Ponovno se vam javljam! Ugotovila sem, da pisanje bloga name deluje nekako čudno terapevtsko. Woodoo. Moje misli in čustva običajno po mojih možganih le tavajo, se zaletavajo eno v drugo in v meni vzbujajo nemir. Ko jih zapišem, pa se nered v moji glavi vsaj delno razblini. Misli in čustva se še dodatno razjasnijo, nato pa se počasi zložijo v določen vrstni red. Filozofiram. Moja prijateljica Barbara bi bila name izredno ponosna! Študentka psihologije pač. Pogosto nekje v oblakih ali v svojem idealiziranem mehurčku o tem, kakšen bi svet moral biti.
Kakorkoli: Spet sem bila slabe volje. To postaja že kar stalnica mojega življenja, kar pa je precej... žalostno. Potožila sem se Barbari. Seveda. Zaupam ji. Lahko bi rekla, da je moja najboljša prijateljica. To poimenovanje me sicer spominja na osnovnošolske avše, ki so se družile le med sabo, nosile roza trakce, se objemale na hodniku in cmokale ob prihodu v šolo. Vse ostale ˝manj kul sošolce˝ pa so brez sramu zavračale. Ne glede na mojo predstavo, ki se skriva za izrazom ˝najboljša prijateljica,˝ je Barbara edina ali ena izmed redkih oseb, pri kateri lahko izlijem svoje misli brez kakršnih koli ovir, zavor ali pomislekov.
Barbara se je na moje negodovanje v zvezi z osebki moškega spola odzvala nekako tako: »Čisto nemogoče je spoznati fanta, če neprestano ždiš doma! Iz fakultete zaviješ naravnost v zavetje svojega doma, se zabubiš med knjige in raznorazne ekrane ter tarnaš o tem, kako krut je svet. Če nikamor ne greš, če ničesar ne tvegaš, se ne more nič zgoditi – kaj šele spremeniti!«
Osupnila sem nad Barbarino, malodane, jezo, ki me je nekako streznila. To mi je bilo pri najinemu prijateljstvu od nekdaj všeč. Druga drugo sva postavili na realna tla, pri čemer ni nikoli nobena drugi zamerila. Če bi se lahko izrazila v njenem, psihološkem jeziku: ko je to potrebno, je ona moj realni ego, ki zamegli impulzivni id. How cool is that
Moje misli je prekinil nov val Barbarinih besed: »Tako kot lahko kar iz domačega naslanjača naročaš vse od oblačil do pohištva, pa nekako ne moreš kar »naročiti« idealnega fanta. Ta prav tako ne bo potrkal na vrata sam od sebe.« Ob tem sem sicer pomislila, da se je Nataliji Verboten baje zgodilo prav to, ampak nisem želela posegati v plamene, ki so butali iz njenega, običajno mirnega, obraza.
Razgreta Barbara me je najprej skritizirala, nato pa prepričala, da bo prihajajoč teden namenjen obiskovanju vseh mogočih in nemogočih žurov. Kjerkoli in kadarkoli se bo dogajalo kaj podobnega zabavi z glasbo in moškimi, bova zraven. Kolikor mi je preostalo energije, samozaupanja in feminizma, ki mi jih je Barbara s svojim govorom uspešno izbijala, sem vložila v borbo proti njeni ideji. Jaz rabim spanje! 8 ur! Prav tako imam ogromno učenja in veliko mnogo bolj koristnih in zanimivih opravil! Moških nikakor ne bom iskala, kaj šele! Noben argument ni zalegel. Niti ta, da se mi zdi, da se me loteva glavobol (Barbara je namreč velika zagovornica načela ˝če si bolan, moraš ležati˝)
Za konec je Barbara uporabila še zadnji in najmočnejši adut – dolžna sem ji bila uslugo. Veliko. V zadnjih mesecih je vikende pogosto presedela z mano, poslušala moje pritoževanje, grizljala piškote in žrtovala svoje socialno življenje (ter nekaj dodatnih kilogramov) le zame. Zdaj je bil čas za povračilo.
Priprave na pohod so se tako pričele. Barbara se je spravila nad telefonski imenik, poklicala znance, poizvedela o žurih in naju napovedala. Pregledala je celo internetne strani najljubših lokalov, da bi videla, kje se dogaja karkoli zanimivega.
Vsak večer je prinesla dobršne količine bojnih barv in tu in tam kakšno dodatno prijateljico, če je potrebovala dodatnega motivatorja zame.
Dnevi so minevali, podočnjaki so se poglabljali, Barbara pa je še kar žarela.
...
Po dobrem tednu najinega »intenzivnega osvajalskega pohoda« je statistika takšna:
• Število žurov, ki sva se jih udeležili: 7
1. dekliščina Barbarine sošolke iz OŠ, na katero me je pretihotapila
2. rojstni dan mojega kolega
3. žur v študentskem domu
4. žur v študentskem domu, ki se je nadaljeval v lokalu v centru Ljubljane
5. pop koncert bogve katere skupine
6. zabava z elektronsko glasbo, od katere mi v ušesih razbija še dandanašnji
7. Barbari znana situacija »samo na eno pijačo«, ki se je končala naslednji dan ob 5 zjutraj, ker sva (ne vprašajte, kako) pristali v nekem nočnem lokalu
• Število kosil oz. kavic: 15
• Število tipov, ki so se obrnili za mano (en večer so se obračali tudi zato, ker sem imela v lase zapleteno listje, pa mi Barbara ni povedala!): veliko
• Število tipov, ki so mi bili všeč: v začetku je kazalo slabo, ko sem pa odprla oči in osvobodila misli ter komplekse pa je številka poskočila na okroglo 10ko
• Število tipov, ki so me prosili za telefonsko številko: 6
• Število tipov, ki so dobili mojo telefonsko številko: 4 – še vedno menim, da je to preveč, pa sem se uklonila Barbari, ki me je neumorno butala v nogo. Žrtvovala sem nekaj nadležnih klicev za noge, pokrite z modricami.
Barbara je poleg vodenja statistike, po prvem večeru začela zapisovati strategije, s katerimi fantje poskušajo očarati in osvojiti dekleta. Ugotovitev: ustvarjalnost ne pozna meja. Celo pri moških ne. Zapiski si sledijo od izjave »Kako maš ti lepe oči!« do dialoga » A te kaj boli?« - »Ne. Zakaj?« - »Ker si tako huda, kot da bi padla z nebes.«; sledi pošiljanje pijač preko kurirčka/natakarja, ne da bi poskusil vzpostaviti osebni stik (to nama je prihranilo marsikateri evro)…
Ostanejo še čudaki, ki ti, ko te prvič vidijo, izpovejo ljubezen in ponudijo poroko / pomenljivo povejo, da imajo konja in povabijo na »jahanje« / pritečejo mimo, ugriznejo v uho in zbežijo / in podobno…
Do Barbare je prišel en očitno opit in zelo pogumen z izpovedjo: »Ej, sm slišu, da si psihologinja. Men ful prehitro pride. Pomagi mi, sj zato pa obstajaš.« Še dobro, da ima B. dolg jezik. Zabrusila mu je, da terapevtska ura stane 60 evrov. Jaz sem ponosno premerila prijateljico, tip pa je kar hitro pobral šila in kopita.
Zanimivi so bili tudi tisti, ki so za posrednika v komunikaciji uporabili svojega kolega. Res se mi zdi trapasto, da se 22 let stara odrasla oseba moškega spola ne more dogovoriti sama. Kolega pismonoša se tako v zadregi trudi: veš, moj kolega tam, všeč si mu, pa je sramežljiv, pa si ne upa do tebe, pa bi rad telefonsko…
Morda sem prezahtevna, ampak ne vem, kako naj si pomagam s tipom, ki se ne upa pogovarjati z mano ?!?
Posebne cvetke pa so taki, ki sva jih z Barbaro poimenovali »obupanci«. Ti se pojavljajo proti koncu žura, obupani, ker niso nobene »zapeli«, in se na vse pretege trudijo dobiti žensko, z izjavami, da je zanje edina na svetu, da je najlepša in najboljša, da si želijo le nje… minuto za tem, ko ga odsloviš, pa isto ponavlja drugi »edini, najlepši in najboljši«, ki je še v lokalu.
Če na kratko povzamem: kot ponavadi bi morala slediti sebi in se ne pustiti prepričati drugim. Namesto t.i. »osvajalskega pohoda,« ki ni obrodil nikakršnih sadov, bi lahko prebrala kaj pametnega in zanimivega, se naučila za kak izpit več ali ustvarjala. Opažam, da sem sama sebi izjemno dobra družba.
V tem trenutku sem nase jezna! Močno upam, da me ne bo poklical kdo izmed tistih, ki sem jim dala svojo številko. Morda bi bile modrice na nogah vseeno boljša izbira.
Ni komentarjev:
Objavite komentar