petek, 03. junij 2011

Dvojna merila!!!

Long time no read, aaa :) Saj ne vem, ali je to zaradi preveč dela ali preslabega upravljanja s časom... kakorkoli - tu sem - ponovno!

Včeraj smo se s kolegi dobili na pijači. Po svojem drugem pivu in tretji tekili je kolega ponosno vstal in razglasil: »Včeraj sem podrl svojo deseto babo!!!«. Sledil je bučen aplavz – s strani moških. Ženske smo se samo spogledale. Okej… deset. Ni tako malo. Ali je? Saj ne vem. Odločila sem se za mini eksperiment. Ko se je ves našopirjen usedel nazaj, sem mu prišepnila: »A šele zdaj? Meni je do 10 uspelo priti že lani… amater!«. Ko bi vi videli, kako se mu je zaletelo J Pogledal me je čisto zgroženo »uf, hja, no, nisem vedel, da si ti taka…« Kakšna pa, hudiča? Saj sva pri isti številki?!? Zakaj si ti kul, jaz pa ne?!? Ali kot je enkrat mimogrede opisal javno prepričanje eden mojih profesorjev: »… če se ženska da dol z desetimi tipi, je težka kur*a, če se da tip dol z desetimi ženskami, je težek frajer…«.

V današnji družbi, kot kaže, velja prepričanje, da so ženske in moški drugače ocenjeni ob enakih ravneh spolne aktivnosti (Milhausen in Herold, 2001; v: Jonason in Marks, 2009) ali ob enakih spolnih aktih (Sprecher, 1989; v: Jonason in Marks, 2009). Avtorji to imenujejo dvojna merila v spolnosti: moški je ocenjen bolj pozitivno, ali pa vsaj manj negativno kot ženska z enako 'spolno zgodovino'. To, da so ženske ocenjene bolj negativno ali poniževalno kot moški z enakimi izkušnjami, sta ugotovila tudi Baumiester in Twenge (2002; v: Jonason in Marks, 2009).

Zanimivo je tudi, da moški in ženske tudi spolno vedenje drugih ocenjujemo drugače – ženske imajo slabšalen odnos do spolnih aktivnost drugih, moški pa ocenjujejo spolno vedenje drugih bolj pozitivno. Tako ženske v bistvu pljuvamo v svojo skledo, še same svoj spol omejujemo s slabšalnim odnosom do spolnega izražanja. To je potrdila tudi študija Jonasona in Marksa leta 2009- ženske so bolj slabšalno gledale na katere koli spolne aktivnosti kot moški. Moški so kot najbolj »kul« ocenili druge moške z veliko partnerkami, takoj za njimi pa ženske z veliko partnerji (kot ne-kul pa so ocenili ljudi z malo spolnimi partnerji). Vseeno pa previdno, preden si začnete izmišljevati enormne številke preteklih spolnih partnerjev! To, da vas drugi zaznavajo kot nekoga, ki mu gre dobro na tem področju, še ne pomeni, da vas bodo tudi resno jemali. Neka druga raziskava je pokazala, da lahko veliko število preteklih partnerjev negativno vpliva na oceno ustreznosti posameznika kot dolgotrajnega partnerja (Sprecher in drugi, 1987; v: Jonason in Fisher, 2009) – tako da čeprav se lahko veliko spolnih partnerjev komu zdi socialno zaželeno in sploh mega, ni nujno, da to osebo zaznava kot potencialnega partnerja.

Poročanje o svojem spolnem vedenju in izkušnjah je za večino ljudi precej delikatna tema. To precej otežuje raziskovanje področja in kakršne koli ukrepe, ki bi izhajali iz teh raziskav (npr. kampanje za varno spolnost in podobno). En od problemov je, da v povprečju moški poročajo o večjem številu spolnih partnerjev v življenju kot ženske (npr. Pedersen in sodelavci, 2002; v: Jonason in Fisher, 2009) – v teoriji pa naj bi v povprečju enako število partnerjev, saj večina heteroseksualnih odnosov vključuje moškega in žensko! To kaže, da vsaj en spol, morda oba, izkrivljeno predstavljata, koliko spolnih partnerjev so imeli. Obstajajo tudi druge možne razlage: da se moški pogosteje poslužujejo prostitutk kot ženske ali pa da moški prej začnejo s spolnostjo kot ženske. Vse te razlage pa imajo svoje kritike: moški, ki obiskujejo prostitutke, so starejši, zato naj ta razlog ne bi vplival na število spolnih partnerjev pri študentski populaciji (Pitts in drugi, 2004; v: Jonason in Fisher, 2009); ženske imajo v povprečju partnerje, ki so starejši od njih (Buss in Schmitt, 1993; v: Jonason in Fisher, 2009), poleg tega pa pridejo v puberteto prej kot moški (Fisher, 2007; v: Jonason in Fisher, 2009). Nekateri so razmišljali tudi o tem, da so moški bolj asertivni na področju spolnosti, a to ne pomeni, da imajo dejansko več spolnih odnosov, ampak da več poskušajo, da bi jih imeli J.

Prav zato, ker nobena druga razlaga ni zelo verjetna, je teorija o izkrivljenem poročanju tako prikupna. Saj je vendar smiselno – če se na spolno izražanje žensk gleda bolj negativno ali celo slabšalno, bodo seveda povedale čim manjšo številko, da ne bi izpadle »slabe« ali »pokvarjene«. Moški, po drugi strani, ne izpadejo tako »slabi« oz. so celo »kul«, zato ne bodo skrivali vseh spolnih partnerk – morda bodo celo kakšno dodali, čepraj je v realnosti ni bilo J

Pa še en luštkan podatek potrjuje teorijo o izkrivljenem poročanju: ko so raziskovalci udeležencem rekli, da imajo detektor laži in so udeleženci v takem pogoju poročali o številu spolnih partnerjev, je bila razlika v številu spolnih partnerjev med moškimi in ženskami zanemarljiva (Alexander in Fisher, 2003; v: Jonason in Fisher, 2009). Prav tako so v pogoju, ko niso definirali, kaj mislijo s spolnim odnosom, moški poročali o več partnerjih – moški očitno več dejanj štejejo kot seks kot ženske.

Ok, kako torej vedeti, koliko spolnih partnerjev je imela tvoja punca pred tabo? Med ljudmi krožijo razne formule… da moraš številu, ki pove ženska, prišteti tri, številu, ki ga pove moški, pa odšteti tri… obstaja celo »formula«, ko moraš množiti (za ženske) ali deliti (za moške) s tri. Katera velja? Nobena J To so same traparije – ko si bosta dovolj zaupala, si bosta že povedala po pravici J

Kot sem že omenila zgoraj, je očitno, da so socialne omejitve pri spolnosti močnejše pri mladih ženskah kot pri mladih moških, kar velja v skoraj vseh kulturah (Baumeister in Twenge, 2002; v: Jonason in Fisher, 2009). Ravno zato je manj verjetno, da bodo ženske poročale o vseh svojih izkušnjah, medtem ko mladi moški bodo (Alexander in Fisher, 2003; v: Jonason in Fisher, 2009). Socialne omejitve torej najverjetneje vplivajo na odnos do spolnosti pri ženskah in moških, pa tudi na poročanje o svojih izkušnjah. Zakaj pa moški napihujejo svoja poročila? Morda je to strategija »samopromocije« (meni D. Schmitt, 1996; v: Jonason in Fisher, 2009), da bi se pokazali kot bolj 'kul' kot drugi moški , želja po dominantnosti na tem področju (Pratto 1996 in Segal, 2001; v: Jonason in Fisher, 2009)

Ko so ocenjevali »prestižnost« in odnos ljudi do spolnih izkušenj, sta Jonason in Fisher (2009) udeležence prosila, naj ocenijo stavke, kot so »Spoštujem moškega, ki ima veliko spolnih partnerk / mu gre dobro z ženskami« ali pa »Moški, ki je imel veliko spolnih partnerk, je privlačen za ženske« (oz. obratno, npr. »Spoštujem žensko, ki je imela veliko spolnih parterjev« ipd.).

V raziskavi sta ugotovila, da je število spolnih partnerjev povezano s tem, kako prestižno se zdi posameznikom imeti mnogo spolnih partnerjev. Tisti, ki menijo, da je veliko partnerjev prestižno in da si s tem izboljšujejo socialni status, poročajo o večjem številu. Moški so tudi bolj obremenjeni s kvaliteto in kvantiteto spolnih partnerjev kot ženske; moškim se zdi to pomembnejša informacija kot ženskam.

Jonason tudi razglabljal, zakaj je število spolnih partnerjev povezano z zaznano prestižnostjo spolnih uspehov – morda moški zaznavajo seks z žensko na nek »ekonomski« način: ponudba je omejena, izdelek pa drag, zato je toliko bolj prestižno, če ga imaš – sploh pa, če imaš tega več (Baumeister, 2000; v: Jonason in Fisher, 2009). Moški spolni partnerji, po drugi strani, za ženske niso tako omejen in nedostopen vir, saj so v splošnem bolj pripravljeni (voljni) in dosegljivi za seks (kot ženske za moške) in zato ženske zaznavajo spolno udejstvovanje kot manj prestižno. Spravit žensko v posteljo je torej nek super mega drag in redek avto po naročilu in zatorej kaže na nek prestiž; spravit tipa v posteljo pa je… kaj pa vem, vožnja z avtobusom Ljubljanskega potniškega prometa, prav nič posebnega in spoštovanja vrednega J

(Mimogrede, če slučajno koga zanima: v ameriški raziskavi Jonason-a in Fisher-ja iz leta 2009 so študenti, stari okoli 22 let, poročali o povprečno 13 spolnih partnerkah, večina jih je imela 6; enako stare študentke pa o povprečno 5 partnerjih; večina je imela 3 partnerje.)

Jonason, P.K. in Fisher, T.D. (2009). The power of prestige: why young men report having more sex partners than young women. Sex roles, 60, str. 151 – 159

Jonason, P.K. in Marks, M.J. (2009). Common vs. uncommon sexul acts: evidence for the sexual double standard. Sex roles, 60, str. 357-365.

Ni komentarjev:

Objavite komentar