Preden Maja in Matjaž odpeketata novim zmagam naproti, jima želim podati še zadnjih nekaj modrih nasvetov (… modri nasvet in plava navodila, ali kako že pojejo Zmelkoow J). In ne, še vedno nimam čudežnega praška/besed/paličice, s katero bi vnaprej odstranila vse nesporazume in neskladja, do katerih vedno pride v tesnih odnosih. Lahko pa malo namignem, kako jih je lažje preživeti!
Moj zadnji zapis se bo med drugim nanašal na… na pol poln kozarec. Ne na pol prazen, ampak na pol POLN!
Se spomnite svojih dragih mamic, ki so nas, male pokovce, prepričevale, da če si bomo nekaj res želeli, da se bo uresničilo? Vsaj moja je bila taka - in res sem bila razočarana, ko se kljub moji nepopisni želji, da bi imela hišo in kmetijo in avto in neomejeno oblek za barbike, vse te zadeve kar niso in niso prikazale v moji sobi. Šele zdaj ugotavljam, da je (kljub barbikam!!!) imela prav – vsaj malo J
Kako optimistično gledamo na svet, je sicer dokaj stalna lastnost posameznika in ni nekaj, kar bi se lahko kar odločil: »Hej, od danes naprej pa bom optimist!«. Vseeno pa se lahko vsaj maaaalo potrudimo, da poskusimo na zadeve pogledat s pozitivne plati in pričakovati dobro. Maji sem ob vsakem njenem »napadu« dvoma in pesimizma v zvezi z Matjažem poskusila pojasniti samouresničujočo se prerokbo: če »veš«, da se bo slabo končalo, se začneš drugače obnašati, bolj »obrambno«, postaviš si nekakšen zid, da ti človek ne pride blizu, ker »če ti ni blizu, te tudi prizadeti ne more« (in tudi ne razveseljevati, seveda!), njegove dvoumne besede ali dejanja si interpretiraš kot zlonamerna in začneš »vračati« udarce – ja seveda, da bo šlo samo v spirali navzdol in se bo končalo slabo!
Spirala pa gre lahko tudi v drugo smer … pa da ne boste mislili, da si sproti izmišljujem – delali so raziskave o optimizmu v zvezah, ki potrjujejo natanko to.
*Optimizem = splošno pričakovanje pozitivnih izidov v prihodnosti* (ali po domače – na pol poln kozarec, rožnata očala in vse ostale luštne reči)
Torej… optimisti so enostavno bolj zadovoljni s svojo zvezo kot pesimisti. Tako enostavno je. Tudi njihovi partnerji (torej partnerji optimistov) so bolj zadovoljni z zvezo, tako da zadovoljstvo prav gotovo ni le v glavah optimistov J
Zakaj je tako? Tudi zato, ker se optimisti drugače lotijo reševanja problemov kot manj optimistični posamezniki. Tisti, ki pričakujejo pozitivne izide (optimisti), se bodo bolj aktivno lotili reševanja problema; tisti, ki pričakujejo negativne (pesimisti), se bodo poskusu reševanja izognili in vnaprej obupali. Optimisti se bolj trudijo sodelovati s partnerjem in se težave aktivno lotiti, saj (logično!) pričakujejo pozitivne izide. Poleg tega tako optimisti kot tudi njihovi partnerji zaznavajo, da se (oni sami in partner) na konflikte odzivajo bolj pozitivno (poslušajo partnerja, razmislijo o njegovih idejah, ga ne žalijo) in da dosegajo boljše izide.
Nekateri ljudje se v konflikti situaciji »obesijo« na vse slabo in grdo, kar partner pove in naredi (mogoče niti ne namerno) in si vsako malenkost interpretirajo, kot da jih partner skuša nalašč prizadeti ali spraviti ob živce – če se konflikta lotiš s tem v mislih, se prav gotovo ne bo končalo dobro. Optimisti zaznavajo svoje partnerje kot bolj suportivne (da nudijo oporo), za razliko od pesimistov, ki, kot že rečeno, vidijo partnerjevo negativno vedenje kot stalno, nespremenljivo in namensko. Verjetno je čisto drugače, če si rečeš, OK, draga je tečna, ker je imela slab dan in je utrujena od celega dneva napornega dela, kakor če se spustiš v divji verbalni obračun, ker se ti zdi, da je njena naveličana cinična opazka o nepomiti posodi posledica tega, da te ne mara več, da je hladna in nepotrpežljiva. Kaj je še pomembno povedati? Zveze optimistov zaradi vsega tega trajajo dlje kot zveze pesimistov J
Seveda sanjarije o uspešni zvezi in srečni prihodnosti ne morejo temeljiti na nerealistični predstavi, da bo od nekega trenutka dalje zveza potekala gladko in brez ovir – te se vedno najdejo. Po mojem je bolj zaskrbljujoče, če jih ni, saj to lahko pomeni, da se zveza nikamor ne premika J Kaj s tem mislim? Vsak odnos gre skozi faze, poteka nekako ciklično: prek spoznavanja, obdobja konfliktov, časa, ko se razvijejo pravila, vloge, obstane neka razporeditev moči, odgovornosti, in nato faza blaženega miru, ko vse teče gladko. Potem pa se nekaj zgodi in ka-bum, gremo od začetka. Ja, od začetka spoznavati istega partnerja, pa tudi sebe, a v različnih vlogah. Partnerja sta (večinoma) najprej neznanca, se spoznavata, se odločita, da bosta par. Ko postaneta par, je stanje malo konfliktno ali pa vsaj nejasno, ker si »biti par« lahko razlaga vsak po svoje: kakšna so pričakovanja, pravila, naloge; kolikokrat ga pokličem, kolikokrat on pokliče mene; a če sem jaz zadnja poslala sms, a to pomeni, da moram zdaj čakat njega, ali mu lahko jaz pišem, ne da bi izpadla »needy«; kaj si poveva in kaj ne: a mi more on vnaprej povedat, da bo šel za par dni brez mene na morje, da bo šel na kavo s kolegom, da bo šel na kosilo z babico? A mu moram jaz povedat, da grem vsak teden na kosilo z bivšim, ker se pač še vedno dobro razumeva, in zakaj je on popolnoma znorel, ko je to izvedel? Kdo zdaj plačuje, ko sva skupaj? Ko mi je dvoril, je vse plačeval on, ker se tako pač spodobi, zdaj pa sva par, več delava skupaj; a mora on plačat počitnice, si deliva stroške? Počasi se seveda vzpostavijo neka pravila, vloge, ki niso nujno niti izrečena, kaj šele napisana, ampak zadeve nekako postanejo samoumevne: npr. slišiva se vsaj enkrat na dan in ni važno, kdo je klical zadnji – pač pokliče tisti, ki se prvi spomni kaj pomembnega povedat; razna kosila, kave in malenkosti plačujeva izmenično, skupne počitnice si deliva; v avtu poslušava CD-je, ki jih oba tolerirava; če se dobim s prijateljem (ne glede na spol), ki ga pozna tudi on, mi tega ni treba povedat in pojasnjevat. Na ta način se potem vzpostavi neka varna rutina, zadeve so utečene… Potem pa, če ostaneta par, se prej ali slej nekaj spremeni: recimo, da se preselita skupaj (ne tako redek pojav, hihi). Potem gre vse od začetka: spoznavanje vsakdanjika in raznih navad partnerja, ki so prej ostajale skrite – npr. ona vedno spi z odprtim oknom, tudi pozimi, pri minus 10, kar njega grozno moti; on smrči (ampak se je to prej, ko sta le občasno prespala skupaj, zdelo ljubko; zdaj, ko to posluša vsako noč, pa postaja moreče!); on pušča umazane cunje po stanovanju, kar njo spravlja ob živce; ona popolnoma nesistematično zlaga posodo v stroj; on zobno pasto stiska »kot neandertalec«, ne od spodaj; kako si bosta zdaj delila stroške bivanja – oba enak delež ali glede na zaslužek? Pri čem se varčuje in glede česa se ne vpraša za ceno; kako pogosto lahko obiskujejo starši… Kakorkoli, v vsaki fazi je potrebno spoznati partnerja v neki novi luči, v novi vlogi, razrešiti razne konfliktne situacije, postaviti nova pravila in se jih potem držat. Do naslednjega ka-bum dogodka - recimo rojstva otroka, poroke, odhoda otrok ali kakršnekoli druge spremembe. Vse to so dogodki, ki vnašajo velikanske spremembe v odnos in na katere se morata partnerja prilagoditi. In v vseh teh situacijah prav gotovo pomaga optimističen pogled, zaupanje v to, da lahko predelata nejasnosti, neskladja in nesporazume, če se le potrudita.
Moj nasvet Maji in Matjažu torej je: verjemita, da bo vajina zveza uspela! Upajta, sanjajta, verjemita v uspeh – in zgodil se bo!
(PS: z večjo verjetnostjo, kot če ste prepričani v neuspeh!)
Srivastava, S., McGonigal, K. M., Richards, J. M., Butler, E. A. in Gross, J. J. (2006) Optimism in Close Relationships: How Seeing Things in a Positive Light Makes Them So. Journal of Personality and Social Psychology, 91(1), str. 143-153
res lep blog
OdgovoriIzbrišilp