sreda, 01. december 2010

POZMENKARSKO

Matjaž je kmalu po srečanju v kavarni ponovno poklical. Za tem se je zgodilo precej stvari in zdi se mi, da ne kontroliram dogodkov, ampak da so le-ti začeli kontrolirati mene. Control freaku v meni ni to prav nič po všeči, prebujajoč avanturist pa se smeji na vsa usta.

Smešno. Klical je prvo dopoldne po tistih čudnih sanjah. Sanjala sem, da sem hodila po travniku, ki je v bližini babičine hiše, se spotaknila na nekaj, kar se mi sedaj zdi najbolj podobno korenini in padla v jamo. Ne v takšno, ki bi ji sledila pravljica Alice v čudežni deželi, ampak v čisto navadno, blatno in s črvi postlano jamo. Za trenutek se mi je zazdelo, da bo spet sledila grozljiva nočna mora s pošastmi, ki me je spremljala v otroštvu, a temu ni bilo tako. Kmalu (kaj v sanjah dejansko pomeni ˝kmalu˝?) sem skozi bleščečo dnevno svetlobo v odprtini nad menoj zagledala Matjažev obraz. Iztegnil je svojo nadnaravno dolgo roko in me potegnil iz jame. Svašta. Ko sem o sanjah pripovedovala Barbari, mi je natvezila nekaj o nerazrešenih konfliktih, simbolih, usodni ljubezni in seksualno obarvani dolžini roke. Ničesar ji ne verjamem. Kljub vsemu pa: zdaj Matjaža že sanjam?? Ni to rahlo prezgodaj?! : - )

Ko je klical, me je – tudi zaradi sanj – njegovo utripajoče ime na mobilnem telefonu rahlo presenetilo. Zaželel mi je dobro jutro, me povprašal, kako sem, kaj bom počela in povedal še nekaj o tem, kaj je sanjal. O morju (ki ga baje pogreša) in podobnem. Nič posebnega v glavnem. Jaz pa svoje sanje raje zadržala zase. Tako … da se ne bi prestrašil : - ) Ob pogovoru se mi je zdelo, kot da ga res zanimam! Mar mu je, kaj čutim, kaj počnem in s čim se ukvarjam! Dokaj redno sva si tudi začela pisati sporočila in ne glede na to, kako klišejsko se sliši, se prav zabavam. Pa še – priznam – maaajčkeno je tudi romantično…

V petek sem nameravala na pot proti svojemu rodnemu mestu, ampak me je ustavil prvi sneg! Otroško veselje ob opazovanju snežink, ki so na začetku po zraku plesale, potem pa precej hitro padale proti tlom, je zamenjala jeza ob mokrih škornjih. Nogavice so se v spužvastih čevljih posušile in nato rahlo zaudarjale. Do konca predavanj, ko se mi je zdelo, da sem zasmradila že celotno predavalnico, se je tudi sneg okrepil in se čvrsto oprijel cest. Misel na nevarno vožnjo po avtocesti, pri čemer zagotovo polovica voznikov ni namestila zimskih gum, me je spravila v slabo voljo. Ker je v začetku naslednjega tedna sledil izpit, sem se odločila, da bom raje ostala v Ljubljani. Predvidevala sem, da bo mama ob moji odločitvi tarnala kot ponavadi, ampak to sem vzela v zakup.

Izkazalo se je, da je bila moja odločitev pravilna. Tudi Matjaž je ostal v Ljubljani in njegovemu povabilu na kuhano vino in sprehodu mimo zasneženega Prešerna se nisem mogla upreti. Pogovarjala sva se o nama, o svetu in o življenju nasploh. Debatirala sva o nazadnje prebranih in o najljubših knjigah…

Preden sva se poslovila in šla vsak proti svojemu domu, me je objel. In rekel, da sem mu všeč… snežinke so nežno krožila po zraku. Idila. Nadrealno.

Od vzhičenja sem ga povabila na jutrišnjo Barbarino zabavo za rojstni dan. Povabilo je z veseljem sprejel, ampak jaz sem živčna razvalina. Nemirno delam kroge po stanovanju in imam polno glavo misli (namesto, da bi jih zapolnila s študijsko snovjo!!!). Lahko bi vedela, da se mi nepremišljenost ni nikoli izplačala, zaradi česar se trudim biti racionalna! Zdaj se bom morala cel večer ukvarjati z njim, saj nikogar ne pozna in bom morala zapostaviti vse ljudi, za katere sem se veselila, da jih bom videla. In kako naj ga predstavim? Kolega? Fant? Znanec? Kako naj se vedem? Kaj pričakuje Matjaž? In kaj Barbara? Neeee veeeem!

Barbari moram zabičati, naj ne izziva! Jo bom poklicala kar sedaj. Potem se pa grem učit!

Ni komentarjev:

Objavite komentar