Konflikti in njihovo reševanje

V partnerski zvezi se običajno znajdeta dve osebi. Ti dve osebi sta, seveda, različni. Seveda sta v mnogih vidikih podobni in skladni, tu ni dileme – če ne bi bila skladna, ne bi bila skupaj. Kakorkoli že, pa se v vsakem odnosu zgodi, da pride do konflikta. Recimo… izmišljujem si… lahko imata partnerja različni mnenji glede tega, kako »smiselno, pametno in zabavno« ali »neumno, naivno in nevarno« je spoznavati ljudi na spletu. In ne, niti slučajno ne ciljam na Majo in Matjaža, a-aaa ! :-P

Pričakovati, da med partnerjema, ne glede na to, kako noro sta zaljubljena, kako rada se imata in kako dobro se poznata, ne bo nasprotij, je noro. Včasih se še sam s sabo ne moreš zmenit, kaj bi rad :-) Nekateri so prepričani, da v pravi ljubezni konfliktov ne bo in se ob prvem zaznanem neskladju obrnejo in bežijo, kot da bi jim gorelo pod petami. Ah J Napaka! Logično je, da smo si ljudje različni in da si lahko v nekem trenutku želimo različnih, neskladnih ali celo nasprotujočih si reči, s tem ni nič narobe. In tudi z odnosom ni nič narobe, če se to zgodi. Ključno je, da znamo konfliktno situacijo rešit na čim boljši način. Kako? Sledi v nadaljevanju!

Kaj sploh je konflikt? Je stanje spora zaradi dejanskega ali zaznanega nasprotja potreb, vrednot ali interesov. Jaz bi šla v kino, on na hokejsko tekmo. V trgovini se prerekava, ker bi jaz kupila polnozrnati (ker je zdrav), on pa še topel, hrustljavo zapečeni beli kruh (ker je božansko dober). Tjaša bi šla na aktivne počitnice v neko hribovje, njena najboljša prijateljica, s katero se dogovarjata, pa nekam za dva tedna ležat na plažo. On bi nov avto, ona bi varčevala za … že kaj, ker varčevati je vedno pametno. Ona trdi, da je najboljši sladoled na svetu čokoladni s čokoladnimi koščki, njena sestra pa, da je najboljši lešnik. Ona noče spremeniti priimka po poroki. Njemu se zdi smiselno, da imata skupni bančni račun, ona pa želi ohraniti svojega. Miha kuha kavo tako, da jo prevre trikrat, Tadej pa samo enkrat, in noče piti Mihove.

Kako rešit vse te dileme? Zaradi vseh teh reči se da na smrt skregat. Nekatere so v bistvu prav trapaste. Kot da se da določit, kateri je najboljši sladoled na svetu :-) (itak vsi vemo, da ježek, hihi). Vseeno pa smo se že vsi kdaj s kom skregali zaradi traparije. Pa tudi zaradi velikih, pomembnih zadev. Kakorkoli, ob takih konfliktih se ukvarjamo z vprašanji, kot so… Kdo ima prav? Kdo ima BOLJ prav? Čigava naj obvelja? Zakaj bo tokrat po moje? Ker sem zadnjič jaz popustila in sem zdaj na vrsti, da 'zmagam'? Ker je meni vprašanje, o katerem se pogovarjava, zelo pomembno, tebi pa niti ne?

Konflikti so lahko vezani na čisto vsako področje življenja; od okusa, vrednot, osebnih, verskih, političnih, katerih koli drugih prepričanj, glede postopkov, pravil, glede interpretacije dejstev (ali ta dopis pomeni, da nekaj moram narediti ali da to lahko naredim?) in še in še…

Konflikti so v odnosih skoraj neizbežni. Glede na to, da se v partnerski zvezi pojavijo med dvema, ki en drugega cenita in se imata rada, si jih večinoma želimo razrešiti na tak način, da se bo odnos ohranil. Je tako? Seveda J Čeprav se z vidika razreševanja konfliktov večinoma poudarjajo kompromisi, pa to ni edina, absolutno pa ne vedno ustrezna možnost. Začudeni? Naj pojasnim na primeru. Sredi noči se ona zbudi, ker se ji zdi, da je nekaj narobe; vse se trese in kozarci v vitrini ropotajo. Aha, potres – pametno se je spravit nekam na varno, ne? Butne njega, ki mirno spi, in on zarenči: daj mi mir, kaj tečnariš, spim. A se bosta zdaj šla iskanje kompromisa? Se 10 minut pregovarjala, kaj si želi en in kaj drugi, odločila, da bosta še pol ure dremala in potem šla? Slaba ideja J Najboljša rešitev tu je, in s tem se bo strinjal tudi on, ko se zbudi in zave dogajanja, prisila. Primeš in zvlečeš iz postelje, kaj pa drugega. Prisila je razreševanje konflikta z agresivnim vedenjem, s katerim skušamo doseči podreditev, na primer z grožnjami (»Če se takoj ne spraviš iz postelje, ti bom…«), uvedbo sankcij, z napadalnostjo in podobno. Seveda reševanje konfliktov s prisilo ni vedno dobra ideja; prisila je v medosebnih odnosih primerna le v izjemnih primerih, npr. kot v zgornjem, ko ni veliko časa za reševanje konflikta in bi se odlašanje res lahko zelo slabo končalo. Prisila je v drugih situacijah lahko primerna tudi, ko odnosi niso pomembni in ti je vseeno, kako se bo druga stran po tvoji uveljavitvi lastne volje počutila – v partnerskem odnosu pa se tega seveda izogibamo, ker odnos JE pomemben. Če v »odnosu« s prodajalcem mirno lahko rečeš »ne, lejte, me ne zanima, kaj vi mislite o tem, jaz hočem imet eno živo roza steno v spalnici in drugo živo rumeno in zdaj mi že prodajte te presnete barve!!!«, bi si to verjetno težko privoščil v odnosu z dekletom, fantom, sestro, bratom ali s starši, ne da bi se končalo, milo rečeno, rahlo neprijetno.

Ok, pustimo zdaj prisilo. Načine razreševanja konfliktov lahko v grobem ločimo glede na to, koliko smo pri njihovem razreševanju usmerjeni na svoje potrebe, vrednote, interese in koliko na potrebe, vrednote, interese drugega. Lahko upoštevamo le sebe, lahko le drugega, lahko pa poskusimo najti skupno rešitev, ki bolj ali manj ustreza obema. Kaj bomo storili, je seveda odvisno od vrste konflikta oz. od tega, na katero področje je konflikt vezan in koliko časa imamo za reševanje – primer sem opisala že zgoraj. Pa poglejmo še ostale…

Če je konflikt nepomemben (in potem opazovalci komentirajo, da se kregata »za brezveze«), se mu je najbolje kar izognit, ga ignorirat. Ja, jaz sem prepričana, da je najlepši moški na svetu, recimo, sosedov Albert, moja najboljša prijateljica pa, da je to zagotovo in brez dileme tisti voditelj tistih novic ob 23.00 na onem kanalu. Gotovo smo se že vsi kdaj spustili v takšno debato. Se spomnite, kako se je končala? Ste prišli do končnega sklepa ali ste se samo pol ure pregovarjali, spravili sebe in drugega ob živce in potem pustili vse skupaj, odnos pa je bil malce skrhan zaradi vseh očitkov in komentarjev, ki so padli mimogrede (»Ne, res nimaš okusa za moške, saj to smo videli že pri tvojem bivšem…«)? Običajno se zgodi drugo J Izogibanje je torej čisto OK rešitev, ko je konflikt nepomemben in ko bi lahko prizadeli pomemben odnos. Včasih se je konfliktu dobro izogniti, vsaj začasno, tudi, ko ni dovolj časa ali če potrebujemo čas za zmanjšanje čustvenega naboja. Primer: skrajni čas je že, da se Marko in Marjetka odpravita na letališče, ona pa še pakira. Taksi že čaka pred hišo. Marko je že totalno znerviran, ker jo čaka že pol ure. Potem ona začne: »Naj vzamem rdečo ali modro oblekico? Daj no, povej mi, ne more ti bit vseeno, zini že, katera mi bolj paše, zakaj mi ne pomagaš, kako si grozen…!« Namesto, da bi se spustil v prepir v tistem trenutku, s čimer bi sprostil vso nakopičeno jezo, frustriranost in strah, da bosta zamudila letalo, se Marko zadrži, reče, naj vzame obe in konča debato. Morda se bosta o tem, kdo in zakaj je »grozen«, pogovorila na avionu, ampak takrat bo vsaj čas za to – če bi začela debato zdaj, do aviona sploh prišla ne bi. Potem pa adijo, Bahami in živjo, nov konflikt J

Ena od možnosti razrešitve konflikta je tudi podrejanje zahtevam (oz. željam, idejam) drugega. Podrejanje je primerno, ko je najpomembneje ohraniti dober odnos in ko konflikt ni pomemben za tistega, ki se prilagaja, je pa za drugega. Če si on zelo želi gledat tekmo, jaz pa sem sicer planirala, da bi že šestič gledala »Jej, moli, ljubi«, ampak ga v bistvu lahko gledam tudi jutri, potem bova pač gledala tekmo. On bo srečen, ker ne težim, meni ne bo nič hudega ob tekmi, moj film pa tudi ne bo šel nikamor. Podrejanje je seveda najustreznejša rešitev tudi, ko je velika verjetnost, da nimamo prav, drugi pa ima. Če fant, ki se spozna na avtomobile, reče, da je tisto ropotanje motorja najverjetneje nevarno in naj avtomobila ne vozim, potem je najboljše, da ne izzivam usode in enostavno pokličem taksi.

No, pa smo prišli do iskanja kompromisov in sodelovanja. Pri kompromisih gre za to, da se vsak nečemu odpove in vsak malo popusti v svojih željah, pri sodelovanju pa gre za iskanje najboljše sprejemljive rešitve za vse – neke nove rešitve, s katero so vsi zadovoljni. Na začetku sem zapisala problem iskanja destinacije za počitnice. Ena bi šla za dva tedna na morje, ena pa za dva tedna nekam v hribe. Obe imata dva tedna časa in obema je v interesu, da gresta na počitnice skupaj. Ampak kam? Trmasto vztrajanje pri lasni želji lahko vodi v to, da nobena ne bo šla nikamor, če pa že, pa ne skupaj. Lahko skleneta kompromis: ok, greva za en teden na morje in za en teden v hribe. Vsaka se odpove enemu tednu na svoji želeni destinaciji, vseeno pa vsaka dobi en teden, pa še skupaj bosta. Če imata dovolj časa, pa lahko najdeta še boljšo rešitev, s katero bosta obe še bolj zadovoljni. Lahko se usedeta in pogovorita, zakaj si želita na morje/v hribe, kaj bi radi od dopusta dobili in potem poiščeta kraj, kjer lahko zadovoljita čim večji delež želja obeh. Tako bi se lahko odpravili na Korziko in potovali po otoku; nekaj dni v osrednjem goratem predelu, nekaj dni na obali, pa spet malo hribov, pa spet malo čofotanja…

Seveda je za konstruktivno reševanje konfliktov, npr. iskanje kompromisov in sodelovanje, nujno, da en drugega natančno poslušamo in jasno predstavimo svoje mnenje in razloge, zakaj smo za ali proti nečemu. Čisto drugače je, ali se na »Za današnje kosilo bom naredila pizzo.« odzoveš z »Ma daj, a si nora al kaj« ali pa z »Joj, ali lahko prosim kaj drugega, ker sem na to in to alergičen«. Zelo uporabna so »jaz sporočila«. Z »jaz sporočilom« podamo svoje mnenje in ga hkrati utemeljimo, pojasnimo, zakaj tako čutimo in menimo. Sestavljen je iz treh delov: objektivnega opisa situacije, opisa posledic situacije in opisa čustev, ki jih ob tem doživimo. Ker je stavek v prvi osebi, drugi nima občutka, kot da ga napadamo, kritiziramo. Čeprav nam marsikomu žaljivka kar avtomatično spolzi z jezika (»Bedak, a ob tej uri se pride iz službe???«), bo konflikt prej rešen, če to nadomestimo z »Kadar ne prideš domov ob dogovorjeni uri, me skrbi, da se ti je kaj zgodilo.« veliko bolj elegantna varianta, ki bolj verjetno vodi k razrešitvi.

Kadar se pojavi večji problem, se ga je smiselno rešiti sistematično – če niso katere od zgoraj opisanih možnosti primernejše. Najprej ga je seveda potrebno prepoznati in opredeliti. Vsi udeleženi se morajo strinjati glede tega, kaj je jedro težave – mladostnik bo recimo rekel, da je težava to, da ga starši ne pustijo ven s punco, starša pa bosta trdila, da se njima zdi problem to, da hodi ven tako pozno in potem zamuja v šolo. Kakorkoli, ko problem prepoznamo, je potrebno o njem komunicirat; ga opredelit, pojasniti vse vidike. Več o komunikaciji na splošno bomo kdaj drugič, za danes naj bodo dovolj »jaz sporočila«. Potem je dobro najti več možnih alternativ reševanja problema, se odločiti za eno, jo izpeljati, nato pa oceniti, če je problem rešen. Glede reševanja problemov še to; sicer se na naša na družino, a gotovo velja tudi v partnerskih odnosih: Najprej so mislili, da imajo neučinkovite družine več problemov kot učinkovite družine. Vendar pa so raziskave pokazale, da se vse družine srečujejo s približno enakim razponom težav. Razlike se pojavljajo v tem, kako se družine spopadajo s problemi (kako k temu pristopijo). Družine, ki so delovale učinkovito, so rešile probleme, družine, ki pa so neučinkovito funkcionirale, pa so se s svojimi problemi spopadale le delno, če sploh. Smiselno je torej razrešit težave in konflikte, ki se pojavljajo, in to takrat, ko se pojavijo oz. čim prej. Sicer se nerazrešeni konflikti lahko kopičijo: debata se začne kot neskladje glede tega, kateri kruh bova kupila, potem pa pridejo na plan še vsi ostali, nerazrešeni konflikti iz bližnje in daljne preteklosti – kdo ima vedno prav, čigava mama koga ne mara, kdo zapravlja, kdo je spil njen jogurt, kdo je porabil zadnji košček toaletnega papirja in ni prinesel novega, kdo vedno odloči, kam gresta in kateri film gledata, kdo bolje kuha, zakaj on nikoli ne prizna, da se je izgubil in zakaj še nimata otrok. Tega si pa res ne želimo početi, sploh pa ne v trgovini pred prodajalko, ki bi rada le izvedela, ali bosta vzela belo štruco ali polnozrnate hlebčke :-D