Slovenščina … ne gre (nadaljevanje)

Nedelja, 20. 11. 2011

Včerajšnji dan se je zares začel s tušem, saj sem se pripravil za ven. S prijateljem, slovenskim študentom, sva šla ven v ljubljanski klub. Ne ukvarjam se preveč z zunanjim izgledom, a človek pač mora biti urejen in čist. Čeprav ne znam dobro govoriti slovensko, nimam težav, ko grem ven. Vsi govorijo angleško z mano, kar je v bistvu slabo, ker se potem zelo malo ali nič ne naučim jezika. V tako majhni državi, s tako majhnim številom ljudi, ki govorijo ta težek jezik in kjer skoraj vsi govorijo dobro angleško, je težko najti motivacijo, da bi se ga naučil. Dobiti bi si moral ženo, Slovenko, potem bi bilo veliko lažje. Vsi mi pravijo, naj si dobim punco, a jaz vem kaj hočem in nočem imeti žene, samo zato, da bi jo imel. Zato ker je nimam, so me nekaj časa klicali gay, čeprav v hecu. Ni me motilo, ker vem, da nimajo prav, in ker jaz vem kaj hočem, oni pa ne. Zato pa se tukaj v Sloveniji toliko parov razide. Ljubezen, iskrenost in zaupanje je ključ za dober odnos in če ni tega, potem odnos propade.

Drugače je v moji državi, kjer preden sta lahko dva skupaj, potrebujeta dovoljenje obeh družin. Najprej gre družina moškega poizvedovat o družini ženske. Sprašujejo sosede, sorodnike, njihove prijatelje, kakšna je družina ženske. Je spodobna, imajo kakšne težave, kakšni so do drugih ljudi … To traja kakšen mesec in potem se družina moškega odloči, ali je ženska primerna za njihovega sina. Nato podobno opravi tudi družina ženske, a glavna je odločitev družine moškega. Spolnih odnosov pred poroko ni, ne tako kot tukaj.

Še posebno so me opozorili na Ljubljančanke. Teh ne maram in eno prvih vprašanj, ko spoznam novo punco je, od kod je. Nekateri so mi rekli, da so te punce lahke, takih pa ne maram. Poleg tega sem že večkrat videl kakšne so na lastne oči. Kot na primer včeraj, v klubu. S prijateljem sva pila svojo pijačo in pride k nama mlada punca, ki je zgledala, kot da bi preveč spila in vprašala za cigaret. Jaz ne kadim in ne maram kadilcev, še bolj pa ne maram, da gredo ljudje ven, potem pa prosijo za cigarete ali za pijačo. Če nimaš denarja, da bi šel ven, potem ostani doma. Punci sploh nisem odgovoril, samo stran sem se obrnil, ker me je bilo sram zanjo. Sram me je bilo, ker je prosila okoli za cigaret, ki sploh ne stane veliko.

Ljudje me velikokrat  vprašajo za nasvet glede odnosov. Kot na primer prijateljica, ki je po šestih letih končala s fantom, ker se je je naveličal. Potem mi je povedala, da gre za nekaj časa v tujino in jaz sem jo opozoril, naj ne išče novega fanta, ker ne bo to nič dobrega, pa se mi je samo smejala. Tam se je zaljubila in se vrnila nazaj, pa sem ji rekel, naj ne vlači tega fanta sem, ker ne bo znal jezika, ne bo mogel dobiti službe in bo morala hraniti, oblačiti in plačevati račune zase in še za njega. Pa me spet ni poslušala. In ko ge je pripeljala sem je bilo res tako. Kmalu je še zanosila in pustila službo. Ker je ostala brez denarja je morala prodati svoje stanovanje in se preseliti s tem svojim fantom, s katerim se je tudi poročila, k staršem. Lahko  je srečna, ker ima starše, ki so ji pomagali.

Denar ni vse, je pa veliko, ko ga nimaš. Ljudje premalo razmišljajo o tem, kaj delajo in kaj ne bi bilo prav, da naredijo. Najpomembnejši so ljubezen, iskrenost in zaupanje.

Pridni po slovensko

Četrtek, 15. september 2011

Vonj po sveže skuhani kavi napoveduje nov dan. Vstal sem ob šestih, tako kot vsak dan, in pripravil zajtrk za moje punce. Žena ob osmih začne faks, punčki gresta v šolo. Pri pripravljanju zajtrka poskušam biti čim tišji, saj te v enosobnem stanovanju pokonci vrže že manjši ropot.  Nočem jim ukrasti  še teh nekaj minut brezskrbnega spanca.

Naposled napoči čas bujenja, najprej žena, potem pa še punčki. Opomnim ju, da imata ob šestih tečaj plavanja in jima zaželim, da se bosta imeli v šoli lepo. Čeprav sem s punčkama prišel v Slovenijo šele pred devetimi meseci, sta četrti razred končali v Sloveniji s štiricami in peticami, samo angleščino sta imeli zaključeno tri. Pravita, da se tu veliko bolj in raje učita kot v Ukrajini, saj ju tu učitelji veliko bolj spodbujajo in jima pomagajo, a rezultati ne bi bili tako dobri brez pomoči pri domačih nalogah in učenju. Pomagala jima je prostovoljka, študentka, ki je k nam prihajala dvakrat na teden. Za vse je poskrbela Tadeja, ki dela na Slovenski filantropiji. Našla nam je stanovanje, na internetu je dobila pograd za punčki, ki so ga lastniki podarili, skupaj sva več tednov neuspešno pošiljala prošnje za delo, ko sem se priselil sem. Ona je moja prijateljica.

Z ženo se pozdraviva, saj se bova videla šele okoli osme ure zvečer, ko se bo vrnila iz prodajalne zelenjave nedaleč stan. Težko je priti skozi mesec, sploh ker je stanovanje tako drago – štiristo evrov plus stroški za sobo, kuhinjo in kopalnico. Vsak dan žena išče stanovanja na internetu na faksu, saj doma interneta nimamo. Živimo skromno in poskušamo čim manj zapravljati, a stanovanje smo si tako uredili, da deluje domače. Nihče ne želi vzeti družine z otroki. Če bi imeli dva psa bi nas vzeli, a ker imava dva otroka pa ne. A iskali bomo še naprej, dokler ne bomo našli cenejše stanovanje, ker nam nič drugega ne preostane. Morda bo Tadeja našla kaj primernega.

Jaz se odpravim na zavarovalnico. Pred kratkim sem imel nesrečo. Že dva meseca čakam na odgovor iz zavarovalnice, brez avta pa tudi nič ne morem, še hčeri ne morem peljati na tečaj plavanja. Zato sem prosil prijatelja, če bi ju lahko zapeljal on. Slovenci so prijazni ljudje, nisem še imel slabih izkušenj z njimi. Pomagajo. Čisto drugače je s Skandinavci, ki se tujcev bojijo. Ko sem bil na Švedskem, Finskem zaradi službe in koga vprašal za informacije, so samo čudno pogledali in se obrnili. V Sloveniji pa se počutim domače, saj je v nekaterih stvareh podobna Ukrajini.

Na zavarovalnici sem se po dveh mesecih končno uspel dogovoriti za izplačilo. Seveda je bila z mano Tadeja, saj je moja slovenščina še slaba. Birokracija v Sloveniji je obupna. Izpolnjevanje neskončnih formularjev, pravila kam in kako poslati in nenazadnje še dolgo čakanje na odgovor, ko ti povedo, da pa si nekaj pozabil priložiti, obkrožiti. Na delovno dovoljenje sem čakal več kot pol leta, medtem pa nisem našel službe niti kot pomivalec kuhinj. Takrat je delala samo žena, ki poleg vsega še študira ekonomijo. Punčki je videla samo zvečer, prostovoljko, ki jima je pomagala pa slišala samo po telefonu. Tudi midva sva se komaj kaj videla v večernih urah, ko sva oba pot težo dneva kaj hitro podlegla spancu. A sedaj je lažje, ko sem dobil delovno dovoljenje in odprl svoje podjetje, kjer se ukvarjam s prodajo in posredništvom. Vseeno pa je treba plačati davke in ti niso majhni.

Petek, 16. september 2011

Nov dan, šola, služba, nove obveznosti. Danes me čaka tečaj slovenščine. Ko sem prišel nisem znal niti besedice po slovensko. Slovenska filantropija mi je omogočila brezplačni 180-urni tečaj slovenščine, tako da sedaj že razumem in tudi poskušam govoriti slovensko. Čeprav znam ukrajinsko, rusko, češko in slovaško, pa je slovenščina nekaj posebnega. Besede so kar podobne, drugačen pa je vrstni red besed kot pri ukrajinščini, kar mi dela težave. Še računanje je drugačno kot Ukrajinci.

Vse to je del življenja, prilagajanje. V Ukrajini nimam nikogar več. Starši so umrli, bil sem edinec. Zato mi ni težko se seliti. Nekateri pravijo, da smo se zelo hitro prilagodili. Žena uspešno študira, punčki sta pridni v šoli, jaz sem dobil delavno dovoljenje in odprl podjetje, vsi se učimo slovenščine. A to ne bi bilo možno brez vsakodnevnega dela in vztrajanja. Punčki sta pridni v šoli, a lahko bi bili še boljši. Močnejše štirice in petice, samo sem pa tja kakšna trojka. K temu vztraja predvsem žena, ki pravi, da je znanje najpomembnejše. Diplomo iz ekonomije je dobila že v Ukrajini, v Sloveniji dela vseevropsko diplomo. Rada študira, bi rekel jaz.

Veliko Ukrajincev gre v Evropo delati, zato ker so plače višje in ne zato ker ne bi bilo dela. Doma v Ukrajini imamo štirisobno stanovanje, a ga ne moremo oddajati, ker je predrago, da bi ljudje lahko plačevali najemnino, tu v Sloveniji pa za majhno enosobno stanovanje plačujemo celo premoženje. Ne vem, ali bomo ostali v Sloveniji ali ne. Žena pravi, da ja. Punčki morata biti pridni, da bosta dobili štipendijo, da bomo lažje plačali knjige in druge potrebščine.

Končno je prišel petek in vikend, ko si lahko vsi oddahnemo. Upam, da žena ne bo imela preveč dela za faks, saj bi bilo lepo, če bi šli na izlet do slovenske obale. Morda ujamemo še zadnje poletne dneve, ko se lahko okopaš v morju. Punčki bosta lahko pokazali, kaj sta se naučili na tečaju plavanja.

Danes popoldne proti večeru, ko smo s hčerkama gledali televizijo, je v sobo nenadoma vdrl glasni zvok siren. Pohiteli smo k oknu, od koder imamo iz sedmega nadstropja lep razgled nad okolišem. Zagledali smo gasilske avtomobile, ki so hiteli prav v smeri šole, ki jo obiskujeta hčeri. Najprej sem pomislil, kaj pa če gori šola in bodo zgoreli vsi zvezki in učbeniki? Hitro smo se oblekli in pohiteli v smeri siren. Od daleč sem videl, kako iz šole nosijo otroka. Še bolj prestrašeni smo se približali dogajanju in kmalu ugotovili, da gre samo za gasilsko vajo. Gasilca nedaleč stran so izključili, ker si je pozabil obleči rokavice. Pomirjeni in dobre volje, da je šlo le za vajo, smo se vrnili domov, kjer nas je že čakala žena. Predlagal sem, da bi šli v soboto na izlet. Punčki sta bili navdušeni in kmalu sta prepričali še mamo, češ da ji bosta pokazali, da že znata plavati. Ure smo navili na nekoliko kasnejšo uro, a vseeno se bomo odpravili ob devetih, da bomo čim dlje na morju in soncu.