stojnici, kjer prodajajo rože. Čeprav si takrat nisem hotela priznati, mi je srce kar zaigralo v hrepenenju po romantičnem prizoru klečanja na kolenih in enormnega šopka rož pred mojim nosom... To se - seveda - ni zgodilo. Vseeno se mi je zdel Matjaž takrat precej prisrčen, ko je zmedeno začel govoriti nekaj o nama, o zvezi in tako naprej. Težko sem ga dolgo pustila v tem neprijetnem položaju, zato sem dejala, da bi tudi jaz z veseljem rada bila njegova punca.

Kljub temu, da nisem dobila šopka, sem bila v tistem trenutku tako vesela in radostna, da sem preslišala njegovo govoričenje o datumu začetka zveze. Kakšen datum neki?! To se mi je vedno zdelo neumno. Če želiš proslaviti, je dovolj že, da veš mesec začetka zveze. V tistem mesecu se pač enkrat odpraviš na romantično večerjo, na krajši izlet in podobno. Darila so čisti materializem. Kmalu se bomo obdarovali vsak teden...

No, potem se je začelo. Na poti nazaj sva naletela na njegove prijatelje, simpatične ljudi mešanega spola. Predstavil me je kot svojo punco, jaz pa sem ponosno zažarela! V vzhičenosti sem se tako sprostila, da sem se znebila vseh mojih pomislekov in (kot mi v šali pravi Barbara) paranoičnega nezaupanja v druge ljudi. Veliko sem se pogovarjala z Matjaževimi prijateljicami in se počutila super - zdaj se mi zdi, da nisem bila to kar sem in da sem bila le vreča hormonov na dveh nogah. Spili smo nekaj vina in zaplesali - tokrat me tudi narodno-zabavna glasba, ki jo sicer rahlo preziram, ni motila, res pa je, da se nisem mogla vživeti in plesati na to... A Matjaža ni to prav nič motilo! Ples za plesom je namenjal prsati črnolaski z (po mojem mnenju) neurejenimi nohti in grdimi zobmi. Jaz sem stala tam s Tinom, ki ni bil prav posebej priljubljen in se trudila zamotiti ter speljati pogovor. Veselje me je minevalo, ko sem opazovala, kako se Matjažu kar iskrijo oči in kako se oba smejita. Zmrzovala sem, nekaj govoričila Tinu, čeprav se mi potem še to ni dalo in pogledovala proti srečnemu paru. Matjaž me je pogledal le 2x in 1x skoraj (sem štela), pa v svojem navdušenju ni opazil več kot očitnega razočaranega izraza na mojem obrazu, ki se je začel spreminjati v jezo! Bedak! Še Katja, njegova kolegica, me je prišla vprašat, če sem v redu, potem pa opazila Matjaža in Aljo. Pomilovalno me je pogledala. Ne rabim pomilovalnih izrazov!

Ko smo se končno odpravili, sem ignorirala tako Aljo kot Matjaža, kljub temu, da se mi je vedno zdelo, da jaz pa res ne bom ena izmed tistih ljubosumnih punc, Matjaž pa tako ali tako ni dojel ničesar. Moški. Vse jim je treba potisniti pod nos - še bolje - kam drugam. Edino to razumejo! Jasno sem mu tudi namignila: ”Tale tvoja frendica je pa fajn ane…?” To bi razumela vsaka ženska, ampak ne, moški me je neumno pogledal z očmi krave, ki žveči travo in je ne zanima nič drugega, potem pa pogledal v tla. Namesto da bi se poskušal pomiriti in se pogovoril, me je na silo objel in poljubil - pri čemer sem se odmaknila, potem pa se poslovil. Kako si upa!!!

Zveza pa takšna! Saj sem vedela, da se bom opekla, saj sem vedela! Jezna sem na Matjaža, na Barbaro, na Aljo in še najbolj nase! Jaz sem edina, na katero se lahko resnično zanesem! Takšnih igric pa se res ne bom šla.

četrtek, 16. december 2010

IMA ZVEZA ZVEZO?

Kakor spremljate, se zmenki (ja, sedaj jih že imenujem zmenki) z Matjažem vrstijo, pogovarjava se o marsičem, uživava v družbi drug drugega, zabavava se, celo poljubila sva se.

Kljub temu pa se mi dozdeva, da je najina zveza naletela na oviro. Kakšno? Odgovor se skriva v prejšnji povedi. ZVEZA.

ZVEZA?

ZVEZA!

Kaj je sploh zveza? Kdaj srečanje postane zveza? Morda se vam zdi moje pisanje banalno, otročje in nepomembno, hkrati pa se mi zdi, da tega ključnega vprašanja ne morem izpustiti.

Takrat davno, nekje na pol poti med osnovno in srednjo šolo, je bilo vse veliko enostavneje. Zavrtel si steklenico, povedal resnico o tem, kdo ti je všeč in ta te je (ali pa tudi ne) vprašal, ali bi z njim hodil. Nato si nekaj tednov (če si imel srečo) paradiral po šoli, se držal za roke in se sam sebi zdel strašansko pomemben. Ko je eden ali drugi s pogledom samo ošvrknil koga tretjega, se je zveza s truščom končala, nastal je spor in standardna razredna delitev na punce in fante. Če je bilo ˝tapravo˝ se je punca zjokala med slovenščino in si tako priskrbela večno odobravanje in ˝ubogi angelček˝ karto, na katero je lahko igrala še v kasnejših zvezah – kako je bila prizadeta in kako so fantje zlobni. Če je bila tista, ki je pogledala nekoga tretjega, ženskega spola, je bila označena za cipo. To se ni dogajalo pogosto. Ne splača se, kaj hočemo.

V srednji šoli si se dolgo opazoval, sanjaril o drugem in o svoji zaljubljenosti povedal najboljšemu prijatelju. Morda sta si s simpatijo pomagala pri učenju za teste, se opazovala izza stebrov v šolski avli in plesala skupaj na šolskem plesu. Bilo je lepo. In romantično. In prvo, kar bi lahko imenovali za tisto pravo. Nekatere zveze so trajale eno leto, druge dve, nekatere celo več, še vedno pa se je najpogosteje zgodilo, da je fant dekle vprašal, ali bi hodila z njim oz. ali bi bila njegova punca. Takrat je prišlo tudi do prvih spolnih izkušenj.

Kaj pa sedaj? Na fakulteti se vse zameša! Nobenega reda! Nekateri vprašajo (in, roko na srce, izpadejo kot mamini sinčki, zaostali v času in nesposobni odraslega pristopa), drugi nič ne vprašajo, ampak se dobivajo tako dolgo, dokler ne vpraša kolega: ˝Pa kaj je zdaj, Peter, je to tvoja punca ali ne?!˝ Fant o dogodku pove punci, punca reče: ˝In kaj si rekel?˝ Fant reče: ˝Da si. Saj je v redu, ne?˝

Punca se razneži, nasmehne in ga poljubi – to je seveda idealen scenarij, pustimo tista revšeta, ki dobijo klofuto in pogled: ˝A si neumen? Pač ob večerih nisem imela za delati boljšega kot se družiti s tabo˝

No, spet tretji pa pomešajo eno in drugo in imajo spolni odnos pred prvim zmenkom – ki morda nikoli ne pride.

In kaj sva torej midva? Zadnje zagotovo ne. Jasno je, da se dobivava. Ampak – jaz sem nagnjena h globljim odnosom. In ja, všeč mi je. Z veseljem bi poskusila biti v zvezi, vendar – kaj če je eden izmed tistih ptičkov fičfiričkov, ki jim eno gnezdece ni dovolj? In bi radi spoznavali ljudi, potovali in raziskovali vse, kar leze in gre? Ta novodobnost in to…

Včasih se počutim tako stara po duši. Kot da ne spadam v ta trenutek. Raje imam gotovost in stabilnost in vedenje, kaj se bo zgodilo jutri. Ja, kaj se bo zgodilo jutri. Načrti so osvobajajoči. Ob osmih se zbudim, potem grem na faks, potem………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………..

Morda bi se morala o tem pogovoriti z Matjažem… Prej pa še z Barbaro!

torek, 07. december 2010

Ah, ta mlada ljubezen....

Tole zgoraj zveni kot moja babica… ampak Maja in Matjaž sta tako izjemno simpatična in nerodna in zatrapana, da že kar boli ;)

Kot je Maja že omenila, je Matjaža v navalu navdušenja povabila na mojo rojstno-dnevno zabavo. Seveda nisem imela nič proti, tako jo imam vsaj na očeh, da ne dela traparij, hehe! Pa še odprla je super priložnost, da ga prvič vidim in to ne izpade kot zasliševanje pred prijateljsko komisijo :) Dolžnost dobre prijateljice je, da oceni potencialnega fanta, preden reči postanejo preresne… a ne? Če imajo tipi svoj bro-code, imamo lahko tudi me svoj etični kodeks :-)

Ko smo ravno pri prijateljskem etičnem kodeksu… Če o Matjažu vem nekaj, kar Maji morda ne bi bilo preveč všeč, naj ji povem? Na zabavi sem namreč ugotovila, da sem ga, Matjaža namreč, pred kakim letom ali dvema že srečala; no, bolje rečeno, videla, kako se je v nekem lokalu v istem večeru divje poljubljal s tremi različnimi puncami… in odšel s četrto. Dobro, vem, da je bilo to kar nekaj časa nazaj in da sem ga videla v eni sami situaciji in da res ne bi smela posploševati ugotovitev enega opazovanja na celotno njegovo funkcioniranje ali osebnost, pa vseeno… to ni znanstvena raziskava, to je moja prijateljica! Tolikokrat se je že opekla s takimi in drugačnimi fantiči, ki so si zaželeli samo 15 minutk zabave, da ji res ne privoščim tega še enkrat. Pa še uboga reva to vedno tako osebno vzame… »Kaj je narobe z mano, kaj sem naredila narobe…?« Hja, nič, samo on bi rad nekaj drugega kot ti…

Kakorkoli – ne vem, kaj naj zdaj naredim glede tele informacije o Matjažu. Jasno je, da ima pri 22, 23 letih že vsak za sabo tako ali drugačno zgodovino tudi na področju partnerstva. Prinese prtljago (koliko le-te prineseš s sabo, pa, malo za hec, malo za res, izračunaj tule: http://calculators.lloydspharmacy.com/sexdegrees/) – nekaj resnih zvez, nekaj neresnih zvez, nekaj zadev za mimogrede, nekaj svojih ran in slabih izkušenj z drugimi, nekaj packarij, ki jih je sam/a naredil/a.

Pa dobro. Odločila sem se. Glede na to, da se Matjaž zdaj obnaša prav lepo, je pozoren in angažiran v njunem odnosu, kliče, piše sms-e in vse ostalo (madoniš, še blog o njej piše, če se ne motim: http://kakosi.blog.siol.net/), kar puncam paše, bom dala mir. Bosta že prišla na to temo. Konec koncev je to njuna stvar – če bosta o tem iskreno pogovorila in razčistila, kaj je bilo, kaj kateri od njiju še lahko tolerira in kako naprej, se nimam kaj vmešavat. Mogoče je to poklicna deformacija, ampak res sem prepričana, da se je o takih zadevah najbolje kar direktno pogovorit. Pretvarjanje, da je ona prva ženska, ki jo je v življenju spoznal, bi bila, po mojem mnenju, popolna traparija.

Gremo nazaj na bolj lahkotno in pozitivno temo! Zabava je bila, če se lahko malo pohvalim, uspeh na vseh nivojih – vsi moji najdražji prijatelji zbrani na kupu, veliko smeha, plesa in sploh super vzdušja, nekaj igric, traparij, klepetov, »catching-up« z ljudmi, ki jih ne vidim dovolj pogosto, zabavna darila, lepe želje z vseh strani… Ampak v temle blogu se vseeno mislim posebej posvetiti eni stvari: projektu Maja & Matjaž. Prišla sta skupaj. Odšla sta skupaj. Vmes pa… oh - tudi stalno skupaj! Revež jo je še pred WC-jem čakal… ljubko J malce hecno, ampak ljubko. Tile prvi dnevi in tedni so tako zabavni za opazovat… Ko sta sedela, sta sedela zelooo tesno skupaj (kljub temu, da je bilo dovolj prostora!); se držala za roke, objeta plesala in se občudujoče opazovala – ljuuuubkooooo!!! Enkrat sem Majo celo uspela dobit na samem in jo malo povprašala, kako jima gre… po pričakovanjih se je sicer trudila ostati mirna: »Ja, kar v redu, no, fino se imava, ja, tako, ja…«, a sta jo nasmeh čez cel obraz in zardevanje izdala, da je zadeva več kot le »fina« J Vesela sem zanjo. Prav zares. Glede na to, da ju nisem videla, da bi se na zabavi poljubljala, me zanima, če sta se sploh že… ah, pričakovanje prvega poljuba…

Ojoj, šele zdaj sem se zavedla, da sem se čisto preveč vživela v tole zaljubljeno vzdušje. Včasih se tako ujamem v te misli, da kar malo pozabim, da se vse skupaj dogaja Maji in ne meni. Mah, nič, jo grem poklicat, da ugotovim, kaj se je dogajalo od zabave dalje. Jaz sem tam nekje od dveh ponoči nehala pozorno slediti dogajanju, naslednja dva dni pa večinoma spala in pospravljala… Me prav zanima, kaj vse sem zamudila :)

sreda, 01. december 2010

POZMENKARSKO

Matjaž je kmalu po srečanju v kavarni ponovno poklical. Za tem se je zgodilo precej stvari in zdi se mi, da ne kontroliram dogodkov, ampak da so le-ti začeli kontrolirati mene. Control freaku v meni ni to prav nič po všeči, prebujajoč avanturist pa se smeji na vsa usta.

Smešno. Klical je prvo dopoldne po tistih čudnih sanjah. Sanjala sem, da sem hodila po travniku, ki je v bližini babičine hiše, se spotaknila na nekaj, kar se mi sedaj zdi najbolj podobno korenini in padla v jamo. Ne v takšno, ki bi ji sledila pravljica Alice v čudežni deželi, ampak v čisto navadno, blatno in s črvi postlano jamo. Za trenutek se mi je zazdelo, da bo spet sledila grozljiva nočna mora s pošastmi, ki me je spremljala v otroštvu, a temu ni bilo tako. Kmalu (kaj v sanjah dejansko pomeni ˝kmalu˝?) sem skozi bleščečo dnevno svetlobo v odprtini nad menoj zagledala Matjažev obraz. Iztegnil je svojo nadnaravno dolgo roko in me potegnil iz jame. Svašta. Ko sem o sanjah pripovedovala Barbari, mi je natvezila nekaj o nerazrešenih konfliktih, simbolih, usodni ljubezni in seksualno obarvani dolžini roke. Ničesar ji ne verjamem. Kljub vsemu pa: zdaj Matjaža že sanjam?? Ni to rahlo prezgodaj?! : - )

Ko je klical, me je – tudi zaradi sanj – njegovo utripajoče ime na mobilnem telefonu rahlo presenetilo. Zaželel mi je dobro jutro, me povprašal, kako sem, kaj bom počela in povedal še nekaj o tem, kaj je sanjal. O morju (ki ga baje pogreša) in podobnem. Nič posebnega v glavnem. Jaz pa svoje sanje raje zadržala zase. Tako … da se ne bi prestrašil : - ) Ob pogovoru se mi je zdelo, kot da ga res zanimam! Mar mu je, kaj čutim, kaj počnem in s čim se ukvarjam! Dokaj redno sva si tudi začela pisati sporočila in ne glede na to, kako klišejsko se sliši, se prav zabavam. Pa še – priznam – maaajčkeno je tudi romantično…

V petek sem nameravala na pot proti svojemu rodnemu mestu, ampak me je ustavil prvi sneg! Otroško veselje ob opazovanju snežink, ki so na začetku po zraku plesale, potem pa precej hitro padale proti tlom, je zamenjala jeza ob mokrih škornjih. Nogavice so se v spužvastih čevljih posušile in nato rahlo zaudarjale. Do konca predavanj, ko se mi je zdelo, da sem zasmradila že celotno predavalnico, se je tudi sneg okrepil in se čvrsto oprijel cest. Misel na nevarno vožnjo po avtocesti, pri čemer zagotovo polovica voznikov ni namestila zimskih gum, me je spravila v slabo voljo. Ker je v začetku naslednjega tedna sledil izpit, sem se odločila, da bom raje ostala v Ljubljani. Predvidevala sem, da bo mama ob moji odločitvi tarnala kot ponavadi, ampak to sem vzela v zakup.

Izkazalo se je, da je bila moja odločitev pravilna. Tudi Matjaž je ostal v Ljubljani in njegovemu povabilu na kuhano vino in sprehodu mimo zasneženega Prešerna se nisem mogla upreti. Pogovarjala sva se o nama, o svetu in o življenju nasploh. Debatirala sva o nazadnje prebranih in o najljubših knjigah…

Preden sva se poslovila in šla vsak proti svojemu domu, me je objel. In rekel, da sem mu všeč… snežinke so nežno krožila po zraku. Idila. Nadrealno.

Od vzhičenja sem ga povabila na jutrišnjo Barbarino zabavo za rojstni dan. Povabilo je z veseljem sprejel, ampak jaz sem živčna razvalina. Nemirno delam kroge po stanovanju in imam polno glavo misli (namesto, da bi jih zapolnila s študijsko snovjo!!!). Lahko bi vedela, da se mi nepremišljenost ni nikoli izplačala, zaradi česar se trudim biti racionalna! Zdaj se bom morala cel večer ukvarjati z njim, saj nikogar ne pozna in bom morala zapostaviti vse ljudi, za katere sem se veselila, da jih bom videla. In kako naj ga predstavim? Kolega? Fant? Znanec? Kako naj se vedem? Kaj pričakuje Matjaž? In kaj Barbara? Neeee veeeem!

Barbari moram zabičati, naj ne izziva! Jo bom poklicala kar sedaj. Potem se pa grem učit!