Vsiiiii, kiiiii sooooo me poznali, so mi rekli Maaajaaaaa,...

Hej, jaz sem pa Maja. V tale blog me je, kot je že sama priznala, prepričala Barbara. Čeprav je ona Ljubljančanka, jaz pa sem rojena in vzgojena v Mariboru, se poznava že skoraj od rojstva, tako da ji zaupam, da je tale blog dobra ideja za najine (no, ona pravi, da za moje) težave.
Barbaro poznam, ker je veliko hodila na počitnice k svoji babici, ki je moja mariborska soseda, tako da sva se, odkar pomnim, skupaj igrali. Vmes sva ohranjali stike po telefonu in pismih, zdaj pa študiram v Ljubljani in se druživa tudi tu. Barbara je enostavno kul :) Vedno mi priskoči na pomoč, še posebej pa je koristna, ko imam vedno znova težave z osebki moškega spola. O tem več kdaj drugič…

Aja, Barbara je rekla, da se moram najprej predstavit. No, povedala sem že, da sem iz Maribora, v Ljubljani pa študiram prevajalstvo slovenščina – angleščina – francoščina. Trenutno hodim v tretji letnik in se imam kljub veliko dela prav fino. Uživam, ker živim na svojem, kjer mi cimra teži mnogo manj, kot mi doma starša. Sorojencev ne omenjam, ker jih žal nimam. Sicer sem si v otroštvu vedno želela bratca ali sestrico, a namesto tega (v tolažbo in družbo) enkrat dobila domače živali, drugič barbike, lego kocke ali plišastega medvedka. V ljubljanskem stanovanju pogrešam predvsem svoje domače živali – psa, mačko, hrčka in zlate ribice.

Drugače pa je v Ljubljani kar fajn. Sploh, ko gremo s kolegicami ven in preplešemo pol noči. Zelo rada plešem, nekaj časa sem celo hodila na tečaj družabnega plesa, zdej pa gremo vsake toliko s prijatelji, ki sem jih tam spoznala, skupaj plesat. Najbolj uživam v salsi in ostalih latinsko-ameriških plesih, sploh če je soplesalec luškan ;)
Ko ne plešem, rada pogledam kakšen zabaven film (najraje imam romantične komedije) ali pa preberem kakšno dobro knjigo - prav nič se ne branim niti lahkotnih romanov. Tudi to je »študijska literatura«, saj berem veliko tudi v angleščini in francoščini. Nazadnje sem prebrala knjigo Julie Quinn »Ten things I love about you« (ljubezenska zgodba, ki se dogaja v letu 1822 – takrat je bilo vse lažje, pravila so bila točno določena, danes pa... ah, ko bi vsaj živela v tistem času).

V Ljubljani seveda ni stare mame, ki bi skuhala kosilo, zato pogosto jem »na bone« ali pa si sama kaj skuham in takrat so na jedilniku ponavadi kar testenine - italijanska kuhinja je zame nekaj fantastičnega in nobena eksotična kulinarika se ne more primerjati s tem. Druga stvar, brez katere ne bi mogla preživeti, pa je čokolada vseh oblik in okusov. Zato lahko trikrat ugibate, kje se najraje dobim s kolegicami na klepetu ...najraje imam, seveda!, Čokoladni atelje.
Več o meni pa boste tako ali tako izvedeli iz blogov… komaj že čakam, da začnemo!

Psihologinja Barbara se predstavi

Živjo, sem Barbara, absolventka psihologije. Ne, ne berem misli :)
Mogoče je smiselno, da najprej povem, zakaj se bom lotila pisanja tega bloga. Odkar pomnim, se na tak ali drugačen način ukvarjam z odnosi med spoloma. Že v vrtcu sem vsak teden imela drugega »fanta« in na presenečenje vzgojiteljic sem se včasih raje igrala s fantki kot s punčkami. V osnovni šoli sem bila ves čas nesrečno zaljubljena v dve leti starejše, »kul« tipe in bila zvesta svetovalka (no, bolj poslušalka izpovedi) glede ljubezenskih težav vsem sošolkam. Podobno je bilo na srednji šoli – tretjino časa sem bila v zvezi, tretjino časa sem se s kom razhajala, preostalo tretjino pa poslušala in se pogovarjala o dilemah v zvezi s fanti in dekleti svojih najboljših prijateljev in prijateljic. Nič čudnega, da me je ta tema zelo zanimala tudi na faksu, ko sem se je lotila še z znanstvenega vidika, ne samo prek izkušenj.
Še vedno nisem povedala, zakaj blog… torej – ker sem absolventka in imam končno čas za kaj takega! Po vseh resnih poročilih, seminarskih nalogah in raziskovalnih projektih sem se odločila, da se te vedno aktualne teme o odnosu med fanti in dekleti lotim na bolj zabaven, lahkoten način. Seveda v tem ne bom sama – moj »poskusni zajček« bo – seveda prostovoljno! – moja draga prijateljica Maja. Ona pravi, da nima sreče s fanti in res je že kar nekaj časa samska. Zato sem ji predlagala, naj si začne zapisovati svoja doživetja s to »nenavadno vrsto, za katere bi potrebovala navodila za uporabo«, kot pravi sama. Njene zapise bom potem jaz poskušala komentirati s psihološkega vidika. Morda bova ugotovili kaj pametnega, kar nama bo koristilo; zdi pa se mi, da se bova v vsakem primeru ob pisanju in analiziranju neskončno zabavali :) . Glede na to, da bova ugotovitve objavljali v blogu, bodo najina doživetja in razlage morda pomagali, ali pa vsaj zabavali, še koga od bralcev.

Zdaj lahko morda povem še kaj o sebi… Kot sem že povedala, sem absolventka psihologije, stara 24 let. Sem iz Ljubljane, še vedno živim pri starših, starejši brat, s katerim se zelo dobro razumem, pa se je že odselil. On je, poleg mojih osebnih izkušenj, neizčrpen vir informacij o tem, kaj se moškim plete po glavi.
Večino svojega časa sem zadnja 4 leta preživela na faksu ali pa ga porabila za delo za faks, sodelovanje v društvu ali pa ob vodenju raznih mladinskih delavnic. Zdaj, ko sem absolventka, imam več svobode, ne ždim več na faksu in več delam.
V prostem času se družim s prijatelji, plešem, potujem in čim več eksperimentiram s hrano - bolj kot je nenavadno, bolj mi je všeč.
Prijatelji pravijo, da veliko govorim in resnici na ljubo, imajo kar prav. Marsikoga včasih zbode, da se brez težav pogovarjam tudi o temah, o katerih večina ne govori rada; včasih pa imam problem tudi, ker me »jezik prehiteva« - včasih tudi premalo razmislim o tem, kaj bom povedala.
Rada spoznavam nove ljudi, nikoli mi ni težko pristopit k nekomu in začeti pogovor. Tako spoznam veliko različnih, zanimivih ljudi. V preteklosti sem, kot sem že napisala, zamenjala kar nekaj fantov – seveda so bile tiste prve zveze bolj držanje za roke in gledanje v oči kot karkoli res »resnega«. Trenutno sem po dveh zaporednih neuspelih zvezah z dramatičnim koncem srečno samska in nisem na lovu :). Ugotovila sem, da zdaj potrebujem malo odmora, da razmislim, kaj bi sploh rada na tem področju. Se pa z veseljem vpletam v Majino dramo s fanti, hehe.
Več o Maji pa izveste kar od nje!