ponedeljek, 21. november 2011

Slovenščina … ne gre (nadaljevanje)


Nedelja, 20. 11. 2011

Včerajšnji dan se je zares začel s tušem, saj sem se pripravil za ven. S prijateljem, slovenskim študentom, sva šla ven v ljubljanski klub. Ne ukvarjam se preveč z zunanjim izgledom, a človek pač mora biti urejen in čist. Čeprav ne znam dobro govoriti slovensko, nimam težav, ko grem ven. Vsi govorijo angleško z mano, kar je v bistvu slabo, ker se potem zelo malo ali nič ne naučim jezika. V tako majhni državi, s tako majhnim številom ljudi, ki govorijo ta težek jezik in kjer skoraj vsi govorijo dobro angleško, je težko najti motivacijo, da bi se ga naučil. Dobiti bi si moral ženo, Slovenko, potem bi bilo veliko lažje. Vsi mi pravijo, naj si dobim punco, a jaz vem kaj hočem in nočem imeti žene, samo zato, da bi jo imel. Zato ker je nimam, so me nekaj časa klicali gay, čeprav v hecu. Ni me motilo, ker vem, da nimajo prav, in ker jaz vem kaj hočem, oni pa ne. Zato pa se tukaj v Sloveniji toliko parov razide. Ljubezen, iskrenost in zaupanje je ključ za dober odnos in če ni tega, potem odnos propade.
Drugače je v moji državi, kjer preden sta lahko dva skupaj, potrebujeta dovoljenje obeh družin. Najprej gre družina moškega poizvedovat o družini ženske. Sprašujejo sosede, sorodnike, njihove prijatelje, kakšna je družina ženske. Je spodobna, imajo kakšne težave, kakšni so do drugih ljudi … To traja kakšen mesec in potem se družina moškega odloči, ali je ženska primerna za njihovega sina. Nato podobno opravi tudi družina ženske, a glavna je odločitev družine moškega. Spolnih odnosov pred poroko ni, ne tako kot tukaj.
Še posebno so me opozorili na Ljubljančanke. Teh ne maram in eno prvih vprašanj, ko spoznam novo punco je, od kod je. Nekateri so mi rekli, da so te punce lahke, takih pa ne maram. Poleg tega sem že večkrat videl kakšne so na lastne oči. Kot na primer včeraj, v klubu. S prijateljem sva pila svojo pijačo in pride k nama mlada punca, ki je zgledala, kot da bi preveč spila in vprašala za cigaret. Jaz ne kadim in ne maram kadilcev, še bolj pa ne maram, da gredo ljudje ven, potem pa prosijo za cigarete ali za pijačo. Če nimaš denarja, da bi šel ven, potem ostani doma. Punci sploh nisem odgovoril, samo stran sem se obrnil, ker me je bilo sram zanjo. Sram me je bilo, ker je prosila okoli za cigaret, ki sploh ne stane veliko.
Ljudje me velikokrat  vprašajo za nasvet glede odnosov. Kot na primer prijateljica, ki je po šestih letih končala s fantom, ker se je je naveličal. Potem mi je povedala, da gre za nekaj časa v tujino in jaz sem jo opozoril, naj ne išče novega fanta, ker ne bo to nič dobrega, pa se mi je samo smejala. Tam se je zaljubila in se vrnila nazaj, pa sem ji rekel, naj ne vlači tega fanta sem, ker ne bo znal jezika, ne bo mogel dobiti službe in bo morala hraniti, oblačiti in plačevati račune zase in še za njega. Pa me spet ni poslušala. In ko ge je pripeljala sem je bilo res tako. Kmalu je še zanosila in pustila službo. Ker je ostala brez denarja je morala prodati svoje stanovanje in se preseliti s tem svojim fantom, s katerim se je tudi poročila, k staršem. Lahko  je srečna, ker ima starše, ki so ji pomagali.
Denar ni vse, je pa veliko, ko ga nimaš. Ljudje premalo razmišljajo o tem, kaj delajo in kaj ne bi bilo prav, da naredijo. Najpomembnejši so ljubezen, iskrenost in zaupanje.

ponedeljek, 14. november 2011

Slovenščina … ne gre


Nedelja, 13. 11. 2011
Zbudil sem se dokaj pozno. Sicer nič nenavadnega za nedeljo, a včeraj sem ostal doma. Prišlo je do komplikacij glede pogodb in za nekaj časa bom moral prekiniti z s.p. Če nimam denarja, potem nimam zunaj kaj početi. Odpravim se v kuhinjo trosobnega stanovanja, katerega si delim še s cimrom in cimro. Če bi lahko izbiral, bi živel sam, a so garsonjere predrage, zato pač moram prenašati cimro, ki noče govoriti z mano v angleščini. Smo v Sloveniji, zato bomo govorili slovensko, pravi, čeprav sama dobro govori angleško. Jaz se sicer učim, a slovenščina je zelo težka. Ne gre. Imel sem tečaj slovenščine, prostovoljca, ki me je učil, a je težko. Razumem, govorim pa težko, sploh ker z drugimi Afričani ne govorimo slovensko, s študentom, Slovencem, s katerim sva dobra prijatelja in greva velikokrat skupaj ven, pa tudi govoriva angleško. On pravi, da se mi ni treba naučiti slovensko in ko greva ven, odstrani vsakega, ki me vpraša od kod sem. Pravi, da mi ni treba odgovarjati na taka neumna vprašanja, jaz pa tudi nimam nič proti.
Grem v kuhinjo in si začnem pripravljati kosilo. Včeraj sem šel na tržnico po sveže ribe in danes je zadnji dan, da jih pojem. Afričani smo navajeni na svežo hrano, ne tako kot Evropejci, ki vse zamrznejo, hrana pa jim stoji v trgovini po več mesecev. Medtem ko jem, pride v stanovanje moja landlady, sumljičeva starka, z izgovorom, da nekaj išče, jaz pa vem, da je prišla vohljat, v kakšnem stanju je njeno stanovanje. Ne maram je že od trenutka, ko sva se spoznala in to se ne bo spremenilo. Ko sem iskal stanovanje mi je pomagala Slovenska filantropija, saj sem potreboval nekoga, da bi mi prevajal iz slovenščine, da ne bi podpisal pogodbe, ki bi mi bila v škodo. Nikoli ne bom pozabil obraza na izrazu landlady, ki je mojo spremljevalko s filantropije brez sramu opozorila, da ne mara, da bi ji kdo v stanovanju kradel in da naj se pazim, če bi do tega prišlo. Jezo sva zadrževala oba, spremljevalka in jaz, a stanovanje sem rabil, najemnina pa je tudi sprejemljiva, lahko pa bi bila manjša. Z landlady se ukvarjam le toliko, da ji vsak konec meseca prinesem denar. Niti enkrat še nisem zamudil, kar je opazila tudi ona, ki me je celo povabila na kavo k njej, a sem rekel ne. Z njo se nimam kaj pogovarjati.
Pogledam na uro in ugotovim, da je ura šele poldne. Pogledam na facebooku, če je kdo objavil kaj novega. Razočarano ugotovim, da ni, zato napišem jaz: ne zaupaj preveč, na upaj preveč, ker ta preveč, lahko boli preveč. Zaprem facebook in pomislim, kaj bi še lahko počel. Odprem učbenik slovenščine in začnem brati, a nisem prepričan ali besede izgovarjam prav. Pridem do naloge, ko sploh ne vem, kaj bi moral početi. Morda je to tisto sklanjanje – koga ali kaj. Ah slovenščina … ne gre. Samo dva milijona govori ta tako težki jezik, jaz pa morda sploh ne bom ostal tu. Če se učiš francoščino, nemščino, se lahko pogovarjaš v tem jeziku še kje drugje kot pa samo v Franciji ali Nemčiji. Če nimam biznisa, potem tu nimam kaj početi. Kako se bom nahranil, oblekel, plačal stroške …
Ko sem se odpravil iz svoje države sem nekaj časa potoval, ker sem imel dovolj denarja. Videl sem marsikaj, Pariz, Rim, Vatikan. Velika mesta in preveč Afričanov, a Vatikan sem si želel ogledati zaradi vere v Jezusa Kristusa. Sem kristjan, a ob nedeljah ne hodim v cerkev, ne v Sloveniji. Kljub vsemu kar sem videl, bi rad ostal tu, v Sloveniji. Tu imam vse, kar sem si želel. Je majhna država, a zelo lepa, ljudje so po večini tudi v redu. Poročiti bi se moral, kot je naredila večina Afričanov, ki se je priselila sem. Mojega dobrega prijatelja je Slovenka prišla celo iskat. Spoznala sta se preko interneta, potem pa je ona še dvakrat letela v Afriko, da bi se s tem mojim prijateljem srečala v živo. Potem ga je povabila k sebi, pa on ni želel priti. Zato sem ga začel prepričevati jaz, da ga ima ta punca rada, če je dvakrat letela v Afriko, samo zato, da bi ga videla, potem pa še prepričevala naj pride k njej in celo ponudila, da bi plačala karto zanj. Prijatelja sem nazadnje prepričal in sam je zbral dovolj denarja, da je priletel v Slovenijo. Ni bil navdušen in hitro se je želel vrniti domov. Spet sem mu povedal, da ga ima punca rada in da je to najbolj pomembno. Tu ima več možnosti za boljše življenje, a najbolj važno je, da ga punca res želi. Nekaj časa je premišljeval, odpotoval nazaj in se čez nekaj časa spet vrnil, vendar je tokrat ostal tu, za zmeraj. Prejšnji vikend sem šel k njima na obisk, kajti rodil se jima je otrok. On izgleda srečen, oba, oziroma vsi izgledajo srečni.
Odločil sem se, da grem ven iz stanovanja. Usedel sem se na trolo in se odpeljal proti centru. Tam sem izstopil. Ko so trole tako vozile mimo, sem se odločil, da grem v nakupovalno središče na Rudniku. Na mobitelu se povežem na internet in pogledam do kdaj so trgovine odprte. Do treh, torej imam še dve ure. Počakam 27 in se odpeljem tja. Ničesar ne nameravam kupiti, a hočem med ljudi. Morda se bo kdo pogovarjal z mano in to je vsekakor bolje kot čepeti v tistem stanovanju s cimro, ki se noče pogovarjati z mano in z landlady, ki samo išče, da bo lahko koga nečesa obtožila.

četrtek, 20. oktober 2011

Sobota, 17. september



En dan šli smo v Izolo. Naš prijatelj je imel rojstni dan. Jedli smo torto ampak nismo imeli sveč. Zelo lepo je bilo.
Zgodaj zjutraj odpravili smo se na dougo potovanje. Šli smo na morje v Izolo. Takoj ko smo prišli smo šli v morje se skopat. Videli smo veliko meduzo. Kako je bilo čudovito je bilo tisto soboto. Ko smo prišli domov smo šli takoj v posteljo. Hitro zaspali smo ker smo bili utrujeni.
Tako sta moji hčerki v šoli pri slovenščini opisali naš izlet v Izolo. Čeprav še delata napake, govorita bolje slovensko kot jaz. Včasih, ko ne znam, kako se kaj reče po slovensko, vprašam kar njiju. Zgodi se tudi, da sta boljši celo od mamice, ki je tu v Sloveniji eno leto dlje kot jaz in hčerki. Na steno v stanovanje smo prilepili seznam besed, ki so zelo pomembne, kot na primer opravičiti se, pozdravljen, bi lahko prosim … in še veliko drugih. Seznam postaja vedno daljši, toliko, da mu še komaj sledim. A poskušam po svojih najboljših močeh, kako bi sicer lahko še naprej vodil svoje podjetje?
Upam, da nam bo Tadeja priskrbela, kakšnega prostovoljca, ki bi ženo učil za izpit za računovodkinjo. Ne moremo si privoščiti tečaja, zato je edini način, da se žena nauči sama, potem pa opravi smo izpit za računovodkinjo. Tako bi lahko delala zame in bi denar ostal v družini in bi lažje preživeli.
A pustimo zdaj to. Rajši se posvetim tem sicer redkim, a toliko bolj sladkim trenutkom, ko smo z družino lahko skupaj in se zabavamo. Vstali smo še pred deveto, vsi v pričakovanju dneva. Prijatelj, ki me je peljal do zavarovalnice nas je za svoje rojstni dan povabil na morje. Tam bo s svojo ženo. Otrok nima, a sta se punci vseeno zelo zabavali. Sedaj ko znata plavati, sta komaj kdaj prišli iz vode. Kljub temu, da ju je mama stalno klicala iz vode, je tokrat nista poslušali. To je bilo zelo čudno, kajti zmerja naju ubogata, sploh ko gre za šolo. Tako sta pridni, da jima sploh ne rabiva nikoli reči, naj naredita nalogo. To je prvo, kar naredita, ko prideta domov, potem pa prebereta še kaj dodatnega. No, to, da nista prišli iz vode pa verjetno samo pomeni, da sta se imeli zares lepo.
Nazadnje sta le prišli, ko smo začeli rezati torto, kar na travniku. Hrano smo namreč prinesli s seboj, vsak nekaj. Takoj sta bili pri nas in pomagali peti »vse najboljše«. Potem smo šli vsi skupaj v vodo, in res videli smo meduzo. In to ne samo eno, vendar pa je bila ena zares velika. Punci sta se smejali njeni čudni obliki, ženo pa je menilo, da bi sploh šla v vodo.
Tako smo preživeli popoldne vse do zgodnjega večera, ko smo sklenili, da je čas za odpravo domov. Poslovili smo se od prijatelja in žene, ki sta se odločila, da bosta še ostala na obali, mi pa smo se nabasali v začasni avto, ki nam ga je dala zavarovalnica, namesto našega avta, ki je bil na popravilu. Vozili smo počasi in varno. Deklici sta na zadnjih sedežih veselo govorili o današnje dnevu, vse dokler ju ni zmanjkalo. Doma sva ju z ženo komaj prepričala, da moreta pod tuš, a sta zmogli še to, potema po utrujeni in zadovoljni zaspali. Podobno sva storila tudi ženo. Zaspal sem z mislimi na sobotno popoldne in se izogibal mislim na ponedeljek, ko bo treba spet služiti denar in poskušati preživeti bom boljše in čim lepše.

petek, 07. oktober 2011

Pridni po slovensko

Četrtek, 15. september 2011



Vonj po sveže skuhani kavi napoveduje nov dan. Vstal sem ob šestih, tako kot vsak dan, in pripravil zajtrk za moje punce. Žena ob osmih začne faks, punčki gresta v šolo. Pri pripravljanju zajtrka poskušam biti čim tišji, saj te v enosobnem stanovanju pokonci vrže že manjši ropot.  Nočem jim ukrasti  še teh nekaj minut brezskrbnega spanca.

Naposled napoči čas bujenja, najprej žena, potem pa še punčki. Opomnim ju, da imata ob šestih tečaj plavanja in jima zaželim, da se bosta imeli v šoli lepo. Čeprav sem s punčkama prišel v Slovenijo šele pred devetimi meseci, sta četrti razred končali v Sloveniji s štiricami in peticami, samo angleščino sta imeli zaključeno tri. Pravita, da se tu veliko bolj in raje učita kot v Ukrajini, saj ju tu učitelji veliko bolj spodbujajo in jima pomagajo, a rezultati ne bi bili tako dobri brez pomoči pri domačih nalogah in učenju. Pomagala jima je prostovoljka, študentka, ki je k nam prihajala dvakrat na teden. Za vse je poskrbela Tadeja, ki dela na Slovenski filantropiji. Našla nam je stanovanje, na internetu je dobila pograd za punčki, ki so ga lastniki podarili, skupaj sva več tednov neuspešno pošiljala prošnje za delo, ko sem se priselil sem. Ona je moja prijateljica.

Z ženo se pozdraviva, saj se bova videla šele okoli osme ure zvečer, ko se bo vrnila iz prodajalne zelenjave nedaleč stan. Težko je priti skozi mesec, sploh ker je stanovanje tako drago – štiristo evrov plus stroški za sobo, kuhinjo in kopalnico. Vsak dan žena išče stanovanja na internetu na faksu, saj doma interneta nimamo. Živimo skromno in poskušamo čim manj zapravljati, a stanovanje smo si tako uredili, da deluje domače. Nihče ne želi vzeti družine z otroki. Če bi imeli dva psa bi nas vzeli, a ker imava dva otroka pa ne. A iskali bomo še naprej, dokler ne bomo našli cenejše stanovanje, ker nam nič drugega ne preostane. Morda bo Tadeja našla kaj primernega.

Jaz se odpravim na zavarovalnico. Pred kratkim sem imel nesrečo. Že dva meseca čakam na odgovor iz zavarovalnice, brez avta pa tudi nič ne morem, še hčeri ne morem peljati na tečaj plavanja. Zato sem prosil prijatelja, če bi ju lahko zapeljal on. Slovenci so prijazni ljudje, nisem še imel slabih izkušenj z njimi. Pomagajo. Čisto drugače je s Skandinavci, ki se tujcev bojijo. Ko sem bil na Švedskem, Finskem zaradi službe in koga vprašal za informacije, so samo čudno pogledali in se obrnili. V Sloveniji pa se počutim domače, saj je v nekaterih stvareh podobna Ukrajini.

Na zavarovalnici sem se po dveh mesecih končno uspel dogovoriti za izplačilo. Seveda je bila z mano Tadeja, saj je moja slovenščina še slaba. Birokracija v Sloveniji je obupna. Izpolnjevanje neskončnih formularjev, pravila kam in kako poslati in nenazadnje še dolgo čakanje na odgovor, ko ti povedo, da pa si nekaj pozabil priložiti, obkrožiti. Na delovno dovoljenje sem čakal več kot pol leta, medtem pa nisem našel službe niti kot pomivalec kuhinj. Takrat je delala samo žena, ki poleg vsega še študira ekonomijo. Punčki je videla samo zvečer, prostovoljko, ki jima je pomagala pa slišala samo po telefonu. Tudi midva sva se komaj kaj videla v večernih urah, ko sva oba pot težo dneva kaj hitro podlegla spancu. A sedaj je lažje, ko sem dobil delovno dovoljenje in odprl svoje podjetje, kjer se ukvarjam s prodajo in posredništvom. Vseeno pa je treba plačati davke in ti niso majhni.



Petek, 16. september 2011



Nov dan, šola, služba, nove obveznosti. Danes me čaka tečaj slovenščine. Ko sem prišel nisem znal niti besedice po slovensko. Slovenska filantropija mi je omogočila brezplačni 180-urni tečaj slovenščine, tako da sedaj že razumem in tudi poskušam govoriti slovensko. Čeprav znam ukrajinsko, rusko, češko in slovaško, pa je slovenščina nekaj posebnega. Besede so kar podobne, drugačen pa je vrstni red besed kot pri ukrajinščini, kar mi dela težave. Še računanje je drugačno kot Ukrajinci.

Vse to je del življenja, prilagajanje. V Ukrajini nimam nikogar več. Starši so umrli, bil sem edinec. Zato mi ni težko se seliti. Nekateri pravijo, da smo se zelo hitro prilagodili. Žena uspešno študira, punčki sta pridni v šoli, jaz sem dobil delavno dovoljenje in odprl podjetje, vsi se učimo slovenščine. A to ne bi bilo možno brez vsakodnevnega dela in vztrajanja. Punčki sta pridni v šoli, a lahko bi bili še boljši. Močnejše štirice in petice, samo sem pa tja kakšna trojka. K temu vztraja predvsem žena, ki pravi, da je znanje najpomembnejše. Diplomo iz ekonomije je dobila že v Ukrajini, v Sloveniji dela vseevropsko diplomo. Rada študira, bi rekel jaz.

Veliko Ukrajincev gre v Evropo delati, zato ker so plače višje in ne zato ker ne bi bilo dela. Doma v Ukrajini imamo štirisobno stanovanje, a ga ne moremo oddajati, ker je predrago, da bi ljudje lahko plačevali najemnino, tu v Sloveniji pa za majhno enosobno stanovanje plačujemo celo premoženje. Ne vem, ali bomo ostali v Sloveniji ali ne. Žena pravi, da ja. Punčki morata biti pridni, da bosta dobili štipendijo, da bomo lažje plačali knjige in druge potrebščine.

Končno je prišel petek in vikend, ko si lahko vsi oddahnemo. Upam, da žena ne bo imela preveč dela za faks, saj bi bilo lepo, če bi šli na izlet do slovenske obale. Morda ujamemo še zadnje poletne dneve, ko se lahko okopaš v morju. Punčki bosta lahko pokazali, kaj sta se naučili na tečaju plavanja.

Danes popoldne proti večeru, ko smo s hčerkama gledali televizijo, je v sobo nenadoma vdrl glasni zvok siren. Pohiteli smo k oknu, od koder imamo iz sedmega nadstropja lep razgled nad okolišem. Zagledali smo gasilske avtomobile, ki so hiteli prav v smeri šole, ki jo obiskujeta hčeri. Najprej sem pomislil, kaj pa če gori šola in bodo zgoreli vsi zvezki in učbeniki? Hitro smo se oblekli in pohiteli v smeri siren. Od daleč sem videl, kako iz šole nosijo otroka. Še bolj prestrašeni smo se približali dogajanju in kmalu ugotovili, da gre samo za gasilsko vajo. Gasilca nedaleč stran so izključili, ker si je pozabil obleči rokavice. Pomirjeni in dobre volje, da je šlo le za vajo, smo se vrnili domov, kjer nas je že čakala žena. Predlagal sem, da bi šli v soboto na izlet. Punčki sta bili navdušeni in kmalu sta prepričali še mamo, češ da ji bosta pokazali, da že znata plavati. Ure smo navili na nekoliko kasnejšo uro, a vseeno se bomo odpravili ob devetih, da bomo čim dlje na morju in soncu.

Tujec v Sloveniji

Ekipa Kako si? se po počitnicah spet vrača z novimi zgodbami.
Sklop letošnjih zgodb nosi naslov "TUJEC V SLOVENIJI".

Tu lahko spremljate življenjske zgodbe tujcev iz različnih držav, različnih nacionalnosti in kultur, ki so se iz različnih razlogov preselili v Slovenijo. Vsak mesec bo objavljena nova zgodba, tako da bo izšla v dveh delih. Zaradi jezikovnih preprek, smo se odločili, da se s priseljenci dobim jaz in potem napišem zgodbo v njihovem imenu. Nekateri so izrazili željo, da ostanejo anonimni, zato osebnih imen in imen krajev v nekaterih zgodbah ne bo. Zgodbe seveda temeljijo na resničnih življenjskih zgodbah, so pa mogoče določene modifikacije, saj je nemogoče vstopiti v glavo in misli drugega človeka, sem pa vsekakor stilsko izhajala iz vtisa, ki sem ga dobila pri vsakem sogovorniku. Na tak način upam, da boste bralci lahko bolje razumeli s kakšnimi težavami in izkušnjami se dnevno srečujejo priseljenci, spoznali, da pa morda le niso tako različni od nas in jim po svojih močeh in na svoj način bili pripravljeni pomagati, saj so zgolj zaradi dejstva, da so tujci v državi, s tujim jezikom, kulturo in zaradi različnih socio-ekonomskih dejavnikov, v slabšem položaju kot večinsko prebivalstvo.



Nina Ivančič, študentka 2. letnika psihologije

petek, 17. junij 2011

Dragi bralci!

Zdaj, ko so se naši junaki odpravili na počitnice, si bo nekaj odmora vzela tudi ekipa, ki je pripravljala blog. 

Še pred tem pa bi se radi zahvalili vsem, ki ste redno ali občasno spremljali blog. Upamo, da ste se ob branju zabavali in izvedeli kaj novega!

Prav vsem želimo lepo poletje - pa ne pozabite, da vas jeseni čakajo novi zabavni in izobraževalni dogodki v okviru Kako si? 2011!

Se vidimo na Kako si? 2011 ! 

Mojca, Martina, Blaž, Boštjan in Simona

četrtek, 16. junij 2011

Če si res reees REEES močno želiš…

Preden Maja in Matjaž odpeketata novim zmagam naproti, jima želim podati še zadnjih nekaj modrih nasvetov (… modri nasvet in plava navodila, ali kako že pojejo Zmelkoow J). In ne, še vedno nimam čudežnega praška/besed/paličice, s katero bi vnaprej odstranila vse nesporazume in neskladja, do katerih vedno pride v tesnih odnosih. Lahko pa malo namignem, kako jih je lažje preživeti!

Moj zadnji zapis se bo med drugim nanašal na… na pol poln kozarec. Ne na pol prazen, ampak na pol POLN!

Se spomnite svojih dragih mamic, ki so nas, male pokovce, prepričevale, da če si bomo nekaj res želeli, da se bo uresničilo? Vsaj moja je bila taka - in res sem bila razočarana, ko se kljub moji nepopisni želji, da bi imela hišo in kmetijo in avto in neomejeno oblek za barbike, vse te zadeve kar niso in niso prikazale v moji sobi. Šele zdaj ugotavljam, da je (kljub barbikam!!!) imela prav – vsaj malo J

Kako optimistično gledamo na svet, je sicer dokaj stalna lastnost posameznika in ni nekaj, kar bi se lahko kar odločil: »Hej, od danes naprej pa bom optimist!«. Vseeno pa se lahko vsaj maaaalo potrudimo, da poskusimo na zadeve pogledat s pozitivne plati in pričakovati dobro. Maji sem ob vsakem njenem »napadu« dvoma in pesimizma v zvezi z Matjažem poskusila pojasniti samouresničujočo se prerokbo: če »veš«, da se bo slabo končalo, se začneš drugače obnašati, bolj »obrambno«, postaviš si nekakšen zid, da ti človek ne pride blizu, ker »če ti ni blizu, te tudi prizadeti ne more« (in tudi ne razveseljevati, seveda!), njegove dvoumne besede ali dejanja si interpretiraš kot zlonamerna in začneš »vračati« udarce – ja seveda, da bo šlo samo v spirali navzdol in se bo končalo slabo!

Spirala pa gre lahko tudi v drugo smer … pa da ne boste mislili, da si sproti izmišljujem – delali so raziskave o optimizmu v zvezah, ki potrjujejo natanko to.

*Optimizem = splošno pričakovanje pozitivnih izidov v prihodnosti* (ali po domače – na pol poln kozarec, rožnata očala in vse ostale luštne reči)

Torej… optimisti so enostavno bolj zadovoljni s svojo zvezo kot pesimisti. Tako enostavno je. Tudi njihovi partnerji (torej partnerji optimistov) so bolj zadovoljni z zvezo, tako da zadovoljstvo prav gotovo ni le v glavah optimistov J

Zakaj je tako? Tudi zato, ker se optimisti drugače lotijo reševanja problemov kot manj optimistični posamezniki. Tisti, ki pričakujejo pozitivne izide (optimisti), se bodo bolj aktivno lotili reševanja problema; tisti, ki pričakujejo negativne (pesimisti), se bodo poskusu reševanja izognili in vnaprej obupali. Optimisti se bolj trudijo sodelovati s partnerjem in se težave aktivno lotiti, saj (logično!) pričakujejo pozitivne izide. Poleg tega tako optimisti kot tudi njihovi partnerji zaznavajo, da se (oni sami in partner) na konflikte odzivajo bolj pozitivno (poslušajo partnerja, razmislijo o njegovih idejah, ga ne žalijo) in da dosegajo boljše izide.

Nekateri ljudje se v konflikti situaciji »obesijo« na vse slabo in grdo, kar partner pove in naredi (mogoče niti ne namerno) in si vsako malenkost interpretirajo, kot da jih partner skuša nalašč prizadeti ali spraviti ob živce – če se konflikta lotiš s tem v mislih, se prav gotovo ne bo končalo dobro. Optimisti zaznavajo svoje partnerje kot bolj suportivne (da nudijo oporo), za razliko od pesimistov, ki, kot že rečeno, vidijo partnerjevo negativno vedenje kot stalno, nespremenljivo in namensko. Verjetno je čisto drugače, če si rečeš, OK, draga je tečna, ker je imela slab dan in je utrujena od celega dneva napornega dela, kakor če se spustiš v divji verbalni obračun, ker se ti zdi, da je njena naveličana cinična opazka o nepomiti posodi posledica tega, da te ne mara več, da je hladna in nepotrpežljiva. Kaj je še pomembno povedati? Zveze optimistov zaradi vsega tega trajajo dlje kot zveze pesimistov J

Seveda sanjarije o uspešni zvezi in srečni prihodnosti ne morejo temeljiti na nerealistični predstavi, da bo od nekega trenutka dalje zveza potekala gladko in brez ovir – te se vedno najdejo. Po mojem je bolj zaskrbljujoče, če jih ni, saj to lahko pomeni, da se zveza nikamor ne premika J Kaj s tem mislim? Vsak odnos gre skozi faze, poteka nekako ciklično: prek spoznavanja, obdobja konfliktov, časa, ko se razvijejo pravila, vloge, obstane neka razporeditev moči, odgovornosti, in nato faza blaženega miru, ko vse teče gladko. Potem pa se nekaj zgodi in ka-bum, gremo od začetka. Ja, od začetka spoznavati istega partnerja, pa tudi sebe, a v različnih vlogah. Partnerja sta (večinoma) najprej neznanca, se spoznavata, se odločita, da bosta par. Ko postaneta par, je stanje malo konfliktno ali pa vsaj nejasno, ker si »biti par« lahko razlaga vsak po svoje: kakšna so pričakovanja, pravila, naloge; kolikokrat ga pokličem, kolikokrat on pokliče mene; a če sem jaz zadnja poslala sms, a to pomeni, da moram zdaj čakat njega, ali mu lahko jaz pišem, ne da bi izpadla »needy«; kaj si poveva in kaj ne: a mi more on vnaprej povedat, da bo šel za par dni brez mene na morje, da bo šel na kavo s kolegom, da bo šel na kosilo z babico? A mu moram jaz povedat, da grem vsak teden na kosilo z bivšim, ker se pač še vedno dobro razumeva, in zakaj je on popolnoma znorel, ko je to izvedel? Kdo zdaj plačuje, ko sva skupaj? Ko mi je dvoril, je vse plačeval on, ker se tako pač spodobi, zdaj pa sva par, več delava skupaj; a mora on plačat počitnice, si deliva stroške? Počasi se seveda vzpostavijo neka pravila, vloge, ki niso nujno niti izrečena, kaj šele napisana, ampak zadeve nekako postanejo samoumevne: npr. slišiva se vsaj enkrat na dan in ni važno, kdo je klical zadnji – pač pokliče tisti, ki se prvi spomni kaj pomembnega povedat; razna kosila, kave in malenkosti plačujeva izmenično, skupne počitnice si deliva; v avtu poslušava CD-je, ki jih oba tolerirava; če se dobim s prijateljem (ne glede na spol), ki ga pozna tudi on, mi tega ni treba povedat in pojasnjevat. Na ta način se potem vzpostavi neka varna rutina, zadeve so utečene… Potem pa, če ostaneta par, se prej ali slej nekaj spremeni: recimo, da se preselita skupaj (ne tako redek pojav, hihi). Potem gre vse od začetka: spoznavanje vsakdanjika in raznih navad partnerja, ki so prej ostajale skrite – npr. ona vedno spi z odprtim oknom, tudi pozimi, pri minus 10, kar njega grozno moti; on smrči (ampak se je to prej, ko sta le občasno prespala skupaj, zdelo ljubko; zdaj, ko to posluša vsako noč, pa postaja moreče!); on pušča umazane cunje po stanovanju, kar njo spravlja ob živce; ona popolnoma nesistematično zlaga posodo v stroj; on zobno pasto stiska »kot neandertalec«, ne od spodaj; kako si bosta zdaj delila stroške bivanja – oba enak delež ali glede na zaslužek? Pri čem se varčuje in glede česa se ne vpraša za ceno; kako pogosto lahko obiskujejo starši… Kakorkoli, v vsaki fazi je potrebno spoznati partnerja v neki novi luči, v novi vlogi, razrešiti razne konfliktne situacije, postaviti nova pravila in se jih potem držat. Do naslednjega ka-bum dogodka - recimo rojstva otroka, poroke, odhoda otrok ali kakršnekoli druge spremembe. Vse to so dogodki, ki vnašajo velikanske spremembe v odnos in na katere se morata partnerja prilagoditi. In v vseh teh situacijah prav gotovo pomaga optimističen pogled, zaupanje v to, da lahko predelata nejasnosti, neskladja in nesporazume, če se le potrudita.

Moj nasvet Maji in Matjažu torej je: verjemita, da bo vajina zveza uspela! Upajta, sanjajta, verjemita v uspeh – in zgodil se bo!

(PS: z večjo verjetnostjo, kot če ste prepričani v neuspeh!)

Srivastava, S., McGonigal, K. M., Richards, J. M., Butler, E. A. in Gross, J. J. (2006) Optimism in Close Relationships: How Seeing Things in a Positive Light Makes Them So. Journal of Personality and Social Psychology, 91(1), str. 143-153

Assad, K.K., Donnellan, M.B. in Conger, R.D. (2007). Optimism: An Enduring Resource for Romantic Relationships. Journal of Personality and Social Psychology, 93(2), str. 285–297