Mirno morje!!!

Uf, z Majo se že kar dolgo nisva javili na temle najinem blogu. Zakaj? Ker je pomlad – sonček in izleti na morje in po hribih in kavice in kosila in kolo in rolanje in sprehodi in vse ostalo, kar počneš kjerkoli drugje, ko pred računalnikom. Če pa že, pa sva izkoristili čas v svojih študentskih sobah za – študij, seveda! Kakopak J

Poleg tega je Maja itak zaposlena z Matjažem – raje skupaj kaj počneta kot pišeta o tem, kaj sta / bi / bosta počela J

Jaz pa… veliko lažje 'pametujem', če imam za izhodišče kako njuno težavico ali problemček, kot pa to, da sta noro srečna. To je tudi sicer bil očitek psihologiji – da se ukvarja samo s problemi, patologijo, boleznimi in zanemarja pozitivne vidike. Ni pomembno le, kaj doprinese k boleznim, motnjam in težavam, ampak je smiselno preučevati tudi, kaj prispeva k sreči, zadovoljstvu, zanosu, blagostanju, kreativnosti, optimizmu, ljubezni, modrosti… Baje je razmerje znanstvenih člankov, v katerih obravnavajo negativne plati življenja, proti tistim, ki obravnavajo pozitivne aspekte, kar 17 proti 1. Seveda razne motnje, bolezni in težave prej »padejo v oči« kot nekdo, ki ni samomorilen, depresiven, odvisen ali halucinira. Vseeno pa se mi zdi fino, da se kdo trudi ugotoviti tudi to, kaj loči tiste, ki so »kar ok« od tistih, ki so srečni, polni življenja in navdušenja. No, pa sem predstavila pozitivno psihologijo. Tole seveda ni moja pogruntavščina, samo omenjam jo, ker sem se končno začela zavedati negativne pristranosti pri pisanju o odnosih. Se bom v prihodnje trudila, da bi pisala o pozitivnih zadevah, ok?

Za danes pa samo še tole… zadovoljstvo. Kdaj smo zadovoljni z nekim odnosom? Zakaj je to pomembno? Tule ne bomo odkrivali tople vode. Če sta partnerja z odnosom zadovoljna, v njem vztrajata in se zanj trudita. Če nista, pač ne in odnos (zveza) počasi (ali pa hitro) razpade.

Obstaja neka teorija zadovoljstva z zvezo: partnerja sta zadovoljna takrat, ko od zveze dobita več, kot pričakujeta. Zadovoljstvo se torej poveča, kadar so pričakovanja nizka (recimo, če je moja pozicija »samo, da me ne tepe«, bom zadovoljna tudi v zvezi z nekom, ki mi ne posveča prav dosti pozornosti) ali pa kadar od odnosa res veliko dobiš (in ne, ni mišljeno z materialnega vidika – pač karkoli, kar pozitivnega ti zveza nudi, varnost, ljubezen, sprejetost, razumevanje, zabavo,…). Seveda ljudje ne čakajo pasivno, kdaj se bo v zvezi zgodilo kaj pozitivnega, ampak aktivno iščejo situacije, ki bi prispevale k zadovoljstvu, kar se začne že zelo zgodaj v odnosu – kaj bi lahko počela skupaj, da bi nama bilo fino? Počasi odkrivata, kaj jima ustreza in kaj ne – situacije, ki ustrezajo njunim skupnim interesom, postajajo stalnica, navada. Tistim aktivnostim, ki ne ustrezajo obema, se izogibata oz. osmislita, zakaj je ta aktivnost vredna skupnega interesa. Nekateri pari se prav 'sinhronizirajo' z vedenji, ki vodijo v dobre izide in nadaljevanje odnosa; orientacijo »kaj je dobro zame« zamenja orientacija »kaj je dobro za naju, najin odnos«. K temu spada tudi občutek, da so ovire v odnosu (npr. konflikti, nesporazumi) kratkotrajne, ne zelo pomembne in premostljive in da je kljub temu vse med partnerjema dobro. Zaradi takega zavedanja in temu ustrezajočega vedenja je zveza še trdnejša in bo bolj verjetno trajala dlje.

Zakaj to pišem? Ker je Maja zadnjič nekaj sopihala, da z Matjažem samo ležita na kavču. Hmmm… očitno vama to paše, trapica! Kljub temu pa razumem, da jima poležavanje že počasi preseda. Če se v Maji nabira nezadovoljstvo, je potrebno nekaj naredit. Prav gotovo ne bo znižala svojih pričakovanj, to je jasno… kaj torej storiti? Aktivno delati na tem, da od odnosa dobiš več!

Arriaga, X. B. (2001). The ups and downs of dating: fluctuations in satisfaction in newly formed romantic relationships. Journal of personality and social psyhology. 80 (1), str. 754-765