Hojla vsem!

Ponovno se javljam. Pardon, se javljaVA!

Barbara, Matjaž in jaz smo bili na kavi po izpitu, ko se začnemo pogovarjati o blogih – o vrstah blogov, o načinih pisanja, o raznovrstnih temah in ljudeh, ki pišejo bloge. Barbari je ušlo, da tudi midve piševa blog. Matjaž je bil presenečen, da mu nisem povedala, hkrati pa se o tem ni ravno razgovoril. Lahko bi rekla, da je bil modro tiho. Ko je Barbara tako dolgo vrtala v njega z vprašanji o njegovem mnenju in se malodane skoraj razjezila, ko se je Matjaž izmikal pogovoru, mu je začela nalagati o ˝odporih˝ in ˝obrambah˝. Analitičarka. Ni mu dala miru, dokler ni Matjaž (zdelo se mi je, da že čisto spoten in rdeč v obraz) pomahal z belo zastavico in priznal: ˝Ja, tudi jaz pišem blog.˝ Ko sva se začela pogovarjati, kako to, da si nisva povedala, sva prišla tudi do tega, da si nisva povedala, ker piševa blog o drug drugemu in se nama je zdela to precej intimna zadeva, ki zahteva anonimnost, prav tako pa naju je bilo tudi sram – določenih razmišljanj, občutkov.

''Girls first'', zdaj pa jaz. Maji samo preprosto nisem hotel povedati za blog (saj veste – tisti zadnji bi jo lahko kar razjezil), no Barbara mi seveda ni dala miru in ko sta obe tako zrli vame mi ni preostalo drugega, kot da priznam. Ampak, ni bilo nobenega potenja in rdečice … halo. Sledil je vam zdaj že znan pogovor o tem zakaj ji jaz nisem povedal za svoj blog, zakaj ona meni ni … bla bla bla. Kakorkoli, zmenila sva se, da bloge drug drugega prebereva. Zavedal sem se, da si lahko s to privolitvijo nakopljem marsikatero težavo, a na koncu je bila še kar razumljiva in zaenkrat sem jo odnesel s celo kožo. Je tako Maja? :)

Ja, sedaj, ko je anonimnost padla v vodo in sva si dovolila prebrati bloge drug drugega, sva se od srca nasmejala najinim strahovom, najinim različnim pa tudi podobnim pogledom na stvari in ugotovila, da bi bilo veliko lažje (res pa je, da tudi manj zanimivo), če bi opustila začetne igrice, se odprla drug drugemu in povedala, kaj si misliva. Brez skrivanja, časov zamerljive tišine in sledečega moledovanja, bi bil najin začetek manj vihraven, lažji in prijetnejši, ampak – hej – o čem bi se potem sedaj pogovarjala in smejala? J In – znana fraza: o čem bi pripovedovala otrokom?

No, otroci so še daleč. Mogoče jih sploh ne bo. Mogoče se bova naslednje leto razšla. Ampak to je še daleč. Sedaj, ko je izpitno obdobje in ko se približujejo počitnice, morje, uživanje, prvo skupno poletje, se bova trudila živeti v trenutku in se ne obremenjevat z morebitnimi prihodnjimi katastrofami. Včasih imam občutek, da kar nekako ˝prikličem˝ slabo, ko se neprestano bojim slabega, ki bi se lahko zgodilo. Matjaž me uči tudi tega – sproščenega, veselega življenja, z manj sekiranja. Jaz pa njega več sekiranja, organizacije in točnosti JJ

Res upam, da bom Majo naučil teh stvari. Pred nama je poletje, v njeno veselje je letošnji Junij ''nenogometni'' in ji ne bo potrebno z mano popoldnevov preživljati pred ekrani, meni pa ne odgovarjati na vprašanja: ''Zakaj moraš gledat tud tekmo Kostarika proti Japonski?''. Planov še nisva povsem določila, zagotovo pa greva najprej v morje, kjer bo Maja dobila prve komplete porcij tunkanja in tudi:''Neee, ne bom zmočila las danes'' in podobni izgovori ne bodo pomagali. Najprej morava do konca še opravit izpite, no pa tudi če še kakšen ostane za september ne bo hudega.

Zavedava se, da je poleg lepega (upava da tudi vročega) poletja in vseh lepih trenutkov pred nama še polno ovir in res upava in verjameva, da jih bova (enkrat več, drugič manj) lahkotno preskočila.

Srečno na izpitih tudi najinim bralcem, potem pa veselo v poletje!