nedelja, 23. januar 2011

PSIHO-logija in PSIHO-logi :-)

Tale blog je sicer namenjen preučevanju Majinih ljubezenskih štorij, ampak zdajle ga bom izkoristila zase. Zakaj? Ker imam občutek, da moram. Zakaj? Hja… v veselem decembrskem prazničnem obdobju je bilo vsepovsod polno zabav. Posledično tudi mnogo novih ljudi. Spoznavni pogovori običajno potekajo precej podobno… »Živjo, jaz sem ta pa ta, prijatelj/ica, sošolec/sošolka, brat/sestra od tega in tega… Ja, super zabava… A si videl/a unega modela, ki oblečen v boksarce in jelenove rožičke pleše na šanku?!?!... Študiram to in to…«. In ko jaz izrečem »psihologija«, se največkrat odvije eden od naslednjih scenarijev: oseba poleg mene zavije z očmi, se malce odmakne, zahihita in izreče čudežni stavek »pol pa bolš, da nič več ne povem, da me ne boš preveč analizirala, ojoj, zdaj pa itak že veš vse o meni, no, hm, zdaj pa moram iti, hehe, no… lep večer!« ali pa »o, super, veš, imam eno prijateljico, k se ji dogaja to in to in ne ve, kaj naj naredi, a veš, gotovo se ti to ne zdi čudno, a ne, no, kaj pa naj naredi, ha?«. Ena od možnosti je tudi, da te oseba pogleda s pomilovanjem, te poboža po glavi in zašepeta: »aha, ja, saj vem, psihologijo študirate sami taki, ki imate grozno veliko težav sami s sabo… povej, kako ti lahko pomagam?« ali pa »UUU, mega, vi se ukvarjate s samimi norci!!! Daj povej kaj zanimivega!« »A veš, jaz sem tut hotel/a to študirati, ampak…«. Kapljo čez rob je zadnjič v blogu prelil Matjaž, citiram: »Ti psihologi bi se samo pogovarjali…«. Ja. Ker delo psihologa zajema samo to, da sedi in posluša in mrma mhm, mhmmmm, ahaaaa. Seveda. Niti slučajno!!!

No, saj priznam, nekateri mojo smer študija sprejmejo tudi čisto normalno ali pa se jim zdi celo zelo zanimiva (pa ne zaradi »norcev«!), ampak v tem blogu bi pač rada razčistila nekaj pogostih zmot glede psihologov in psihologije. Torej…

à Ne beremo misli. Prav zares ne. Ne vem, kaj razmišlja neznanec poleg mene in me, čisto iskreno, tudi ne zanima. Če že, morda malce boljše opazujemo. Reees ne vem o tebi ničesar, česar mi ne poveš. Če te z opazko »ej, a ti je tale moja kolegica všeč« zadanem v živo, to ni zato, ker ti berem (nespodobne?) misli, ampak ker VIDIM, kako se začneš slinit, ko pride zraven.

à Ne analiziram vsake besede, ki jo izrečeš. To, da si se dopoldne skregal z mamo, mi ne pove nič o tvojem otroštvu. To, da imaš rad čokoladni sladoled in ne maraš gob, mi ne pove NIČESAR o tvoji osebnosti. Več kot to – sploh ne razmišljam o tem! Pa tudi če bi, se zavedam, da v enem neformalnem pogovoru ne morem speljati celotne diagnostike. In je tudi nočem. In ne smem. Etični kodeks – ja, res ga imamo (poglej tu: http://www2.arnes.si/~dpsih/zakonodaja.htm)! Poleg tega, a resnično misliš, da se mi da z vsako osebo ukvarjati tako podrobno?

à Ne, ne bom reševala tvojih težav ali težav tvoje prijateljice, ker ne poznam ne tebe, ne nje (in rahlo sumim, da itak govoriš o sebi), pa še na zabavi smo. Seveda mi ni vseeno, da se na smrt boji kakadujev, ampak se bom s tem ukvarjala v svojem delovnem času (če so fobije sploh moje delovno področje – sicer pa lahko predlagam drugega strokovnjaka). Ne vem, zakaj ljudem ne pade na pamet, da bi na zabavi kolegico frizerko prosili za striženje, kolega, študenta stomatologije, pa za pregled zob.

à Ne ukvarjamo se z »norci«. Področja, s katerimi se psihologi ukvarjajo, so zelo raznolika: delamo lahko z otroki, mladostniki, odraslimi, starostniki; delamo lahko preventivno, diagnostično, terapevtsko; v šolah kot svetovalni delavci ali učitelji, v zdravstvenih ustanovah, kot so zdravstveni domovi, klinični centri, pediatričnih klinikah; v svetovalnicah; v podjetjih na različnih delovnih mestih, npr. v kadrovskih službah, celo v zaporu, če naštejem le najbolj pogoste. Seveda se na določenih delovnih mestih ukvarjamo tudi s hudimi patologijami – ne pa na vseh!

à Mnogo ljudi tudi meni, da bi si morali pri težavah, ki jih lahko rešuješ s psihologom, pomagati sami. Da je obisk pri psihologu znak šibkosti, nesposobnosti. Tega res ne razumem – zakaj to velja ravno za psihologa? Če si zlomiš nogo, greš na urgenco, da te »porihtajo«. Ne vem, komu bi na pamet padlo, da bi si jo skušal naravnati in si narediti mavec. Če se ti pokvari avto, greš k mehaniku. Ker on zna avto popravit, ker se je za to izobraževal. Zakaj, za vraga, se torej ne oglasiš pri psihologu, če imaš težavo, za katero se je izobraževal on? Zato pa obstajamo, ali ne? Tako kot ne čakaš, da se bo noga zacelila sama in avto čudežno popravil, tudi nima smisla čakati, da bo tvoj strah pred kakaduji minil ali da se bo depresivno razpoloženje čudežno spreobrnilo v popolno srečo.

à Nekateri trdijo celo, da smo hudobni. Ker bojda kličemo ljudi idioti, imbecili. Ampak pozor! Terminologija se je spremenila. Zdaj gre za blago, zmerno, težko motnjo v duševnem razvoju. Predvsem bi pa rada poudarila, da idiot in podobne besede v svoji osnovi niso bile žaljivke, ampak strokovni termini! Šele ko jih je javnost začela uporabljati kot žaljivke, so dobile negativno konotacijo in tudi to je prispevalo k menjavi termina. Lahko se zgodi, da se začnejo ljudje delati norca iz besede »pljučnica« in se žaliti z izpeljankami »ti si pa en pljučničar, muahahaha«, pa še to postane žaljivka. Kdo ve, kaj bo J

à "Ne vsega gledat s psihološkega stališča!" Poklicna deformacija. Včasih kakšna moja prijateljica od mene pričakuje, da ji samo pritrdim, da je »ta pa ta« grozna oseba, jaz pa rečem, da ni nujno ona grozna, da je slabo le to, kar je naredila. Ali pa me kdo vpraša, kaj naj naredi, jaz pa začnem s »kaj pa ti misliš, da bi morala naredit? Kakšni so plusi in minusi vseh možnosti?« in potem seveda dobim nazaj samo besen »Povej mi samo JA ali NE, a je tako težko, hudiča!!!«

à "Ti, k si psiholog/inja, seveda drugače misliš, ampak poskusi pogledat čist tko na to..." ... à Ja, ok, lahko tako pogledam, ampak če gledam iz istega vidika, potem ti ne bom povedala čisto nič novega, ali ne? Ne gre za to, da ima kdo prav ali narobe; mi smo trenirani, da pogledamo na zadeve s tega vidika. Tako kot bo nekdo z medicinsko podlago pogledal iz svojega in geograf s svojega. Morda imamo res drugačen pogled na kaj, ampak ravno zato smo koristni… ne vem točno, od kje sem to pobrala, ampak: »Če vsi mislijo isto, nihče ne misli dovolj intenzivno« J

à Potem so tu tisti, ki trdijo, da je psihologija itak samoumevna, da vsak razume te stvari, ker so logične, in da jih mi samo malo zavijemo v celofan, dodamo kakšno tujko in se gremo znanost PROTI tistim, ki me, ko povem, kaj delamo na faksu, gledajo, kot da govorim kitajsko, in trdijo, da so naša znanja neuporabna à sploh ne vem, kaj naj porečem na to J Ja, ukvarjamo se tudi z vsakodnevnimi rečmi, kot so čustva in motivacija in učenje in osebnost. Pa z malo manj znanimi, kot so bazalni gangliji, faktorska analiza, separacijska anksioznost in intakten ego.

Ni vse, s čimer se ukvarjamo, samoumevno in logično. Marsikaj, kar velja za splošno znano dejstvo, se je v raziskavah izkazalo kot napačno. Tako so na primer ugotovili, da več, kot je ljudi okoli ponesrečenca, manjša je verjetnost, da mu bo kdo pomagal – fenomen, imenovan »razpršena odgovornost«. Pa še mnogo takih zadev je.

à Mnogokrat slišiš od ljudi, ki delajo z ljudmi - od poštarjev, taksistov, voznikov avtobusov, frizerjev, prodajalcev, natakarjev - da morajo biti tud oni vsaj en malček psihologa pr svojem delu. Seveda, vsak od nas zna bolj ali manj poslušat, pa kaj opazit, pa vprašat, pa kaj svetovat; prepoznat želje in motive, čeprav niso eksplicitno izraženi. Tisti, ki jim to kar gre, pač delajo z ljudmi, tisti, ki ne, pa ne J Nekaj znanja s področja pa me še ne naredi strokovnjaka… Znam si povit prst, v katerega sem se vrezala, pa se še nimam za zdravnico; znam vzet tableto in sirup, pa še nisem farmacevtka, hudiča, znam si tudi odrezati zrezek iz kosa mesa, pa še nisem mesar!

à »Ti boš itak psiholog/inja, boš že ti ugotovil/a, kako me motivirat…« Bistvo dela psihologa ni, da popravi, servisira ljudi, ampak da pomaga posamezniku, da sam pride do rešitve svojega problema. Nimamo čudežnih besed, praškov, nalog, postopkov, ki bi v sekundi dvajset rešili problem nekoga, lahko pa posamezniku pomagamo drugače pogledati na problem, ki ga ima, ga spraviti iz začaranega kroga neuspešnih načinov reševanja, itd itd. ne spreminjamo ljudi ampak jim pomagamo, da odkrijejo, izboljšajo svoje sposobnosti in znanja.

à »Psihologijo gredo študirat tisti, ki bi radi rešili svoje težave. Kako naj nekdo s toliko težavami dela z drugimi?!?!?!?« Ah, ja… tudi psihologi so samo ljudje. In tako kot vsi imamo tudi mi kdaj kake težave. Tudi mi se s kom ne razumemo, česa bojimo, se nam kdaj kaj ne da. Tako kot tudi zdravniki kdaj zbolijo (pa jim nihče ne očita, da so študirali medicino zato, da bi zdravili sebe!), tudi psihologi niso imuni na bolezni, motnje in težave. Vse to je čisto normalen del življenja, ni tako? Verjetno zaradi svojih »problemov« še lažje razumemo težave svojih stran, klientov, obravnavancev (kakorkoli jim pač rečemo). Kako naj se z nekom pogovarjam o njegovem strahu, če sploh ne vem, kaj je to?

Kar se pa kompetentnega dela z drugimi tiče, pa še to. Večinoma je za opravljanje psihoterapevtskega dela potrebna poleg večletnega izobraževanja tudi osebna izkušnja – da bodoči terapevt dobi vpogled v svoje morebitne težave in jih predela, da ne ovirajo njegovega dela. Seveda pa to ne velja za psihologe na vseh delovnih mestih.

OK, zdaj sem obdelala nekatera mnenja… seveda pa ostanejo še konkretne slabe izkušnje s psihologi. Veste kaj… v vsakem poklicu se najdejo taki, ki ga opravljajo dobro in taki, ki ga ne opravljajo tako dobro. Seveda se slabe trdneje zapišejo, ljudje si jih zapomnijo in jih tudi delijo z drugimi. »Tam imajo slabo kavo in tečnega natakarja«, »ta zdravnica me je poslala ven z receptom, ne da bi me sploh poslušala do konca!«, »knjižničarka v tej in tej knjižnici grdo gleda«. Konec koncev se nam zdi, da so nam dolžni nuditi kvalitetno uslugo, zakaj bi torej poudarjali, da je bilo nekaj OK – saj vendar mora biti. V primeru psihologa je običajno poleg tega še tisti strah pred stigmo, ta je nor, če rabi psihologa, pa se ljudje sploh ne upajo povedat, da so poiskali pomoč in bili z njo celo zadovoljni J čeprav marsikdo je. Kar verjemite J

Ok, spodaj pa nekaj, kar mene osebno vedno spravi v smeh … ker sem pač (bodoča) psihologinja. Čudna pa to J kakorkoli, gre za slikovit prikaz faz žalovanja J

http://www.youtube.com/watch?v=1spa_ASeHc0

7 komentarjev:

  1. Sej a ni teorija gravitacije čist LOGIČNA?! Mislm, to pa ja vsak norc ve, da če vržeš jabuk v zrak, ti bo slejkoprej padu na glavo?!

    OdgovoriIzbriši
  2. No, teorija gravitacije nekako ni psihološka... :) ne razumem čisto poante komentarja :) mimogrede pa... kaj pa, če vržeš jabolko v zrak v breztežnostnem prostoru?

    OdgovoriIzbriši
  3. Ja, to je fizika, ki je znanost, ne pa taka šalabajzerska psihologija, kjer je vse logično ... :P

    OdgovoriIzbriši
  4. Ob taki bogati artikulaciji, se vidi, da si pravi višek inteligence:) Po vsej verjetnosti sam/a nimaš narejene niti srednje šole ali pa si faliran/a študent/ka, ki pač pljuva po vsem, kar sam/a ne more doumeti. Pojdi torej nazaj k svoji "znanosti"...pa pazi se gravitacije pa teh jabuk :)

    OdgovoriIzbriši
  5. Psihologi ne moremo popravit stvari kot mehaniki.Lahko poslusamo in damo kaksno idejo, spremembe pa lahko doseže le človek sam. Saj si kasneje tudi sama to napisala. Napaka v mišljenju ljudi je ta, da je psiholog nekdo, h kateremu grep, ko se ti kaj pokvari. S psihologijo bi se moral ukvarjati (oz. k psihologu hoditi) vsak, da se nauči tako spopadanja s stresom kot morda na prvi pogled banalnih stvari kot je učenje. Da spozna samega sebe. Preventivno. V Ameriki je predsodek psihologa/terapevta kot zdravnika že precej bolj odpravljen, Slovenci pa niti približno še nismo tam.

    Meni se kot psihologinji zdi, da velikokrat raziskavam manjka več praktičnega mišljenja. In psihologom na žalost vse preveč pogosto manjka zdrava pamet in občutek za ljudi ter intuicija, ki nam jo s teorijo pridno izbijajo iz sistema, še tisti majhen drobec, ki nam je še ostal v tem modernem informacijskem svetu. Ljudi ne moremo obravnavati kot spremenljivke, pa če nam Bucik to še tako očarljivo zagotavlja. Dobimo lahko neke zelo splošne tendence gibanja ljudi, ampak kaj dosti si s tem praktično ne moremo pomagati - kaj, konekomu na cesti nihče ne pomaga, bo psiholog začel predavati, kako zanimiv pojav je to? Mislim, da lahko nekdo, zaposlen v določeni stroki, z določeno mero občutka za ljudi in izkušnje v doloceni situaciji, opravi delo psihologa bolje kot psiholog sam.

    Je pa logično, da se kot psiholog (ob študiju, ko spoznavaš material)na prvem mestu ukvarjaš sam s sabo, se zato pri sebi začneš zavedati nekaterih stvari in seveda pride tudi do problemov. Ki pa jih ima marsikdo, pa se tega ne zaveda. Ja, kot zdravniki gotovopri sebi hitreje opazijo simptome in začnejo jemati tablete, pa jim tega nihče ne očita.

    OdgovoriIzbriši
  6. Brez verbalnega obračunavanja in prehitrega sklepanja o doseženi stopnji izobrazbe, prosim!

    Hvala vsem za mnenja in komentarje; z izmenjavo mnenj lahko vsi veliko pridobimo!

    OdgovoriIzbriši
  7. Hecno. Jaz sem bila pa 100% prepričana, da je oseba, ki je napisala prvi komentar, psihologinja in podaja sarkastično opazko o ljudeh, ki trdijo, da je v psihologiji tako in tako vse logično. To je storila pač tako, da je potegnila vzporednico s fiziko, ki je bojda najtrša znanost, kar jih imamo, in ki bi ji deloma ravno tako kot psihologiji lahko očitali očitnost in logičnost njenih osnovnih teorij, kot je na primer ta o gravitaciji.
    Tako, na abstraktnem nivoju sklepanja, se mi zdi komentar dotične osebe pravzaprav zelo na mestu in duhovito umeščen v kontekst.
    Četrti komentar pa tako pade na konkretni nivo razumevanja izjave brez zaznave sarkazma in morebitnega oponašanja stila izjav, ki jih slišimo o psihologih, in poleg tega žali osebo, ki ne glede na končano stopnjo izobrazbe očitno dosega abstrakni nivo mišljenja in najde skupne točke med psihologijo na eni in fiziko na drugi strani in tako na posrečen način zavrača argument "logičnosti" kot opredelitve (ne)znanosti.

    OdgovoriIzbriši