Sobota, 17. september

En dan šli smo v Izolo. Naš prijatelj je imel rojstni dan. Jedli smo torto ampak nismo imeli sveč. Zelo lepo je bilo.

Zgodaj zjutraj odpravili smo se na dougo potovanje. Šli smo na morje v Izolo. Takoj ko smo prišli smo šli v morje se skopat. Videli smo veliko meduzo. Kako je bilo čudovito je bilo tisto soboto. Ko smo prišli domov smo šli takoj v posteljo. Hitro zaspali smo ker smo bili utrujeni.

Tako sta moji hčerki v šoli pri slovenščini opisali naš izlet v Izolo. Čeprav še delata napake, govorita bolje slovensko kot jaz. Včasih, ko ne znam, kako se kaj reče po slovensko, vprašam kar njiju. Zgodi se tudi, da sta boljši celo od mamice, ki je tu v Sloveniji eno leto dlje kot jaz in hčerki. Na steno v stanovanje smo prilepili seznam besed, ki so zelo pomembne, kot na primer opravičiti se, pozdravljen, bi lahko prosim … in še veliko drugih. Seznam postaja vedno daljši, toliko, da mu še komaj sledim. A poskušam po svojih najboljših močeh, kako bi sicer lahko še naprej vodil svoje podjetje?

Upam, da nam bo Tadeja priskrbela, kakšnega prostovoljca, ki bi ženo učil za izpit za računovodkinjo. Ne moremo si privoščiti tečaja, zato je edini način, da se žena nauči sama, potem pa opravi smo izpit za računovodkinjo. Tako bi lahko delala zame in bi denar ostal v družini in bi lažje preživeli.

A pustimo zdaj to. Rajši se posvetim tem sicer redkim, a toliko bolj sladkim trenutkom, ko smo z družino lahko skupaj in se zabavamo. Vstali smo še pred deveto, vsi v pričakovanju dneva. Prijatelj, ki me je peljal do zavarovalnice nas je za svoje rojstni dan povabil na morje. Tam bo s svojo ženo. Otrok nima, a sta se punci vseeno zelo zabavali. Sedaj ko znata plavati, sta komaj kdaj prišli iz vode. Kljub temu, da ju je mama stalno klicala iz vode, je tokrat nista poslušali. To je bilo zelo čudno, kajti zmerja naju ubogata, sploh ko gre za šolo. Tako sta pridni, da jima sploh ne rabiva nikoli reči, naj naredita nalogo. To je prvo, kar naredita, ko prideta domov, potem pa prebereta še kaj dodatnega. No, to, da nista prišli iz vode pa verjetno samo pomeni, da sta se imeli zares lepo.

Nazadnje sta le prišli, ko smo začeli rezati torto, kar na travniku. Hrano smo namreč prinesli s seboj, vsak nekaj. Takoj sta bili pri nas in pomagali peti »vse najboljše«. Potem smo šli vsi skupaj v vodo, in res videli smo meduzo. In to ne samo eno, vendar pa je bila ena zares velika. Punci sta se smejali njeni čudni obliki, ženo pa je menilo, da bi sploh šla v vodo.

Tako smo preživeli popoldne vse do zgodnjega večera, ko smo sklenili, da je čas za odpravo domov. Poslovili smo se od prijatelja in žene, ki sta se odločila, da bosta še ostala na obali, mi pa smo se nabasali v začasni avto, ki nam ga je dala zavarovalnica, namesto našega avta, ki je bil na popravilu. Vozili smo počasi in varno. Deklici sta na zadnjih sedežih veselo govorili o današnje dnevu, vse dokler ju ni zmanjkalo. Doma sva ju z ženo komaj prepričala, da moreta pod tuš, a sta zmogli še to, potema po utrujeni in zadovoljni zaspali. Podobno sva storila tudi ženo. Zaspal sem z mislimi na sobotno popoldne in se izogibal mislim na ponedeljek, ko bo treba spet služiti denar in poskušati preživeti bom boljše in čim lepše.

Pridni po slovensko

Četrtek, 15. september 2011

Vonj po sveže skuhani kavi napoveduje nov dan. Vstal sem ob šestih, tako kot vsak dan, in pripravil zajtrk za moje punce. Žena ob osmih začne faks, punčki gresta v šolo. Pri pripravljanju zajtrka poskušam biti čim tišji, saj te v enosobnem stanovanju pokonci vrže že manjši ropot.  Nočem jim ukrasti  še teh nekaj minut brezskrbnega spanca.

Naposled napoči čas bujenja, najprej žena, potem pa še punčki. Opomnim ju, da imata ob šestih tečaj plavanja in jima zaželim, da se bosta imeli v šoli lepo. Čeprav sem s punčkama prišel v Slovenijo šele pred devetimi meseci, sta četrti razred končali v Sloveniji s štiricami in peticami, samo angleščino sta imeli zaključeno tri. Pravita, da se tu veliko bolj in raje učita kot v Ukrajini, saj ju tu učitelji veliko bolj spodbujajo in jima pomagajo, a rezultati ne bi bili tako dobri brez pomoči pri domačih nalogah in učenju. Pomagala jima je prostovoljka, študentka, ki je k nam prihajala dvakrat na teden. Za vse je poskrbela Tadeja, ki dela na Slovenski filantropiji. Našla nam je stanovanje, na internetu je dobila pograd za punčki, ki so ga lastniki podarili, skupaj sva več tednov neuspešno pošiljala prošnje za delo, ko sem se priselil sem. Ona je moja prijateljica.

Z ženo se pozdraviva, saj se bova videla šele okoli osme ure zvečer, ko se bo vrnila iz prodajalne zelenjave nedaleč stan. Težko je priti skozi mesec, sploh ker je stanovanje tako drago – štiristo evrov plus stroški za sobo, kuhinjo in kopalnico. Vsak dan žena išče stanovanja na internetu na faksu, saj doma interneta nimamo. Živimo skromno in poskušamo čim manj zapravljati, a stanovanje smo si tako uredili, da deluje domače. Nihče ne želi vzeti družine z otroki. Če bi imeli dva psa bi nas vzeli, a ker imava dva otroka pa ne. A iskali bomo še naprej, dokler ne bomo našli cenejše stanovanje, ker nam nič drugega ne preostane. Morda bo Tadeja našla kaj primernega.

Jaz se odpravim na zavarovalnico. Pred kratkim sem imel nesrečo. Že dva meseca čakam na odgovor iz zavarovalnice, brez avta pa tudi nič ne morem, še hčeri ne morem peljati na tečaj plavanja. Zato sem prosil prijatelja, če bi ju lahko zapeljal on. Slovenci so prijazni ljudje, nisem še imel slabih izkušenj z njimi. Pomagajo. Čisto drugače je s Skandinavci, ki se tujcev bojijo. Ko sem bil na Švedskem, Finskem zaradi službe in koga vprašal za informacije, so samo čudno pogledali in se obrnili. V Sloveniji pa se počutim domače, saj je v nekaterih stvareh podobna Ukrajini.

Na zavarovalnici sem se po dveh mesecih končno uspel dogovoriti za izplačilo. Seveda je bila z mano Tadeja, saj je moja slovenščina še slaba. Birokracija v Sloveniji je obupna. Izpolnjevanje neskončnih formularjev, pravila kam in kako poslati in nenazadnje še dolgo čakanje na odgovor, ko ti povedo, da pa si nekaj pozabil priložiti, obkrožiti. Na delovno dovoljenje sem čakal več kot pol leta, medtem pa nisem našel službe niti kot pomivalec kuhinj. Takrat je delala samo žena, ki poleg vsega še študira ekonomijo. Punčki je videla samo zvečer, prostovoljko, ki jima je pomagala pa slišala samo po telefonu. Tudi midva sva se komaj kaj videla v večernih urah, ko sva oba pot težo dneva kaj hitro podlegla spancu. A sedaj je lažje, ko sem dobil delovno dovoljenje in odprl svoje podjetje, kjer se ukvarjam s prodajo in posredništvom. Vseeno pa je treba plačati davke in ti niso majhni.

Petek, 16. september 2011

Nov dan, šola, služba, nove obveznosti. Danes me čaka tečaj slovenščine. Ko sem prišel nisem znal niti besedice po slovensko. Slovenska filantropija mi je omogočila brezplačni 180-urni tečaj slovenščine, tako da sedaj že razumem in tudi poskušam govoriti slovensko. Čeprav znam ukrajinsko, rusko, češko in slovaško, pa je slovenščina nekaj posebnega. Besede so kar podobne, drugačen pa je vrstni red besed kot pri ukrajinščini, kar mi dela težave. Še računanje je drugačno kot Ukrajinci.

Vse to je del življenja, prilagajanje. V Ukrajini nimam nikogar več. Starši so umrli, bil sem edinec. Zato mi ni težko se seliti. Nekateri pravijo, da smo se zelo hitro prilagodili. Žena uspešno študira, punčki sta pridni v šoli, jaz sem dobil delavno dovoljenje in odprl podjetje, vsi se učimo slovenščine. A to ne bi bilo možno brez vsakodnevnega dela in vztrajanja. Punčki sta pridni v šoli, a lahko bi bili še boljši. Močnejše štirice in petice, samo sem pa tja kakšna trojka. K temu vztraja predvsem žena, ki pravi, da je znanje najpomembnejše. Diplomo iz ekonomije je dobila že v Ukrajini, v Sloveniji dela vseevropsko diplomo. Rada študira, bi rekel jaz.

Veliko Ukrajincev gre v Evropo delati, zato ker so plače višje in ne zato ker ne bi bilo dela. Doma v Ukrajini imamo štirisobno stanovanje, a ga ne moremo oddajati, ker je predrago, da bi ljudje lahko plačevali najemnino, tu v Sloveniji pa za majhno enosobno stanovanje plačujemo celo premoženje. Ne vem, ali bomo ostali v Sloveniji ali ne. Žena pravi, da ja. Punčki morata biti pridni, da bosta dobili štipendijo, da bomo lažje plačali knjige in druge potrebščine.

Končno je prišel petek in vikend, ko si lahko vsi oddahnemo. Upam, da žena ne bo imela preveč dela za faks, saj bi bilo lepo, če bi šli na izlet do slovenske obale. Morda ujamemo še zadnje poletne dneve, ko se lahko okopaš v morju. Punčki bosta lahko pokazali, kaj sta se naučili na tečaju plavanja.

Danes popoldne proti večeru, ko smo s hčerkama gledali televizijo, je v sobo nenadoma vdrl glasni zvok siren. Pohiteli smo k oknu, od koder imamo iz sedmega nadstropja lep razgled nad okolišem. Zagledali smo gasilske avtomobile, ki so hiteli prav v smeri šole, ki jo obiskujeta hčeri. Najprej sem pomislil, kaj pa če gori šola in bodo zgoreli vsi zvezki in učbeniki? Hitro smo se oblekli in pohiteli v smeri siren. Od daleč sem videl, kako iz šole nosijo otroka. Še bolj prestrašeni smo se približali dogajanju in kmalu ugotovili, da gre samo za gasilsko vajo. Gasilca nedaleč stran so izključili, ker si je pozabil obleči rokavice. Pomirjeni in dobre volje, da je šlo le za vajo, smo se vrnili domov, kjer nas je že čakala žena. Predlagal sem, da bi šli v soboto na izlet. Punčki sta bili navdušeni in kmalu sta prepričali še mamo, češ da ji bosta pokazali, da že znata plavati. Ure smo navili na nekoliko kasnejšo uro, a vseeno se bomo odpravili ob devetih, da bomo čim dlje na morju in soncu.

Tujec v Sloveniji

Ekipa Kako si? se po počitnicah spet vrača z novimi zgodbami.
Sklop letošnjih zgodb nosi naslov "TUJEC V SLOVENIJI".

Tu lahko spremljate življenjske zgodbe tujcev iz različnih držav, različnih nacionalnosti in kultur, ki so se iz različnih razlogov preselili v Slovenijo. Vsak mesec bo objavljena nova zgodba, tako da bo izšla v dveh delih. Zaradi jezikovnih preprek, smo se odločili, da se s priseljenci dobim jaz in potem napišem zgodbo v njihovem imenu. Nekateri so izrazili željo, da ostanejo anonimni, zato osebnih imen in imen krajev v nekaterih zgodbah ne bo. Zgodbe seveda temeljijo na resničnih življenjskih zgodbah, so pa mogoče določene modifikacije, saj je nemogoče vstopiti v glavo in misli drugega človeka, sem pa vsekakor stilsko izhajala iz vtisa, ki sem ga dobila pri vsakem sogovorniku. Na tak način upam, da boste bralci lahko bolje razumeli s kakšnimi težavami in izkušnjami se dnevno srečujejo priseljenci, spoznali, da pa morda le niso tako različni od nas in jim po svojih močeh in na svoj način bili pripravljeni pomagati, saj so zgolj zaradi dejstva, da so tujci v državi, s tujim jezikom, kulturo in zaradi različnih socio-ekonomskih dejavnikov, v slabšem položaju kot večinsko prebivalstvo.

Nina Ivančič, študentka 2. letnika psihologije