sobota, 30. oktober 2010

Odkrila zanimiv blog

Malček sem brskala med slovenskimi blogi in sem odkrila enega zanimivega novega blogerja. No sej ni nič posebnega, pač en fant, ki piše blog. Pritegnila me je predvsem tema njegovega prvega bloga, razmišljal je namreč o puncah in se spraševal zakaj je tako težko najti tisto pravo. Nekaj podobnega kot se zadnje čase sprašuje tudi Maja (s to razliko, da ona išče fanta, ne pa punce). Najboljše, da si kar sami preberete na http://kakosi.blog.siol.net/.

petek, 22. oktober 2010

Zakaj sploh imeti partnerja?

No, zakaj? Zakaj se ženski pogovori ob kavah mnogokrat vrtijo okoli tega, kako je z njenim fantom, kako se on obnaša do svoje drage, kdo koga vara, zakaj je ona spet samska, zakaj tista ne najde fanta, kdo bo koga pustil, katera je bila s tistim, katera je »lahka« in kateri je »hard to get«? Zakaj Sanja ostane s fantom, čeprav se konstantno pritožuje, da pušča povsod svoje umazane nogavice in »narobe« iztiska zobno kremo iz tube? Zakaj si Katra, čeprav ima toliko dobrih prijateljic in prijateljev, s katerimi se lahko pogovori o vsem, poleg tega pa bi do neobvezujočega seksa lahko prišla skoraj kadarkoli, še vedno želi resnega fanta?

In zakaj, za vraga, sploh to pišem? Ker mi po tistem »osvajalskem pohodu« Maja teži, da ona tipa sploh noče, da ima dovolj »boy-friend drama« in da sem jo v vse skupaj prisilila. Bla, bla. Ona je dala svojo telefonsko tistim tipom, ne jaz, zdaj pa malo s strahom, malo z zanimanjem čaka, če se ji bo kdo javil. Itak je prepričana, da se:
A) nihče ne bo oglasil, ker »so tipi pač taki« (to je citat, je prišlo iz njenih ust!)
ali
B) če se že bo kdo javil, se bo izkazalo, da »je totalen čudak« (spet citiram, res ima Maja trenutno trapast pogled na moške, preveč posplošuje… in dela marsikomu krivico, a ne, fantje ?!?)
Kakorkoli - to pravi zdaj :-D Jo bo že minilo, saj jo poznam ;). Trenutno je pač v fazi, ko nima, ne želi in ne išče partnerja – seveda ima do tega vso pravico. Če bi bila rada nekaj časa sama, je to čisto OK. Kljub temu, da je v naši družbi zdaj nekako pričakovano, da si v zvezi in te prijatelji, znanci, tete in babice stalno sprašujejo, če si kaj zaljubljen in kje imaš fanta/punco, se po mojem mnenju nima smisla metati v neke zveze samo zato, da lahko rečeš, da si v zvezi. No… kakor komu ustreza.

Glede tega, zakaj in kako je biti samski, se mi zdijo zanimive spodnje ugotovitve, ki jih povzemam po M. Zupančič in M. Svetina (poglavje Socialni razvoj v zgodnji odraslosti iz knjige Razvojna psihologija).
Mladi odrasli, ki živijo sami in nimajo stalnega partnerja, menijo, da ima samsko življenje v primerjavi s partnerskim mnoge prednosti. Samski naj bi imeli več možnosti za navezovanje socialnih stikov in spolne izkušnje z različnimi partnerji, bili naj bi bolj neodvisni glede preživljanja prostega časa, razvoja kariere in porabe svojih dohodkov. Podatki iz severne Amerike kažejo, da so samski mladi odrasli pogosteje osamljeni, redkeje imajo spolne odnose, se manj vpletajo v socialne stike in imajo pogostejše finančne težave – torej ravno v nasprotju s pričakovanji glede prednosti tega, da si samski… Po drugi strani pa imajo samski res več časa za prostočasne dejavnosti, saj ga v povprečju manj porabijo za gospodinjstvo ter skrbi in vzgojo otrok kot tisti, ki so partnerji in starši.

Če se zdaj vrnemo na izhodiščno vprašanje – zakaj bi torej imeli partnerja?
Ko so različno stare mladostnike (ne odrasle!) spraševali, zakaj imajo (ali pa zakaj bi imeli) fanta / punco, so raziskovalci baje slišali take odgovore:

  • ker je to prijetno
  • za vzdrževanje socialnega statusa – ker je imeti fanta
    ali punco »kul«. To so še posebej pogosto odgovarjali mladostniki iz višjih
    socialnih slojev
  • za osebno rast - razvoj intimnosti, razvoj socialnih
    spretnosti
  • za zabavo, rekreacijo (kaj točno so mislili pod »rekreacija«, si
    ne upam predstavljati, hehe)
  • za skupno preživljanje prostega časa

Raziskovalci so ugotavljali - verjetno podobno kažejo tudi zdrava pamet in lastne izkušnje, kajne? - da so pri različni starosti pri partnerju pomembne različne stvari… Pa poglejmo, kaj so ugotovili!
V zgodnjem mladostništvu (okoli 13., 14. leta) so mladostnikom pri izbiri fanta oz. punce najbolj pomembni fizična privlačnost, socialni status, prvi vtis, komunikacijske spretnosti, druge izstopajoče lastnosti. Kasneje, s starostjo, postajajo zveze vedno bolj resne in so osnovane na drugih zadevah poleg telesne privlačnosti. Pomembne postanejo zvestoba, intimnost, zaupanje; pomembni postanejo skupni interesi, vzajemno razumevanje, podobnost v ciljih za prihodnost in dolgoročna zanesljivost partnerja.

Kako to zgleda v praksi, vam lahko povem kar iz lastnih izkušenj :-) .
V osmem razredu osnovne šole sem namreč imela fanta – ko zdaj pomislim na to zvezo, se samo smejim. Z Rokom, sošolcem iz paralelke, dejansko nisva imela prav veliko skupnih točk, ampak sva bila nekje na isti stopnji »kulskosti« - on je bil v družbi, ki je veljala za »kul«, jaz pa tudi, in bilo je nekako samoumevno, da »paševa« skupaj. Seveda je bil tudi luškan in jezikav – ravno to ga je naredilo tako »kul«. Poleg tega je bilo »in«, da si imel v osmem razredu fanta (oz punco, hehe)… ah, ja… Z Rokom sva hodila dva meseca; v tem času sva šla vsak teden v kino, večkrat sva se dobila na pijači, šla rolat… dejansko pa nisva vedela nič en o drugem, ampak to niti ni bilo tako pomembno. O svojih načrtih, željah in strahovih sem se pogovarjala z drugimi, npr. z najboljšo prijateljico. V tej starosti »fant« v večini primerov ni bil zelo pomembna oseba, na katero bi se obrnil po pomoč v res težki situaciji. Tudi, ko sva se razšla (ko je on rekel, da se mu zdi, da bi moral biti še s katero drugo in sem rekla okej), ni bilo nobene velike drame… dobri stari časi, ko je bilo še vse tako enostavno… pa čeprav se takrat ni zdelo :-)

Danes, pri teh letih (ja, no, saj vem, da 24 let še ni grozna starost) pa je že malo drugače. Vložki so večji, tveganje je večje. Oseba, s katero se spustim v zvezo, mora biti več kot le dovolj privlačna in zabavna. Čeprav smo morda tudi pri 16ih načrtovali prihodnost s partnerjem in sanjali, pa tudi res verjeli, da bo »za vedno«, so bile te sanje in ideje tako abstraktne… zdaj pa niso več. Večkrat se zalotim, ko razmišljam, ali bi z njim (trenutnim ali potencialnim fantom) dejansko lahko živela, imela družino… in od odgovora je odvisno, kako bo šlo naprej. Zakaj bi vlagala čas in energijo v nekaj, za kar mi je že zdaj jasno, da nima prihodnosti? Saj ne rečem… saj se je kdaj zabavno spustiti v kak odnos samo zaradi zabave, ampak potem ne stavim ravno vseh kart na to :-)
Vedno bolj mi je pomembno, da imava s partnerjem skupne interese, da se ne le pokličeva ali si piševa enkrat na dan, ampak da dejansko skupaj počneva stvari, ki so nama obema v veselje; da mu lahko zaupam, da mu lahko povem reči, ki jih komu drugemu ne bi… Gre za stopnjo intimnosti – pa ne mislim fizične intimnosti, ampak psihološko: da se razkrivava en drugemu, poveva en drugemu o sebi več, kot poveva nekaterim drugim ljudem, četudi so nama blizu; si priznavava čustva, tudi negativna, da si res zaupava in da sklepava dogovore. Seveda je vse to lahko grozno težko: zakaj bi nekomu, ki ga še ne poznam dobro, veliko povedala o sebi? Sledi paradoks: če jaz nič ne povem o sebi, se on ne bo počutil, kot da lahko on kaj pove o sebi, pa se sploh ne bova spoznala :-)…
Baje nam v tej fazi samorazkrivanja pomaga zaljubljenost, to noro, rahlo evforično, »rožnato-očalno« stanje, ko vidimo partnerja kot nekaj idealnega in popolnega in se sploh ne počutimo grozno, ko mu razlagamo vse o sebi…

No, če neham na polno filozofirati: zaljubljenost je res fina stvar. Sploh ne vem, zakaj se Maja tega tako otepa :-).

četrtek, 14. oktober 2010

Najti partnerja, ki bi ustrezal vsem našim kriterijem, je ... nemogoče?

Kot je zadnjič opisovala Maja, sva se prejšnji teden malce pozabavali z iskanjem ustreznih osebkov moškega spola zanjo. Najti ustreznega parterja je res skoraj nemogoče. Med množico ljudi iščemo nekoga, ki bi ustrezal vsem kriterijem… Ki jih običajno ni malo, čeprav se jim morda sploh ne zavedamo! Na faksu smo to opisovali s »sitom«, ki se mi zdi zelo zanimiva prispodoba za to, kar počnemo, ko iščemo partnerja. Osebe premerimo na sto in en način, na vsakem področju mora biti nekdo dovolj ustrezen, da sploh vzpostavimo prvi stik, začnemo vlagati čas in energijo v spoznavanje človeka, v gradnjo odnosa… V zgodnji odraslosti namreč postanejo partnerski odnosi bolj stalni in imajo drugačne temelje kot v mladostništvu in še prej. Pogoste razloge za partnerstvo bom opisala kasneje; zdaj bi se rada posvetila procesu izbiranja partnerja, kot ga pojasnjuje model psihosocialnih sit.

Model je zgrajen iz 6 »sit«, preko katerih »pretresemo« potencialne kandidate; to so:
o Geografska bližina
o Privlačnost
o Socialna primernost oz. podobnost
o Skladnost
o Komplementarnost osebnostnih značilnosti med partnerjema
o Pripravljenost na razvoj stalne partnerske zveze

Tega običajno ne počnemo namensko in organizirano – ne hodimo po svetu z razpredelnico in beležimo: »ta živi blizu – OK, všeč mi je na pogled – OK, ima diplomo, stanovanje in službo – OK, je malo preveč avanturističen– oh, tale odpade«
Pri partnerskem situ je potrebni imeti v mislih, da je »cilj« najti ustreznega partnerja za trajno, trdno zvezo – seveda se da krasno »pozabavati« tudi z nekom, ki ti ne ustreza na skoraj nobene področju, če ti je seveda do tega. Prav tako je možno tudi biti v zvezi z nekom, ki živi na drugi celini, ima tebi nasprotne vrednote, je prestar ali premlad, ima popolnoma drugačne potrebe kot ti in ne izpolnjuje tvojih pričakovanj – a se potem postavi vprašanje, koliko časa lahko taka zveza traja in na čem sploh temelji; za kakšno ceno, preko kolikšne količine kompromisov ali podrejanja se ohranja.

Verjetno je smiselno, da posamezna sita razložim malce natančneje…

Prvo sito pri izbiri partnerja je geografska bližina. Mnogo avtorjev je ugotovilo, da posameznik izbira partnerja med ljudmi, ki živijo v dosegljivi geografski bližini – na primer s katerimi se srečuje v službi, izobraževalni ustanovi (na faksu, srednji šoli, jezikovnem tečaju,…) ali ob izvajanju prostočasnih dejavnosti… To je tudi razlog, da sem Majo prejšnji teden odvlekla na turnejo po vseh možnih zabavah, kosilih, kavah… Ljudi je treba najti, jih spoznati, drugače pač ne gre.
Osebno pa opažam, da se ta princip geografske bližine v današnjem času zelo spreminja… Svet je res postal nekakšna “globalna vas” – skoraj cel je dostopen bodisi prek modernih prevoznih sredstev, bodisi prek interneta. Ljudje iz celega sveta prihajajo v Slovenijo, pa tudi mi na potovanjih, če si jih le lahko privoščimo, spoznamo marsikoga. Imam veliko prijateljev, ki so svoje fante ali dekleta spoznali v tujini in zdaj vzdržujejo zvezo na daljavo ali pa so to vsaj poskusili. Zanimiv članek na to temo so kolegice iz društva objavile v reviji Panika (in bo dostopen tudi na www.kakosi.si). Poleg tega pa je velik hit tudi spoznavanje ljudi preko interneta – raznih klepetalnic, Facebooka, drugih podobnih zadev.
Če se vrnem na geografsko bližino: seveda je logično, da ne moreš biti v partnerskem odnosu z nekom, ki ga ne moreš spoznati. Lahko obstaja nekje na Novi Zelandiji fant, ki mi ustreza po vseh možnih kriterijih, a če je on tam in jaz tu in se nikoli ne srečava, mi njegov obstoj prav nič ne pomaga. Pa tudi če se srečava, to še ni dovolj… ravno zadnjič je v nekem lokalu do mene pristopil prav simpatičen tip: »Hi, I'm Marc and I'm from Dublin… I'm here on vacation!« Ja, super, dragi, sam s tabo si nimam kaj pomagat, če si tu en teden na počitnicah.

Drugo sito sta telesna privlačnost in privlačnost osebnostnih lastnosti. Kar sledi v nadaljevanju, je predvsem moje osebno (in ne strokovno) mnenje: Kakor koli obrnemo in se delamo fine glede tega, kako je pomembna notranjost in ne zunanjost, je enostavno dejstvo, da ti mora biti oseba, s katero si intimen, vsaj malo všeč, vsaj malo privlačen. Ni nujno, da je »privlačen« v nekem absolutnem smislu (da je na lestvici top 10 lepotcev, hehe), ampak da na osebi najdeš nekaj, kar ti ustreza. Če se ti zdi tip (oz. ženska) popolnoma odvraten, potem ne bo šlo, pa pika. Seveda ni fizična privlačnost edino merilo, s tem se strinjam, se mi pa vseeno zdi zelo pomembno in res me razjezi, ko nekdo trdi, da sploooh ne posveča pozornosti glede videza.
Pomemben vidik je tudi privlačnost osebnostnih lastnosti. Nekatere privlačijo družabni, glasni, dominantni ljudje, ki radi preizkušajo novosti; druge pa bolj umirjeni, organizirani, tihi, zadržani.

Tretje sito je socialna primernost partnerja. Večina posameznikov partnerja izbere med ljudmi podobne starosti, izobrazbe, poklica, narodnosti in veroizpovedi.
Na spletni strani statističnega urada (http://www.stat.si/doc/pub/DemografskaPodobaSlovenije2008.pdf) sem našla prav zanimive podatke o tem iz leta 2008.
Ženini, ki so prvič sklenili zakonsko zvezo, so bili stari povprečno 30,9 let; neveste 28,4 leta. Kar 70 % nevest je mlajših od ženinov. V letu 2008 je bil največji odstotek tistih nevest, ki so bile 2 leti mlajše od ženina (11,1 %). V Sloveniji se torej ženini in neveste poročajo večinoma s svojimi vrstniki ali razlika v letih med njimi ne presega 5 let. Seveda statistika o porokah ne zajema vseh partnerskih zvez, verjetno pa odraža vsaj trend, kako se pari tvorijo, kakšna je starostna razlika med partnerjema.
Kot zanimivost, ki malce razgiba statistiko, pa še to: Najstarejši ženin v letu 2008 je bil star 88 let. Poročil se je z 12 let mlajšo nevesto. Najstarejša nevesta, prav tako stara 88, pa se je poročila s 40 let mlajšim ženinom. Ljubezen res ne pozna meja!

Toliko o starosti partnerjev. Res lahko vidimo, da se v večini najdejo v paru podobno stari ljudje. Zanimiv pa je tudi razmislek o podobni izobrazbi, poklicu in podobno. Eden od možnih razlogov, kot ga vidim sama, je, da se ljudje s podobno izobrazbo in poklicem z večjo verjetnostjo znajdejo na istem mestu – bodisi na faksu, v neki delovni ustanovi, na prireditvi… Seveda sito ne pomeni, da ne moreš ali ne smeš imeti partnerja, ki ima drugačno stopnjo izobrazbe kot ti, ali pa da je vajina zveza v osnovi obsojena na propad. Je pa razumljivo, da se bolj podobni lažje najdejo in da si bolj ustrezajo. Včasih poslušam kake kolegice s faksa, ki imajo grozno slabo vest, ker ne želijo biti s fantom, ki pri 23 letih nima dokončane srednje šole. Sploh ne gre zato (ali pa vsaj ne samo zato), da človek nima uradnega papirja. Gre še za vse ostalo – da imata najverjetneje različne cilje v življenju, različne vrednote. Ona bi rada delala kariero, nadaljevala z doktorskim študijem in nekaj doprinesla svetu, njemu pa se zdi sedeti za mizo nekaj ur na dan in se učiti, pisati članke, izguba časa. Ona ne razume, kako se on lahko zadovolji le s tem, ima redno plačo v službi, ki zahteva fizično delo. Ne gre za to, kdo je boljši ali slabši, ali pa da je kateri od življenjskih stilov ali ciljev bolj pravilen kot drugi. Vprašanje je le, ali bosta kompatibilna, ali sta zmožna najti toliko skupnih točk, da lahko na tem gradita trajen odnos.

Skladnost med osebnostnimi lastnostmi, vrednotami, stališči, potrebami, pričakovanji, navadami in interesi med partnerjema predstavlja četrto sito pri izbiri partnerja. Bolj, kot se partnerja ujemata v zgoraj naštetih vidikih, bolj sta zadovoljna s svojo partnersko zvezo, ugotavljajo v študijah. Ko načrtuješ z nekom preživeti celo življenje, je res nujno, da se o skupnih načrtih oba strinjata. Ne gre le za vprašanje, ali želita imeti otroke in ali jima je poroka pomembna… Če je nekdo predan ekologiji in mu je izjemno pomembno, da varčuje z elektriko in ločuje odpadke, drugi pa je prepričan, da je globalno segrevanje le zarota znanstvenikov in sploh ne obstaja, bosta verjetno težko živela v miru.

Komplementarnost osebnostnih značilnosti med partnerjema je peto sito in pomeni, da so za posameznika pomembne tiste značilnosti partnerja, ki bi si jih sam želel imeti močneje izražene. Gre torej za to, da se partnerja na nek način tudi dopolnjujeta, da en drugemu nudita tisto, kar jima morda manjka. Če je ona malce sramežljiva med neznanci, je lahko on, ker je bolj družaben in dinamičen, njen posrednik za vstop v družbo. Če se on hitro vznemiri, lahko ona s svojo mirnostjo ublaži njegove skrbi. Dober primer za tako dopolnjevanje sta tudi moja soseda. Gospa Rozi je grozno dominantna, moža konstantno nadzira in mu ukazuje: »Franc, odnesi že smeti, preparkiraj avto, ne si toliko soliti juhe, pripravi denar za nečake, obleci si pulover, ker je zunaj mraz…«. Čeprav se to morda komu sliši grozno, na tak način popolnoma funkcionirata – njemu se ne da razmišljat in mu ob njej tudi ni treba, ustreza mu, da za vsako dejanje dobi navodila, ona pa tudi uživa v tem, da je glavna. Skupaj sta že 40 let, tako da sklepam, da je to njun ustaljen vzorec, ki deluje!

Šesto sito, pripravljenost za razvoj stalne partnerske zveze, je nekakšna pikica na i. Če nekdo kljub vsem ostalim ustreznim lastnostim, ujemanju in dopolnjevanju partnerja ni pripravljen vezati se, potem … Potem iz te moke ne bo kruha, kaj naj drugega rečem. To je povezano tudi s socialnimi normami skupine, v kateri posameznik živi – pri kateri starosti je običajno imeti resno zvezo, se poročiti, imeti otroke…

No, pa smo čez vsa sita. Ko takole gledaš, na koliko različnih stvari smo usmerjeni pri iskanju partnerja in koliko pogojev mora izpolnjevati, se res vprašaš… mi bo uspelo? Tako da razumem Majin trenutni obup in nezadovoljstvo. Kako že gre tista šala… čakam na princa na belem konju, pa mimo prihajajo sami konji, ali nekaj takega. To se trenutno dogaja Maji, ampak prepričana sem, da bo našla nekoga, ki ji bo ustrezal. Če ne danes, pa jutri. Saj ste videli zgoraj… najstarejša mladoporočenca sta bila v letu 2008 stara 88 let! Ja, saj vem, da nihče od nas ne bi rad čakal do takrat… vseeno pa nam daje upanje, a ne?



Avtor modela psihosocialnih sit je Udry, več o tem pa najdete v knjigi Razvojna psihologija urednic L. Marjanovič Umek in M. Zupančič, natančneje v poglavju Socialni razvoj v zgodnji odraslosti avtorjev M. Zupančič in M. Svetina

torek, 12. oktober 2010

Poročilo z osvajalskega pohoda ;)

Ponovno se vam javljam! Ugotovila sem, da pisanje bloga name deluje nekako čudno terapevtsko. Woodoo. Moje misli in čustva običajno po mojih možganih le tavajo, se zaletavajo eno v drugo in v meni vzbujajo nemir. Ko jih zapišem, pa se nered v moji glavi vsaj delno razblini. Misli in čustva se še dodatno razjasnijo, nato pa se počasi zložijo v določen vrstni red. Filozofiram. Moja prijateljica Barbara bi bila name izredno ponosna! Študentka psihologije pač. Pogosto nekje v oblakih ali v svojem idealiziranem mehurčku o tem, kakšen bi svet moral biti.
Kakorkoli: Spet sem bila slabe volje. To postaja že kar stalnica mojega življenja, kar pa je precej... žalostno. Potožila sem se Barbari. Seveda. Zaupam ji. Lahko bi rekla, da je moja najboljša prijateljica. To poimenovanje me sicer spominja na osnovnošolske avše, ki so se družile le med sabo, nosile roza trakce, se objemale na hodniku in cmokale ob prihodu v šolo. Vse ostale ˝manj kul sošolce˝ pa so brez sramu zavračale. Ne glede na mojo predstavo, ki se skriva za izrazom ˝najboljša prijateljica,˝ je Barbara edina ali ena izmed redkih oseb, pri kateri lahko izlijem svoje misli brez kakršnih koli ovir, zavor ali pomislekov.
Barbara se je na moje negodovanje v zvezi z osebki moškega spola odzvala nekako tako: »Čisto nemogoče je spoznati fanta, če neprestano ždiš doma! Iz fakultete zaviješ naravnost v zavetje svojega doma, se zabubiš med knjige in raznorazne ekrane ter tarnaš o tem, kako krut je svet. Če nikamor ne greš, če ničesar ne tvegaš, se ne more nič zgoditi – kaj šele spremeniti!«
Osupnila sem nad Barbarino, malodane, jezo, ki me je nekako streznila. To mi je bilo pri najinemu prijateljstvu od nekdaj všeč. Druga drugo sva postavili na realna tla, pri čemer ni nikoli nobena drugi zamerila. Če bi se lahko izrazila v njenem, psihološkem jeziku: ko je to potrebno, je ona moj realni ego, ki zamegli impulzivni id. How cool is that 
Moje misli je prekinil nov val Barbarinih besed: »Tako kot lahko kar iz domačega naslanjača naročaš vse od oblačil do pohištva, pa nekako ne moreš kar »naročiti« idealnega fanta. Ta prav tako ne bo potrkal na vrata sam od sebe.« Ob tem sem sicer pomislila, da se je Nataliji Verboten baje zgodilo prav to, ampak nisem želela posegati v plamene, ki so butali iz njenega, običajno mirnega, obraza.
Razgreta Barbara me je najprej skritizirala, nato pa prepričala, da bo prihajajoč teden namenjen obiskovanju vseh mogočih in nemogočih žurov. Kjerkoli in kadarkoli se bo dogajalo kaj podobnega zabavi z glasbo in moškimi, bova zraven. Kolikor mi je preostalo energije, samozaupanja in feminizma, ki mi jih je Barbara s svojim govorom uspešno izbijala, sem vložila v borbo proti njeni ideji. Jaz rabim spanje! 8 ur! Prav tako imam ogromno učenja in veliko mnogo bolj koristnih in zanimivih opravil! Moških nikakor ne bom iskala, kaj šele! Noben argument ni zalegel. Niti ta, da se mi zdi, da se me loteva glavobol (Barbara je namreč velika zagovornica načela ˝če si bolan, moraš ležati˝)
Za konec je Barbara uporabila še zadnji in najmočnejši adut – dolžna sem ji bila uslugo. Veliko. V zadnjih mesecih je vikende pogosto presedela z mano, poslušala moje pritoževanje, grizljala piškote in žrtovala svoje socialno življenje (ter nekaj dodatnih kilogramov) le zame. Zdaj je bil čas za povračilo.
Priprave na pohod so se tako pričele. Barbara se je spravila nad telefonski imenik, poklicala znance, poizvedela o žurih in naju napovedala. Pregledala je celo internetne strani najljubših lokalov, da bi videla, kje se dogaja karkoli zanimivega.
Vsak večer je prinesla dobršne količine bojnih barv in tu in tam kakšno dodatno prijateljico, če je potrebovala dodatnega motivatorja zame.
Dnevi so minevali, podočnjaki so se poglabljali, Barbara pa je še kar žarela.
...
Po dobrem tednu najinega »intenzivnega osvajalskega pohoda« je statistika takšna:
• Število žurov, ki sva se jih udeležili: 7
1. dekliščina Barbarine sošolke iz OŠ, na katero me je pretihotapila
2. rojstni dan mojega kolega
3. žur v študentskem domu
4. žur v študentskem domu, ki se je nadaljeval v lokalu v centru Ljubljane
5. pop koncert bogve katere skupine
6. zabava z elektronsko glasbo, od katere mi v ušesih razbija še dandanašnji
7. Barbari znana situacija »samo na eno pijačo«, ki se je končala naslednji dan ob 5 zjutraj, ker sva (ne vprašajte, kako) pristali v nekem nočnem lokalu

• Število kosil oz. kavic: 15
• Število tipov, ki so se obrnili za mano (en večer so se obračali tudi zato, ker sem imela v lase zapleteno listje, pa mi Barbara ni povedala!): veliko 
• Število tipov, ki so mi bili všeč: v začetku je kazalo slabo, ko sem pa odprla oči in osvobodila misli ter komplekse pa je številka poskočila na okroglo 10ko
• Število tipov, ki so me prosili za telefonsko številko: 6
• Število tipov, ki so dobili mojo telefonsko številko: 4 – še vedno menim, da je to preveč, pa sem se uklonila Barbari, ki me je neumorno butala v nogo. Žrtvovala sem nekaj nadležnih klicev za noge, pokrite z modricami.

Barbara je poleg vodenja statistike, po prvem večeru začela zapisovati strategije, s katerimi fantje poskušajo očarati in osvojiti dekleta. Ugotovitev: ustvarjalnost ne pozna meja. Celo pri moških ne. Zapiski si sledijo od izjave »Kako maš ti lepe oči!« do dialoga » A te kaj boli?« - »Ne. Zakaj?« - »Ker si tako huda, kot da bi padla z nebes.«; sledi pošiljanje pijač preko kurirčka/natakarja, ne da bi poskusil vzpostaviti osebni stik (to nama je prihranilo marsikateri evro)…
Ostanejo še čudaki, ki ti, ko te prvič vidijo, izpovejo ljubezen in ponudijo poroko / pomenljivo povejo, da imajo konja in povabijo na »jahanje« / pritečejo mimo, ugriznejo v uho in zbežijo / in podobno…
Do Barbare je prišel en očitno opit in zelo pogumen z izpovedjo: »Ej, sm slišu, da si psihologinja. Men ful prehitro pride. Pomagi mi, sj zato pa obstajaš.« Še dobro, da ima B. dolg jezik. Zabrusila mu je, da terapevtska ura stane 60 evrov. Jaz sem ponosno premerila prijateljico, tip pa je kar hitro pobral šila in kopita.
Zanimivi so bili tudi tisti, ki so za posrednika v komunikaciji uporabili svojega kolega. Res se mi zdi trapasto, da se 22 let stara odrasla oseba moškega spola ne more dogovoriti sama. Kolega pismonoša se tako v zadregi trudi: veš, moj kolega tam, všeč si mu, pa je sramežljiv, pa si ne upa do tebe, pa bi rad telefonsko…
Morda sem prezahtevna, ampak ne vem, kako naj si pomagam s tipom, ki se ne upa pogovarjati z mano ?!?
Posebne cvetke pa so taki, ki sva jih z Barbaro poimenovali »obupanci«. Ti se pojavljajo proti koncu žura, obupani, ker niso nobene »zapeli«, in se na vse pretege trudijo dobiti žensko, z izjavami, da je zanje edina na svetu, da je najlepša in najboljša, da si želijo le nje… minuto za tem, ko ga odsloviš, pa isto ponavlja drugi »edini, najlepši in najboljši«, ki je še v lokalu.

Če na kratko povzamem: kot ponavadi bi morala slediti sebi in se ne pustiti prepričati drugim. Namesto t.i. »osvajalskega pohoda,« ki ni obrodil nikakršnih sadov, bi lahko prebrala kaj pametnega in zanimivega, se naučila za kak izpit več ali ustvarjala. Opažam, da sem sama sebi izjemno dobra družba.

V tem trenutku sem nase jezna! Močno upam, da me ne bo poklical kdo izmed tistih, ki sem jim dala svojo številko. Morda bi bile modrice na nogah vseeno boljša izbira.

petek, 08. oktober 2010

Fanta si ne bom želela...

Tako! Dovolj imam! DOVOLJ! Česa? Fantov! Ne bom jih iskala, ne bom si jih želela, o njih ne bom razmišljala. Vsaj v zvezi s partnerstvom ali zvezo ne. Lahko imam prijatelje moškega spola, to ni nikakršen problem. Še najboljša izbira so geji. Konec pa je z zgodbicami o navdušenju, hrepenenju in nato - razočaranju. Znova in znova. In znova. In znova.
Res je, da sem že imela dva kvazi resna fanta. Prvega, Janija, pri šestnajstih, ko sem sanjarila o najini poroki, otrocih in hiši s psom – kot vsaka prva zaljubljenost. Po enem letu se je odselil v tujino. Posledica: daleč od oči, daleč od srca. Žalovala nisem pretirano dolgo. Leto za tem (v letu moje polnoletnosti) sem spoznala Marka. Oba sva postopala izredno previdno. Nihče ni hotel prvi izliti svoje ljubezni, igrice mačke in miši pa so naju še dodatno razvnemale. Po šestih mesecih lovljenja sva postala par. Jaz sem se popolnoma zaljubila. Enako bi lahko rekla tudi za njega. Spoznala sva se s sorodniki drug drugega, hodila v kino, na romantične sprehode, preživljala lepe in manj lepe trenutke in nekako skupaj rasla. Nanj sem se resnično navezala in kljub določenim težavam in medsebojnim razlikam, sem menila, da bi najina zveza zmogla prestati vse. Žal je sledilo ponovno razočaranje: en mesec v rožicah, naslednji mesec med nevihtnimi oblaki. Kot strela z jasnega je prišel na dan z idejo, da je premlad, da je najina zveza zaenkrat še preresna in da bi rad poskusil še z drugimi. Argument: da ne bi česa obžaloval. Tolažba: Če sva prava drug za drugega, se bova čez pet let poročila. Moram reči, da je bila tolažba izredno slaba. Kar nekaj časa sem ga prebolevala. Obdobje žalovanja so podaljševali še njegovi zmedeni klici in govorjenja o tem, da sem najboljša. Pa ja. Težko je bilo.
Pa sem tudi to prebolela.
Vrnimo se v sedanjost. Vse, kar v zadnjem času dobim z moške strani, je vredno pomilovanja.
Že, že, na ulici pogledajo za mano. Marsikateri me premeri s pogledom ne glede na to, da je v družbi s svojo t.i. izbranko. A to je tudi vse, kar je pozitivnega in omembe vrednega. Morda bi se morala s tem zadovoljiti. Z naključno pozornostjo. Nekatere verjetno ne dobijo niti tega. Ali pač? Kakorkoli, meni to ni dovolj oz. naj se popravim – ni bilo dovolj.
Vedno sem si želela fanta, ki bi me sprejemal, imel rad, me znal nasmejati, se spustiti z mano v kakšno razmišljujočo debato in s katerim me ne bi bilo sram pokazati se v širšem krogu ljudi. Je to preveč? Očitno je, kajti tega že dolgo ne najdem.
O tem govorijo prijateljice. Nekatere izmed njih vse srečne poletavajo naokoli, iskrivih oči in hihitaje se šepetajoč podrobnosti zadnjega zmenka. Druge so varno ustaljene v dolgoletnih zvezah, odraslo zadovoljne s svojo čustveno IN racionalno izbiro.
Jaz tega ne najdem. Ne vem, v čem je problem. Nisem grda, nisem neumna. Lahko bi rekla, da sem prijazna. Presneto, celo darujem: vsak mesec nakažem nekaj denarja Amnesty international. Za ženske pravice in podobno. Vse to le zato, da bi veljala za dobro osebo in imela čisto vest. Vse za to, da bi zmanjšala vsakršno možnost vplivanja na slabši razplet dogodkov z osebki nasprotnega spola. Bojda pozitivno privlači pozitivno. Ampak ne, očitno sem nasedla laži, s katero me je v otroštvu pitala mati, da bi odnesla smeti in pojedla vse, kar je na krožniku.
Kljub vsemu svojemu čistunskemu sijaju je vse, kar dobim, naslednje:
- komentarje gradbincev in drugih starejših - bolj ali manj alkoholiziranih – moških (»kaj je, miška, a si za akcijo, aaa?«)
- obupane poskuse fantov, ki živijo le za računalnike ali šolo in vidijo v meni in v mojih prsih le materinsko figuro - radi bi se napojili moje ljubezni, čeprav je le-ta natanko tisto, kar iščem tudi sama
- pijane slinavce na plesišču, ki se želijo pokazati pred prijatelji, me grabijo za rit in se potem delajo, da niso bili oni

Tu in tam najdem koga zanimivega, komunikativnega in povsem potencialno primernega (nisem zelo izbirčna), za katerega pa kasneje ugotovim, da:
1. ima punco
2. si trenutno ne želi nikogar resnega
1 in 2 skupaj: ima punco, a si želi še malo zabave ob strani
3. živi za karate, trobento ali gore, zaradi česar tako ali tako nima časa niti vzdrževati stika, kaj šele sedeti z mano v topli dnevni sobi in se stiskati ob gledanju dobrega filma. Baje je to izguba časa.
Moja odločitev današnjega je torej, da si fanta ne bom želela! Konec koncev je po medijih ogromno zrelih, ločenih žensk, ki pravijo, da je bila ločitev njihovo najpametnejše dejanje. Pravijo, da sedaj izkoriščajo svoje potenciale, se zabavajo s prijateljicami, se počutijo dobro glede sebe in svojega telesa, skratka, uživajo! Zakaj bi torej porabila/uničila/zavrgla trideset let svojega dragocenega življenja, da bi na koncu prišla do istega zaključka, če lahko to storim že sedaj?

Točno! Uživala bom! Počela bom, kar si želim in se imela rada!

ponedeljek, 04. oktober 2010

Vsiiiii, kiiiii sooooo me poznali, so mi rekli Maaajaaaaa,...

Hej, jaz sem pa Maja. V tale blog me je, kot je že sama priznala, prepričala Barbara. Čeprav je ona Ljubljančanka, jaz pa sem rojena in vzgojena v Mariboru, se poznava že skoraj od rojstva, tako da ji zaupam, da je tale blog dobra ideja za najine (no, ona pravi, da za moje) težave.
Barbaro poznam, ker je veliko hodila na počitnice k svoji babici, ki je moja mariborska soseda, tako da sva se, odkar pomnim, skupaj igrali. Vmes sva ohranjali stike po telefonu in pismih, zdaj pa študiram v Ljubljani in se druživa tudi tu. Barbara je enostavno kul :) Vedno mi priskoči na pomoč, še posebej pa je koristna, ko imam vedno znova težave z osebki moškega spola. O tem več kdaj drugič…

Aja, Barbara je rekla, da se moram najprej predstavit. No, povedala sem že, da sem iz Maribora, v Ljubljani pa študiram prevajalstvo slovenščina – angleščina – francoščina. Trenutno hodim v tretji letnik in se imam kljub veliko dela prav fino. Uživam, ker živim na svojem, kjer mi cimra teži mnogo manj, kot mi doma starša. Sorojencev ne omenjam, ker jih žal nimam. Sicer sem si v otroštvu vedno želela bratca ali sestrico, a namesto tega (v tolažbo in družbo) enkrat dobila domače živali, drugič barbike, lego kocke ali plišastega medvedka. V ljubljanskem stanovanju pogrešam predvsem svoje domače živali – psa, mačko, hrčka in zlate ribice.

Drugače pa je v Ljubljani kar fajn. Sploh, ko gremo s kolegicami ven in preplešemo pol noči. Zelo rada plešem, nekaj časa sem celo hodila na tečaj družabnega plesa, zdej pa gremo vsake toliko s prijatelji, ki sem jih tam spoznala, skupaj plesat. Najbolj uživam v salsi in ostalih latinsko-ameriških plesih, sploh če je soplesalec luškan ;)
Ko ne plešem, rada pogledam kakšen zabaven film (najraje imam romantične komedije) ali pa preberem kakšno dobro knjigo - prav nič se ne branim niti lahkotnih romanov. Tudi to je »študijska literatura«, saj berem veliko tudi v angleščini in francoščini. Nazadnje sem prebrala knjigo Julie Quinn »Ten things I love about you« (ljubezenska zgodba, ki se dogaja v letu 1822 – takrat je bilo vse lažje, pravila so bila točno določena, danes pa... ah, ko bi vsaj živela v tistem času).

V Ljubljani seveda ni stare mame, ki bi skuhala kosilo, zato pogosto jem »na bone« ali pa si sama kaj skuham in takrat so na jedilniku ponavadi kar testenine - italijanska kuhinja je zame nekaj fantastičnega in nobena eksotična kulinarika se ne more primerjati s tem. Druga stvar, brez katere ne bi mogla preživeti, pa je čokolada vseh oblik in okusov. Zato lahko trikrat ugibate, kje se najraje dobim s kolegicami na klepetu ...najraje imam, seveda!, Čokoladni atelje.
Več o meni pa boste tako ali tako izvedeli iz blogov… komaj že čakam, da začnemo!

nedelja, 03. oktober 2010

Psihologinja Barbara se predstavi

Živjo, sem Barbara, absolventka psihologije. Ne, ne berem misli :)
Mogoče je smiselno, da najprej povem, zakaj se bom lotila pisanja tega bloga. Odkar pomnim, se na tak ali drugačen način ukvarjam z odnosi med spoloma. Že v vrtcu sem vsak teden imela drugega »fanta« in na presenečenje vzgojiteljic sem se včasih raje igrala s fantki kot s punčkami. V osnovni šoli sem bila ves čas nesrečno zaljubljena v dve leti starejše, »kul« tipe in bila zvesta svetovalka (no, bolj poslušalka izpovedi) glede ljubezenskih težav vsem sošolkam. Podobno je bilo na srednji šoli – tretjino časa sem bila v zvezi, tretjino časa sem se s kom razhajala, preostalo tretjino pa poslušala in se pogovarjala o dilemah v zvezi s fanti in dekleti svojih najboljših prijateljev in prijateljic. Nič čudnega, da me je ta tema zelo zanimala tudi na faksu, ko sem se je lotila še z znanstvenega vidika, ne samo prek izkušenj.
Še vedno nisem povedala, zakaj blog… torej – ker sem absolventka in imam končno čas za kaj takega! Po vseh resnih poročilih, seminarskih nalogah in raziskovalnih projektih sem se odločila, da se te vedno aktualne teme o odnosu med fanti in dekleti lotim na bolj zabaven, lahkoten način. Seveda v tem ne bom sama – moj »poskusni zajček« bo – seveda prostovoljno! – moja draga prijateljica Maja. Ona pravi, da nima sreče s fanti in res je že kar nekaj časa samska. Zato sem ji predlagala, naj si začne zapisovati svoja doživetja s to »nenavadno vrsto, za katere bi potrebovala navodila za uporabo«, kot pravi sama. Njene zapise bom potem jaz poskušala komentirati s psihološkega vidika. Morda bova ugotovili kaj pametnega, kar nama bo koristilo; zdi pa se mi, da se bova v vsakem primeru ob pisanju in analiziranju neskončno zabavali :) . Glede na to, da bova ugotovitve objavljali v blogu, bodo najina doživetja in razlage morda pomagali, ali pa vsaj zabavali, še koga od bralcev.

Zdaj lahko morda povem še kaj o sebi… Kot sem že povedala, sem absolventka psihologije, stara 24 let. Sem iz Ljubljane, še vedno živim pri starših, starejši brat, s katerim se zelo dobro razumem, pa se je že odselil. On je, poleg mojih osebnih izkušenj, neizčrpen vir informacij o tem, kaj se moškim plete po glavi.
Večino svojega časa sem zadnja 4 leta preživela na faksu ali pa ga porabila za delo za faks, sodelovanje v društvu ali pa ob vodenju raznih mladinskih delavnic. Zdaj, ko sem absolventka, imam več svobode, ne ždim več na faksu in več delam.
V prostem času se družim s prijatelji, plešem, potujem in čim več eksperimentiram s hrano - bolj kot je nenavadno, bolj mi je všeč.
Prijatelji pravijo, da veliko govorim in resnici na ljubo, imajo kar prav. Marsikoga včasih zbode, da se brez težav pogovarjam tudi o temah, o katerih večina ne govori rada; včasih pa imam problem tudi, ker me »jezik prehiteva« - včasih tudi premalo razmislim o tem, kaj bom povedala.
Rada spoznavam nove ljudi, nikoli mi ni težko pristopit k nekomu in začeti pogovor. Tako spoznam veliko različnih, zanimivih ljudi. V preteklosti sem, kot sem že napisala, zamenjala kar nekaj fantov – seveda so bile tiste prve zveze bolj držanje za roke in gledanje v oči kot karkoli res »resnega«. Trenutno sem po dveh zaporednih neuspelih zvezah z dramatičnim koncem srečno samska in nisem na lovu :). Ugotovila sem, da zdaj potrebujem malo odmora, da razmislim, kaj bi sploh rada na tem področju. Se pa z veseljem vpletam v Majino dramo s fanti, hehe.
Več o Maji pa izveste kar od nje!

No, pa začnimo...

Pozdravljeni!
Pred vami je spletni dnevnik, ki ga pripravljamo v okviru projekta »Kako si?«.
Na zabaven način želimo prikazati življenje v partnerskem razmerju od spoznavanja pa do... no, bomo še videli, kako se bo zgodba para razvijala.
Skozi zgodbo o dekletu in fantu, ki bi lahko bila naša soseda, vam bomo predstavili različne vidike partnerskega odnosa, dogajanja med partnerjema ter med parom in okoljem, vzpone in padce v odnosu, načine spoprijemanja s težavami, reševanje konfliktov, ... s katerimi se kdaj v življenju sooči prav vsak od nas. Pri opisovanju partnerskega odnosa dveh mladih odraslih torej poskušamo izhajati iz obstoječih in uveljavljenih psiholoških konceptov in jih začiniti z izkušnjami vseh nas.
V blogu se bodo prepletali zapisi dekleta in fanta, s psihološkega vidika pa bo njuno življenje občasno komentirala tudi njuna prijateljica, študentka psihologije.
Vse osebe in dogodki v blogu so izmišljeni, vse morebitne podobnosti z resničnimi osebami ali dogodki pa so naključne in nenamerne.

Če imate kakšne ideje, komentarje, vprašanja,... nam pišite na kakosi.si@gmail.com ali pa kar komentirajte naš blog.
Več o projektu Kako si?, ki ga ob dnevu duševnega zdravja organizira Društvo študentov psihologije Slovenije v sodelovanju s ŠOU v Ljubljani, si lahko preberete na www.kakosi.si. Tu boste našli tudi druge zanimive prispevke o tem, kako lahko sami poskrbite za svoje duševno zdravje, ter iskalnik po institucijah, kjer lahko poiščete pomoč pri doseganju, izboljšanju ali ohranjanju duševnega zdravja.

Upamo, da boste uživali v branju našega bloga!

Ekipa Kako si?: Simona Zgaga, Mojca Majerle, Maja Gaspari, Martina Mrakovčič, Nika Koračin, Katja Bobovnik, Lara Delič, Boštjan Bajec.