ponedeljek, 04. oktober 2010

Vsiiiii, kiiiii sooooo me poznali, so mi rekli Maaajaaaaa,...

Hej, jaz sem pa Maja. V tale blog me je, kot je že sama priznala, prepričala Barbara. Čeprav je ona Ljubljančanka, jaz pa sem rojena in vzgojena v Mariboru, se poznava že skoraj od rojstva, tako da ji zaupam, da je tale blog dobra ideja za najine (no, ona pravi, da za moje) težave.
Barbaro poznam, ker je veliko hodila na počitnice k svoji babici, ki je moja mariborska soseda, tako da sva se, odkar pomnim, skupaj igrali. Vmes sva ohranjali stike po telefonu in pismih, zdaj pa študiram v Ljubljani in se druživa tudi tu. Barbara je enostavno kul :) Vedno mi priskoči na pomoč, še posebej pa je koristna, ko imam vedno znova težave z osebki moškega spola. O tem več kdaj drugič…

Aja, Barbara je rekla, da se moram najprej predstavit. No, povedala sem že, da sem iz Maribora, v Ljubljani pa študiram prevajalstvo slovenščina – angleščina – francoščina. Trenutno hodim v tretji letnik in se imam kljub veliko dela prav fino. Uživam, ker živim na svojem, kjer mi cimra teži mnogo manj, kot mi doma starša. Sorojencev ne omenjam, ker jih žal nimam. Sicer sem si v otroštvu vedno želela bratca ali sestrico, a namesto tega (v tolažbo in družbo) enkrat dobila domače živali, drugič barbike, lego kocke ali plišastega medvedka. V ljubljanskem stanovanju pogrešam predvsem svoje domače živali – psa, mačko, hrčka in zlate ribice.

Drugače pa je v Ljubljani kar fajn. Sploh, ko gremo s kolegicami ven in preplešemo pol noči. Zelo rada plešem, nekaj časa sem celo hodila na tečaj družabnega plesa, zdej pa gremo vsake toliko s prijatelji, ki sem jih tam spoznala, skupaj plesat. Najbolj uživam v salsi in ostalih latinsko-ameriških plesih, sploh če je soplesalec luškan ;)
Ko ne plešem, rada pogledam kakšen zabaven film (najraje imam romantične komedije) ali pa preberem kakšno dobro knjigo - prav nič se ne branim niti lahkotnih romanov. Tudi to je »študijska literatura«, saj berem veliko tudi v angleščini in francoščini. Nazadnje sem prebrala knjigo Julie Quinn »Ten things I love about you« (ljubezenska zgodba, ki se dogaja v letu 1822 – takrat je bilo vse lažje, pravila so bila točno določena, danes pa... ah, ko bi vsaj živela v tistem času).

V Ljubljani seveda ni stare mame, ki bi skuhala kosilo, zato pogosto jem »na bone« ali pa si sama kaj skuham in takrat so na jedilniku ponavadi kar testenine - italijanska kuhinja je zame nekaj fantastičnega in nobena eksotična kulinarika se ne more primerjati s tem. Druga stvar, brez katere ne bi mogla preživeti, pa je čokolada vseh oblik in okusov. Zato lahko trikrat ugibate, kje se najraje dobim s kolegicami na klepetu ...najraje imam, seveda!, Čokoladni atelje.
Več o meni pa boste tako ali tako izvedeli iz blogov… komaj že čakam, da začnemo!

2 komentarja:

  1. No punce, pa povejte, kaj je tisto, kar vas povezuje že od otroštva, razen čokolade in eksperimentalne hrane.Zdaj če po pravici povem, je to dandanes luksus, sploh kakšne fine, tenke čokoladice in potem jasno dosti hoje, thai chi, chi gong, hatha yoga in ostale zadeve za linijo. No šalo na stran, kaj je v bistvu srž vajinega druženja, junction, če tako rečem?

    OdgovoriIzbriši
  2. Zdravo!
    Da se izognemo nesporazumom, bi radi še enkrat poudarili, da so junaki naših blogov in njihove dogodivščine izmišljeni - namen bloga smo pojasnili v prvi objavi z naslovom "No, pa začnimo...", prav tako pa je to razvidno iz opombe v kvadratku "O avtorjih" na desni.

    Sicer je težko natančno definirati, zakaj se z nekom spoprijateljimo, z nekom pa ne. Kako sta se naši junakinji (sicer izmišljeni, pa vseeno) spoznali, piše v blogu. Več o prijateljstvu na splošno pa kdaj drugič!

    OdgovoriIzbriši