PRVIČ!

Dobila sva se torej v kavarni…kot že veste.

Običajno sem (ali se vsaj trudim biti) ˝cool˝, ali, še bolje ˝as cold as ice˝. Na dan najinega prvega srečanja, pa sem samo sebe blazno razočarala. Po stanovanju sem tekala kot kura brez glave, si preoblekla trojne različne kavbojke ter štiri majice. Na mesto srečanja sem pritekla zadihana in zaripla v obraz, zaradi česar mi je bilo nerodno! Meni, ki mi običajno ni! In to pred tipom, za katerega mnenje mi ne bi smelo biti mar!

Za trenutek (ali dva), sem izgubila svojo pokončno držo in svojo odraslo, objektivno, realno naravnanost. Celo besed nisem našla! Pa čeprav sem se še tako trudila! Zagotovo je opazil, da sem blazno zmedena.

Ko sem pritekla do mesta, kjer je stal, ves dišeč in nasmejan (hm, je imel tak nasmešek že na tisti čagi?), me je prijazno, a samozavestno pozdravil, jaz pa sem iz grla uspela iztisniti le ˝mmm-je˝ in ˝eee-je˝ ter beden pozdrav in še bolj bedno opravičilo oz. razlog zamude. Seveda nisem povedala, da sem zamudila, ker sem se preoblačila! Baje sem imela nujno, neodložljivo delo – kot da sem tako pomembna in kot da mi to srečanje ne pomeni nič.

Matjaž ni dajal vtisa, da bi mojo zmedenost opazil, zato sem se sčasoma pomirila. V kavarni je bilo mirno, prijetno in toplo. Naročila sem belo kavo (čeprav se je odvajam), Matjaž pa vročo čokolado s smetano. Z očmi sem požirala njegovo čokolado (in njegove ustnice – neeee!), srebala pa svojo kavo.

Pogovor je potekal, proti pričakovanjem, precej prijetno. Večino pogovora je vodil on, kar je bilo prijetno presenečenje. Pri pogovorih s fanti se redko znajdem v pasivnejši vlogi. Običajno sem jaz tista, ki vodi pogovor in poskuša iz fanta zvleči kaj pametnega. Ponavadi se izkaže, da iz njega ni kaj za zvleči, ker pač…preprosto…ni zanimiv. No, pa nočem biti nesramna! Še dobro, da je ta blog anonimen, ha-ha, sicer bi si naprtila precej sovražnikov nasprotnega spola : - )

Tokrat pa je bilo…drugače.

Ampak nočem hiteti!!!

Rečem lahko, da je Matjaž pustil BOLJŠI prvi vtis kot ostali fantje, s katerimi sem se tu in tam dobila. Zdel se je zanimivEJŠI, prijetNEJŠI, inteligentNEJŠI.

Nič ni absolutno!

Počasi, počasi!

Ne morem se znebiti neprijetnega občutka, da sem izpadla vzvišeno…Kot bi rekla v moj zagovor Barbara: »Si pač bila večkrat razočarana. To pusti posledice. Nekoč se bo našel nekdo, ki bo videl, da si pod svojo bodičasto lupino čisto prijazna, nežna in…«

…nadaljevanje njenega govora običajno prekine moje kričanje, da trditve o mojih obrambnih mehanizmih, kot jih imenuje gospodična psihologinja, nikakor ne držijo!

Vseeno pa mi laska – da me ima za prijazno. Čisto malo. Pššš! : - )

Čakam, čakam… da bo poklical. Rekel je, da bo. Upam, da bo.

Joj, ne, ne, ne upam!

Čisto malo…

Čisto, čisto malo! : - ) Pššš!