»A sta že…?« »Kaj?« »Ja no, saj veš, ono…?« aka nekaj malega o … tistem!

Večne skrivalnice. Na vse načine se izogibamo tej temi. Lahko se sploh ne pogovarjamo o tem, ali pa tako zelo na splošno in površinsko: »ja, sva, ja, bilo je kar ok«. Včasih se kdo o tem pogovarja navidez zelo odprto, ker mu/ji je fino govorit o tej temi, ampak na koncu ugotoviš, da je bilo polno govora o tem, kaj bi delal in kaj je dobro in kaj ni, pa prav nič od tega dejansko osebnega, iz izkušenj ali lastnih želja.

No, veste, o čem pišem? Nekateri ja, nekateri ne. O seksu. Ojojojoj, kakšna grda beseda, kar nehajte brat, same packarije pridejo na vrsto! Vseeno mi je, ali boste tole brali enkrat na skrivaj in potem izbrisali zgodovino, da slučajno ne bo kdo videl, da se zanimate za to. Bi si pa želela, da se ne bi sramovali in skrivali in zardevali, ko beseda nanese na seks. Pa ni važno, kje in kdaj – bodisi s prijatelji in prijateljicami, partnerjem ali partnerko. Hudiča, če se lahko pogovarjamo o vsem ostalem, zakaj se ne bi še o tem? Če se lahko pred prijateljico ali fantom popolnoma »sesujem«, zjokam in zlijem srce po tleh, ker se počutim tako varno – zakaj mi je potem neprijetno to isto prijateljico vprašat, če bi šla z mano kupit lubrikant ali če je ona tudi že hlinila orgazem, in povedat temu istemu fantu, da moje sopihanje, ko se z vso težo opre na moje prsi, ne pomeni, da uživam, ampak, da umiram?!?

Izkušnje, povezane s spolnostjo, so skorajda univerzalne – velika večina ljudi ima take ali drugačne izkušnje s spolnostjo. Prav tako pa večina teh ljudi o spolnosti ne komunicira efektivno niti, ko je to pomembno – npr. s svojimi otroci, partnerjem, zdravstvenimi delavci (Byers, 2011). O tem, ali ti je neprijetno pokazat izpuščaj »tam spodaj« svoji zdravnici ali pa jo vprašati, kako bo s seksom po nekem medicinskem posegu, ne bom danes. Ker Maja in Matjaž še zdaleč nimata otrok, bomo za zdaj izpustili tudi to, kako otrokom pojasnit ptičke in čebelice in štorklje in ostale živali, ki prinašajo otroke.

Torej, tema dneva: komunikacija o spolnosti med partnerjema. Pomembna je za zadovoljujočo spolnost in spolno dobrobit, kar potrjuje mnogo raziskav (Cupach in Comstock, 1990; MacNeil in Byers, 1997, 2005, 2009; v: Byers, 2011). Zadovoljstvo s spolnostjo pa je povezano z zadovoljstvom z zvezo (Holmberg, Blair in Phillips, 2010).

Posamezniki, ki se lažje samo-razkrivajo (samorazkrivanje je zmožnost posameznika, da drugi osebi razkrije svoje misli, čustva; to je osnova odnosa in naj bi bilo vzajemno, torej jaz ti povem nekaj o sebi, ti pa nekaj o sebi) o tem, kaj jim ustreza in česa si želijo, so bolj zadovoljni s spolnostjo. Avtorica Byers (2011) meni, da je razlog, zakaj samorazkrivanje in pogovor o spolnosti prispeva k zadovoljstvu z njo, občutek večje intimnosti in povezanosti med partnerjema. Druga reč je, da se partnerja razlikujeta v svojih seksualnih preferencah; v tem, kako si predstavljata, da naj bi idealen spolni odnos potekal. Smiselno se je informirati o tem, kaj druga oseba pričakuje, kaj ji ustreza in kaj ne, kaj je zmožna in želi storiti. Poleg tega se želje spreminjajo iz trenutka v trenutek, iz leta v leto. Če partner ve, česa si želim, mi bo to lažje zagotovil, kot če ne ve, kaj bi sploh rada – tako lahko oba zagotoviva, da se zapleteva v čim več zadovoljujočih in čim manj ne-zadovoljujočih situacij, posledica pa je, seveda, večje zadovoljstvo s spolnostjo. Recimo… Janko je od nekje dobil idejo, da je totalno mega, če Metki grizlja uho. Potem se razživi in to ni več nežno grizljanje, ampak, kot bi Metka opisala, »tlačenje celega jezika v uho in potem sem cela slinasta in nič več ne slišim in na sploh je to ogabno«. Ok, dva možna scenarija: ona prvič, ko Janko to naredi, potrpi, da se Janko ne bi čutil zavrnjenega ali slabega, se dela, da ji ugaja. On bo naslednjič naredil isto in to še z večjim veseljem, ker ji želi ustreči in je zadnjič dobil pozitivno povratno informacijo. Potem sta ujeta v začaran krog - on se sicer trudi, njej je grozno, tega ne pove, začne že vnaprej razmišljati o tem, kaj naj naredi, da ne bo imela spet zgrizenega slinastega ušesa, se ji v glavi vrti samo to… in seks je… no, ni ravno idealen, bi rekla. V scenariju dve pa mu ona pove, da ji to pač ni všeč in ta-dam – nobenih komplikacij in strahov, mirno se lahko posvetita zadevam, ki so všeč obema, nobenih nesporazumov.

Kako pa to povedati? No, najverjetneje bi bilo marsikomu trapasto, da bi se partnerja enkrat usedla za mizo s seznamom možnih aktivnosti in obkljukala, katere so ok in katere ne J vseeno pa je smiselno dat partnerju jasno vedeti, kaj ti je bolj in kaj manj všeč. Lahko z besedno, lahko pa z nebesedno komunikacijo, z gibom, pogledom, zvokom…

V raziskavi, ki jo sta jo opravili MacNeil in Byers leta 2009 (v: Byers, 2011), sta ugotovili, da niti v dolgotrajnih razmerjih, v parih, ki so bili skupaj v povprečju 14 let, partnerja nista delila vseh informacij o tem, kaj jim je všeč in kaj ne. Poročali so, da v povprečju razumejo le malo prek 60 % tega, kaj njihovim partnerjem povzroča ugodje; zelo malo pa so vedeli o tem, kaj partnerjem ne ugaja. Avtorji so ugotovili tudi, da se posamezniki bolj zanašajo na stereotipe o tem, kaj naj bi si nasprotni spol želel, kot pa na dejanske informacije, ki bi jih dobili od svojih partnerjev.

V raziskavi iz leta 2010 (Muehlenhard in Shippee) pa so na vzorcu skoraj 300 študentov in študentk ugotovili, da kar 28 % moških in 67 % žensk hlini orgazem; nekateri celo med telefonskim seksom. Zakaj to počnejo? Najpogostejši razlogi so bili: ker so vedeli, da pravega orgazma ne bo, ker so želeli, da se seks konča in ker so se želeli izogniti negativnim posledicam, npr. temu, da bi prizadeli partnerja, ali ker so ga želeli enostavno razveseliti. To je sicer vse zelo lepo, še bolj fino pa bi bilo, če orgazmov ne bi bilo treba zaigrati J. Na podlagi vseh rezultatov študije sta avtorici sklepali, da obstaja nekakšen spolni scenarij, v katerem je pričakovano, da ženska doživi orgazem pred moškim ter da je moški odgovoren za partnerkin orgazem (sklepam, da zato ženske zaigrajo orgazem, če slutijo, da ga ne bodo zares doživele, sicer se zadeva zaradi ustrežljivega moškega, ki bi se na vse kriplje trudil jo pripeljati do vrhunca, ne bi nikoli končala). Ah, fantje… včasih se res preveč trudite J (včasih pa premalo, no :P)

Verjetno se zadevi povezujeta. Ne trdim, da je odsotnost orgazma posledica slabe komunikacije med partnerjema in da je samo orgazem pogoj za zadovoljstvo s spolnostjo – verjetno pa bi marsikdaj iskrena in odprta izmenjava informacij o tem, kaj partnerjema ustreza, nadomestila kak zaigran orgazem s pravim. V študijah sicer o tem ne poročajo, me pa zanima, kako na zadovoljstvo s spolnostjo in partnerstvom vpliva to, da se čutiš dolžnega odigrat orgazme in kaj se zgodi, ko / če partner to izve?

Ok, še kratek povzetek: pogovarjajte se. Škodit ne more!

Byers, S. (2011). Beyond the Birds and the Bees and Was It Good for You?: Thirty Years of Research on Sexual Communication. Canadian Psychology 52 (1), str. 20–28.

Hughes, S.M. in. Kruger, D.J. (2010). Sex Differences in Post-Coital Behaviors in Long- and Short-Term Mating: An Evolutionary Perspective. Journal of Sex Research.

Holmberg, D., Blair, K.L. in Phillips, M. (2010). Women's Sexual Satisfaction as a Predictor of Well-Being in Same-Sex Versus Mixed-Sex Relationships. Journal of Sex Research, 47(1), str. 1 – 11.

Muehlenhard, C.L. in Shippee, S.K. (2010) Men's and Women's Reports of Pretending Orgasm. Journal of Sex Research 47 (6), str. 552 - 567