Konflikti in njihovo reševanje

V partnerski zvezi se običajno znajdeta dve osebi. Ti dve osebi sta, seveda, različni. Seveda sta v mnogih vidikih podobni in skladni, tu ni dileme – če ne bi bila skladna, ne bi bila skupaj. Kakorkoli že, pa se v vsakem odnosu zgodi, da pride do konflikta. Recimo… izmišljujem si… lahko imata partnerja različni mnenji glede tega, kako »smiselno, pametno in zabavno« ali »neumno, naivno in nevarno« je spoznavati ljudi na spletu. In ne, niti slučajno ne ciljam na Majo in Matjaža, a-aaa ! :-P

Pričakovati, da med partnerjema, ne glede na to, kako noro sta zaljubljena, kako rada se imata in kako dobro se poznata, ne bo nasprotij, je noro. Včasih se še sam s sabo ne moreš zmenit, kaj bi rad :-) Nekateri so prepričani, da v pravi ljubezni konfliktov ne bo in se ob prvem zaznanem neskladju obrnejo in bežijo, kot da bi jim gorelo pod petami. Ah J Napaka! Logično je, da smo si ljudje različni in da si lahko v nekem trenutku želimo različnih, neskladnih ali celo nasprotujočih si reči, s tem ni nič narobe. In tudi z odnosom ni nič narobe, če se to zgodi. Ključno je, da znamo konfliktno situacijo rešit na čim boljši način. Kako? Sledi v nadaljevanju!

Kaj sploh je konflikt? Je stanje spora zaradi dejanskega ali zaznanega nasprotja potreb, vrednot ali interesov. Jaz bi šla v kino, on na hokejsko tekmo. V trgovini se prerekava, ker bi jaz kupila polnozrnati (ker je zdrav), on pa še topel, hrustljavo zapečeni beli kruh (ker je božansko dober). Tjaša bi šla na aktivne počitnice v neko hribovje, njena najboljša prijateljica, s katero se dogovarjata, pa nekam za dva tedna ležat na plažo. On bi nov avto, ona bi varčevala za … že kaj, ker varčevati je vedno pametno. Ona trdi, da je najboljši sladoled na svetu čokoladni s čokoladnimi koščki, njena sestra pa, da je najboljši lešnik. Ona noče spremeniti priimka po poroki. Njemu se zdi smiselno, da imata skupni bančni račun, ona pa želi ohraniti svojega. Miha kuha kavo tako, da jo prevre trikrat, Tadej pa samo enkrat, in noče piti Mihove.

Kako rešit vse te dileme? Zaradi vseh teh reči se da na smrt skregat. Nekatere so v bistvu prav trapaste. Kot da se da določit, kateri je najboljši sladoled na svetu :-) (itak vsi vemo, da ježek, hihi). Vseeno pa smo se že vsi kdaj s kom skregali zaradi traparije. Pa tudi zaradi velikih, pomembnih zadev. Kakorkoli, ob takih konfliktih se ukvarjamo z vprašanji, kot so… Kdo ima prav? Kdo ima BOLJ prav? Čigava naj obvelja? Zakaj bo tokrat po moje? Ker sem zadnjič jaz popustila in sem zdaj na vrsti, da 'zmagam'? Ker je meni vprašanje, o katerem se pogovarjava, zelo pomembno, tebi pa niti ne?

Konflikti so lahko vezani na čisto vsako področje življenja; od okusa, vrednot, osebnih, verskih, političnih, katerih koli drugih prepričanj, glede postopkov, pravil, glede interpretacije dejstev (ali ta dopis pomeni, da nekaj moram narediti ali da to lahko naredim?) in še in še…

Konflikti so v odnosih skoraj neizbežni. Glede na to, da se v partnerski zvezi pojavijo med dvema, ki en drugega cenita in se imata rada, si jih večinoma želimo razrešiti na tak način, da se bo odnos ohranil. Je tako? Seveda J Čeprav se z vidika razreševanja konfliktov večinoma poudarjajo kompromisi, pa to ni edina, absolutno pa ne vedno ustrezna možnost. Začudeni? Naj pojasnim na primeru. Sredi noči se ona zbudi, ker se ji zdi, da je nekaj narobe; vse se trese in kozarci v vitrini ropotajo. Aha, potres – pametno se je spravit nekam na varno, ne? Butne njega, ki mirno spi, in on zarenči: daj mi mir, kaj tečnariš, spim. A se bosta zdaj šla iskanje kompromisa? Se 10 minut pregovarjala, kaj si želi en in kaj drugi, odločila, da bosta še pol ure dremala in potem šla? Slaba ideja J Najboljša rešitev tu je, in s tem se bo strinjal tudi on, ko se zbudi in zave dogajanja, prisila. Primeš in zvlečeš iz postelje, kaj pa drugega. Prisila je razreševanje konflikta z agresivnim vedenjem, s katerim skušamo doseči podreditev, na primer z grožnjami (»Če se takoj ne spraviš iz postelje, ti bom…«), uvedbo sankcij, z napadalnostjo in podobno. Seveda reševanje konfliktov s prisilo ni vedno dobra ideja; prisila je v medosebnih odnosih primerna le v izjemnih primerih, npr. kot v zgornjem, ko ni veliko časa za reševanje konflikta in bi se odlašanje res lahko zelo slabo končalo. Prisila je v drugih situacijah lahko primerna tudi, ko odnosi niso pomembni in ti je vseeno, kako se bo druga stran po tvoji uveljavitvi lastne volje počutila – v partnerskem odnosu pa se tega seveda izogibamo, ker odnos JE pomemben. Če v »odnosu« s prodajalcem mirno lahko rečeš »ne, lejte, me ne zanima, kaj vi mislite o tem, jaz hočem imet eno živo roza steno v spalnici in drugo živo rumeno in zdaj mi že prodajte te presnete barve!!!«, bi si to verjetno težko privoščil v odnosu z dekletom, fantom, sestro, bratom ali s starši, ne da bi se končalo, milo rečeno, rahlo neprijetno.

Ok, pustimo zdaj prisilo. Načine razreševanja konfliktov lahko v grobem ločimo glede na to, koliko smo pri njihovem razreševanju usmerjeni na svoje potrebe, vrednote, interese in koliko na potrebe, vrednote, interese drugega. Lahko upoštevamo le sebe, lahko le drugega, lahko pa poskusimo najti skupno rešitev, ki bolj ali manj ustreza obema. Kaj bomo storili, je seveda odvisno od vrste konflikta oz. od tega, na katero področje je konflikt vezan in koliko časa imamo za reševanje – primer sem opisala že zgoraj. Pa poglejmo še ostale…

Če je konflikt nepomemben (in potem opazovalci komentirajo, da se kregata »za brezveze«), se mu je najbolje kar izognit, ga ignorirat. Ja, jaz sem prepričana, da je najlepši moški na svetu, recimo, sosedov Albert, moja najboljša prijateljica pa, da je to zagotovo in brez dileme tisti voditelj tistih novic ob 23.00 na onem kanalu. Gotovo smo se že vsi kdaj spustili v takšno debato. Se spomnite, kako se je končala? Ste prišli do končnega sklepa ali ste se samo pol ure pregovarjali, spravili sebe in drugega ob živce in potem pustili vse skupaj, odnos pa je bil malce skrhan zaradi vseh očitkov in komentarjev, ki so padli mimogrede (»Ne, res nimaš okusa za moške, saj to smo videli že pri tvojem bivšem…«)? Običajno se zgodi drugo J Izogibanje je torej čisto OK rešitev, ko je konflikt nepomemben in ko bi lahko prizadeli pomemben odnos. Včasih se je konfliktu dobro izogniti, vsaj začasno, tudi, ko ni dovolj časa ali če potrebujemo čas za zmanjšanje čustvenega naboja. Primer: skrajni čas je že, da se Marko in Marjetka odpravita na letališče, ona pa še pakira. Taksi že čaka pred hišo. Marko je že totalno znerviran, ker jo čaka že pol ure. Potem ona začne: »Naj vzamem rdečo ali modro oblekico? Daj no, povej mi, ne more ti bit vseeno, zini že, katera mi bolj paše, zakaj mi ne pomagaš, kako si grozen…!« Namesto, da bi se spustil v prepir v tistem trenutku, s čimer bi sprostil vso nakopičeno jezo, frustriranost in strah, da bosta zamudila letalo, se Marko zadrži, reče, naj vzame obe in konča debato. Morda se bosta o tem, kdo in zakaj je »grozen«, pogovorila na avionu, ampak takrat bo vsaj čas za to – če bi začela debato zdaj, do aviona sploh prišla ne bi. Potem pa adijo, Bahami in živjo, nov konflikt J

Ena od možnosti razrešitve konflikta je tudi podrejanje zahtevam (oz. željam, idejam) drugega. Podrejanje je primerno, ko je najpomembneje ohraniti dober odnos in ko konflikt ni pomemben za tistega, ki se prilagaja, je pa za drugega. Če si on zelo želi gledat tekmo, jaz pa sem sicer planirala, da bi že šestič gledala »Jej, moli, ljubi«, ampak ga v bistvu lahko gledam tudi jutri, potem bova pač gledala tekmo. On bo srečen, ker ne težim, meni ne bo nič hudega ob tekmi, moj film pa tudi ne bo šel nikamor. Podrejanje je seveda najustreznejša rešitev tudi, ko je velika verjetnost, da nimamo prav, drugi pa ima. Če fant, ki se spozna na avtomobile, reče, da je tisto ropotanje motorja najverjetneje nevarno in naj avtomobila ne vozim, potem je najboljše, da ne izzivam usode in enostavno pokličem taksi.

No, pa smo prišli do iskanja kompromisov in sodelovanja. Pri kompromisih gre za to, da se vsak nečemu odpove in vsak malo popusti v svojih željah, pri sodelovanju pa gre za iskanje najboljše sprejemljive rešitve za vse – neke nove rešitve, s katero so vsi zadovoljni. Na začetku sem zapisala problem iskanja destinacije za počitnice. Ena bi šla za dva tedna na morje, ena pa za dva tedna nekam v hribe. Obe imata dva tedna časa in obema je v interesu, da gresta na počitnice skupaj. Ampak kam? Trmasto vztrajanje pri lasni želji lahko vodi v to, da nobena ne bo šla nikamor, če pa že, pa ne skupaj. Lahko skleneta kompromis: ok, greva za en teden na morje in za en teden v hribe. Vsaka se odpove enemu tednu na svoji želeni destinaciji, vseeno pa vsaka dobi en teden, pa še skupaj bosta. Če imata dovolj časa, pa lahko najdeta še boljšo rešitev, s katero bosta obe še bolj zadovoljni. Lahko se usedeta in pogovorita, zakaj si želita na morje/v hribe, kaj bi radi od dopusta dobili in potem poiščeta kraj, kjer lahko zadovoljita čim večji delež želja obeh. Tako bi se lahko odpravili na Korziko in potovali po otoku; nekaj dni v osrednjem goratem predelu, nekaj dni na obali, pa spet malo hribov, pa spet malo čofotanja…

Seveda je za konstruktivno reševanje konfliktov, npr. iskanje kompromisov in sodelovanje, nujno, da en drugega natančno poslušamo in jasno predstavimo svoje mnenje in razloge, zakaj smo za ali proti nečemu. Čisto drugače je, ali se na »Za današnje kosilo bom naredila pizzo.« odzoveš z »Ma daj, a si nora al kaj« ali pa z »Joj, ali lahko prosim kaj drugega, ker sem na to in to alergičen«. Zelo uporabna so »jaz sporočila«. Z »jaz sporočilom« podamo svoje mnenje in ga hkrati utemeljimo, pojasnimo, zakaj tako čutimo in menimo. Sestavljen je iz treh delov: objektivnega opisa situacije, opisa posledic situacije in opisa čustev, ki jih ob tem doživimo. Ker je stavek v prvi osebi, drugi nima občutka, kot da ga napadamo, kritiziramo. Čeprav nam marsikomu žaljivka kar avtomatično spolzi z jezika (»Bedak, a ob tej uri se pride iz službe???«), bo konflikt prej rešen, če to nadomestimo z »Kadar ne prideš domov ob dogovorjeni uri, me skrbi, da se ti je kaj zgodilo.« veliko bolj elegantna varianta, ki bolj verjetno vodi k razrešitvi.

Kadar se pojavi večji problem, se ga je smiselno rešiti sistematično – če niso katere od zgoraj opisanih možnosti primernejše. Najprej ga je seveda potrebno prepoznati in opredeliti. Vsi udeleženi se morajo strinjati glede tega, kaj je jedro težave – mladostnik bo recimo rekel, da je težava to, da ga starši ne pustijo ven s punco, starša pa bosta trdila, da se njima zdi problem to, da hodi ven tako pozno in potem zamuja v šolo. Kakorkoli, ko problem prepoznamo, je potrebno o njem komunicirat; ga opredelit, pojasniti vse vidike. Več o komunikaciji na splošno bomo kdaj drugič, za danes naj bodo dovolj »jaz sporočila«. Potem je dobro najti več možnih alternativ reševanja problema, se odločiti za eno, jo izpeljati, nato pa oceniti, če je problem rešen. Glede reševanja problemov še to; sicer se na naša na družino, a gotovo velja tudi v partnerskih odnosih: Najprej so mislili, da imajo neučinkovite družine več problemov kot učinkovite družine. Vendar pa so raziskave pokazale, da se vse družine srečujejo s približno enakim razponom težav. Razlike se pojavljajo v tem, kako se družine spopadajo s problemi (kako k temu pristopijo). Družine, ki so delovale učinkovito, so rešile probleme, družine, ki pa so neučinkovito funkcionirale, pa so se s svojimi problemi spopadale le delno, če sploh. Smiselno je torej razrešit težave in konflikte, ki se pojavljajo, in to takrat, ko se pojavijo oz. čim prej. Sicer se nerazrešeni konflikti lahko kopičijo: debata se začne kot neskladje glede tega, kateri kruh bova kupila, potem pa pridejo na plan še vsi ostali, nerazrešeni konflikti iz bližnje in daljne preteklosti – kdo ima vedno prav, čigava mama koga ne mara, kdo zapravlja, kdo je spil njen jogurt, kdo je porabil zadnji košček toaletnega papirja in ni prinesel novega, kdo vedno odloči, kam gresta in kateri film gledata, kdo bolje kuha, zakaj on nikoli ne prizna, da se je izgubil in zakaj še nimata otrok. Tega si pa res ne želimo početi, sploh pa ne v trgovini pred prodajalko, ki bi rada le izvedela, ali bosta vzela belo štruco ali polnozrnate hlebčke :-D

Različnost

Pozdravljeni!

Evo, konec z izpitnim obdobjem, izpiti, ki sem jih želela opraviti, so načeloma tudi opravljeni in sedaj je na voljo več časa ter možnosti za druženje z Matjažem!

Juheeej :-) Resnično sem vesela, da bova ponovno več časa skupaj in da se me bo neprijetno pogrešanje in hrepenenje polotilo manjkrat.

Vseeno pa si ne morem pomagati, da ne bi tudi v tem zapisu vsaj malo pojamrala. Baba :)

Dejansko ni nič groznega in srce parajočega, dejstvo pa je, da imam v nemirnih in konfliktih obdobjih tudi večjo potrebo napisati in izraziti svoje dvome ter razmišljanja.

Torej:

Z Matjažem se v ogrooomno stvareh (mnenjih, željah ipd.) grozovito razhajava. Skupen nama je način razmišljanja, skupna nama je vizija prihodnosti, skupen nama je nek osnovni način dojemanja sveta in delovanja v svetu. Hkrati pa imava različne interese ter hobije, jaz sem bolj kritična in aktivna, Matjaž pa je glede določenih zadev bolj pasiven in manj opredeljen.

Zaenkrat se mi zdi, da naju najine razlike bogatijo, da sva si ravno zaradi njih drug drugemu tako zanimiva, po drugi strani pa me je včasih strah, da se bodo s časom (čeprav je čas relativen in dejansko ne vem, kako dolgo bova skupaj) te razlike še večale.

Ko zapadem v tovrstno razglabljanje in analiziranje, si lahko kar predstavljam posnetek prihodnosti, v katerem prideva iz službe, se v stanovanju izogibava drug drugemu, hodiva na različne interesne dejavnosti (seveda ločeno), družijo pa naju edino otroci.

Če razmišljanja ne bi prekinila, bi se le-to nadaljevalo z vizualizacijo naporne in neprijetne ločitve, morebitnega iskanja novega partnerja ter osamljene smrti.

JA, takšna ¨drama queen¨ znam biti.

In za sprožitev drame včasih (še posebej v času PMS) ni potreben velik in konkreten razlog.

Do potenciranja strahu pred osamljeno smrtjo je včeraj prišlo že ob pogovoru o spoznavanju ljudi na spletu. Jaz sem (bolj ali manj naveličano) zagovarjala mnenje, da se spoznavanje ljudi na internetu ne obnese, da ljudje v spletni komunikaciji nismo sproščeni, odkriti in to, kar v resnici smo, ter da je tovrstno spoznavanje povezano z idealizacijo, ki se nikoli ne uresniči, rezultat vsega skupaj pa je razočaranje. Matjaž je, nasprotno, strastno zagovarjal idejo, da lahko ljudi spoznamo kjerkoli in da spoznavanje tako ali tako poteka postopoma ter da je tako na internetu kot v realnem življenju v začetku prisotna idealizacija in želja, da bi izpadli boljši, kot mogoče dejansko smo.

Pogovor se je vlekel skozi cel dan (po delčkih, seveda), do konsenza pa vseeno nisva prišla. Morda pa le nisva želela? Se bova kdaj naučila drugačnega komuniciranja? V takšnih trenutkih se mi zazdi, da stojiva vsak na svojem bregu in niti NOČEVA zgraditi lesenega mostu (oz. najti kakšnega drugega načina za prečkanje) in najti druge poti za zbližanje.

Zanimivo mi je tudi, da me lahko takšno nestrinjanje naredi blaaazno živčno. Včasih mi ni jasno, kako lahko razmišlja na drugačen način in kar težko sprejmem, da sva ločena človeka, z različnimi mnenji in da je tudi to eden izmed čarov. Morda me razjezi, da ga tovrstne debate izčrpavajo in da nerad

debatira na tak način? Ne vem, moram še ugotoviti...

Podobno sem se odzvala tudi, ko sem ga vprašala, kam greva jest, on pa mi je odgovoril, da mu je vseeno. Kako VSEENO? Kaj nima nobenega mnenja? Kaj je...prazen?

Pa saj vem, da ni, ampak takšne misli mi lahko začnejo rojiti po glavi...

Priznati moram, da me je na trenutke strah. Česa? Da morda nisva tako super par, kot se mi zdi, da zveza ne bo trajalo tako dolgo kot bi si zaželela in da se bo vse skupaj končalo tako kot že tolikokrat do sedaj...

Kompliciram? :-)

Morda. Moram se pogovoriti z Barbaro. Ona se zna vživeti vame in me vsaj malenkost pomiriti.

Sedaj pa na sonček!

Še zadnjič - spletni zmenki!

Z Majo in Matjažem smo se zadnjič zapletli v precej zanimivo debato o spoznavanju potencialnih partnerjev prek interneta. Kot je razvidno iz njunih blogov, imata o temi precej različni mnenji, pa tudi različne izkušnje ...

Torej - spoznavanje ljudi na internetu? Ja ali ne? Zakaj ja ali zakaj ne? Malo sem pobrskala (seveda, raziskave obstajajo tudi na to temo!) in izkazalo se je, da pravzaprav sploh ni tako bistvene razlike med zvezami, ki so se začele preko spleta in tistimi, ki so se začele v »živo«.

Biološka antropologinja Helen Fisher celo meni, da je spoznavanje partnerjev preko spleta bolj naravno kot spoznavanje ljudi v nočnih lokalih. Ker se danes poročamo šele pri tridesetih ali celo štiridesetih, smo do takrat spoznali že praktično vse pripadnike nasprotnega spola v naši socialni mreži. Tako splet predstavlja možnost spoznavanja posameznikov, ki jih v našem socialnem krogu najbrž ne bi srečali. Srečevanja potencialnih partnerjev v lokalih pravzaprav niso tako »naravna«, kot se zdijo (ne vemo, ali je nekdo poročen, ali je v mestu le za eno noč, ...), veliko bolj naravno je nekoga spoznati, ko že vemo, kaj počne, koliko je star, kaj so njegovi cilji in interesi. Naši daljni predniki v savanah Afrike so namreč pred izbiro vedeli, kdo je njihov parter, kaj počnejo njegovi starši, ... Podobno nam družabna omrežja in zmenkarske strani omogočajo, da o drugi osebi izvemo vsaj nekaj osnovnih podatkov, preden vzpostavimo kontakt z njo.

Kljub splošnemu prepričanju, da po spletu partnerja iščejo obupani in že rahlo ostareli, ki so skoraj zamudili svoj vlak, ameriške raziskave kažejo, da je populacija, ki uporablja spletne zmenkarske strani, v povprečju samska, nekoliko mlajša, bolj izobražena in ima višje dohodke kot splošna populacija. 39 % uporabnikov upa, da bodo preko tovrstnih spletnih portalov začeli dolgotrajno razmerje, 26 % jih je zgolj radovednih in »ogledujejo«, 9 % jih ne išče resne zveze.

Razmerja, ustvarjena preko spletnih zmenkarskih strani, so tudi precej uspešna. Po prvem zmenku v živo se je 94 % parov dobilo vsaj še enkrat, v povprečju pa so razmerja trajala sedem mesecev, 18 % pa jih je trajalo več kot eno leto.

Pa še nekaj statistike: moški povprečnega izgleda ima 40 % možnosti, da mu bo povprečno izgledajoča ženska odpisala, medtem ko ima povprečna ženska kar 70 % možnosti, da ji bo povprečen moški odpisal. Bolj privlačni moški in ženske redkeje odpišejo (seveda!), privlačne ženske pa tudi 2-4 krat redkeje vzpostavijo kontakt z moškim (moškemu pišejo prve) kot manj privlačne ženske. Na žalost ne vem, po kakem kriteriju so določali »privlačnost« posameznikov, pa dobro.

Videz je (na žalost tistih, pri katerih to ni njihova najmočnejša točka) najpomembnejši razlog, zakaj se moški in ženske odločijo, da bodo z nekom poskusili navezati stik. Sledita izobrazba in dohodki. Moški, ki imajo označeno, da si želijo resne zveze, so s strani žensk kontaktirani pogosteje kot tisti, ki ne iščejo resne zveze. Pri ženskah velja ravno obratno, saj tiste, ki ne iščejo resne zveze, prejmejo 17 % več prvih kontaktnih sporočil. Presenetljivo?

Pomemben faktor je tudi objava fotografije – ženske, ki objavijo fotografijo, prejmejo dvakrat več e-mailov, moški pa 50 % več. Verjetno je to povezano ravno z videzom – če je tako pomemben, očitno nihče ne upa »tvegati« in kontaktirati nekoga, za katerega ne ve, kako izgleda.

Moški najpogosteje kontaktirajo ženske z indeksom telesne teže ITM 17 (kar že sodi v kategorijo podhranjenosti!!!), ženske pa moške z indeksom telesne mase 27 (kar je rahlo povečana telesna teža). Ženske z ITM 17 prejmejo kar 77% več prvih emailov kot ženske z ITM 25.

Na število prejetih prvih sporočil vpliva tudi barva las. Največ sporočil prejmejo ženske s svetlimi dolgimi ravnimi lasmi. Med moškimi pa tisti s srednje dolgimi ravnimi lasmi, najmanj so kontaktirani rdečelasci. Ubožci :-) ! Višina osebnega dohodka in izobrazba pomembno vplivata predvsem na uspešnost moških, manj na uspešnost žensk – moške torej večkrat kontaktirajo, če imajo višjo izobrazbo in dohodke. Izmed poklicev so najbolj priljubljeni moški v pravnih poklicih, vojski, gasilci in tisti, zaposleni v zdravstvu.

Kot sem povedala že zgoraj, so opisani podatki pobrani iz ameriških raziskav. Težko rečem, kako je pri nas. Se mi pa ugotovitve večinoma ne zdijo preveč presenetljive; zelo pomemben je videz, seveda. Če malce karikiram: ženske iščejo rahlo debelušnega, izobraženega in premožnega moškega za resno zvezo, moški pa vitko blondinko, ki se resne zveze izogiba.

Kaj pa ti? Si že poskusil / poskusila najti partnerja prek spleta? Kako uspešno je bilo?

Viri:

Fisher, H. (2010). In defense of online dating. Sneto 2. 10. 2010 s: http://bigthink.com/ideas/18579.

University Of Bath (2005, February 23). Internet Dating Much More Successful Than Thought. ScienceDaily. Sneto 3. 10. 2010 s: http://www.sciencedaily.com­ /releases/2005/02/050218125144.htm.

Hitsch, G., Hortacsu, A. in Ariely, D. (2005). What makes you click? An Empirical Analysis of Online Dating. Sneto 5. 9. 2010 s http://citeseerx.ist.psu.edu/viewdoc/summary?doi=10.1.1.61.4010.

"Kje sta se pa spoznala?" - "Na netu!"

Barbara je zadnjič načela precej zanimivo temo: vpliv sodobnih medijev na partnerstvo. Zapletli sva se v debato, vključil pa se je še Matjaž… ugotovili smo, da imamo precej različne izkušnje in poglede na celo stvar. Barbara je predlagala, da vsi pripravimo blog o spoznavanju potencialnih partnerjev na internetu… to je torej moj prispevek o »spletnem zmenkarjenu«! Matjaž bo istočasno objavil svojega na njegovem blogu, me prav zanima, kaj si on misli o celi zadevi J

Spletnih zmenkov ne maram. No, bolje rečeno – ne maram spletnih strani, kjer bi moškim lahko sploh padlo na pamet, da me dodajo z namenom »boljšega spoznavanja«. Zato sem se dolgo upirala Facebook-u. Sem poskusila Orkut in naenkrat dobila kup nenavadnih prijateljev iz Indije in Brazilije. Seveda so bili vsi moški. Samski. In želeli so si »dopisovati«. Ja, pa ja. Potem, ko sem pri nekaj prijateljih, ki so bolj »full-size« videla, kako imajo napisano, da so normalne postave in podobne nebuloze, pa sem tako vedela, za katerim grmom tiči zajec. In se odločila, da se jaz tega ne grem.

Saj ne, da ne dopuščam možnosti, da se med tisočimi moškimi na spletu ne skriva kak prijeten ali vsaj normalen (ne bomo zdaj tu preveč zahtevni) – vendar še nisem tako obupana, da bi si bila pripravljena dopisovati z ne-vem-koliko moškimi, da bi morda odkrila kakšnega, ki mi je približno všeč. Priznam, sem staromodna in ko grem z nekom na zmenek, ne želim ravno »kinder surprise-a« v smislu »Napisal sem, da sem simpatičen in športen, v resnici pa je edini six pack, ki sem ga kdaj videl, six pack piva.« Če grem na zmenek, želim vsaj vedeti, kako nekdo izgleda. Ne gre za to, da bi mi bil videz tako zelo pomemben, zgolj ne maram lažnih spletnih obljub, potencialnih lažnih (ali dobro »fotošopiranih« slik), izmišljenih starosti in podobnega.

Na splet lahko vsakdo napiše, da je ljubitelj živali, nežen, prijazen, rad ima sprehode, naravo in seveda želi resno zvezo. In to je problem – na spletnih zmenkarskih straneh res vsakdo napiše, da je točno to. Zakaj ni nikogar, ki bi preprosto povedal »Sem družaben, prijazen in zabaven, a na trenutke tudi neznosno trmast, malo se mi dela pleša in študiram zelo počasi.« V vseh teh reklamnih spletnih sporočilih pogrešam iskrenost. In po možnosti še kanček humorja.

Še nekaj: fotografije. Ste videli, kakšne fotografije dajejo ljudje na tovrstne spletne portale – v trenirki z mačko na kavču (ne, ne bi šla takoj k tebi v dnevno sobo), zgoraj brez s plaže (hvala, vendar tega ne bi želela videti vsaj prvih nekaj zmenkov - pravzaprav res hvala, ker zdaj vem, da se s tabo ne splača ven) ali s čim večjimi sončnimi očali (da ja ne vidimo tvojih oči).

In kdo se pri 30-ih opiše kot fant? Da ne govorimo o slovničnih napakah v tistem enem stavku, s katerim se predstavi (»idejalen«)? ...

Skratka: nisem za spletne zmenkarije in ja, čutim rahel odpor tudi do ostalih spletnih strani, kjer si ljudje izdelajo svoje spletne profile.

RTM – BRB – LOL in vse ostalo :)

Kljub kroničnem pomanjkanju časa za branje česarkoli, kar ni strogo psihološko, si včasih vzamem kak trenutek za branje zadev, ki jih ni napisal kak prof. dr. ali spec. klin. psih. ali podobno. Pred časom sem tako v Sobotni prilogi zasledila zapis, da je v odnosih včasih vse potekalo hitreje, bolj jasno. Predvsem bolj jasno, hitro gre lahko tudi zdaj (»Ej, ti, hudo rit maš, greva k men?«). V večini primerov je bilo namreč tako, da so se na isti dan poročili, odselili skupaj, izgubili devištvo, po možnosti še zaplodili otroka – in to v tem vrstnem redu, vsaj uradno J. Danes pa zmešnjava – v glavnem se sicer začne z izgubo devištva, ni pa jasno, ali se sploh poročiti, če se, pred ali po otroku, redko se poročiš s tistim, s katerim izgubiš devištvo, včasih tudi niti ne z otrokovim drugim biološkim staršem… Potem pa še dileme, kdaj se odseliti skupaj (Po enem letu? Po treh letih? Ko ima ona že tri četrt svojih oblek in kozmetike pri njemu in je potrebno selitev samo še uradno razglasiti?), koliko časa naj preteče od enega do drugega dogodka …

Na kratko: zmeda. Kakorkoli, danes se bom malo posvetila temu, kako na odnose na sploh vplivajo mediji, novi načini komunikacije.

Roberts, Miner in Shackelford (2010) izpostavljajo, da se s hitrimi spremembami v družbi spreminja tudi način izbire partnerja in vzdrževanja partnerskega odnosa. Pojavljajo se množični mediji, novi načini spoznavanja potencialnih partnerjev, kulturne spremembe (na primer novi načini komunikacije). Množični mediji, kot so televizija, revije in podobni, lahko nekaterim posameznikom dajejo občutek, da obstaja veliko število posameznikov, ki so lahko primerni partnerji. Tem posameznikom se zato zdi, da so ti primerni partnerji bolj dostopni kot v resnici so – občutek imajo, da jih lahko najdeš za vsakim vogalom, saj jih je v medijih vse polno. Zaradi teh zmotnih zaznav imajo lahko posamezniki različne težave v svojih partnerskih odnosih. Kenrick se je v svojih študijah ukvarjal s tem, kako gledanje podob privlačnih ljudi v različnih medijih vpliva na oceno privlačnosti povprečnih posameznikov ali lastnega partnerja. Posamezniki, ki so bili izpostavljeni podobam privlačnih posameznikov, so povprečno privlačne posameznike ocenjevali kot manj privlačne. Pri moških se je to pokazalo celo v tej meri, da so ocenjevali svoje partnerke kot manj privlačne in ocenjevali, da jih ljubijo manj, če so si pred tem ogledovali privlačne slike golih žensk. Pri ženskah se ta učinek pri opazovanju golih privlačnih moških ni pojavil. V drugi raziskavi je opazil, da so ženske manj zadovoljne s svojo zvezo, če opazujejo družbeno vplivnega moškega, ne ocenjujejo pa zaradi tega svojega partnerja kot manj vrednega. Raziskava Kanazawe in Stilla (2000) kaže, da bi se tovrsten učinek lahko kazal tudi pri trajni izpostavljenosti privlačnim posameznikom, ki jo predstavljajo ponavljajoče podobe privlačnih posameznikov v medijih. Če povzamem – kaže, da podobe medijev vplivajo na to, kako dostopni se nam zdijo potencialni partnerji in tako vplivajo na naše ocene ljudi, ki jih srečujemo v realnem življenju. Ker se nam zdijo manj privlačni, se v zvezah verjetneje manj angažiramo kot so se naši predniki.

Drugo področje, na katero bi lahko vplivala izpostavljenost sodobnim medijem, je področje samospoštovanja. S tem se je ukvarjal Gutierres. Ugotovil je, da moški, ki opazujejo družbeno vplivne posameznike, sami sebe ocenjujejo kot manj zaželene zakonske partnerje, se pa njihove ocene samih sebe ne spremenijo, če opazujejo fizično privlačne moške. Pri ženskah je bil učinek obraten – manj primerne so se sami sebi za zakon zdele po opazovanju fizično privlačnih, ne pa po opazovanju družbeno vplivnih posameznic. Izkaže se, da se posamezniki pod vplivom medijev sicer ne ocenjujejo kot manj lepe ali manj vplivne, se pa ocenjujejo kot manj primerni za partnerja. Raziskovalec razlaga, da je temu tako, ker menimo, da smo sicer do določene mere lepi oziroma vplivni, imamo pa zaradi izpostavljenosti podobam bolj lepih in vplivnih občutek, da je takih od nas veliko več, kot jih je v resnici. Izpostavljenost medijskim podobam lahko torej vpliva na naše samospoštovanje v smislu občutka o tem, kako primerni smo za partnerstvo.

V preteklosti so se ljudje družili v majhnih skupinah 30 – 50 ljudi, znotraj šibko povezanih skupin do 2500 ljudi. Partnerji so se iskali znotraj teh relativno majhnih skupin. Sodobni mediji so najprej prinesli možnost iskanja partnerja prek časopisov, zdaj pa tudi prek spleta. Ta način izbire partnerja nas bolj izpostavlja zavajanjem – v majhni skupini posameznikov si lažje preveril, kakšen je človek, si si za to lahko vzel več časa, v oglasih in na spletu pa se pojavi le kratek opis, ki je lahko izkrivljen. Zato dajemo pri tem načinu izbire partnerjev večji poudarek na informacije, ki se jih da preveriti (diploma, višina …) in informacijam, ki se jih da predstaviti na kratko. Partnerje naj bi na ta način tako izbirali hitreje, manj postopno in posledično dajali večji poudarek fizičnim značilnostim kot postopni izgradnji odnosa. Ta način izbire partnerja tako lahko prinaša kasnejše večje nezadovoljstvo, ko se razkrije prava partnerjeva narava.

Poglejmo še uporabo mobilnih telefonov. Ali nas odtujujejo, smo zaradi njih bolj osamljeni? Jin in Park (2010) ugotovita, da uporaba mobilnega telefona povečuje povezanost z bližnjimi, posamezniki, ki več komunicirajo v živo, tudi več uporabljajo mobilne telefone. Avtorja zaključujeta, da je osamljenost je posledica osebnostnih značilnosti, ne uporabe mobilnega telefona. Te značilnosti vplivajo na to, koliko imamo komunikacije v živo, to, koliko tovrstne komunikacije imamo, pa na to, koliko uporabljamo mobilne telefone – več komunikacije v živo prinese intenzivnejšo uporabo mobilnega telefona. Podobno Jin in Peña (2010) ugotavljata, da se partnerji v zvezah, ki jih doživljajo kot bolj varne, v njih doživljajo več ljubezni in zavezanosti partnerju, več pogovarjajo po mobilnih telefonih. Kaže torej, da jih uporaba mobilnih telefonov ne odtujuje, verjetno njihove značilnosti vplivajo na to, kakšno zvezo imajo, kakor tudi na to, koliko uporabljajo mobilne telefone. Zdi se torej, da uporaba mobilnih telefonov v splošnem ne odtujuje ljudi. Zdaj se grem lahko mirno začvekati z Majo. ;-)

Ponovno se javljam!

Jah, pisanje, razpredanje, razpravljanje in razmišljanje je vedno zabavnejše od učenja!

Bljak, začelo se je izpitno obdobje. Moja miza je polna takšnih in drugačnih knjig, zvezkov, zapiskov, pisal in papirčkov od bonbonov ter čokolade. Pa kaj! Z nečim se je potrebno tolažiti, mi lahko zamerite? Zaprta sem v stanovanju v Mariboru, pred mano je veliko izpitov in težkih študijskih dni BREZ Matjaža, medtem ko sem zadnje lebdela v zaljubljenem postopanju po romantično okrašeni Ljubljani. Pravijo, da ekstremi nikoli niso dobri, jaz pa sem tokrat prešla iz enega ekstrema v drugega.

To, da sem v Mariboru, niti ne bi bil takšen problem. Matjaž bi me lahko prišel vmes obiskati, ko bom šla v Ljubljano na izpit, pa bi lahko jaz skočila do njega. Prav tako bi se lahko klicala, si pisala in se pogovarjala preko sype-a.

Ampak ne! Matjaž ne more. Pravi, da ima toooliko dela in da v času izpitov ne more misliti na nič drugega kot na to. Ko mu pošljem sms, potrebuje 2 uri, da nanj odgovori. Včasih celo več. Njegova stalna razlaga: nimam časa. Nima časa?? Sms napiše v manj kot minuti. Ko mu to (agresivno) povem, pravi, da nikoli ni en sms, ampak da jaz kar nadaljujem pogovor in da ga moti, če mu telefon neprestano brni, poleg tega pa ni tak človek, ki bi z veseljem pisal sms-e. Nato navrže, da smo samo ženske takšne, da si preko sporočil razlagamo zadeve, ki niso ne nujne in ne pomembne.

Kakorkoli. Nočem, da se spet kregava, zato se poskušam zamotiti, se pomiriti in utišati svoje briljantne ideje o tem, da me ne mara, da se me je morda naveličal in da mu očitno odgovarja to, da nisva v stikih. Včasih mi uspe pretentati svoje misli, spet drugič pa imam čustven izliv, ki ga Matjaž potrpežljivo zaustavi.

Sedaj, ko to pišem, se mi je prav zamislil. Včasih ga res postavim v situacijo, iz katere se ne more mirno rešiti. Tako dolgo ga besedno preganjam, da mu ne preostane drugega, kot da utihne. Meni pa postane žal.

Skratka, pri meni je čudno obdobje, ki niha iz zaspanosti, utrujenosti od učenja, naveličanosti in kreganja (predvsem sama s sabo), do kančka optimističnega pogleda v brezizpitni in (ponovno) ljubezni poln (upam) marec.

Današnja pesem za zagon: POSITIVE VIBRATION! http://www.youtube.com/watch?v=__1GvhLTEcc

: - )

PSIHO-logija in PSIHO-logi :-)

Tale blog je sicer namenjen preučevanju Majinih ljubezenskih štorij, ampak zdajle ga bom izkoristila zase. Zakaj? Ker imam občutek, da moram. Zakaj? Hja… v veselem decembrskem prazničnem obdobju je bilo vsepovsod polno zabav. Posledično tudi mnogo novih ljudi. Spoznavni pogovori običajno potekajo precej podobno… »Živjo, jaz sem ta pa ta, prijatelj/ica, sošolec/sošolka, brat/sestra od tega in tega… Ja, super zabava… A si videl/a unega modela, ki oblečen v boksarce in jelenove rožičke pleše na šanku?!?!... Študiram to in to…«. In ko jaz izrečem »psihologija«, se največkrat odvije eden od naslednjih scenarijev: oseba poleg mene zavije z očmi, se malce odmakne, zahihita in izreče čudežni stavek »pol pa bolš, da nič več ne povem, da me ne boš preveč analizirala, ojoj, zdaj pa itak že veš vse o meni, no, hm, zdaj pa moram iti, hehe, no… lep večer!« ali pa »o, super, veš, imam eno prijateljico, k se ji dogaja to in to in ne ve, kaj naj naredi, a veš, gotovo se ti to ne zdi čudno, a ne, no, kaj pa naj naredi, ha?«. Ena od možnosti je tudi, da te oseba pogleda s pomilovanjem, te poboža po glavi in zašepeta: »aha, ja, saj vem, psihologijo študirate sami taki, ki imate grozno veliko težav sami s sabo… povej, kako ti lahko pomagam?« ali pa »UUU, mega, vi se ukvarjate s samimi norci!!! Daj povej kaj zanimivega!« »A veš, jaz sem tut hotel/a to študirati, ampak…«. Kapljo čez rob je zadnjič v blogu prelil Matjaž, citiram: »Ti psihologi bi se samo pogovarjali…«. Ja. Ker delo psihologa zajema samo to, da sedi in posluša in mrma mhm, mhmmmm, ahaaaa. Seveda. Niti slučajno!!!

No, saj priznam, nekateri mojo smer študija sprejmejo tudi čisto normalno ali pa se jim zdi celo zelo zanimiva (pa ne zaradi »norcev«!), ampak v tem blogu bi pač rada razčistila nekaj pogostih zmot glede psihologov in psihologije. Torej…

à Ne beremo misli. Prav zares ne. Ne vem, kaj razmišlja neznanec poleg mene in me, čisto iskreno, tudi ne zanima. Če že, morda malce boljše opazujemo. Reees ne vem o tebi ničesar, česar mi ne poveš. Če te z opazko »ej, a ti je tale moja kolegica všeč« zadanem v živo, to ni zato, ker ti berem (nespodobne?) misli, ampak ker VIDIM, kako se začneš slinit, ko pride zraven.

à Ne analiziram vsake besede, ki jo izrečeš. To, da si se dopoldne skregal z mamo, mi ne pove nič o tvojem otroštvu. To, da imaš rad čokoladni sladoled in ne maraš gob, mi ne pove NIČESAR o tvoji osebnosti. Več kot to – sploh ne razmišljam o tem! Pa tudi če bi, se zavedam, da v enem neformalnem pogovoru ne morem speljati celotne diagnostike. In je tudi nočem. In ne smem. Etični kodeks – ja, res ga imamo (poglej tu: http://www2.arnes.si/~dpsih/zakonodaja.htm)! Poleg tega, a resnično misliš, da se mi da z vsako osebo ukvarjati tako podrobno?

à Ne, ne bom reševala tvojih težav ali težav tvoje prijateljice, ker ne poznam ne tebe, ne nje (in rahlo sumim, da itak govoriš o sebi), pa še na zabavi smo. Seveda mi ni vseeno, da se na smrt boji kakadujev, ampak se bom s tem ukvarjala v svojem delovnem času (če so fobije sploh moje delovno področje – sicer pa lahko predlagam drugega strokovnjaka). Ne vem, zakaj ljudem ne pade na pamet, da bi na zabavi kolegico frizerko prosili za striženje, kolega, študenta stomatologije, pa za pregled zob.

à Ne ukvarjamo se z »norci«. Področja, s katerimi se psihologi ukvarjajo, so zelo raznolika: delamo lahko z otroki, mladostniki, odraslimi, starostniki; delamo lahko preventivno, diagnostično, terapevtsko; v šolah kot svetovalni delavci ali učitelji, v zdravstvenih ustanovah, kot so zdravstveni domovi, klinični centri, pediatričnih klinikah; v svetovalnicah; v podjetjih na različnih delovnih mestih, npr. v kadrovskih službah, celo v zaporu, če naštejem le najbolj pogoste. Seveda se na določenih delovnih mestih ukvarjamo tudi s hudimi patologijami – ne pa na vseh!

à Mnogo ljudi tudi meni, da bi si morali pri težavah, ki jih lahko rešuješ s psihologom, pomagati sami. Da je obisk pri psihologu znak šibkosti, nesposobnosti. Tega res ne razumem – zakaj to velja ravno za psihologa? Če si zlomiš nogo, greš na urgenco, da te »porihtajo«. Ne vem, komu bi na pamet padlo, da bi si jo skušal naravnati in si narediti mavec. Če se ti pokvari avto, greš k mehaniku. Ker on zna avto popravit, ker se je za to izobraževal. Zakaj, za vraga, se torej ne oglasiš pri psihologu, če imaš težavo, za katero se je izobraževal on? Zato pa obstajamo, ali ne? Tako kot ne čakaš, da se bo noga zacelila sama in avto čudežno popravil, tudi nima smisla čakati, da bo tvoj strah pred kakaduji minil ali da se bo depresivno razpoloženje čudežno spreobrnilo v popolno srečo.

à Nekateri trdijo celo, da smo hudobni. Ker bojda kličemo ljudi idioti, imbecili. Ampak pozor! Terminologija se je spremenila. Zdaj gre za blago, zmerno, težko motnjo v duševnem razvoju. Predvsem bi pa rada poudarila, da idiot in podobne besede v svoji osnovi niso bile žaljivke, ampak strokovni termini! Šele ko jih je javnost začela uporabljati kot žaljivke, so dobile negativno konotacijo in tudi to je prispevalo k menjavi termina. Lahko se zgodi, da se začnejo ljudje delati norca iz besede »pljučnica« in se žaliti z izpeljankami »ti si pa en pljučničar, muahahaha«, pa še to postane žaljivka. Kdo ve, kaj bo J

à "Ne vsega gledat s psihološkega stališča!" Poklicna deformacija. Včasih kakšna moja prijateljica od mene pričakuje, da ji samo pritrdim, da je »ta pa ta« grozna oseba, jaz pa rečem, da ni nujno ona grozna, da je slabo le to, kar je naredila. Ali pa me kdo vpraša, kaj naj naredi, jaz pa začnem s »kaj pa ti misliš, da bi morala naredit? Kakšni so plusi in minusi vseh možnosti?« in potem seveda dobim nazaj samo besen »Povej mi samo JA ali NE, a je tako težko, hudiča!!!«

à "Ti, k si psiholog/inja, seveda drugače misliš, ampak poskusi pogledat čist tko na to..." ... à Ja, ok, lahko tako pogledam, ampak če gledam iz istega vidika, potem ti ne bom povedala čisto nič novega, ali ne? Ne gre za to, da ima kdo prav ali narobe; mi smo trenirani, da pogledamo na zadeve s tega vidika. Tako kot bo nekdo z medicinsko podlago pogledal iz svojega in geograf s svojega. Morda imamo res drugačen pogled na kaj, ampak ravno zato smo koristni… ne vem točno, od kje sem to pobrala, ampak: »Če vsi mislijo isto, nihče ne misli dovolj intenzivno« J

à Potem so tu tisti, ki trdijo, da je psihologija itak samoumevna, da vsak razume te stvari, ker so logične, in da jih mi samo malo zavijemo v celofan, dodamo kakšno tujko in se gremo znanost PROTI tistim, ki me, ko povem, kaj delamo na faksu, gledajo, kot da govorim kitajsko, in trdijo, da so naša znanja neuporabna à sploh ne vem, kaj naj porečem na to J Ja, ukvarjamo se tudi z vsakodnevnimi rečmi, kot so čustva in motivacija in učenje in osebnost. Pa z malo manj znanimi, kot so bazalni gangliji, faktorska analiza, separacijska anksioznost in intakten ego.

Ni vse, s čimer se ukvarjamo, samoumevno in logično. Marsikaj, kar velja za splošno znano dejstvo, se je v raziskavah izkazalo kot napačno. Tako so na primer ugotovili, da več, kot je ljudi okoli ponesrečenca, manjša je verjetnost, da mu bo kdo pomagal – fenomen, imenovan »razpršena odgovornost«. Pa še mnogo takih zadev je.

à Mnogokrat slišiš od ljudi, ki delajo z ljudmi - od poštarjev, taksistov, voznikov avtobusov, frizerjev, prodajalcev, natakarjev - da morajo biti tud oni vsaj en malček psihologa pr svojem delu. Seveda, vsak od nas zna bolj ali manj poslušat, pa kaj opazit, pa vprašat, pa kaj svetovat; prepoznat želje in motive, čeprav niso eksplicitno izraženi. Tisti, ki jim to kar gre, pač delajo z ljudmi, tisti, ki ne, pa ne J Nekaj znanja s področja pa me še ne naredi strokovnjaka… Znam si povit prst, v katerega sem se vrezala, pa se še nimam za zdravnico; znam vzet tableto in sirup, pa še nisem farmacevtka, hudiča, znam si tudi odrezati zrezek iz kosa mesa, pa še nisem mesar!

à »Ti boš itak psiholog/inja, boš že ti ugotovil/a, kako me motivirat…« Bistvo dela psihologa ni, da popravi, servisira ljudi, ampak da pomaga posamezniku, da sam pride do rešitve svojega problema. Nimamo čudežnih besed, praškov, nalog, postopkov, ki bi v sekundi dvajset rešili problem nekoga, lahko pa posamezniku pomagamo drugače pogledati na problem, ki ga ima, ga spraviti iz začaranega kroga neuspešnih načinov reševanja, itd itd. ne spreminjamo ljudi ampak jim pomagamo, da odkrijejo, izboljšajo svoje sposobnosti in znanja.

à »Psihologijo gredo študirat tisti, ki bi radi rešili svoje težave. Kako naj nekdo s toliko težavami dela z drugimi?!?!?!?« Ah, ja… tudi psihologi so samo ljudje. In tako kot vsi imamo tudi mi kdaj kake težave. Tudi mi se s kom ne razumemo, česa bojimo, se nam kdaj kaj ne da. Tako kot tudi zdravniki kdaj zbolijo (pa jim nihče ne očita, da so študirali medicino zato, da bi zdravili sebe!), tudi psihologi niso imuni na bolezni, motnje in težave. Vse to je čisto normalen del življenja, ni tako? Verjetno zaradi svojih »problemov« še lažje razumemo težave svojih stran, klientov, obravnavancev (kakorkoli jim pač rečemo). Kako naj se z nekom pogovarjam o njegovem strahu, če sploh ne vem, kaj je to?

Kar se pa kompetentnega dela z drugimi tiče, pa še to. Večinoma je za opravljanje psihoterapevtskega dela potrebna poleg večletnega izobraževanja tudi osebna izkušnja – da bodoči terapevt dobi vpogled v svoje morebitne težave in jih predela, da ne ovirajo njegovega dela. Seveda pa to ne velja za psihologe na vseh delovnih mestih.

OK, zdaj sem obdelala nekatera mnenja… seveda pa ostanejo še konkretne slabe izkušnje s psihologi. Veste kaj… v vsakem poklicu se najdejo taki, ki ga opravljajo dobro in taki, ki ga ne opravljajo tako dobro. Seveda se slabe trdneje zapišejo, ljudje si jih zapomnijo in jih tudi delijo z drugimi. »Tam imajo slabo kavo in tečnega natakarja«, »ta zdravnica me je poslala ven z receptom, ne da bi me sploh poslušala do konca!«, »knjižničarka v tej in tej knjižnici grdo gleda«. Konec koncev se nam zdi, da so nam dolžni nuditi kvalitetno uslugo, zakaj bi torej poudarjali, da je bilo nekaj OK – saj vendar mora biti. V primeru psihologa je običajno poleg tega še tisti strah pred stigmo, ta je nor, če rabi psihologa, pa se ljudje sploh ne upajo povedat, da so poiskali pomoč in bili z njo celo zadovoljni J čeprav marsikdo je. Kar verjemite J

Ok, spodaj pa nekaj, kar mene osebno vedno spravi v smeh … ker sem pač (bodoča) psihologinja. Čudna pa to J kakorkoli, gre za slikovit prikaz faz žalovanja J

http://www.youtube.com/watch?v=1spa_ASeHc0