sobota, 30. april 2011

Ko se nehaš upirat... se lahko zgodi nekaj lepega!

Z Matjažem sva tudi uradno skupaj že skoraj pol leta, pa še vedno nisem govorila o spolnosti. Razlog? Izogibala sem se. Izogibala sem se pogovoru o tem, izogibala sem se razmišljanju o tem, izognila sem se Matjaževim rokam, če so zašle pregloboko v hlače J

Nekaj neuspelih zvez, nekaj mačkastih juter v napačnih posteljah in smo tukaj. Tokrat sem želela biti previdna. Izjemno previdna. Preveč previdna? Morda, ampak do sedaj je uspevalo – nadvse presenetljivo in zame neobičajno. Ta zveza teče bolj gladko, kot sem pričakovala.

Na srečo tudi Matjažu ta tempo ni bil pretirano odveč, čeprav je začel v zadnjem času vedno pogosteje in vedno intenzivneje posegati na to področje. Ob mojih reakcijah bi morda lahko mislil, da sem v otroštvu doživljala spolno nasilje ali da me ne privlači J

Ampak ne! Nasprotno! Privlačijo me njegove roke, privlači me njegov moški trup in privlačijo me njegove oči.

V četrtek, na večer preden sva se, zaradi praznikov, razkropila vsak na svojo domačijo, pa sva pri meni gledala film - kako predvidljivo. Tokrat sva se pizzi odpovedala, tako da sva imela roke popolnoma proste za božanje, objemanje in cartanje. Srednje zanimiv film, ki je nihal med romantiko in dramo, nežen, počasen in… primeren. Ležala sva na postelji. Matjaž se je nagnil k meni (čeprav sicer sovraži kakršnekoli moteče dejavnike med filmom) in me poljubil. Nato poljubljal. Nato sva se poljubljala. Nato me je začel božati, se me dotikati, me ljubkovati in slačiti. Moje misli so se razdelile na dve strani: na eni strani je divjalo neurje zaradi dvomov, strahu in alarmov, ki so me opozarjali, da še nisva niti začela s pogovorom, ki sem si ga želela opraviti pred ˝tem˝, na drugi strani pa je vladal mir, takšen kot ob poznopoletnih večerih, ko se ti koža lepi od vročine in ko lebdiš v čudnem oblačku ugodja. Prepustila sem se slednjemu. Ko sem opustila neurje dvomov in se prenehala upirati, sem začutila silnost ljubezni in strasti, ki je rastla med nama in se manifestirala – ne v ˝tem,˝ temveč v ljubljenju ali, natančneje, kaj bi ovinkarila - v golem seksu.

In bilo je krasno. Tudi brez pogovora in dodatnega kompliciranja. Kar je ponovno potrdilo, da nama resnično ˝teče gladko˝ J

sobota, 23. april 2011

Mirno morje!!!

Uf, z Majo se že kar dolgo nisva javili na temle najinem blogu. Zakaj? Ker je pomlad – sonček in izleti na morje in po hribih in kavice in kosila in kolo in rolanje in sprehodi in vse ostalo, kar počneš kjerkoli drugje, ko pred računalnikom. Če pa že, pa sva izkoristili čas v svojih študentskih sobah za – študij, seveda! Kakopak J

Poleg tega je Maja itak zaposlena z Matjažem – raje skupaj kaj počneta kot pišeta o tem, kaj sta / bi / bosta počela J

Jaz pa… veliko lažje 'pametujem', če imam za izhodišče kako njuno težavico ali problemček, kot pa to, da sta noro srečna. To je tudi sicer bil očitek psihologiji – da se ukvarja samo s problemi, patologijo, boleznimi in zanemarja pozitivne vidike. Ni pomembno le, kaj doprinese k boleznim, motnjam in težavam, ampak je smiselno preučevati tudi, kaj prispeva k sreči, zadovoljstvu, zanosu, blagostanju, kreativnosti, optimizmu, ljubezni, modrosti… Baje je razmerje znanstvenih člankov, v katerih obravnavajo negativne plati življenja, proti tistim, ki obravnavajo pozitivne aspekte, kar 17 proti 1. Seveda razne motnje, bolezni in težave prej »padejo v oči« kot nekdo, ki ni samomorilen, depresiven, odvisen ali halucinira. Vseeno pa se mi zdi fino, da se kdo trudi ugotoviti tudi to, kaj loči tiste, ki so »kar ok« od tistih, ki so srečni, polni življenja in navdušenja. No, pa sem predstavila pozitivno psihologijo. Tole seveda ni moja pogruntavščina, samo omenjam jo, ker sem se končno začela zavedati negativne pristranosti pri pisanju o odnosih. Se bom v prihodnje trudila, da bi pisala o pozitivnih zadevah, ok?

Za danes pa samo še tole… zadovoljstvo. Kdaj smo zadovoljni z nekim odnosom? Zakaj je to pomembno? Tule ne bomo odkrivali tople vode. Če sta partnerja z odnosom zadovoljna, v njem vztrajata in se zanj trudita. Če nista, pač ne in odnos (zveza) počasi (ali pa hitro) razpade.

Obstaja neka teorija zadovoljstva z zvezo: partnerja sta zadovoljna takrat, ko od zveze dobita več, kot pričakujeta. Zadovoljstvo se torej poveča, kadar so pričakovanja nizka (recimo, če je moja pozicija »samo, da me ne tepe«, bom zadovoljna tudi v zvezi z nekom, ki mi ne posveča prav dosti pozornosti) ali pa kadar od odnosa res veliko dobiš (in ne, ni mišljeno z materialnega vidika – pač karkoli, kar pozitivnega ti zveza nudi, varnost, ljubezen, sprejetost, razumevanje, zabavo,…). Seveda ljudje ne čakajo pasivno, kdaj se bo v zvezi zgodilo kaj pozitivnega, ampak aktivno iščejo situacije, ki bi prispevale k zadovoljstvu, kar se začne že zelo zgodaj v odnosu – kaj bi lahko počela skupaj, da bi nama bilo fino? Počasi odkrivata, kaj jima ustreza in kaj ne – situacije, ki ustrezajo njunim skupnim interesom, postajajo stalnica, navada. Tistim aktivnostim, ki ne ustrezajo obema, se izogibata oz. osmislita, zakaj je ta aktivnost vredna skupnega interesa. Nekateri pari se prav 'sinhronizirajo' z vedenji, ki vodijo v dobre izide in nadaljevanje odnosa; orientacijo »kaj je dobro zame« zamenja orientacija »kaj je dobro za naju, najin odnos«. K temu spada tudi občutek, da so ovire v odnosu (npr. konflikti, nesporazumi) kratkotrajne, ne zelo pomembne in premostljive in da je kljub temu vse med partnerjema dobro. Zaradi takega zavedanja in temu ustrezajočega vedenja je zveza še trdnejša in bo bolj verjetno trajala dlje.

Zakaj to pišem? Ker je Maja zadnjič nekaj sopihala, da z Matjažem samo ležita na kavču. Hmmm… očitno vama to paše, trapica! Kljub temu pa razumem, da jima poležavanje že počasi preseda. Če se v Maji nabira nezadovoljstvo, je potrebno nekaj naredit. Prav gotovo ne bo znižala svojih pričakovanj, to je jasno… kaj torej storiti? Aktivno delati na tem, da od odnosa dobiš več!


Arriaga, X. B. (2001). The ups and downs of dating: fluctuations in satisfaction in newly formed romantic relationships. Journal of personality and social psyhology. 80 (1), str. 754-765

četrtek, 7. april 2011

PROSTI ČAS

Kako pari preživljajo prosti čas?

Poznam raznovrstne pare:

- takšne, ki najraje ležijo na plažah ali v luksuznih hotelih, se postavljajo v dragih restavracijah in kupujejo oblačila

- takšne, ki se ubijajo na tekaških treningih, ki ob ogledovanju nove športne opreme srkajo steroide in med seboj primerjajo venomer rastoče mišice

- takšne, ki ležijo na travniku, pihajo regratove lučke, sanjarijo o pravičnejšem svetu in so nasploh zelo rjavi, zeleni in eko

In so takšni, kot sva midva, ki najraje leživa na postelji, buljiva v filme, se crkljava, klepetava in grizljava pravkar dostavljeno pizzo.

Po napornem tednu, polnem obveznosti, študiranja, študentskega dela in takšnih ter drugačnih hobijev, nama to več kot ustreza, a vendar… včasih se mi zdi, da se bo zadovoljstvo ob tovrstnem početju končalo, prav tako pa opažam, da si najina trebuha počasi, zadovoljno večata in postajata tako mehka, kot najini srci… haha, zveni romantično, a…

Tu in tam pomislim, da bo morda potem, ko bo prva zaljubljenost minila, ko bova prenehala razmišljati na način ˝ni pomembno, kaj počneva, pomembno je, da sva skupaj in se imava rada˝ in ko bova morda celo začutila potrebo po večji dinamičnosti tudi med vikendi, ljubezen premalo. Morda se bova začela dolgočasiti ali še huje: morda bova ugotovila, da nimava skupnih točk in da sta se najini poti razhajata. Spet udarja ven moj pesimizem in pričakovanje najhujšega! : - )

Ko sva začela z najino zvezo, sva hodila na sprehode, na drsališča, imela sva avanturistične nočne pohode po mestu in se podajala na krajše izlete. Skratka, spoznavala sva drug drugega, spoznavala sva sama sebe in bila AKTIVNA.

Kaj bi lahko počela skupaj sedaj?

Jaz rada plešem, Matjaž pleše le, če ga prisilim, pa še takrat izjemno okorno in z mučnim nasmeškom na obrazu, medtem ko jaz navdušeno kričim: ˝a niiii suuupeeer?˝

Matjaž obožuje skupinske, moške športe, kot sta košarka in nogomet, jaz pa sem koš zadela le enkrat (v srednji šoli) in še to le takrat, ko smo igrali odbojko in se mi je moja serva raaaahlo ponesrečila. Ob redkih poskusih igranja nogometa sem se sicer izjemno zabavala, malenkost manj pa so se zabavali moji soigralci, ko so domov prišepali obarvani z modricami. Prav tako sem bolj tip za individualne športe, npr. tek, kolesarjenje in plavanje, pri katerih sem sama s sabo, z naravo, s svojimi mislimi in ne rabim ne tekmovati, ne paziti na soigralce in niti malo slediti pravilom.

Matjaž fotografira. Jaz ne počnem ničesar umetniškega (razen tu in tam kaj spišem, npr. ta blog, kar se pa nikakor ne šteje med umetniške kreacije).

In tako končava pri filmih. Če se nama resnično ljubi, greva tudi na sprehod. Najpogosteje pa gledanje filmov dopolniva s preizkušanjem novih restavracij. Aja! In z nakupovanjem večjih oblačil. Jupi.

In še enkrat: kaj bi torej lahko počela skupaj?

Morda bi se lahko malenkost prilagodila drug drugemu in počela stvari, ki jih en morda ne mara, jih pa obožuje drug? Morda bi lahko vsak počel to, kar rad počne, drugi bi pa tačas počel kaj svojega, npr. Matjaž bi s prijatelji igral nogomet, jaz bi pa na travi brala knjigo? Lahko pa bi SKUPAJ preizkušala stvari, ki jih nihče od naju še ni?

Hmmm… bi bilo za razmisliti… ko bo čas. Trenutno sva popolnoma zadovoljna v brezčasju poležavanja, hrane in ljubezni : - )

Ne, težko nama vsekakor ni!

sobota, 2. april 2011

Recept za ljubezen: zmešaj nekaj intimnosti s ščepcem strasti in začini s predanostjo

Matjaž je zadnjič na svojem blogu (http://kakosi.blog.siol.net/2011/03/23/na-avtobusu/) opisoval, kako drugačna je njegova zveza z Majo zdaj, ko sta že nekaj časa skupaj. Prej sta bila stalno nalepljena en na drugega, zdaj pa ne več, a je z njunim odnosom še vedno, če ne še bolj, zadovoljen. Zakaj?

Pomisli na najbolj noro počitniško zaljubljenost. Zdaj pa na par v zgodnjih 20 letih, ki je skupaj 1 mesec. Pa na isti par, ki je skupaj eno leto. Pa na isti par, ki je skupaj 15 let. In na isti par, ko sta oba stara čez 70. Je v vseh situacijah med osebama nekaj, čemur bi rekli ljubezen? Je katera bolj 'prava'? Je katera bolj 'resnična'? So sploh različne? In če da, v čem?

Psiholog Sternberg se je ukvarjal z vprašanji, kaj sploh pomeni, da imaš nekoga rad, ali to pri vseh ljudeh in v vseh starostih pomeni isto; zakaj nekatere ljubezni trajajo, druge pa se razblinijo kot milni mehurček. Postavil je svojo teorijo ljubezni in jo imenoval trikotna teorija ljubezni. Ugotavlja namreč, da lahko ljubezen vidimo kot zgrajeno iz treh komponent:

· Strast à je predvsem motivacijska komponenta, zanosna čustvena usmerjenost k partnerju, telesna privlačnost in želja po zadovoljevanju partnerjevih tako spolnih kot tudi drugih potreb.

· Predanost, zavezanost, odločenost à je pretežno spoznavni in motivacijski vidik, ki se povezuje z odločitvijo, da se na nekoga navežemo, ga ljubimo in ostanemo z njim, težnja, da vztrajamo kljub težavam; gre za sodelovalnost, zaupanje partnerju ter odločenost, da bosta partnerja ostala skupaj in medsebojne probleme konstruktivno reševala.

· Intimnost à je emocionalna komponenta, težnja po bližini partnerja, medsebojna povezanost, toplina, odkritost, vzajemna čustvena podpora itd. Predstavlja dimenzijo čustvene izmenjave in stopnjo samorazkrivanja med partnerjema Vključuje željo po dobrobiti drugega, doživljanje veselja, ko si s to osebo, to, da drugega ceniš, se nanj lahko zaneseš, se vzajemno razumeta, si delita lastnino, misli, čustva, sta en drugemu v čustveno oporo, je obstoj te osebe v tvojem življenju pomemben. Intimnost je skupna vsem ljubečim odnosom, ne nujno odnosom z romantičnim partnerjem, ampak tudi s starši, otroki, prijatelji istega ali nasprotnega spola itd. .

Glede na kombinacijo teh treh komponent loči različne vrste ljubezni (za razliko od ne-ljubezni, ki po Sternbergu ne vsebuje nobene od komponent in se nanaša na, na primer, odnose z znanci, bežne interakcije z ljudmi, npr. prodajalko v trgovini)

Sestavine

Tip odnosa, model

Opis

Vse tri dimenzije nizko izražene

Prazna ljubezen

Posameznik vztraja v partnerstvu zaradi praktičnih razlogov (npr. otrok, finančne ugodnosti). Pri takih parih obstaja velika verjetnost, da se ob pomembnih življenjskih dogodkih (npr. odselitev odraslih otrok od doma) razidejo.

Intimnost

Ugajanje / trdno prijateljstvo

Značilna je visoka stopnja razumevanja, bližine, podpore, naklonjenosti, medsebojnega zaupanja, navezanosti, topline. Strast in odločenost sta nizko izraženi, ni prepričanja, da bo odnos trajal do konca življenja. Taka ljubezen je ponavadi povezana z zadovoljevanjem čustvenih, ne pa tudi spolnih potreb ali želje po načrtovanju skupne prihodnosti.

Zavezanost, odločitev

Prazna ljubezen / odločen, da ljubi

Zavezanost brez strasti in intimne bližine, npr. pri razumsko sklenjenih porokah. Lahko se pojavi tudi v dolgotrajnih razmerjih, ko med partnerjema ni več strasti in sta tudi izgubila zanimanje en za drugega in nista več psihološko intimna.

Strast

Strastna ljubezen, obsedenost / ljubezen na prvi pogled

Močna telesna in spolna privlačnost, brez občutka intimne psihološke povezanosti ali predanosti, zavezanosti partnerju. Pogosto je povezana s fiziološkimi simptomi, kot so pospešen srčni utrip, povečano izločanje hormonov, erekcija in podobno. Običajno ne traja dolgo, saj se partnerja bodisi razideta ali pa se spremeni v drugo obliko ljubezni, npr. razvijeta se intimnost in predanost.

Strast + intimnost

Romantična ljubezen / poletna romanca

Telesna in čustvena privlačnost, občutek zbližanja, topline, razumevanja, »Romeo in Julija« ljubezen. Partnerja si nudita visoko mero čustvene opore in se telesno močno privlačita, vendar ne načrtujeta skupne prihodnosti

Intimnost + zavezanost

Tovariška ljubezen / stara zakonca

Dolgoročna zbližanost, zvestoba in navezanost, brez strasti, npr. npr. v dolgoletnem zakonu, ko strast mine, ali pa v dolgotrajnem, predanem prijateljstvu. Med partnerjema je veliko čustvene opore, si zaupata, sta sodelovalna, načrtujeta skupno prihodnost, telesna privlačnost med njima pa je nizka.

Strast + zavezanost

Nora ljubezen

Na podlagi telesne in spolne privlačnosti se partnerja zavežeta, ne da bi se zares čustveno zbližala; kljub začetni strastnosti navadno ni trajna. Primer je, ko se partnerja po nekaj tednih poznanstva poročita na podlagi strasti, ki jo čutita en do drugega, brez »stabilizatorja«, intimne povezanosti. Čeprav sta prepričana, da bosta vztrajala se navadno hitro razideta.

Strast + zavezanost + intimnost

Popolna ljubezen / idealna

V uravnoteženi ljubezni so vse tri dimenzije visoko izražene. Partnerja se v zadostni meri samorazkrivata, si nudita čustveno oporo, se spolno privlačita, sodelujeta pri reševanju medsebojnih konfliktov in načrtujeta skupno prihodnost. Hkratna čustvena, motivacijska (telesna in spolna) ter miselna predanost.

Po Sternbergu ni pomembno le, katere komponente se pojavljajo v odnosu, ampak kako močne in v kakšnem razmerju so (koliko je strasti, predanosti in intimnosti v odnosu v absolutnem smislu in koliko ene komponente v primerjavi z drugima dvema). Pomembno se mu zdi tudi, kako se ujema odnos z našo predstavo o idealni ljubezni. Pomembno je tudi, kako se ujemata predstavi obeh partnerjev o tem, kakšen je idealen ljubeč odnos in kakšen odnos imata.

Marsikoga tudi zanima, kako se te komponente ljubezni spreminjajo v času. Torej, če povem po domače, kako se »frišna« ljubezen med dvema 19-letnikoma razlikuje od zrele, dolgotrajne ljubezni para, ki je skupaj že 50 let. Sternberg meni, da imajo tri komponente različne poti razvoja skozi čas, zato naj bi se tudi odnosi s časom spreminjali. Intimnost in zavezanost/predanost naj bi skozi odnos naraščali. Strast naj bi se pojavila kmalu v odnosu, a tudi kmalu dosegla svoj vrh, nato pa upadla in se ustalila na neki ravni, nižji od maksimalne dosežene.

Malo sem opazovala Majo in Matjaža že od samega začetka dalje. Prešla sta že fazo, ko sta prevladovali strast in intimnost – ko sta bila brez prestanka skupaj; po telefonu sta govorila v isti sekundi, ko je njen avtobus odpeljal s postaje; ko sta bila kje skupaj skupaj, sta se objemala, ona mu je sedela v naročju… Tudi sicer je Maja stalno mislila le nanj: še ko sva se pogovarjali o ličilih, ga je stalno omenjala v pogovoru: Matjažu je pa to všeč, tole mu pa ni… Ah, Matjaž gor, Matjaž dol J Delila sta si hrano. Vse gre na pol. Čokolada – na pol. Lizika je dovolj ena. Pražen mandelj – vsak pol. Čeprav tole z mandlji sta nehala, ko je v stari Ljubljani otrok, ki je videl to »delitev«, začel jokat »Mamiii, un stric pa uni teti iz ust kradeeee!?!!!«

Za razliko od prej pa sta zdaj, se mi zdi, malo omilila svojo strast in dodala nekaj predanosti… Prva evforija se je končala, začele prve zaznave ne-skladnosti. Zdaj vesta marsikaj en o drugem, marsikaj, kar kdo drug ne ve; zaupata si in en drugemu predstavljata neko varno zavetišče. Matjaž ne pride več na zmenek s 38,6 stopinjami vročine, samo da ji pokaže, da zelo močan moški je (čeprav ni in potem podaljša bolezen za en teden, bumbar). Tudi Maja je prešla fazo, da se predstavlja kot popolna punca – ne čuti več divje potrebe, da se do popolnosti naliči, preden pride Matjaž k njej gledat film (v prvem mesecu pa mu ni odprla vrat, dokler make-up ni bil dokončan, ker »kaj si bo pa mislil, če me vidi v trenirki in še brez maskare«). Znata izbrati pravo darilo en za drugega in natančno vesta, kaj koga res prizadane. Načrtujeta skupno prihodnost? Ja… tudi to, ampak ne ravno poroke. Sta pa že kupila letalske karte za potovanje avgusta. Sklepam, da nameravata ostati skupaj vsaj do takrat, a J tudi to je načrtovanje skupne prihodnosti! J

Vir:

Sternberg, R. J. (1986). Triangular Theory of Love. Psychological Review 93 (2), str. 119 - 135.