Ponovno se javljam.
Matjaž me je povabil na pijačo, dorekla sva tudi kraj in uro srečanja. Dobiva se v prijetni kavarni, ki je precej blizu mojega doma. Kavarna je ravno pravšnja izbira - dovolj umirjena in intimna za poglobljene (upam!) pogovore, hkrati pa ravno prav obiskana in živahna,da ne bom v zadregi in da se ne bom počutila pretirano izpostavljeno. Nekateri fantje so nagnjeni k temu, da punce zvabijo v nelagodne situacije - na kraje, ki so znani po francozih in pretakanju drugih telesnih tekočin; v zatemnjene lokale, kjer se (poleg tistega, ki je vabil) obešajo nate drugi tipi, ki niso v kozarec le pregloboko pogledali, ampak so vanj kar padli (posledično imajo trebuščke, ki so od piva rahlo vzhajali); ali na razne pesniške in druge ozkoglede večere, brez da bi se prej prepričali o umetniških interesih vabljene.
Morda preveč analiziram, ampak vseeno... Izbral je kavarno, ki je meni izjemno pri roki, njemu pa sploh ne - sam se bo pripeljal z avtobusom, moral bo tudi prestopiti...Rekel je, da mu ni problem, ampak...se mi prilagaja? Preveč? Res se ne želim dobiti (dobivati?) z nekom, ki mi bo s čevljev brisal ulični prah, me čakal pred fakulteto s ˝kavo za zraven˝ v eni roki in z rožico v drugi ali veselo klepetal z mojo mamo ali prijateljicami medtem, ko bom jaz čisto drugje. Hkrati pa ne želim nekoga, ki mu bo za moje želje vseeno...
Pa joj, niti ne poznam ga ne!!!
Morda je psihopat, ki me bo zalezoval kot zalezuje tista čudna ženska Maria Galuniča? Baje takšni nimajo stika z realnostjo in ves svoj čas ter energijo usmerijo na tistega, ki ga zalezujejo (informacije s Polnočnega kluba). Sem se prenaglila?
Mah, morda sem se res prenaglila, hrkati pa sem na vabilo že pristala. In jaz sem mož beseda! Morda bi bilo bolje - žena beseda :-)
Vseeno pa je potrebno narediti načrt B - načrt za primer, če se morebitni psihopat izkaže tudi za dejanskega psihopata. ln jaz ljubim načrte. Morda bo najelegantneje, da naročim Barbari, da ji bom v skrajnem primeru pustila pisk, ona me bo poklicala in naredila paniko - ne vem, v zvezi s čim, končni rezultat bo: ˝Joj, pravkar je klicala kolegica, zgodilo se je nekaj nujnega (padla je s stola, lažja prometna nesreča...), zato moram, žal, iti!˝ Upam, da ne bo ugotovil, v čem je stvar, po drugi strani pa - bo pač ugotovil. Bolje tako kot da se po desetih minutah pogovora dvignem in rečem, da bom raje kar šla in naj me ne kliče - in to kljub temu da sem resnicoljubno bitje.
Vznemirjena sem in ta vznemirjenost me rahlo plaši!
Za pijačo (ki je načrtno ne imenujem zmenek), se bom oblekla v običajne kavbojke in pulover, da ne bo mislil, da sem se uredila zanj. Pa tudi - ne mislim se truditi in nanj narediti lažnega vtisa! Pač nisem punčkica v krilcih, oblekcah in petkah. Sem baba. Takšna, ki ji je v svoji koži udobno; takšna razmišljujoča; takšna, ki se ne misli več za nikogar spreminjat. Takšna iz knjige Babe ne tarnajo (http://www.juliadoria.com/knjigarna/q/artikel/662/BABE_NE_TARNAJO ), s katero sem si krajšala čas v prejšnih tednih.
Vznemirjenost bom potlačila, a kljub temu... danes so barve intenzivnejše kot sicer... :-) Presneto!
Ni komentarjev:
Objavite komentar