ponedeljek, 03. januar 2011

LJUBOSUMJE

Ljubosumje. Po SSKJ gre za »bojazen koga, da bi izgubil ljubezen, naklonjenost kake osebe«. Poleg tega je ljubosumje nekaj, kar je v polnem razmahu zadnjič doživela Maja, ko je videla Matjaža plesati z neko kolegico. Verjetno ste prebrali tako njen besni blog, kot tudi njegovega, kjer je on »incident« samo bežno omenil… medtem ko ga je moja draga Maja napihnila do konca. Seveda je pisala jezna. Saj vidite, kaj vse je vrgla ven iz sebe – še tiste presnete klobase mu je očitala! Ko je takole »razkurjena«, veliko pove. Potem ji je pa za veliko reči žal. Pa saj se je to že tudi vam zgodilo, ne? Kakorkoli… se je že pomirila. V tej kombinaciji praznikov in sveže ljubezni ne more biti dolgo jezna. Najprej sva zadevo predebatirali midve, potem pa sem ji rekla, naj pokliče Matjaža in naj mu pove, zakaj je bila zadnjih nekaj dni taka tečnoba. Kaj in kako sta zadevo rešila, bosta povedala že sama. Jaz pa bi se v tem blogu rada posvetila ljubosumju z malce bolj strokovnega vidika …

Kolikor spremljam »ljudske modrosti«, sta med ljudmi najbolj izrazita dva odnosa do ljubosumja. Nekateri menijo, da je biti ljubosumen znak negotovosti vase ter nezaupanja do partnerja in da je ljubosumnost popolnoma negativna in nefunkcionalna stvar, ki razdira odnose. Če torej nekomu zaupaš, te ne sme niti za sekundo prešiniti dvom, ko tvojega partnerja celo noč ni domov, zjutraj pa pride s šminko, razmazano po ovratniku. Vem, klišejska filmska scena. Pa vseeno – kaj bi začutili, če se to zgodi? Na internetu lahko najdemo mnogo »strokovnjakov«, zdravilcev, energetikov in podobnih, ki se ukvarjajo s pomočjo ljudem, da zaživijo »srečno brez ljubosumja«. Spet drugi menijo, da je ravno ljubosumje znak, da ti je mar za nekoga, da imaš to osebo rad ter da je ljubosumje v premem sorazmerju z ljubeznijo – torej, bolj kot te imam rad, bolj ljubosumen sem. Seveda ne bom ljubosumna, če mi je za osebo čisto vseeno. Če vidim natakarja iz lokala poleg faksa, ko se poljublja z neko deklino, pač ne bom ljubosumna, ker ni moj partner in si tega niti ne želim! Vseeno pa – v premem sorazmerju? Če te imam zelo zelo zeloooo rad, te ne bom niti spustil iz hiše, da nimaš niti priložnosti srečati koga? Malo noro, ha?

Obe varianti se mi torej zdita precej skrajni. Seveda me bo prevzelo ljubosumje, če od prijateljice slišim, da se je moj fant divje poljubljal z drugo žensko, to vendar ni neupravičeno nezaupanje ali moja negotovost! Po drugi strani pa mu lahko tudi dovolj zaupam, da vem, da kava s prijateljico še ne pomeni, da me zapušča – to, da ob tem ne naredim scene, pa ne pomeni, da ga v resnici nimam rada. But that's just me… Kako pa na ljubosumje gledajo strokovnjaki?

Zoran Milivojević, znan psihoterapevt, ljubosumnost opredeljuje kot vrsto strahu pred tem, da bo ljubljena oseba svojo ljubezen usmerila k nekomu tretjemu. Čutimo ga (ta strah), ko verjamemo, da obstaja neka tretja oseba. Beseda »verjamemo« v prejšnjem stavku se nanaša na dve možnosti - lahko VEM, da nekdo tretji obstaja, ali pa si jo DOMIŠLJAM. V primeru – »Maja znori, ker Matjaž pleše z drugo« je torej šlo za to, da se je Maja ustrašila, da bo Matjaž preusmeril svojo ljubezen k tej drugi ženski. Ljubosumje je kompleksna reakcija na zaznano grožnjo pomembnemu odnosu – grožnja pa je torej lahko realna ali namišljena. Ljubosumje se kaže prek čustev (Majina strah in jeza, tudi jeza nase, ker »je naivna«), misli (»Edino nase se lahko zanesem!«), fizičnih simptomov (lahko bi se začela potiti, tresti,…) in vedenja (Maja je ignorirala Matjaža) in služi kot motivacijski faktor za vedenje, usmerjeno v odvrnitev oziroma onemogočenje te grožnje. Ljubosumje po Milivojeviću je ustrezen čustveni odziv, ko neka tretja oseba res obstaja, ko je reakcija na to socialno ustrezna in ko pripelje do ohranitve odnosa.

Antropologi so na podlagi študij ljubosumja v različnih kulturah odkrili, da se ljubosumnost pojavlja povsod, saj ni znane kulture, kjer ljubosumje ne bi obstajalo – obstaja namreč tudi v kulturah, kjer je obravnavano kot nezaželeno in sramotno, zato predvidevajo, da je ljubosumje univerzalno, je pa v različnih kulturah različno izraženo.

Medtem ko so komponente ljubosumja in intenzivnost doživljanja različne, je ljubosumje samo rezultat interakcije med dispozicijo za ljubosumje in dogodkom, ki ljubosumje sproži. Dispozicije za ljubosumje naj bi bile odvisne od kulture, v kateri živimo, družinskega okolja, preteklih izkušenj z razmerji. Osebe z visoko dispozicijo so lahko ljubosumne že ob najmanjšem partnerjevem pogledu na privlačnega neznanca, za večino ljudi pa je potreben resnejši dogodek za ljubosumje, npr. odkritje varanja itd.

Kot sem že omenila zgoraj, tudi raziskovalci opažajo, da v javnosti obstaja mnenje, da je ljubosumje povezano z nizkim samospoštovanjem. Dejansko, pravi eden od avtorjev, je lahko oseba na splošno visoko samozavestna, a je negotova in ranljiva na enem področju, npr. kar se tiče zvez, ali pa je ljubosumna, če je pomembna zveza resno ogrožena. Meni tudi, da je bolj verjetno, da ljubosumje sproži nizko samozavest in ne obratno. Torej: ko doživimo ljubosumje, to načne našo samozavest. Včasih so psihologi kakršnokoli ljubosumnost razlagali kot patologijo, sklicujoč se na zgodnja Freudova dela, ki so temeljila na psihoanalitičnih interpretacijah. Danes je pogled na ljubosumnost drugačen, saj je ljubosumje naravna reakcija na grožnjo pomembnemu odnosu.

Ljudje se z občutki ljubosumja soočamo različno. Sandi Kofol je na predavanju v okviru projekta Kako si? 2010 povedal nekaj o tem, in zdaj povzemam njegove ideje. Nekatere prevzame sovraštvo, postanejo destruktivni in poskušajo partnerja na razne načine prizadeti (npr. s tem, da ga prevarajo še sami) – kar je v bistvu trapast princip, saj na ta način res težko dosežemo, da bi se partner (če realen razlog za naše ljubosumje, torej nekaj tretja oseba, sploh obstaja!) vrnil k nam! Nekateri se razjezijo in »napadejo« - zahtevajo od partnerja, da ga neha »srat« z drugimi. Nekateri se v svoji žalosti umaknejo in nekako »stavijo« na to, da bo on/a videl/a, da nas je prizadel/a in se bo sočutno vrnil/a nazaj. Spet četrta varianta pa je, da prevlada strah in storimo vse, da bi partnerju spet oz. še vedno ugajali, da ne ni odšel: tako se ona začne še bolj urejati, še manj jesti, več telovaditi, več kuhati, on pa kupovat darila in vozit na večerje. Ja, seveda, malce karikiram.

Kakorkoli… verjetno je najbolj smiselno najprej ugotoviti (preden se spraviš ob živce in v glavi splaniraš ločitev), če je »grožnja« odnosu sploh realna, torej če neka tretja oseba dejansko ogroža nek odnos. Maja je zelo burno odreagirala na nekaj, kar bi kdo, ki ni čustveno vpleten, zaznal kot samo ples dveh prijateljev. Verjamem, da Matjaž (kolikor sem prebrala v njegovem blogu) plesa s prijateljico ni dojemal kot nekaj, kar bi lahko bilo v konfliktu s tem, da je Majin fant. Zdi se mi tudi, da Majinega ljubosumja ni dojel, ker tisto prijateljico res dojema kot samo prijateljico in ne potencialno partnerko. Saj veste, kaj mislim, a ne…? Ali ne?

Ni komentarjev:

Objavite komentar