"Kje sta se pa spoznala?" - "Na netu!"

Barbara je zadnjič načela precej zanimivo temo: vpliv sodobnih medijev na partnerstvo. Zapletli sva se v debato, vključil pa se je še Matjaž… ugotovili smo, da imamo precej različne izkušnje in poglede na celo stvar. Barbara je predlagala, da vsi pripravimo blog o spoznavanju potencialnih partnerjev na internetu… to je torej moj prispevek o »spletnem zmenkarjenu«! Matjaž bo istočasno objavil svojega na njegovem blogu, me prav zanima, kaj si on misli o celi zadevi J

Spletnih zmenkov ne maram. No, bolje rečeno – ne maram spletnih strani, kjer bi moškim lahko sploh padlo na pamet, da me dodajo z namenom »boljšega spoznavanja«. Zato sem se dolgo upirala Facebook-u. Sem poskusila Orkut in naenkrat dobila kup nenavadnih prijateljev iz Indije in Brazilije. Seveda so bili vsi moški. Samski. In želeli so si »dopisovati«. Ja, pa ja. Potem, ko sem pri nekaj prijateljih, ki so bolj »full-size« videla, kako imajo napisano, da so normalne postave in podobne nebuloze, pa sem tako vedela, za katerim grmom tiči zajec. In se odločila, da se jaz tega ne grem.

Saj ne, da ne dopuščam možnosti, da se med tisočimi moškimi na spletu ne skriva kak prijeten ali vsaj normalen (ne bomo zdaj tu preveč zahtevni) – vendar še nisem tako obupana, da bi si bila pripravljena dopisovati z ne-vem-koliko moškimi, da bi morda odkrila kakšnega, ki mi je približno všeč. Priznam, sem staromodna in ko grem z nekom na zmenek, ne želim ravno »kinder surprise-a« v smislu »Napisal sem, da sem simpatičen in športen, v resnici pa je edini six pack, ki sem ga kdaj videl, six pack piva.« Če grem na zmenek, želim vsaj vedeti, kako nekdo izgleda. Ne gre za to, da bi mi bil videz tako zelo pomemben, zgolj ne maram lažnih spletnih obljub, potencialnih lažnih (ali dobro »fotošopiranih« slik), izmišljenih starosti in podobnega.

Na splet lahko vsakdo napiše, da je ljubitelj živali, nežen, prijazen, rad ima sprehode, naravo in seveda želi resno zvezo. In to je problem – na spletnih zmenkarskih straneh res vsakdo napiše, da je točno to. Zakaj ni nikogar, ki bi preprosto povedal »Sem družaben, prijazen in zabaven, a na trenutke tudi neznosno trmast, malo se mi dela pleša in študiram zelo počasi.« V vseh teh reklamnih spletnih sporočilih pogrešam iskrenost. In po možnosti še kanček humorja.

Še nekaj: fotografije. Ste videli, kakšne fotografije dajejo ljudje na tovrstne spletne portale – v trenirki z mačko na kavču (ne, ne bi šla takoj k tebi v dnevno sobo), zgoraj brez s plaže (hvala, vendar tega ne bi želela videti vsaj prvih nekaj zmenkov - pravzaprav res hvala, ker zdaj vem, da se s tabo ne splača ven) ali s čim večjimi sončnimi očali (da ja ne vidimo tvojih oči).

In kdo se pri 30-ih opiše kot fant? Da ne govorimo o slovničnih napakah v tistem enem stavku, s katerim se predstavi (»idejalen«)? ...

Skratka: nisem za spletne zmenkarije in ja, čutim rahel odpor tudi do ostalih spletnih strani, kjer si ljudje izdelajo svoje spletne profile.

RTM – BRB – LOL in vse ostalo :)

Kljub kroničnem pomanjkanju časa za branje česarkoli, kar ni strogo psihološko, si včasih vzamem kak trenutek za branje zadev, ki jih ni napisal kak prof. dr. ali spec. klin. psih. ali podobno. Pred časom sem tako v Sobotni prilogi zasledila zapis, da je v odnosih včasih vse potekalo hitreje, bolj jasno. Predvsem bolj jasno, hitro gre lahko tudi zdaj (»Ej, ti, hudo rit maš, greva k men?«). V večini primerov je bilo namreč tako, da so se na isti dan poročili, odselili skupaj, izgubili devištvo, po možnosti še zaplodili otroka – in to v tem vrstnem redu, vsaj uradno J. Danes pa zmešnjava – v glavnem se sicer začne z izgubo devištva, ni pa jasno, ali se sploh poročiti, če se, pred ali po otroku, redko se poročiš s tistim, s katerim izgubiš devištvo, včasih tudi niti ne z otrokovim drugim biološkim staršem… Potem pa še dileme, kdaj se odseliti skupaj (Po enem letu? Po treh letih? Ko ima ona že tri četrt svojih oblek in kozmetike pri njemu in je potrebno selitev samo še uradno razglasiti?), koliko časa naj preteče od enega do drugega dogodka …

Na kratko: zmeda. Kakorkoli, danes se bom malo posvetila temu, kako na odnose na sploh vplivajo mediji, novi načini komunikacije.

Roberts, Miner in Shackelford (2010) izpostavljajo, da se s hitrimi spremembami v družbi spreminja tudi način izbire partnerja in vzdrževanja partnerskega odnosa. Pojavljajo se množični mediji, novi načini spoznavanja potencialnih partnerjev, kulturne spremembe (na primer novi načini komunikacije). Množični mediji, kot so televizija, revije in podobni, lahko nekaterim posameznikom dajejo občutek, da obstaja veliko število posameznikov, ki so lahko primerni partnerji. Tem posameznikom se zato zdi, da so ti primerni partnerji bolj dostopni kot v resnici so – občutek imajo, da jih lahko najdeš za vsakim vogalom, saj jih je v medijih vse polno. Zaradi teh zmotnih zaznav imajo lahko posamezniki različne težave v svojih partnerskih odnosih. Kenrick se je v svojih študijah ukvarjal s tem, kako gledanje podob privlačnih ljudi v različnih medijih vpliva na oceno privlačnosti povprečnih posameznikov ali lastnega partnerja. Posamezniki, ki so bili izpostavljeni podobam privlačnih posameznikov, so povprečno privlačne posameznike ocenjevali kot manj privlačne. Pri moških se je to pokazalo celo v tej meri, da so ocenjevali svoje partnerke kot manj privlačne in ocenjevali, da jih ljubijo manj, če so si pred tem ogledovali privlačne slike golih žensk. Pri ženskah se ta učinek pri opazovanju golih privlačnih moških ni pojavil. V drugi raziskavi je opazil, da so ženske manj zadovoljne s svojo zvezo, če opazujejo družbeno vplivnega moškega, ne ocenjujejo pa zaradi tega svojega partnerja kot manj vrednega. Raziskava Kanazawe in Stilla (2000) kaže, da bi se tovrsten učinek lahko kazal tudi pri trajni izpostavljenosti privlačnim posameznikom, ki jo predstavljajo ponavljajoče podobe privlačnih posameznikov v medijih. Če povzamem – kaže, da podobe medijev vplivajo na to, kako dostopni se nam zdijo potencialni partnerji in tako vplivajo na naše ocene ljudi, ki jih srečujemo v realnem življenju. Ker se nam zdijo manj privlačni, se v zvezah verjetneje manj angažiramo kot so se naši predniki.

Drugo področje, na katero bi lahko vplivala izpostavljenost sodobnim medijem, je področje samospoštovanja. S tem se je ukvarjal Gutierres. Ugotovil je, da moški, ki opazujejo družbeno vplivne posameznike, sami sebe ocenjujejo kot manj zaželene zakonske partnerje, se pa njihove ocene samih sebe ne spremenijo, če opazujejo fizično privlačne moške. Pri ženskah je bil učinek obraten – manj primerne so se sami sebi za zakon zdele po opazovanju fizično privlačnih, ne pa po opazovanju družbeno vplivnih posameznic. Izkaže se, da se posamezniki pod vplivom medijev sicer ne ocenjujejo kot manj lepe ali manj vplivne, se pa ocenjujejo kot manj primerni za partnerja. Raziskovalec razlaga, da je temu tako, ker menimo, da smo sicer do določene mere lepi oziroma vplivni, imamo pa zaradi izpostavljenosti podobam bolj lepih in vplivnih občutek, da je takih od nas veliko več, kot jih je v resnici. Izpostavljenost medijskim podobam lahko torej vpliva na naše samospoštovanje v smislu občutka o tem, kako primerni smo za partnerstvo.

V preteklosti so se ljudje družili v majhnih skupinah 30 – 50 ljudi, znotraj šibko povezanih skupin do 2500 ljudi. Partnerji so se iskali znotraj teh relativno majhnih skupin. Sodobni mediji so najprej prinesli možnost iskanja partnerja prek časopisov, zdaj pa tudi prek spleta. Ta način izbire partnerja nas bolj izpostavlja zavajanjem – v majhni skupini posameznikov si lažje preveril, kakšen je človek, si si za to lahko vzel več časa, v oglasih in na spletu pa se pojavi le kratek opis, ki je lahko izkrivljen. Zato dajemo pri tem načinu izbire partnerjev večji poudarek na informacije, ki se jih da preveriti (diploma, višina …) in informacijam, ki se jih da predstaviti na kratko. Partnerje naj bi na ta način tako izbirali hitreje, manj postopno in posledično dajali večji poudarek fizičnim značilnostim kot postopni izgradnji odnosa. Ta način izbire partnerja tako lahko prinaša kasnejše večje nezadovoljstvo, ko se razkrije prava partnerjeva narava.

Poglejmo še uporabo mobilnih telefonov. Ali nas odtujujejo, smo zaradi njih bolj osamljeni? Jin in Park (2010) ugotovita, da uporaba mobilnega telefona povečuje povezanost z bližnjimi, posamezniki, ki več komunicirajo v živo, tudi več uporabljajo mobilne telefone. Avtorja zaključujeta, da je osamljenost je posledica osebnostnih značilnosti, ne uporabe mobilnega telefona. Te značilnosti vplivajo na to, koliko imamo komunikacije v živo, to, koliko tovrstne komunikacije imamo, pa na to, koliko uporabljamo mobilne telefone – več komunikacije v živo prinese intenzivnejšo uporabo mobilnega telefona. Podobno Jin in Peña (2010) ugotavljata, da se partnerji v zvezah, ki jih doživljajo kot bolj varne, v njih doživljajo več ljubezni in zavezanosti partnerju, več pogovarjajo po mobilnih telefonih. Kaže torej, da jih uporaba mobilnih telefonov ne odtujuje, verjetno njihove značilnosti vplivajo na to, kakšno zvezo imajo, kakor tudi na to, koliko uporabljajo mobilne telefone. Zdi se torej, da uporaba mobilnih telefonov v splošnem ne odtujuje ljudi. Zdaj se grem lahko mirno začvekati z Majo. ;-)