PRVIČ!

Dobila sva se torej v kavarni…kot že veste.

Običajno sem (ali se vsaj trudim biti) ˝cool˝, ali, še bolje ˝as cold as ice˝. Na dan najinega prvega srečanja, pa sem samo sebe blazno razočarala. Po stanovanju sem tekala kot kura brez glave, si preoblekla trojne različne kavbojke ter štiri majice. Na mesto srečanja sem pritekla zadihana in zaripla v obraz, zaradi česar mi je bilo nerodno! Meni, ki mi običajno ni! In to pred tipom, za katerega mnenje mi ne bi smelo biti mar!

Za trenutek (ali dva), sem izgubila svojo pokončno držo in svojo odraslo, objektivno, realno naravnanost. Celo besed nisem našla! Pa čeprav sem se še tako trudila! Zagotovo je opazil, da sem blazno zmedena.

Ko sem pritekla do mesta, kjer je stal, ves dišeč in nasmejan (hm, je imel tak nasmešek že na tisti čagi?), me je prijazno, a samozavestno pozdravil, jaz pa sem iz grla uspela iztisniti le ˝mmm-je˝ in ˝eee-je˝ ter beden pozdrav in še bolj bedno opravičilo oz. razlog zamude. Seveda nisem povedala, da sem zamudila, ker sem se preoblačila! Baje sem imela nujno, neodložljivo delo – kot da sem tako pomembna in kot da mi to srečanje ne pomeni nič.

Matjaž ni dajal vtisa, da bi mojo zmedenost opazil, zato sem se sčasoma pomirila. V kavarni je bilo mirno, prijetno in toplo. Naročila sem belo kavo (čeprav se je odvajam), Matjaž pa vročo čokolado s smetano. Z očmi sem požirala njegovo čokolado (in njegove ustnice – neeee!), srebala pa svojo kavo.

Pogovor je potekal, proti pričakovanjem, precej prijetno. Večino pogovora je vodil on, kar je bilo prijetno presenečenje. Pri pogovorih s fanti se redko znajdem v pasivnejši vlogi. Običajno sem jaz tista, ki vodi pogovor in poskuša iz fanta zvleči kaj pametnega. Ponavadi se izkaže, da iz njega ni kaj za zvleči, ker pač…preprosto…ni zanimiv. No, pa nočem biti nesramna! Še dobro, da je ta blog anonimen, ha-ha, sicer bi si naprtila precej sovražnikov nasprotnega spola : - )

Tokrat pa je bilo…drugače.

Ampak nočem hiteti!!!

Rečem lahko, da je Matjaž pustil BOLJŠI prvi vtis kot ostali fantje, s katerimi sem se tu in tam dobila. Zdel se je zanimivEJŠI, prijetNEJŠI, inteligentNEJŠI.

Nič ni absolutno!

Počasi, počasi!

Ne morem se znebiti neprijetnega občutka, da sem izpadla vzvišeno…Kot bi rekla v moj zagovor Barbara: »Si pač bila večkrat razočarana. To pusti posledice. Nekoč se bo našel nekdo, ki bo videl, da si pod svojo bodičasto lupino čisto prijazna, nežna in…«

…nadaljevanje njenega govora običajno prekine moje kričanje, da trditve o mojih obrambnih mehanizmih, kot jih imenuje gospodična psihologinja, nikakor ne držijo!

Vseeno pa mi laska – da me ima za prijazno. Čisto malo. Pššš! : - )

Čakam, čakam… da bo poklical. Rekel je, da bo. Upam, da bo.

Joj, ne, ne, ne upam!

Čisto malo…

Čisto, čisto malo! : - ) Pššš!

Predpijačkasto razpredanje

Ponovno se javljam.

Matjaž me je povabil na pijačo, dorekla sva tudi kraj in uro srečanja. Dobiva se v prijetni kavarni, ki je precej blizu mojega doma. Kavarna je ravno pravšnja izbira - dovolj umirjena in intimna za poglobljene (upam!) pogovore, hkrati pa ravno prav obiskana in živahna,da ne bom v zadregi in da se ne bom počutila pretirano izpostavljeno. Nekateri fantje so nagnjeni k temu, da punce zvabijo v nelagodne situacije - na kraje, ki so znani po francozih in pretakanju drugih telesnih tekočin; v zatemnjene lokale, kjer se (poleg tistega, ki je vabil) obešajo nate drugi tipi, ki niso v kozarec le pregloboko pogledali, ampak so vanj kar padli (posledično imajo trebuščke, ki so od piva rahlo vzhajali); ali na razne pesniške in druge ozkoglede večere, brez da bi se prej prepričali o umetniških interesih vabljene.

Morda preveč analiziram, ampak vseeno... Izbral je kavarno, ki je meni izjemno pri roki, njemu pa sploh ne - sam se bo pripeljal z avtobusom, moral bo tudi prestopiti...Rekel je, da mu ni problem, ampak...se mi prilagaja? Preveč? Res se ne želim dobiti (dobivati?) z nekom, ki mi bo s čevljev brisal ulični prah, me čakal pred fakulteto s ˝kavo za zraven˝ v eni roki in z rožico v drugi ali veselo klepetal z mojo mamo ali prijateljicami medtem, ko bom jaz čisto drugje. Hkrati pa ne želim nekoga, ki mu bo za moje želje vseeno...

Pa joj, niti ne poznam ga ne!!!

Morda je psihopat, ki me bo zalezoval kot zalezuje tista čudna ženska Maria Galuniča? Baje takšni nimajo stika z realnostjo in ves svoj čas ter energijo usmerijo na tistega, ki ga zalezujejo (informacije s Polnočnega kluba). Sem se prenaglila?

Mah, morda sem se res prenaglila, hrkati pa sem na vabilo že pristala. In jaz sem mož beseda! Morda bi bilo bolje - žena beseda :-)

Vseeno pa je potrebno narediti načrt B - načrt za primer, če se morebitni psihopat izkaže tudi za dejanskega psihopata. ln jaz ljubim načrte. Morda bo najelegantneje, da naročim Barbari, da ji bom v skrajnem primeru pustila pisk, ona me bo poklicala in naredila paniko - ne vem, v zvezi s čim, končni rezultat bo: ˝Joj, pravkar je klicala kolegica, zgodilo se je nekaj nujnega (padla je s stola, lažja prometna nesreča...), zato moram, žal, iti!˝ Upam, da ne bo ugotovil, v čem je stvar, po drugi strani pa - bo pač ugotovil. Bolje tako kot da se po desetih minutah pogovora dvignem in rečem, da bom raje kar šla in naj me ne kliče - in to kljub temu da sem resnicoljubno bitje.

Vznemirjena sem in ta vznemirjenost me rahlo plaši!

Za pijačo (ki je načrtno ne imenujem zmenek), se bom oblekla v običajne kavbojke in pulover, da ne bo mislil, da sem se uredila zanj. Pa tudi - ne mislim se truditi in nanj narediti lažnega vtisa! Pač nisem punčkica v krilcih, oblekcah in petkah. Sem baba. Takšna, ki ji je v svoji koži udobno; takšna razmišljujoča; takšna, ki se ne misli več za nikogar spreminjat. Takšna iz knjige Babe ne tarnajo (http://www.juliadoria.com/knjigarna/q/artikel/662/BABE_NE_TARNAJO ), s katero sem si krajšala čas v prejšnih tednih.

Vznemirjenost bom potlačila, a kljub temu... danes so barve intenzivnejše kot sicer... :-) Presneto!

Ena velika zmeda...

Abstinenca po SSKJ pomeni odpoved čemu oz. vzdržnost. Očitno sem se pretekle tedne trudila doseči abstinenco od fantov, Barbara pa je vztrajno težila k temu, da bi proces prehoda v nuno (čeprav si tega pravzaprav ne želim…) prekinila. Delno ji je tole seveda uspelo. Njeni uspehi pa nimajo ne konca ne kraja. Že od nekdaj je odkljukala vse, kar si je zabila v betico (in zapisala v rokovnik), pa najsi bo to petica pri matematiki ali tisti čevlji, ki jih imajo le v Mangu v Španiji.

Ko me je, z vztrajnim butanjem z nogo v nogo, prisila v to, da sem svojo telefonsko številko podala nadebudnim osvajalcem, se je njen projekt začel vzpenjati proti vrhu, danes pa je verjetno dosegel svoj višek.

Eden izmed osvajalcev – po imenu Matjaž – je namreč poklical. V začetku je nekaj momljal ˝kako si-je˝ in ostale klišeje, potem mu je beseda stekla. Za trenutek sem na svoja stališča in odrekanja pozabila. Povedala sem mu nekaj o študiju, kje živim, kam zahajam itd. Morda preveč informacij? Hm… morda… vseeno pa je bilo prijetno, moram priznati…

Ob koncu pogovora me je povabil na pijačo. Nisva še dogovorjena, kdaj in kam, ampak s tem se bo ukvarjal on. Me zanima, kako se bo to izšlo… če se sploh zgodi. Bomo videli.

Priznati moram, da me je pogovor pozitivno presenetil. Matjaž je po dolgem času eden izmed redkih tipov, ki je dokaj zanimiv in ob katerem nisem takoj odložila slušalke, nato pa jezno razglabljala o nerazgledanosti današnjih fantov. Zdelo se mi je, da ima, v nasprotju z večino fantov naše starosti (ki jih poznam ali sem jih srečala v zadnjem času – opomba, da ne bo kdo užaljen), poleg zabav, kolegov, žensk in prespanih uric predavanj, nekaj življenja oz. notranjega žara.

Res je… prijeten govorec. Na pijači z njim verjetno ne bi bilo tišine, ki bi jo morala zapolniti s svojim govoričenjem. Deluje precej angažiran in mislim, da se ne bi rabil siliti v pogovor z mano, meni pa bi bilo prihranjeno mučno brskanje za temo pogovora.

: - ) !!!

Ampak ne, ne smem biti preveč vzhičena. Čustva me pogosto zanesejo in običajno vodijo v nerealne sanjarije, katerim sledi nizek pristanek na trdih tleh. Potrebno se je brzdati! Samokontrola in to… Uspelo mi je marsikaj, zakaj mi ne bi tudi kontrola domišljije?

Lahko bi se zamotila! V tem obdobju imam precej učenja in drugih obveznosti. Več bi lahko ustvarjala - približuje se december in izdelovanje takšnih ali drugačnih okraskov – zapis v rokovnik: art shop.

Pa vendar: kje piše, da moram, če si resne zveze ne želim, odkimati vsem možnostim? Fant in punca lahko postaneta tudi zelo dobra prijatelja, hodita skupaj naokoli in se zabavata. Če ne želim imeti zveze, to še ne pomeni, da moram biti zaprta med štirimi stenami in buljiti v knjige – to mi počasi (priznam s težkim srcem) začenja že presedati. Mislim, da potrebujem več vznemirjenja in aktivnosti.

Po tretji ali kateri strani, pa me jezi, da se moji načrti tako hitro podrejo! Šele pred nekaj tedni sem se zaobljubila samskosti, potem se dogodki obrnejo in – HOP! – moj miselni procesor je že zaseden z nekim Matjažem, ki je verjetno tip kot vsi ostali. Nekje sem prebrala, da RAZočaranje sledi Očaranju. Kar pomeni, da se v fazi začetne navdušenosti in zaljubljenosti (v kateri jaz zagotovo še nisem!) prebudi določena možganska kemija, ki nas vodi v idealiziranje in sanjarjenje. Želimo si nečesa, za kar smo prepričani, da smo z določeno osebo dobili. Po določenem času pa seveda opazimo, da ni tako. Znana zgodba, kajne?

Upam, upam, upam, da se mi to ne ponovi.

V tem blogu brez zaobljub!

Zaobljube se pogosto zarotijo proti meni.

Barva dneva: I˙m confused!

http://www.youtube.com/watch?v=w441AglVuew