Evo, konec z izpitnim obdobjem, izpiti, ki sem jih želela opraviti, so načeloma tudi opravljeni in sedaj je na voljo več časa ter možnosti za druženje z Matjažem!
Juheeej :-) Resnično sem vesela, da bova ponovno več časa skupaj in da se me bo neprijetno pogrešanje in hrepenenje polotilo manjkrat.
Vseeno pa si ne morem pomagati, da ne bi tudi v tem zapisu vsaj malo pojamrala. Baba :)
Dejansko ni nič groznega in srce parajočega, dejstvo pa je, da imam v nemirnih in konfliktih obdobjih tudi večjo potrebo napisati in izraziti svoje dvome ter razmišljanja.
Torej:
Z Matjažem se v ogrooomno stvareh (mnenjih, željah ipd.) grozovito razhajava. Skupen nama je način razmišljanja, skupna nama je vizija prihodnosti, skupen nama je nek osnovni način dojemanja sveta in delovanja v svetu. Hkrati pa imava različne interese ter hobije, jaz sem bolj kritična in aktivna, Matjaž pa je glede določenih zadev bolj pasiven in manj opredeljen.
Zaenkrat se mi zdi, da naju najine razlike bogatijo, da sva si ravno zaradi njih drug drugemu tako zanimiva, po drugi strani pa me je včasih strah, da se bodo s časom (čeprav je čas relativen in dejansko ne vem, kako dolgo bova skupaj) te razlike še večale.
Ko zapadem v tovrstno razglabljanje in analiziranje, si lahko kar predstavljam posnetek prihodnosti, v katerem prideva iz službe, se v stanovanju izogibava drug drugemu, hodiva na različne interesne dejavnosti (seveda ločeno), družijo pa naju edino otroci.
Če razmišljanja ne bi prekinila, bi se le-to nadaljevalo z vizualizacijo naporne in neprijetne ločitve, morebitnega iskanja novega partnerja ter osamljene smrti.
JA, takšna ¨drama queen¨ znam biti.
In za sprožitev drame včasih (še posebej v času PMS) ni potreben velik in konkreten razlog.
Do potenciranja strahu pred osamljeno smrtjo je včeraj prišlo že ob pogovoru o spoznavanju ljudi na spletu. Jaz sem (bolj ali manj naveličano) zagovarjala mnenje, da se spoznavanje ljudi na internetu ne obnese, da ljudje v spletni komunikaciji nismo sproščeni, odkriti in to, kar v resnici smo, ter da je tovrstno spoznavanje povezano z idealizacijo, ki se nikoli ne uresniči, rezultat vsega skupaj pa je razočaranje. Matjaž je, nasprotno, strastno zagovarjal idejo, da lahko ljudi spoznamo kjerkoli in da spoznavanje tako ali tako poteka postopoma ter da je tako na internetu kot v realnem življenju v začetku prisotna idealizacija in želja, da bi izpadli boljši, kot mogoče dejansko smo.
Pogovor se je vlekel skozi cel dan (po delčkih, seveda), do konsenza pa vseeno nisva prišla. Morda pa le nisva želela? Se bova kdaj naučila drugačnega komuniciranja? V takšnih trenutkih se mi zazdi, da stojiva vsak na svojem bregu in niti NOČEVA zgraditi lesenega mostu (oz. najti kakšnega drugega načina za prečkanje) in najti druge poti za zbližanje.
Zanimivo mi je tudi, da me lahko takšno nestrinjanje naredi blaaazno živčno. Včasih mi ni jasno, kako lahko razmišlja na drugačen način in kar težko sprejmem, da sva ločena človeka, z različnimi mnenji in da je tudi to eden izmed čarov. Morda me razjezi, da ga tovrstne debate izčrpavajo in da nerad
debatira na tak način? Ne vem, moram še ugotoviti...
Podobno sem se odzvala tudi, ko sem ga vprašala, kam greva jest, on pa mi je odgovoril, da mu je vseeno. Kako VSEENO? Kaj nima nobenega mnenja? Kaj je...prazen?
Pa saj vem, da ni, ampak takšne misli mi lahko začnejo rojiti po glavi...
Priznati moram, da me je na trenutke strah. Česa? Da morda nisva tako super par, kot se mi zdi, da zveza ne bo trajalo tako dolgo kot bi si zaželela in da se bo vse skupaj končalo tako kot že tolikokrat do sedaj...
Morda. Moram se pogovoriti z Barbaro. Ona se zna vživeti vame in me vsaj malenkost pomiriti.
Sedaj pa na sonček!
Ni komentarjev:
Objavite komentar