Sobota, 17. september

En dan šli smo v Izolo. Naš prijatelj je imel rojstni dan. Jedli smo torto ampak nismo imeli sveč. Zelo lepo je bilo.

Zgodaj zjutraj odpravili smo se na dougo potovanje. Šli smo na morje v Izolo. Takoj ko smo prišli smo šli v morje se skopat. Videli smo veliko meduzo. Kako je bilo čudovito je bilo tisto soboto. Ko smo prišli domov smo šli takoj v posteljo. Hitro zaspali smo ker smo bili utrujeni.

Tako sta moji hčerki v šoli pri slovenščini opisali naš izlet v Izolo. Čeprav še delata napake, govorita bolje slovensko kot jaz. Včasih, ko ne znam, kako se kaj reče po slovensko, vprašam kar njiju. Zgodi se tudi, da sta boljši celo od mamice, ki je tu v Sloveniji eno leto dlje kot jaz in hčerki. Na steno v stanovanje smo prilepili seznam besed, ki so zelo pomembne, kot na primer opravičiti se, pozdravljen, bi lahko prosim … in še veliko drugih. Seznam postaja vedno daljši, toliko, da mu še komaj sledim. A poskušam po svojih najboljših močeh, kako bi sicer lahko še naprej vodil svoje podjetje?

Upam, da nam bo Tadeja priskrbela, kakšnega prostovoljca, ki bi ženo učil za izpit za računovodkinjo. Ne moremo si privoščiti tečaja, zato je edini način, da se žena nauči sama, potem pa opravi smo izpit za računovodkinjo. Tako bi lahko delala zame in bi denar ostal v družini in bi lažje preživeli.

A pustimo zdaj to. Rajši se posvetim tem sicer redkim, a toliko bolj sladkim trenutkom, ko smo z družino lahko skupaj in se zabavamo. Vstali smo še pred deveto, vsi v pričakovanju dneva. Prijatelj, ki me je peljal do zavarovalnice nas je za svoje rojstni dan povabil na morje. Tam bo s svojo ženo. Otrok nima, a sta se punci vseeno zelo zabavali. Sedaj ko znata plavati, sta komaj kdaj prišli iz vode. Kljub temu, da ju je mama stalno klicala iz vode, je tokrat nista poslušali. To je bilo zelo čudno, kajti zmerja naju ubogata, sploh ko gre za šolo. Tako sta pridni, da jima sploh ne rabiva nikoli reči, naj naredita nalogo. To je prvo, kar naredita, ko prideta domov, potem pa prebereta še kaj dodatnega. No, to, da nista prišli iz vode pa verjetno samo pomeni, da sta se imeli zares lepo.

Nazadnje sta le prišli, ko smo začeli rezati torto, kar na travniku. Hrano smo namreč prinesli s seboj, vsak nekaj. Takoj sta bili pri nas in pomagali peti »vse najboljše«. Potem smo šli vsi skupaj v vodo, in res videli smo meduzo. In to ne samo eno, vendar pa je bila ena zares velika. Punci sta se smejali njeni čudni obliki, ženo pa je menilo, da bi sploh šla v vodo.

Tako smo preživeli popoldne vse do zgodnjega večera, ko smo sklenili, da je čas za odpravo domov. Poslovili smo se od prijatelja in žene, ki sta se odločila, da bosta še ostala na obali, mi pa smo se nabasali v začasni avto, ki nam ga je dala zavarovalnica, namesto našega avta, ki je bil na popravilu. Vozili smo počasi in varno. Deklici sta na zadnjih sedežih veselo govorili o današnje dnevu, vse dokler ju ni zmanjkalo. Doma sva ju z ženo komaj prepričala, da moreta pod tuš, a sta zmogli še to, potema po utrujeni in zadovoljni zaspali. Podobno sva storila tudi ženo. Zaspal sem z mislimi na sobotno popoldne in se izogibal mislim na ponedeljek, ko bo treba spet služiti denar in poskušati preživeti bom boljše in čim lepše.