Barbara je zadnjič načela precej zanimivo temo: vpliv sodobnih medijev na partnerstvo. Zapletli sva se v debato, vključil pa se je še Matjaž… ugotovili smo, da imamo precej različne izkušnje in poglede na celo stvar. Barbara je predlagala, da vsi pripravimo blog o spoznavanju potencialnih partnerjev na internetu… to je torej moj prispevek o »spletnem zmenkarjenu«! Matjaž bo istočasno objavil svojega na njegovem blogu, me prav zanima, kaj si on misli o celi zadevi J
Spletnih zmenkov ne maram. No, bolje rečeno – ne maram spletnih strani, kjer bi moškim lahko sploh padlo na pamet, da me dodajo z namenom »boljšega spoznavanja«. Zato sem se dolgo upirala Facebook-u. Sem poskusila Orkut in naenkrat dobila kup nenavadnih prijateljev iz Indije in Brazilije. Seveda so bili vsi moški. Samski. In želeli so si »dopisovati«. Ja, pa ja. Potem, ko sem pri nekaj prijateljih, ki so bolj »full-size« videla, kako imajo napisano, da so normalne postave in podobne nebuloze, pa sem tako vedela, za katerim grmom tiči zajec. In se odločila, da se jaz tega ne grem.
Saj ne, da ne dopuščam možnosti, da se med tisočimi moškimi na spletu ne skriva kak prijeten ali vsaj normalen (ne bomo zdaj tu preveč zahtevni) – vendar še nisem tako obupana, da bi si bila pripravljena dopisovati z ne-vem-koliko moškimi, da bi morda odkrila kakšnega, ki mi je približno všeč. Priznam, sem staromodna in ko grem z nekom na zmenek, ne želim ravno »kinder surprise-a« v smislu »Napisal sem, da sem simpatičen in športen, v resnici pa je edini six pack, ki sem ga kdaj videl, six pack piva.« Če grem na zmenek, želim vsaj vedeti, kako nekdo izgleda. Ne gre za to, da bi mi bil videz tako zelo pomemben, zgolj ne maram lažnih spletnih obljub, potencialnih lažnih (ali dobro »fotošopiranih« slik), izmišljenih starosti in podobnega.
Na splet lahko vsakdo napiše, da je ljubitelj živali, nežen, prijazen, rad ima sprehode, naravo in seveda želi resno zvezo. In to je problem – na spletnih zmenkarskih straneh res vsakdo napiše, da je točno to. Zakaj ni nikogar, ki bi preprosto povedal »Sem družaben, prijazen in zabaven, a na trenutke tudi neznosno trmast, malo se mi dela pleša in študiram zelo počasi.« V vseh teh reklamnih spletnih sporočilih pogrešam iskrenost. In po možnosti še kanček humorja.
Še nekaj: fotografije. Ste videli, kakšne fotografije dajejo ljudje na tovrstne spletne portale – v trenirki z mačko na kavču (ne, ne bi šla takoj k tebi v dnevno sobo), zgoraj brez s plaže (hvala, vendar tega ne bi želela videti vsaj prvih nekaj zmenkov - pravzaprav res hvala, ker zdaj vem, da se s tabo ne splača ven) ali s čim večjimi sončnimi očali (da ja ne vidimo tvojih oči).
In kdo se pri 30-ih opiše kot fant? Da ne govorimo o slovničnih napakah v tistem enem stavku, s katerim se predstavi (»idejalen«)? ...
Skratka: nisem za spletne zmenkarije in ja, čutim rahel odpor tudi do ostalih spletnih strani, kjer si ljudje izdelajo svoje spletne profile.
Ni komentarjev:
Objavite komentar