sreda, 29. december 2010

Začetek konca ?

Ne morem verjet, saj ne morem verjet!!!

Ura je nekaj minut čez pol noč, jaz pa niti slučajno ne bom mogla zatisniti očesa, če se ne bom vsaj malo ˝izpihala˝. Kot verjetno veste, sem se v prejšnjim blogu spraševala, ali sva par ali nisva oz. ali bi sploh rada, da sva. Po tem so se moja samo-spraševanja malo pomirila, strah pa sem potlačila v njegovih lepih sms-ih, pogostih klicih in poljubih. Kako sem bila naivna!!!

Danes me je povabil na Prešerca - kuhano vino, praženi mandlji in kljub temu, da je naletavanje snežink nadomestilo pršenje dežja, je vse skupaj zvenelo nadvse romantično. Upala sem, da bova danes dorekla najino zvezo in da bova končno zaživela v bleščavi popolnosti. Ponovno - naivnica!!!

Dobila sva se torej pri gromozanski jelki. Nežno me je objel in poljubil, tako da se mi je zdelo, da se začela lebdeti rahlo nad tlemi. Zdelo se mi je, da sva tako povezana, da sva se drug drugemu odprla in da ne more prav nič skaliti najine sreče. Odpravila sva se prek Tromostovja proti stojnicah. Brez kakršnegakoli razmišljanja sem ga prijela za roko, kar se mi ni zdelo nič takšnega. Če se že poljubljava v javnosti in sva tako rekoč (vsaj jaz naju tako dojemam) že v bistvu par, je držanje za roke popolnoma naravna zadeva.

Romantično vzdušje je za trenutek prekinil ogaben smrad po mrtvih pujsih in kravah, ki plavajo v olju, čustvo gnusa, ko sem opazila, kako so se Matjažu zacedile sline, pa sem raje potlačila. Ima pač rad to...to ogabnost.

Hodila sva, se pogovarjala, opazovala ljudi... videla sem, da sva zavila proti stojnici, kjer prodajajo rože. Čeprav si takrat nisem hotela priznati, mi je srce kar zaigralo v hrepenenju po romantičnem prizoru klečanja na kolenih in enormnega šopka rož pred mojim nosom... To se - seveda - ni zgodilo. Vseeno se mi je zdel Matjaž takrat precej prisrčen, ko je zmedeno začel govoriti nekaj o nama, o zvezi in tako naprej. Težko sem ga dolgo pustila v tem neprijetnem položaju, zato sem dejala, da bi tudi jaz z veseljem rada bila njegova punca.

Kljub temu, da nisem dobila šopka, sem bila v tistem trenutku tako vesela in radostna, da sem preslišala njegovo govoričenje o datumu začetka zveze. Kakšen datum neki?! To se mi je vedno zdelo neumno. Če želiš proslaviti, je dovolj že, da veš mesec začetka zveze. V tistem mesecu se pač enkrat odpraviš na romantično večerjo, na krajši izlet in podobno. Darila so čisti materializem. Kmalu se bomo obdarovali vsak teden...

No, potem se je začelo. Na poti nazaj sva naletela na njegove prijatelje, simpatične ljudi mešanega spola. Predstavil me je kot svojo punco, jaz pa sem ponosno zažarela! V vzhičenosti sem se tako sprostila, da sem se znebila vseh mojih pomislekov in (kot mi v šali pravi Barbara) paranoičnega nezaupanja v druge ljudi. Veliko sem se pogovarjala z Matjaževimi prijateljicami in se počutila super - zdaj se mi zdi, da nisem bila to kar sem in da sem bila le vreča hormonov na dveh nogah. Spili smo nekaj vina in zaplesali - tokrat me tudi narodno-zabavna glasba, ki jo sicer rahlo preziram, ni motila, res pa je, da se nisem mogla vživeti in plesati na to... A Matjaža ni to prav nič motilo! Ples za plesom je namenjal prsati črnolaski z (po mojem mnenju) neurejenimi nohti in grdimi zobmi. Jaz sem stala tam s Tinom, ki ni bil prav posebej priljubljen in se trudila zamotiti ter speljati pogovor. Veselje me je minevalo, ko sem opazovala, kako se Matjažu kar iskrijo oči in kako se oba smejita. Zmrzovala sem, nekaj govoričila Tinu, čeprav se mi potem še to ni dalo in pogledovala proti srečnemu paru. Matjaž me je pogledal le 2x in 1x skoraj (sem štela), pa v svojem navdušenju ni opazil več kot očitnega razočaranega izraza na mojem obrazu, ki se je začel spreminjati v jezo! Bedak! Še Katja, njegova kolegica, me je prišla vprašat, če sem v redu, potem pa opazila Matjaža in Aljo. Pomilovalno me je pogledala. Ne rabim pomilovalnih izrazov!

Ko smo se končno odpravili, sem ignorirala tako Aljo kot Matjaža, kljub temu, da se mi je vedno zdelo, da jaz pa res ne bom ena izmed tistih ljubosumnih punc, Matjaž pa tako ali tako ni dojel ničesar. Moški. Vse jim je treba potisniti pod nos - še bolje - kam drugam. Edino to razumejo! Jasno sem mu tudi namignila: ”Tale tvoja frendica je pa fajn ane…?” To bi razumela vsaka ženska, ampak ne, moški me je neumno pogledal z očmi krave, ki žveči travo in je ne zanima nič drugega, potem pa pogledal v tla. Namesto da bi se poskušal pomiriti in se pogovoril, me je na silo objel in poljubil - pri čemer sem se odmaknila, potem pa se poslovil. Kako si upa!!!

Zveza pa takšna! Saj sem vedela, da se bom opekla, saj sem vedela! Jezna sem na Matjaža, na Barbaro, na Aljo in še najbolj nase! Jaz sem edina, na katero se lahko resnično zanesem! Takšnih igric pa se res ne bom šla.

Ni komentarjev:

Objavite komentar