Zatreskan sem vate kot raketa ali This crazy little thing called love

(http://www.mojvideo.com/video-pop-design-zatreskan-sem-vate-kot-raketa/f266557014c55f42cb61

ali http://www.youtube.com/watch?v=sBByNVP88XY&ob=av2e)

Ah, ta Maja… Zadnjič je nekje brala članek o tem, da je občutek zaljubljenosti povezan z raznimi kemičnimi substancami, ki se sproščajo v možganih, zdaj pa je prepričana, da je zaljubiti se nekaj najhujšega, kar se ti lahko zgodi v življenju. Iz njenega ogorčenega monologa ob najini zadnji kavi sem si zapomnila nekaj izsekov… »zaljubljenost je samo kemija… bla bla bla… hormoni v našem nič hudega slutečem telesu… bla bla bla… vsi nori… bla bla… skačemo okoli z »rožnatimi očali« in mislimo, da je naš partner najlepši, najboljši, najpametnejši,... v celem osončju!... bla bla… hormoni se umirijo in izgubimo »očala« in ugotovimo, da je partner povprečen tip, s katerim nimamo praktično nič skupnega!!! Narava nas prav grdo nateguje!!!«

Ok, priznam, vmes dejansko ni govorila »bla bla«, to sem jaz dodala, ker se ne spomnim vsega vmes :-D Kakorkoli, najbolj zabavno pri vsem tem je, da je ubogo revše od tistega zmenka z Matjažem kar malo v oblakih. Seveda si tega noče priznati, čeprav jo občasno zalotim, da strmi v prazno s trapastim nasmeškom na obrazu in zardeva, ko zasliši ime »Matjaž« - še posebej je to očitno pri večernih novicah :-) . Kako zabavno jo je opazovat! Komaj čakam, da bo ugotovila, da je zatrapana – potem bo šele panika :)

Ja, dobro, no, priznam tudi to, da ima po svoje prav. Biti zaljubljen se ne konča vedno pravljično. Verjetno smo že vsi bili v fazi, ko je bil on tisti REEEES pravi za nas, tokrat pa čisto zares; nekaj se je zgodilo, kot ena čarovnija, bil je popoln in sploh fantastičen - pa tudi, če kaj na njem ni bilo čisto v skladu z našimi idejami, to ni bil problem, ker:

a) to sploh ni tako zelo narobe (kje pa je problem, če ima dolge lase?)

b) se ne bo ponavljalo (mene že ne bo varal, pa čeprav se je z mano začel dobivat, še preden je končal z bivšo in je varal tudi vse prejšnje)

c) se človeka da spremenit (saj bo nehal kadit, zagotovo!)

d) se zdi prav prikupno in očarljivo (moj 27 letni fant nima izpita za avto, zato ga moram jaz vozit naokoli, a ni to luštno, skupaj preživljava ogromno kvalitetnega časa, hehe)

… pa še marsikaj drugega.

Potem pa kar naenkrat – BUM!!! Njegovi ogabni dolgi lasje, ki si jih ne umiva dovolj pogosto, konstantno smrdijo po njegovih ogabnih cigaretah, zato mi smrdi tudi avto, v katerem preživiva tri četrt skupnega časa, ker nikamor ne more (no, se mu ne da, če smo iskreni) iti sam, poleg tega pa me zdaj žre, da če je varal vse prejšnje, kdaj bo začel še mene, če me ne že, pa sploh, kakšen človek sploh vara čisto vse ženske, ki jih je kdajkoli imel?!?

Kaj za vraga se je zgodilo? Se je on spremenil? Sem je spremenila ona? Oba? Ali se samo drugače vidita? In če ja… zakaj?

Dobro, no… saj veste, kaj bi rada povedala, kajne? Še vedno pa vam verjetno ni jasno, kaj imajo zdaj tukaj vmes kemične substance v možganih, kajne? Nismo še tam… gremo po daljši poti :-)

ZAKAJ SE SPLOH ZALJUBIMO? - EVOLUCIJSKI & BIOLOŠKI POGLED

Našla sem en fajn članek večinoma italijanskih znanstvenikov (Marazziti in sodelavci, 2006), v katerem so se ukvarjali z zaljubljenostjo. Članek začnejo z zanimivo mislijo, ki gre nekako takole: »Ljudje se soočamo s paradoksom, ki je tesno povezan z obstankom vrste: privlačijo nas, dvorijo nam in razmnožujemo se z genetsko nepovezanimi posamezniki, ki bi se jim sicer nagonsko izogibali. Romantična navezanost je psihološka strategija, ki nam pomaga, da premagamo strah pred novostjo in s popolnim neznancem ustvarimo tesno in trajno vez in v takem okolju ustvarjamo potomce. Hkrati smo nagrajeni z zadovoljstvom in ugodjem, ki sta povezana z nekaterimi kemijskimi substancami…«. Če povem po domače: spoznavat nove ljudi je tvegano, ker nikoli ne veš, kaj ti bo kdo naredil – če hočeš izvedeti, kaj bo, jih moraš spoznat, kar narediš tako, da se družiš z njimi, česar ne moreš narediti, ker so neznanci lahko – pa smo spet tam: nevarni. Začaran krog torej. Naša draga mati narava si je zato izmislila super občutke zaljubljenosti, da nam je med tem spoznavanjem fino (večinoma). Je to razumljivo? Je tudi smiselno? Meni se zdi, da je… Seveda ne v determinističnem smislu, da ko si enkrat zaljubljen, je pa cela zadeva zaključena in scenarij »hodiva – se poročiva – imava otroke – do konca svojih dni« zapisan.

Če pogledamo zadevo še iz druge smeri: z evolucijskega vidika (poudarjam: iz tega vidika, jih je pa še mnogo!) je seks samo način, kako priti do potomcev, širiti svoje gene in ohraniti vrsto. Užitek, ki ga ob seksu doživimo, je evolucijski mehanizem, ki nas motivira, da se spolno udejstvujemo čim bolj pogosto. Ljubezen pa je mehanizem, ki nam pomaga, da usmerimo pozornost na enega (potencialnega) kandidata z namenom, da z njim redno seksamo. Ker so človeški mladiči zmožni samostojnega preživetja šele zelo pozno, naj bi se človeška vrsta razvila tako, da smo motivirani za vzpostavljanje dolgotrajnejših partnerskih vez, v katerih skrbimo za preživetje potomcev (Franken, 2007). Vzpostavitev trajne zveze pa ima svoj začetek običajno v zaljubljenosti, seveda :)

Ok, pa smo prišli do kemije. Kako? Zaljubljenost je stanje, ki je malce, včasih pa kar precej, podobno evforiji. Tako zaljubljenost kot evforičnost sta povezani z določenimi kemičnimi substancami, kot sta dopamin in norepinefrin. Sproščanje teh dveh povzroči hitrejše bitje srca, zardevanje, potenje rok, vznemirjenost, občutke ugodja, veselja, hrepenenje, povišanje energije, nespečnost, izgubo apetita in usmerjeno pozornost (ki je običajno usmerjena proti objektu našega občudovanja, seveda!). poleg teh dveh, ki sta povišana, pa so raziskovalci ugotovili, da je za stanje zaljubljenosti značilna nižja raven serotonina. To morda razlaga, zakaj se zaljubljenci obnašajo tako »fanatično«, so kot obsedeni s svojimi partnerji. Nivo serotonina je namreč zelo nizek tudi pri osebah z obsesivno kompulzivno motnjo. In tudi zaljubljenci se pogosto obnašajo podobno kot osebe z obsesivno kompulzivno motnjo – pri obojih se recimo pojavljajo nekontrolirane misli.

Poleg naštetega se pri osebah, ki so se pred kratkim zaljubile, močno dvigne raven kortizola, kar kaže na stres, povezan z zaljubljanjem.

Prav tako je z zaljubljenostjo povezan feniletilanin, njegova visoka raven pa upade po dveh do treh letih, kar avtorji povezujejo tudi s podatkom, da je v 62 različnih kulturah na svetu delež ločitev največji ravno okoli četrtega leta zakona (Franken, 2007). Zakaj potem nekatere romantične partnerske zveze trajajo dlje? Ker se po fazi začetne privlačnosti in nore zaljubljenosti lahko razvije navezanost (ki ji lahko rečemo tudi kar zrela ljubezen v nasprotju z začetno divjo, slepo in noro zaljubljenostjo), ki je povezana z endorfini (Fisher, 1992). Endorfini so snov, ki povzročajo občutek manjše bolečine in celo ugodja; pomirjenosti, dobrobiti in varnosti. Med spolnimi odnosi, orgazmom ter med aplikacijo različnih sprostitvenih tehnik, se sprošča oksitocin. Raziskovalci zato menijo, da je tudi oksitocin eden od dejavnikov, ki prispevajo pri prehajanju iz faze zaljubljenosti v občutke navezanosti. Oksitocin je tudi povezan z občutkom sproščenega zadovoljstva in navezanosti (Franken, 2007).

KO ZALJUBLJENOST MINE

Dobro, če zdaj povem čiiiiiisto na kratko: nekoga spoznamo, se zaljubimo, kar se na ravni možganov kaže tako, kot piše zgoraj. Na ravni vedenja je pač tako, kot vsi vemo: samo nanj(o) mislimo, je popoln(a), zardevamo, ne spimo, ne jemo, pa imamo kljub temu neskončno energije, zardevamo in smo polni metuljčkov. Po nekem določenem času (večina avtorjev govori o dveh do treh letih) se na ravni možganov stvari malo umirijo, nismo več tako strastno in slepo zaljubljeni, partner pa ima kar naenkrat napake – ki jih je seveda imel tudi prej, pa jih nismo na tak način zaznavali. Ko je zaljubljenost na vrhuncu, si prepričan, da se s partnerjem popolnoma razumeta, da sta si popolnoma podobna, sta kar nekako zlita, vse sva »midva« , kot nek občutek enosti. Potem običajno nastopi faza, ko nora zaljubljenost mine in ko ugotovita, da sva »midva« še vedno »jaz« in »ti« in da nisva eno, ampak dve osebi, ki se, kljub vsemu, kar imata skupnega, vseeno razlikujeta.

Kako naprej? Možnosti sta dve. Morda bodo občutki navezanosti »premagali« partnerjeve novo spoznane napake in pomanjkljivosti in se bo zveza nadaljevala z neko novo kvaliteto. Morda pa ne, morda bo eden – ali oba – ugotovil, da je to več, kot lahko prenese, tolerira, in se bo zveza končala. Običajno pa se potem kmalu začne nov krog z zaljubljenostjo in vsem, kar spada zraven :). Kako veš, kaj od tega se bo zgodilo? Ne veš – vidiš, ko si tam!

LJUBEZEN: ČAROVNIJA ALI NAŠE DELO?

OK, zdaj pa naj še povem, zakaj se mi Majin izpad zdi smešen – ker je tako… sploh ne vem, kaj naj rečem. Punca se je obesila na eno malo informacijo, namesto, da bi zagledala »the big picture«: vsa naša čustva in občutki, ne samo zaljubljenost, so povezani z nekim določenim sistemom kemijskih snovi v možganih. V gozdu zagledamo medveda – bum – nevarnost – stresni hormoni preplavijo naše telo, pripravimo se na boj ali beg (verjetno je druga možnost boljša, hehe). V lokalu zagledamo neko osebo – bum – privlačnost – spet nek set kemijskih substanc poplavi možgane in ostale dele telesa, začnem to osebo spoznavat, se zaljubim, tralala… saj veste, kaj sledi :)

Ne smemo pa pozabit na to, da niso kemijske substance edino, kar kroji naše vedenje. Ljudje smo taka čudovita bitja, ki lahko večinoma zavestno uravnavamo svoje vedenje :) Čeprav zaljubljeni, se vedno znova lahko ODLOČIMO, ali bomo šli na naslednji zmenek, se z nekom poljubili, spali, preselili v skupno stanovanje, poročili, imeli otroka (ne nujno v tem vrstnem redu, hehe). Zaljubljenost in vsi hormoni nas ne morejo pripraviti do tega, da se to zgodi mimo naše vednosti ali proti naši volji. Zaljubljenost nas samo malce spodbudi, da se lažje odločimo za vse to :) .

Vsak naj se sam zase odloči, ali sta zanj ljubezen in zaljubljenost neka magična, neopisljiva in nerazložljiva fenomena ali pa sprejme poskuse znanstvene razlage naših doživljanj.

Kakorkoli že - jaz trdno stojim za prepričanjem, da so naša dejanja le naša odgovornost. Sledeče je malce predelan primer, ki ga je na zabavnem predavanju v okviru projekta Kako si? 2010 podal Sandi Kofol. Seveda je lažje zaročencu reči: »Ne vem, kako se je to zgodilo, nisem te želela prevarat, začaral me je, zaljubljenost me je zaslepila!« kot pa »No, torej, novi sodelavec je prvi dan vsem prinesel kavo, bil mi je všeč, naslednji dan sem se odločila, da mu vrnem uslugo in mu nesla kavo, med pogovorom sem se odločila, da mu ne povem, da sem zaročena, v naslednjih tednih sem se popolnoma namenoma večkrat 'znašla' v njegovi bližini in nato popolnoma prisebna sprejela njegovo vabilo na večerjo, prav tako pa me absolutno ni prisilil v divje poljubljanje in vse ostalo…«. Verjetno zaznate razliko, a ne? Res nočem zamoriti vsem pogleda na tole luštno stvar, ampak hej: kakorkoli čarobna že ljubezen je, s čarobno palčko vseeno mahamo sami… kajne?

Ko smo ravno pri odločitvah, še to… Tudi to, ali bomo ostali skupaj ali ne, je po Sternbergu, znanem psihologu, odvisno tudi od zavestne odločitve, da imaš nekoga rad in da si pripravljen vlagati potreben čas in energijo za ohranjanje zveze. V kvalitetnem odnosu sta partnerja intimna in zavezana, predana en drugemu. Intimnost je povezana z občutki bližine in povezanosti, torej bolj s psihološkim in sociološkim vidikom ljubezni kot z dejanskim fizičnim odnosom. Intimnost z nekom nastane na podlagi vzajemnega samorazkrivanja. To pomeni, da sem kljub temu, da je to lahko neprijetno ali celo strašljivo, pripravljena partnerju povedati marsikaj o sebi, in da je on zmožen narediti enako tudi zame. Zavezanost, predanost je po Sternbergu odločitev, zavedanje, da ljubezen zajema zadovoljevanje potreb dveh različnih posameznikov. Zajema sprejemanje dejstva, da so med obema razlike, da bo prišlo do težav, ki pa morajo biti, če želimo ljubezen obdržati, razrešene tako, da sta zadovoljeni obe strani. Ostati dolgo skupaj z nekom je torej kar težko delo, ampak je po mojem mnenju kar vredno truda. Se strinjamo?

Viri:

Carmichael M. S. , Humbert R., Dixen J., Palmisano G., Greenleaf W., Davidson J. M. (1987). "Plasma oxytocin increases in the human sexual response". The Journal of Clinical Endocrinology and Metabolism 64 (1): 27–31.

Emanuele, E., Politi, P., Bianchi, M., Minoretti, P., Bertona, M., & Geroldi, D. (2006). Raised plasma nerve growth factor levels associated with early-stage romantic love. Psychoneuroendocrinology, 31 (3).

Franken, R. E. (2007). Human motivation. Thompson Wadsworth.

Kofol, S. (2010) Predavanje 'Pogoste zablode v ljubezni' v okviru projekta Kako si? 2010 (www.kakosi.si)

Loving, T., Crockett, E., & Paxson, A. (2009). Passionate love and relationship thinkers: Experimental evidence for acute cortisol elevations in women. Psychoneuroendocrinology

Marazziti, D., Dell'Osso, B., Baroni, S., Mungai, F., Catena, M., Rucci, P., Albanese, F., Giannaccini, G., Betti, L., Fabbrini, L., Italiani, P., Del Debbio, A., Antonio Lucacchini, A. in Dell'Osso, L. (2006). A relationship between oxytocin and anxiety of romantic attachment. Clinical Practice and Epidemiology in Mental Health, 28 (2). Dosegljivo na: http://www.cpementalhealth.com/content/2/1/28

Marazziti, D. (2004). Hormonal changes when falling in love Psychoneuroendocrinology, 29 (7).

PRVIČ!

Dobila sva se torej v kavarni…kot že veste.

Običajno sem (ali se vsaj trudim biti) ˝cool˝, ali, še bolje ˝as cold as ice˝. Na dan najinega prvega srečanja, pa sem samo sebe blazno razočarala. Po stanovanju sem tekala kot kura brez glave, si preoblekla trojne različne kavbojke ter štiri majice. Na mesto srečanja sem pritekla zadihana in zaripla v obraz, zaradi česar mi je bilo nerodno! Meni, ki mi običajno ni! In to pred tipom, za katerega mnenje mi ne bi smelo biti mar!

Za trenutek (ali dva), sem izgubila svojo pokončno držo in svojo odraslo, objektivno, realno naravnanost. Celo besed nisem našla! Pa čeprav sem se še tako trudila! Zagotovo je opazil, da sem blazno zmedena.

Ko sem pritekla do mesta, kjer je stal, ves dišeč in nasmejan (hm, je imel tak nasmešek že na tisti čagi?), me je prijazno, a samozavestno pozdravil, jaz pa sem iz grla uspela iztisniti le ˝mmm-je˝ in ˝eee-je˝ ter beden pozdrav in še bolj bedno opravičilo oz. razlog zamude. Seveda nisem povedala, da sem zamudila, ker sem se preoblačila! Baje sem imela nujno, neodložljivo delo – kot da sem tako pomembna in kot da mi to srečanje ne pomeni nič.

Matjaž ni dajal vtisa, da bi mojo zmedenost opazil, zato sem se sčasoma pomirila. V kavarni je bilo mirno, prijetno in toplo. Naročila sem belo kavo (čeprav se je odvajam), Matjaž pa vročo čokolado s smetano. Z očmi sem požirala njegovo čokolado (in njegove ustnice – neeee!), srebala pa svojo kavo.

Pogovor je potekal, proti pričakovanjem, precej prijetno. Večino pogovora je vodil on, kar je bilo prijetno presenečenje. Pri pogovorih s fanti se redko znajdem v pasivnejši vlogi. Običajno sem jaz tista, ki vodi pogovor in poskuša iz fanta zvleči kaj pametnega. Ponavadi se izkaže, da iz njega ni kaj za zvleči, ker pač…preprosto…ni zanimiv. No, pa nočem biti nesramna! Še dobro, da je ta blog anonimen, ha-ha, sicer bi si naprtila precej sovražnikov nasprotnega spola : - )

Tokrat pa je bilo…drugače.

Ampak nočem hiteti!!!

Rečem lahko, da je Matjaž pustil BOLJŠI prvi vtis kot ostali fantje, s katerimi sem se tu in tam dobila. Zdel se je zanimivEJŠI, prijetNEJŠI, inteligentNEJŠI.

Nič ni absolutno!

Počasi, počasi!

Ne morem se znebiti neprijetnega občutka, da sem izpadla vzvišeno…Kot bi rekla v moj zagovor Barbara: »Si pač bila večkrat razočarana. To pusti posledice. Nekoč se bo našel nekdo, ki bo videl, da si pod svojo bodičasto lupino čisto prijazna, nežna in…«

…nadaljevanje njenega govora običajno prekine moje kričanje, da trditve o mojih obrambnih mehanizmih, kot jih imenuje gospodična psihologinja, nikakor ne držijo!

Vseeno pa mi laska – da me ima za prijazno. Čisto malo. Pššš! : - )

Čakam, čakam… da bo poklical. Rekel je, da bo. Upam, da bo.

Joj, ne, ne, ne upam!

Čisto malo…

Čisto, čisto malo! : - ) Pššš!

Predpijačkasto razpredanje

Ponovno se javljam.

Matjaž me je povabil na pijačo, dorekla sva tudi kraj in uro srečanja. Dobiva se v prijetni kavarni, ki je precej blizu mojega doma. Kavarna je ravno pravšnja izbira - dovolj umirjena in intimna za poglobljene (upam!) pogovore, hkrati pa ravno prav obiskana in živahna,da ne bom v zadregi in da se ne bom počutila pretirano izpostavljeno. Nekateri fantje so nagnjeni k temu, da punce zvabijo v nelagodne situacije - na kraje, ki so znani po francozih in pretakanju drugih telesnih tekočin; v zatemnjene lokale, kjer se (poleg tistega, ki je vabil) obešajo nate drugi tipi, ki niso v kozarec le pregloboko pogledali, ampak so vanj kar padli (posledično imajo trebuščke, ki so od piva rahlo vzhajali); ali na razne pesniške in druge ozkoglede večere, brez da bi se prej prepričali o umetniških interesih vabljene.

Morda preveč analiziram, ampak vseeno... Izbral je kavarno, ki je meni izjemno pri roki, njemu pa sploh ne - sam se bo pripeljal z avtobusom, moral bo tudi prestopiti...Rekel je, da mu ni problem, ampak...se mi prilagaja? Preveč? Res se ne želim dobiti (dobivati?) z nekom, ki mi bo s čevljev brisal ulični prah, me čakal pred fakulteto s ˝kavo za zraven˝ v eni roki in z rožico v drugi ali veselo klepetal z mojo mamo ali prijateljicami medtem, ko bom jaz čisto drugje. Hkrati pa ne želim nekoga, ki mu bo za moje želje vseeno...

Pa joj, niti ne poznam ga ne!!!

Morda je psihopat, ki me bo zalezoval kot zalezuje tista čudna ženska Maria Galuniča? Baje takšni nimajo stika z realnostjo in ves svoj čas ter energijo usmerijo na tistega, ki ga zalezujejo (informacije s Polnočnega kluba). Sem se prenaglila?

Mah, morda sem se res prenaglila, hrkati pa sem na vabilo že pristala. In jaz sem mož beseda! Morda bi bilo bolje - žena beseda :-)

Vseeno pa je potrebno narediti načrt B - načrt za primer, če se morebitni psihopat izkaže tudi za dejanskega psihopata. ln jaz ljubim načrte. Morda bo najelegantneje, da naročim Barbari, da ji bom v skrajnem primeru pustila pisk, ona me bo poklicala in naredila paniko - ne vem, v zvezi s čim, končni rezultat bo: ˝Joj, pravkar je klicala kolegica, zgodilo se je nekaj nujnega (padla je s stola, lažja prometna nesreča...), zato moram, žal, iti!˝ Upam, da ne bo ugotovil, v čem je stvar, po drugi strani pa - bo pač ugotovil. Bolje tako kot da se po desetih minutah pogovora dvignem in rečem, da bom raje kar šla in naj me ne kliče - in to kljub temu da sem resnicoljubno bitje.

Vznemirjena sem in ta vznemirjenost me rahlo plaši!

Za pijačo (ki je načrtno ne imenujem zmenek), se bom oblekla v običajne kavbojke in pulover, da ne bo mislil, da sem se uredila zanj. Pa tudi - ne mislim se truditi in nanj narediti lažnega vtisa! Pač nisem punčkica v krilcih, oblekcah in petkah. Sem baba. Takšna, ki ji je v svoji koži udobno; takšna razmišljujoča; takšna, ki se ne misli več za nikogar spreminjat. Takšna iz knjige Babe ne tarnajo (http://www.juliadoria.com/knjigarna/q/artikel/662/BABE_NE_TARNAJO ), s katero sem si krajšala čas v prejšnih tednih.

Vznemirjenost bom potlačila, a kljub temu... danes so barve intenzivnejše kot sicer... :-) Presneto!

Kako do partnerja – prej in potem :-)

Takoj na začetku: edina stvar, v katero sem prepričana, je, da spodnji zapisi ne temeljijo na trdnih zgodovinski dejstvih, ampak so kombinacija reči, za katere se mi zdi, da sem jih kje slišala, predvsem pa je spodnji zapis izjemno nekorekten skupek produktov moje divje domišljije.

Torej… zadnje čase se vsi vrtimo okoli dileme, kako najti partnerja. Nekateri imajo občutek, da je kandidatov preveč in da sploh ne vejo, kje začet in kako izbrat ('so many men but so little time…' :-) varianta), drugim se zdi, da sploh nikjer ni primernih kandidatov… obojim pa je skupno to, da se zavedajo, da je izbira njihova in relativno svobodna. Smo skoraj neomejeni – no, dobro, od vse svetovne populacije odštejemo tiste, ki ne ustrezajo zaradi naše spolne usmerjenosti in tiste, s katerimi se glede na njihovo starost ne bi bilo legalno zapletati. Vse ostalo nam je bolj ali manj na razpolago – sami ste si krivi, kaj ste pa tako izbirčni :-D
Kakorkoli… v našem okolju v tem času sami izbiramo, koga bomo preizkusili in koga bomo izbrali. Problem svobodne izbire pa je, da si lahko tudi svobodno zavrnjen :-)

V nekem drugem času ali drugi kulturi pa je lahko tudi drugače… recimo, da bi starši izbrali partnerja zate že ob tvojem rojstvu. To se je v zgodovini marsikje dogajalo – pa še se! A bi bilo to kaj boljše? Da se izognemo vsem dilemam in križem in težavam z iskanjem. Starši določijo, kaj boš jedel, kaj boš oblekel, kdaj boš spal in koga boš poročil. Pa pika. Zakaj bi komplicirali, če pa ni treba ;) vprašaj mamo, koga ti priporoča, a ne :-) ...
O tem sem začela razmišljat, ko se je Maja enkrat pritoževala, da bi včasih raje videla, da bi, tako kot je bilo v kameni dobi (tako si pač ona predstavlja, hihi), prišel jamski moški do nje, jo zelo možato treščil po glavi s svojo gorjačo, jo za lase odvlekel v svojo jamo. Ti si moja, izbral sem te, zdaj sva par - to je to.
Ljudje so se v zgodovini itak »parčkali« (ja, no, poročali v bistvu) zaradi vseh drugih dejavnikov kot ljubezni – ker je bilo tako določeno s strani staršev ali koga drugega, iz ekonomskih dejavnikov in podobno… Koncept romantične ljubezni je baje postal popularen in opevan šele v srednjem veku, po 12. stoletju, s trubadurji. Tudi kasneje naj bi ostala izbira partnerja na podlagi ljubezni rezervirana za bogatejše sloje in šele v zadnjem času smo ekonomsko toliko neodvisni, da to ni več pogosto dejavnik izbire, prav tako pa so starši (in gorjače kamenodobnih mož) izgubili nadzor nad izbiro partnerja.

Moja poanta je... čeprav je težko najt nekoga, ki se vsaj približa idealu, a bi raje menjali to možnost izbire za dogovorjeno poroko? Nikakor ne podajam vrednostih sodb, samo sprašujem. Če bi bilo že od rojstva določeno, s kom boš pristal, bi se morda res izognili negotovosti in zavrnitvam ob iskanju... Ampak a ni ravno v tem nek čar? Da veš, da obstaja možnost, da najdeš svojega princa na belem konju - pa čeprav je konj mogoče malo šekast in princ ne tako očarljiv kot oni od Sneguljčice - in da ga najdeš – sam, tak, kot si, z vsemi dobrimi in slabimi (če jih sploh imaš, seveda!) lastnostmi.

Kako torej? Konec pritoževanja in novim zmagam naproti !!! :-)

Ok, za konec pa še izjeeeemnoooo nekorektna šala, ki mi jo je povedal kolega – seveda, moškega spola (drage dame, če ste občutljive, sploh ne it brat tegale)…
P.S.: Zakaj so kamenodobni moški, po tem, ko so jo po glavi s palico, vlekli žensko za lase in ne za noge? Da se ji ni pesek med nogami nabiral.
P.P.S.: Pa naj še kdaj katera kaj reče čez moške - že takrat smo bili pozorni. :-) ;-)

Ena velika zmeda...

Abstinenca po SSKJ pomeni odpoved čemu oz. vzdržnost. Očitno sem se pretekle tedne trudila doseči abstinenco od fantov, Barbara pa je vztrajno težila k temu, da bi proces prehoda v nuno (čeprav si tega pravzaprav ne želim…) prekinila. Delno ji je tole seveda uspelo. Njeni uspehi pa nimajo ne konca ne kraja. Že od nekdaj je odkljukala vse, kar si je zabila v betico (in zapisala v rokovnik), pa najsi bo to petica pri matematiki ali tisti čevlji, ki jih imajo le v Mangu v Španiji.

Ko me je, z vztrajnim butanjem z nogo v nogo, prisila v to, da sem svojo telefonsko številko podala nadebudnim osvajalcem, se je njen projekt začel vzpenjati proti vrhu, danes pa je verjetno dosegel svoj višek.

Eden izmed osvajalcev – po imenu Matjaž – je namreč poklical. V začetku je nekaj momljal ˝kako si-je˝ in ostale klišeje, potem mu je beseda stekla. Za trenutek sem na svoja stališča in odrekanja pozabila. Povedala sem mu nekaj o študiju, kje živim, kam zahajam itd. Morda preveč informacij? Hm… morda… vseeno pa je bilo prijetno, moram priznati…

Ob koncu pogovora me je povabil na pijačo. Nisva še dogovorjena, kdaj in kam, ampak s tem se bo ukvarjal on. Me zanima, kako se bo to izšlo… če se sploh zgodi. Bomo videli.

Priznati moram, da me je pogovor pozitivno presenetil. Matjaž je po dolgem času eden izmed redkih tipov, ki je dokaj zanimiv in ob katerem nisem takoj odložila slušalke, nato pa jezno razglabljala o nerazgledanosti današnjih fantov. Zdelo se mi je, da ima, v nasprotju z večino fantov naše starosti (ki jih poznam ali sem jih srečala v zadnjem času – opomba, da ne bo kdo užaljen), poleg zabav, kolegov, žensk in prespanih uric predavanj, nekaj življenja oz. notranjega žara.

Res je… prijeten govorec. Na pijači z njim verjetno ne bi bilo tišine, ki bi jo morala zapolniti s svojim govoričenjem. Deluje precej angažiran in mislim, da se ne bi rabil siliti v pogovor z mano, meni pa bi bilo prihranjeno mučno brskanje za temo pogovora.

: - ) !!!

Ampak ne, ne smem biti preveč vzhičena. Čustva me pogosto zanesejo in običajno vodijo v nerealne sanjarije, katerim sledi nizek pristanek na trdih tleh. Potrebno se je brzdati! Samokontrola in to… Uspelo mi je marsikaj, zakaj mi ne bi tudi kontrola domišljije?

Lahko bi se zamotila! V tem obdobju imam precej učenja in drugih obveznosti. Več bi lahko ustvarjala - približuje se december in izdelovanje takšnih ali drugačnih okraskov – zapis v rokovnik: art shop.

Pa vendar: kje piše, da moram, če si resne zveze ne želim, odkimati vsem možnostim? Fant in punca lahko postaneta tudi zelo dobra prijatelja, hodita skupaj naokoli in se zabavata. Če ne želim imeti zveze, to še ne pomeni, da moram biti zaprta med štirimi stenami in buljiti v knjige – to mi počasi (priznam s težkim srcem) začenja že presedati. Mislim, da potrebujem več vznemirjenja in aktivnosti.

Po tretji ali kateri strani, pa me jezi, da se moji načrti tako hitro podrejo! Šele pred nekaj tedni sem se zaobljubila samskosti, potem se dogodki obrnejo in – HOP! – moj miselni procesor je že zaseden z nekim Matjažem, ki je verjetno tip kot vsi ostali. Nekje sem prebrala, da RAZočaranje sledi Očaranju. Kar pomeni, da se v fazi začetne navdušenosti in zaljubljenosti (v kateri jaz zagotovo še nisem!) prebudi določena možganska kemija, ki nas vodi v idealiziranje in sanjarjenje. Želimo si nečesa, za kar smo prepričani, da smo z določeno osebo dobili. Po določenem času pa seveda opazimo, da ni tako. Znana zgodba, kajne?

Upam, upam, upam, da se mi to ne ponovi.

V tem blogu brez zaobljub!

Zaobljube se pogosto zarotijo proti meni.

Barva dneva: I˙m confused!

http://www.youtube.com/watch?v=w441AglVuew