Še zadnjič - spletni zmenki!

Z Majo in Matjažem smo se zadnjič zapletli v precej zanimivo debato o spoznavanju potencialnih partnerjev prek interneta. Kot je razvidno iz njunih blogov, imata o temi precej različni mnenji, pa tudi različne izkušnje ...

Torej - spoznavanje ljudi na internetu? Ja ali ne? Zakaj ja ali zakaj ne? Malo sem pobrskala (seveda, raziskave obstajajo tudi na to temo!) in izkazalo se je, da pravzaprav sploh ni tako bistvene razlike med zvezami, ki so se začele preko spleta in tistimi, ki so se začele v »živo«.

Biološka antropologinja Helen Fisher celo meni, da je spoznavanje partnerjev preko spleta bolj naravno kot spoznavanje ljudi v nočnih lokalih. Ker se danes poročamo šele pri tridesetih ali celo štiridesetih, smo do takrat spoznali že praktično vse pripadnike nasprotnega spola v naši socialni mreži. Tako splet predstavlja možnost spoznavanja posameznikov, ki jih v našem socialnem krogu najbrž ne bi srečali. Srečevanja potencialnih partnerjev v lokalih pravzaprav niso tako »naravna«, kot se zdijo (ne vemo, ali je nekdo poročen, ali je v mestu le za eno noč, ...), veliko bolj naravno je nekoga spoznati, ko že vemo, kaj počne, koliko je star, kaj so njegovi cilji in interesi. Naši daljni predniki v savanah Afrike so namreč pred izbiro vedeli, kdo je njihov parter, kaj počnejo njegovi starši, ... Podobno nam družabna omrežja in zmenkarske strani omogočajo, da o drugi osebi izvemo vsaj nekaj osnovnih podatkov, preden vzpostavimo kontakt z njo.

Kljub splošnemu prepričanju, da po spletu partnerja iščejo obupani in že rahlo ostareli, ki so skoraj zamudili svoj vlak, ameriške raziskave kažejo, da je populacija, ki uporablja spletne zmenkarske strani, v povprečju samska, nekoliko mlajša, bolj izobražena in ima višje dohodke kot splošna populacija. 39 % uporabnikov upa, da bodo preko tovrstnih spletnih portalov začeli dolgotrajno razmerje, 26 % jih je zgolj radovednih in »ogledujejo«, 9 % jih ne išče resne zveze.

Razmerja, ustvarjena preko spletnih zmenkarskih strani, so tudi precej uspešna. Po prvem zmenku v živo se je 94 % parov dobilo vsaj še enkrat, v povprečju pa so razmerja trajala sedem mesecev, 18 % pa jih je trajalo več kot eno leto.

Pa še nekaj statistike: moški povprečnega izgleda ima 40 % možnosti, da mu bo povprečno izgledajoča ženska odpisala, medtem ko ima povprečna ženska kar 70 % možnosti, da ji bo povprečen moški odpisal. Bolj privlačni moški in ženske redkeje odpišejo (seveda!), privlačne ženske pa tudi 2-4 krat redkeje vzpostavijo kontakt z moškim (moškemu pišejo prve) kot manj privlačne ženske. Na žalost ne vem, po kakem kriteriju so določali »privlačnost« posameznikov, pa dobro.

Videz je (na žalost tistih, pri katerih to ni njihova najmočnejša točka) najpomembnejši razlog, zakaj se moški in ženske odločijo, da bodo z nekom poskusili navezati stik. Sledita izobrazba in dohodki. Moški, ki imajo označeno, da si želijo resne zveze, so s strani žensk kontaktirani pogosteje kot tisti, ki ne iščejo resne zveze. Pri ženskah velja ravno obratno, saj tiste, ki ne iščejo resne zveze, prejmejo 17 % več prvih kontaktnih sporočil. Presenetljivo?

Pomemben faktor je tudi objava fotografije – ženske, ki objavijo fotografijo, prejmejo dvakrat več e-mailov, moški pa 50 % več. Verjetno je to povezano ravno z videzom – če je tako pomemben, očitno nihče ne upa »tvegati« in kontaktirati nekoga, za katerega ne ve, kako izgleda.

Moški najpogosteje kontaktirajo ženske z indeksom telesne teže ITM 17 (kar že sodi v kategorijo podhranjenosti!!!), ženske pa moške z indeksom telesne mase 27 (kar je rahlo povečana telesna teža). Ženske z ITM 17 prejmejo kar 77% več prvih emailov kot ženske z ITM 25.

Na število prejetih prvih sporočil vpliva tudi barva las. Največ sporočil prejmejo ženske s svetlimi dolgimi ravnimi lasmi. Med moškimi pa tisti s srednje dolgimi ravnimi lasmi, najmanj so kontaktirani rdečelasci. Ubožci :-) ! Višina osebnega dohodka in izobrazba pomembno vplivata predvsem na uspešnost moških, manj na uspešnost žensk – moške torej večkrat kontaktirajo, če imajo višjo izobrazbo in dohodke. Izmed poklicev so najbolj priljubljeni moški v pravnih poklicih, vojski, gasilci in tisti, zaposleni v zdravstvu.

Kot sem povedala že zgoraj, so opisani podatki pobrani iz ameriških raziskav. Težko rečem, kako je pri nas. Se mi pa ugotovitve večinoma ne zdijo preveč presenetljive; zelo pomemben je videz, seveda. Če malce karikiram: ženske iščejo rahlo debelušnega, izobraženega in premožnega moškega za resno zvezo, moški pa vitko blondinko, ki se resne zveze izogiba.

Kaj pa ti? Si že poskusil / poskusila najti partnerja prek spleta? Kako uspešno je bilo?

Viri:

Fisher, H. (2010). In defense of online dating. Sneto 2. 10. 2010 s: http://bigthink.com/ideas/18579.

University Of Bath (2005, February 23). Internet Dating Much More Successful Than Thought. ScienceDaily. Sneto 3. 10. 2010 s: http://www.sciencedaily.com­ /releases/2005/02/050218125144.htm.

Hitsch, G., Hortacsu, A. in Ariely, D. (2005). What makes you click? An Empirical Analysis of Online Dating. Sneto 5. 9. 2010 s http://citeseerx.ist.psu.edu/viewdoc/summary?doi=10.1.1.61.4010.

"Kje sta se pa spoznala?" - "Na netu!"

Barbara je zadnjič načela precej zanimivo temo: vpliv sodobnih medijev na partnerstvo. Zapletli sva se v debato, vključil pa se je še Matjaž… ugotovili smo, da imamo precej različne izkušnje in poglede na celo stvar. Barbara je predlagala, da vsi pripravimo blog o spoznavanju potencialnih partnerjev na internetu… to je torej moj prispevek o »spletnem zmenkarjenu«! Matjaž bo istočasno objavil svojega na njegovem blogu, me prav zanima, kaj si on misli o celi zadevi J

Spletnih zmenkov ne maram. No, bolje rečeno – ne maram spletnih strani, kjer bi moškim lahko sploh padlo na pamet, da me dodajo z namenom »boljšega spoznavanja«. Zato sem se dolgo upirala Facebook-u. Sem poskusila Orkut in naenkrat dobila kup nenavadnih prijateljev iz Indije in Brazilije. Seveda so bili vsi moški. Samski. In želeli so si »dopisovati«. Ja, pa ja. Potem, ko sem pri nekaj prijateljih, ki so bolj »full-size« videla, kako imajo napisano, da so normalne postave in podobne nebuloze, pa sem tako vedela, za katerim grmom tiči zajec. In se odločila, da se jaz tega ne grem.

Saj ne, da ne dopuščam možnosti, da se med tisočimi moškimi na spletu ne skriva kak prijeten ali vsaj normalen (ne bomo zdaj tu preveč zahtevni) – vendar še nisem tako obupana, da bi si bila pripravljena dopisovati z ne-vem-koliko moškimi, da bi morda odkrila kakšnega, ki mi je približno všeč. Priznam, sem staromodna in ko grem z nekom na zmenek, ne želim ravno »kinder surprise-a« v smislu »Napisal sem, da sem simpatičen in športen, v resnici pa je edini six pack, ki sem ga kdaj videl, six pack piva.« Če grem na zmenek, želim vsaj vedeti, kako nekdo izgleda. Ne gre za to, da bi mi bil videz tako zelo pomemben, zgolj ne maram lažnih spletnih obljub, potencialnih lažnih (ali dobro »fotošopiranih« slik), izmišljenih starosti in podobnega.

Na splet lahko vsakdo napiše, da je ljubitelj živali, nežen, prijazen, rad ima sprehode, naravo in seveda želi resno zvezo. In to je problem – na spletnih zmenkarskih straneh res vsakdo napiše, da je točno to. Zakaj ni nikogar, ki bi preprosto povedal »Sem družaben, prijazen in zabaven, a na trenutke tudi neznosno trmast, malo se mi dela pleša in študiram zelo počasi.« V vseh teh reklamnih spletnih sporočilih pogrešam iskrenost. In po možnosti še kanček humorja.

Še nekaj: fotografije. Ste videli, kakšne fotografije dajejo ljudje na tovrstne spletne portale – v trenirki z mačko na kavču (ne, ne bi šla takoj k tebi v dnevno sobo), zgoraj brez s plaže (hvala, vendar tega ne bi želela videti vsaj prvih nekaj zmenkov - pravzaprav res hvala, ker zdaj vem, da se s tabo ne splača ven) ali s čim večjimi sončnimi očali (da ja ne vidimo tvojih oči).

In kdo se pri 30-ih opiše kot fant? Da ne govorimo o slovničnih napakah v tistem enem stavku, s katerim se predstavi (»idejalen«)? ...

Skratka: nisem za spletne zmenkarije in ja, čutim rahel odpor tudi do ostalih spletnih strani, kjer si ljudje izdelajo svoje spletne profile.

RTM – BRB – LOL in vse ostalo :)

Kljub kroničnem pomanjkanju časa za branje česarkoli, kar ni strogo psihološko, si včasih vzamem kak trenutek za branje zadev, ki jih ni napisal kak prof. dr. ali spec. klin. psih. ali podobno. Pred časom sem tako v Sobotni prilogi zasledila zapis, da je v odnosih včasih vse potekalo hitreje, bolj jasno. Predvsem bolj jasno, hitro gre lahko tudi zdaj (»Ej, ti, hudo rit maš, greva k men?«). V večini primerov je bilo namreč tako, da so se na isti dan poročili, odselili skupaj, izgubili devištvo, po možnosti še zaplodili otroka – in to v tem vrstnem redu, vsaj uradno J. Danes pa zmešnjava – v glavnem se sicer začne z izgubo devištva, ni pa jasno, ali se sploh poročiti, če se, pred ali po otroku, redko se poročiš s tistim, s katerim izgubiš devištvo, včasih tudi niti ne z otrokovim drugim biološkim staršem… Potem pa še dileme, kdaj se odseliti skupaj (Po enem letu? Po treh letih? Ko ima ona že tri četrt svojih oblek in kozmetike pri njemu in je potrebno selitev samo še uradno razglasiti?), koliko časa naj preteče od enega do drugega dogodka …

Na kratko: zmeda. Kakorkoli, danes se bom malo posvetila temu, kako na odnose na sploh vplivajo mediji, novi načini komunikacije.

Roberts, Miner in Shackelford (2010) izpostavljajo, da se s hitrimi spremembami v družbi spreminja tudi način izbire partnerja in vzdrževanja partnerskega odnosa. Pojavljajo se množični mediji, novi načini spoznavanja potencialnih partnerjev, kulturne spremembe (na primer novi načini komunikacije). Množični mediji, kot so televizija, revije in podobni, lahko nekaterim posameznikom dajejo občutek, da obstaja veliko število posameznikov, ki so lahko primerni partnerji. Tem posameznikom se zato zdi, da so ti primerni partnerji bolj dostopni kot v resnici so – občutek imajo, da jih lahko najdeš za vsakim vogalom, saj jih je v medijih vse polno. Zaradi teh zmotnih zaznav imajo lahko posamezniki različne težave v svojih partnerskih odnosih. Kenrick se je v svojih študijah ukvarjal s tem, kako gledanje podob privlačnih ljudi v različnih medijih vpliva na oceno privlačnosti povprečnih posameznikov ali lastnega partnerja. Posamezniki, ki so bili izpostavljeni podobam privlačnih posameznikov, so povprečno privlačne posameznike ocenjevali kot manj privlačne. Pri moških se je to pokazalo celo v tej meri, da so ocenjevali svoje partnerke kot manj privlačne in ocenjevali, da jih ljubijo manj, če so si pred tem ogledovali privlačne slike golih žensk. Pri ženskah se ta učinek pri opazovanju golih privlačnih moških ni pojavil. V drugi raziskavi je opazil, da so ženske manj zadovoljne s svojo zvezo, če opazujejo družbeno vplivnega moškega, ne ocenjujejo pa zaradi tega svojega partnerja kot manj vrednega. Raziskava Kanazawe in Stilla (2000) kaže, da bi se tovrsten učinek lahko kazal tudi pri trajni izpostavljenosti privlačnim posameznikom, ki jo predstavljajo ponavljajoče podobe privlačnih posameznikov v medijih. Če povzamem – kaže, da podobe medijev vplivajo na to, kako dostopni se nam zdijo potencialni partnerji in tako vplivajo na naše ocene ljudi, ki jih srečujemo v realnem življenju. Ker se nam zdijo manj privlačni, se v zvezah verjetneje manj angažiramo kot so se naši predniki.

Drugo področje, na katero bi lahko vplivala izpostavljenost sodobnim medijem, je področje samospoštovanja. S tem se je ukvarjal Gutierres. Ugotovil je, da moški, ki opazujejo družbeno vplivne posameznike, sami sebe ocenjujejo kot manj zaželene zakonske partnerje, se pa njihove ocene samih sebe ne spremenijo, če opazujejo fizično privlačne moške. Pri ženskah je bil učinek obraten – manj primerne so se sami sebi za zakon zdele po opazovanju fizično privlačnih, ne pa po opazovanju družbeno vplivnih posameznic. Izkaže se, da se posamezniki pod vplivom medijev sicer ne ocenjujejo kot manj lepe ali manj vplivne, se pa ocenjujejo kot manj primerni za partnerja. Raziskovalec razlaga, da je temu tako, ker menimo, da smo sicer do določene mere lepi oziroma vplivni, imamo pa zaradi izpostavljenosti podobam bolj lepih in vplivnih občutek, da je takih od nas veliko več, kot jih je v resnici. Izpostavljenost medijskim podobam lahko torej vpliva na naše samospoštovanje v smislu občutka o tem, kako primerni smo za partnerstvo.

V preteklosti so se ljudje družili v majhnih skupinah 30 – 50 ljudi, znotraj šibko povezanih skupin do 2500 ljudi. Partnerji so se iskali znotraj teh relativno majhnih skupin. Sodobni mediji so najprej prinesli možnost iskanja partnerja prek časopisov, zdaj pa tudi prek spleta. Ta način izbire partnerja nas bolj izpostavlja zavajanjem – v majhni skupini posameznikov si lažje preveril, kakšen je človek, si si za to lahko vzel več časa, v oglasih in na spletu pa se pojavi le kratek opis, ki je lahko izkrivljen. Zato dajemo pri tem načinu izbire partnerjev večji poudarek na informacije, ki se jih da preveriti (diploma, višina …) in informacijam, ki se jih da predstaviti na kratko. Partnerje naj bi na ta način tako izbirali hitreje, manj postopno in posledično dajali večji poudarek fizičnim značilnostim kot postopni izgradnji odnosa. Ta način izbire partnerja tako lahko prinaša kasnejše večje nezadovoljstvo, ko se razkrije prava partnerjeva narava.

Poglejmo še uporabo mobilnih telefonov. Ali nas odtujujejo, smo zaradi njih bolj osamljeni? Jin in Park (2010) ugotovita, da uporaba mobilnega telefona povečuje povezanost z bližnjimi, posamezniki, ki več komunicirajo v živo, tudi več uporabljajo mobilne telefone. Avtorja zaključujeta, da je osamljenost je posledica osebnostnih značilnosti, ne uporabe mobilnega telefona. Te značilnosti vplivajo na to, koliko imamo komunikacije v živo, to, koliko tovrstne komunikacije imamo, pa na to, koliko uporabljamo mobilne telefone – več komunikacije v živo prinese intenzivnejšo uporabo mobilnega telefona. Podobno Jin in Peña (2010) ugotavljata, da se partnerji v zvezah, ki jih doživljajo kot bolj varne, v njih doživljajo več ljubezni in zavezanosti partnerju, več pogovarjajo po mobilnih telefonih. Kaže torej, da jih uporaba mobilnih telefonov ne odtujuje, verjetno njihove značilnosti vplivajo na to, kakšno zvezo imajo, kakor tudi na to, koliko uporabljajo mobilne telefone. Zdi se torej, da uporaba mobilnih telefonov v splošnem ne odtujuje ljudi. Zdaj se grem lahko mirno začvekati z Majo. ;-)

Ponovno se javljam!

Jah, pisanje, razpredanje, razpravljanje in razmišljanje je vedno zabavnejše od učenja!

Bljak, začelo se je izpitno obdobje. Moja miza je polna takšnih in drugačnih knjig, zvezkov, zapiskov, pisal in papirčkov od bonbonov ter čokolade. Pa kaj! Z nečim se je potrebno tolažiti, mi lahko zamerite? Zaprta sem v stanovanju v Mariboru, pred mano je veliko izpitov in težkih študijskih dni BREZ Matjaža, medtem ko sem zadnje lebdela v zaljubljenem postopanju po romantično okrašeni Ljubljani. Pravijo, da ekstremi nikoli niso dobri, jaz pa sem tokrat prešla iz enega ekstrema v drugega.

To, da sem v Mariboru, niti ne bi bil takšen problem. Matjaž bi me lahko prišel vmes obiskati, ko bom šla v Ljubljano na izpit, pa bi lahko jaz skočila do njega. Prav tako bi se lahko klicala, si pisala in se pogovarjala preko sype-a.

Ampak ne! Matjaž ne more. Pravi, da ima toooliko dela in da v času izpitov ne more misliti na nič drugega kot na to. Ko mu pošljem sms, potrebuje 2 uri, da nanj odgovori. Včasih celo več. Njegova stalna razlaga: nimam časa. Nima časa?? Sms napiše v manj kot minuti. Ko mu to (agresivno) povem, pravi, da nikoli ni en sms, ampak da jaz kar nadaljujem pogovor in da ga moti, če mu telefon neprestano brni, poleg tega pa ni tak človek, ki bi z veseljem pisal sms-e. Nato navrže, da smo samo ženske takšne, da si preko sporočil razlagamo zadeve, ki niso ne nujne in ne pomembne.

Kakorkoli. Nočem, da se spet kregava, zato se poskušam zamotiti, se pomiriti in utišati svoje briljantne ideje o tem, da me ne mara, da se me je morda naveličal in da mu očitno odgovarja to, da nisva v stikih. Včasih mi uspe pretentati svoje misli, spet drugič pa imam čustven izliv, ki ga Matjaž potrpežljivo zaustavi.

Sedaj, ko to pišem, se mi je prav zamislil. Včasih ga res postavim v situacijo, iz katere se ne more mirno rešiti. Tako dolgo ga besedno preganjam, da mu ne preostane drugega, kot da utihne. Meni pa postane žal.

Skratka, pri meni je čudno obdobje, ki niha iz zaspanosti, utrujenosti od učenja, naveličanosti in kreganja (predvsem sama s sabo), do kančka optimističnega pogleda v brezizpitni in (ponovno) ljubezni poln (upam) marec.

Današnja pesem za zagon: POSITIVE VIBRATION! http://www.youtube.com/watch?v=__1GvhLTEcc

: - )

PSIHO-logija in PSIHO-logi :-)

Tale blog je sicer namenjen preučevanju Majinih ljubezenskih štorij, ampak zdajle ga bom izkoristila zase. Zakaj? Ker imam občutek, da moram. Zakaj? Hja… v veselem decembrskem prazničnem obdobju je bilo vsepovsod polno zabav. Posledično tudi mnogo novih ljudi. Spoznavni pogovori običajno potekajo precej podobno… »Živjo, jaz sem ta pa ta, prijatelj/ica, sošolec/sošolka, brat/sestra od tega in tega… Ja, super zabava… A si videl/a unega modela, ki oblečen v boksarce in jelenove rožičke pleše na šanku?!?!... Študiram to in to…«. In ko jaz izrečem »psihologija«, se največkrat odvije eden od naslednjih scenarijev: oseba poleg mene zavije z očmi, se malce odmakne, zahihita in izreče čudežni stavek »pol pa bolš, da nič več ne povem, da me ne boš preveč analizirala, ojoj, zdaj pa itak že veš vse o meni, no, hm, zdaj pa moram iti, hehe, no… lep večer!« ali pa »o, super, veš, imam eno prijateljico, k se ji dogaja to in to in ne ve, kaj naj naredi, a veš, gotovo se ti to ne zdi čudno, a ne, no, kaj pa naj naredi, ha?«. Ena od možnosti je tudi, da te oseba pogleda s pomilovanjem, te poboža po glavi in zašepeta: »aha, ja, saj vem, psihologijo študirate sami taki, ki imate grozno veliko težav sami s sabo… povej, kako ti lahko pomagam?« ali pa »UUU, mega, vi se ukvarjate s samimi norci!!! Daj povej kaj zanimivega!« »A veš, jaz sem tut hotel/a to študirati, ampak…«. Kapljo čez rob je zadnjič v blogu prelil Matjaž, citiram: »Ti psihologi bi se samo pogovarjali…«. Ja. Ker delo psihologa zajema samo to, da sedi in posluša in mrma mhm, mhmmmm, ahaaaa. Seveda. Niti slučajno!!!

No, saj priznam, nekateri mojo smer študija sprejmejo tudi čisto normalno ali pa se jim zdi celo zelo zanimiva (pa ne zaradi »norcev«!), ampak v tem blogu bi pač rada razčistila nekaj pogostih zmot glede psihologov in psihologije. Torej…

à Ne beremo misli. Prav zares ne. Ne vem, kaj razmišlja neznanec poleg mene in me, čisto iskreno, tudi ne zanima. Če že, morda malce boljše opazujemo. Reees ne vem o tebi ničesar, česar mi ne poveš. Če te z opazko »ej, a ti je tale moja kolegica všeč« zadanem v živo, to ni zato, ker ti berem (nespodobne?) misli, ampak ker VIDIM, kako se začneš slinit, ko pride zraven.

à Ne analiziram vsake besede, ki jo izrečeš. To, da si se dopoldne skregal z mamo, mi ne pove nič o tvojem otroštvu. To, da imaš rad čokoladni sladoled in ne maraš gob, mi ne pove NIČESAR o tvoji osebnosti. Več kot to – sploh ne razmišljam o tem! Pa tudi če bi, se zavedam, da v enem neformalnem pogovoru ne morem speljati celotne diagnostike. In je tudi nočem. In ne smem. Etični kodeks – ja, res ga imamo (poglej tu: http://www2.arnes.si/~dpsih/zakonodaja.htm)! Poleg tega, a resnično misliš, da se mi da z vsako osebo ukvarjati tako podrobno?

à Ne, ne bom reševala tvojih težav ali težav tvoje prijateljice, ker ne poznam ne tebe, ne nje (in rahlo sumim, da itak govoriš o sebi), pa še na zabavi smo. Seveda mi ni vseeno, da se na smrt boji kakadujev, ampak se bom s tem ukvarjala v svojem delovnem času (če so fobije sploh moje delovno področje – sicer pa lahko predlagam drugega strokovnjaka). Ne vem, zakaj ljudem ne pade na pamet, da bi na zabavi kolegico frizerko prosili za striženje, kolega, študenta stomatologije, pa za pregled zob.

à Ne ukvarjamo se z »norci«. Področja, s katerimi se psihologi ukvarjajo, so zelo raznolika: delamo lahko z otroki, mladostniki, odraslimi, starostniki; delamo lahko preventivno, diagnostično, terapevtsko; v šolah kot svetovalni delavci ali učitelji, v zdravstvenih ustanovah, kot so zdravstveni domovi, klinični centri, pediatričnih klinikah; v svetovalnicah; v podjetjih na različnih delovnih mestih, npr. v kadrovskih službah, celo v zaporu, če naštejem le najbolj pogoste. Seveda se na določenih delovnih mestih ukvarjamo tudi s hudimi patologijami – ne pa na vseh!

à Mnogo ljudi tudi meni, da bi si morali pri težavah, ki jih lahko rešuješ s psihologom, pomagati sami. Da je obisk pri psihologu znak šibkosti, nesposobnosti. Tega res ne razumem – zakaj to velja ravno za psihologa? Če si zlomiš nogo, greš na urgenco, da te »porihtajo«. Ne vem, komu bi na pamet padlo, da bi si jo skušal naravnati in si narediti mavec. Če se ti pokvari avto, greš k mehaniku. Ker on zna avto popravit, ker se je za to izobraževal. Zakaj, za vraga, se torej ne oglasiš pri psihologu, če imaš težavo, za katero se je izobraževal on? Zato pa obstajamo, ali ne? Tako kot ne čakaš, da se bo noga zacelila sama in avto čudežno popravil, tudi nima smisla čakati, da bo tvoj strah pred kakaduji minil ali da se bo depresivno razpoloženje čudežno spreobrnilo v popolno srečo.

à Nekateri trdijo celo, da smo hudobni. Ker bojda kličemo ljudi idioti, imbecili. Ampak pozor! Terminologija se je spremenila. Zdaj gre za blago, zmerno, težko motnjo v duševnem razvoju. Predvsem bi pa rada poudarila, da idiot in podobne besede v svoji osnovi niso bile žaljivke, ampak strokovni termini! Šele ko jih je javnost začela uporabljati kot žaljivke, so dobile negativno konotacijo in tudi to je prispevalo k menjavi termina. Lahko se zgodi, da se začnejo ljudje delati norca iz besede »pljučnica« in se žaliti z izpeljankami »ti si pa en pljučničar, muahahaha«, pa še to postane žaljivka. Kdo ve, kaj bo J

à "Ne vsega gledat s psihološkega stališča!" Poklicna deformacija. Včasih kakšna moja prijateljica od mene pričakuje, da ji samo pritrdim, da je »ta pa ta« grozna oseba, jaz pa rečem, da ni nujno ona grozna, da je slabo le to, kar je naredila. Ali pa me kdo vpraša, kaj naj naredi, jaz pa začnem s »kaj pa ti misliš, da bi morala naredit? Kakšni so plusi in minusi vseh možnosti?« in potem seveda dobim nazaj samo besen »Povej mi samo JA ali NE, a je tako težko, hudiča!!!«

à "Ti, k si psiholog/inja, seveda drugače misliš, ampak poskusi pogledat čist tko na to..." ... à Ja, ok, lahko tako pogledam, ampak če gledam iz istega vidika, potem ti ne bom povedala čisto nič novega, ali ne? Ne gre za to, da ima kdo prav ali narobe; mi smo trenirani, da pogledamo na zadeve s tega vidika. Tako kot bo nekdo z medicinsko podlago pogledal iz svojega in geograf s svojega. Morda imamo res drugačen pogled na kaj, ampak ravno zato smo koristni… ne vem točno, od kje sem to pobrala, ampak: »Če vsi mislijo isto, nihče ne misli dovolj intenzivno« J

à Potem so tu tisti, ki trdijo, da je psihologija itak samoumevna, da vsak razume te stvari, ker so logične, in da jih mi samo malo zavijemo v celofan, dodamo kakšno tujko in se gremo znanost PROTI tistim, ki me, ko povem, kaj delamo na faksu, gledajo, kot da govorim kitajsko, in trdijo, da so naša znanja neuporabna à sploh ne vem, kaj naj porečem na to J Ja, ukvarjamo se tudi z vsakodnevnimi rečmi, kot so čustva in motivacija in učenje in osebnost. Pa z malo manj znanimi, kot so bazalni gangliji, faktorska analiza, separacijska anksioznost in intakten ego.

Ni vse, s čimer se ukvarjamo, samoumevno in logično. Marsikaj, kar velja za splošno znano dejstvo, se je v raziskavah izkazalo kot napačno. Tako so na primer ugotovili, da več, kot je ljudi okoli ponesrečenca, manjša je verjetnost, da mu bo kdo pomagal – fenomen, imenovan »razpršena odgovornost«. Pa še mnogo takih zadev je.

à Mnogokrat slišiš od ljudi, ki delajo z ljudmi - od poštarjev, taksistov, voznikov avtobusov, frizerjev, prodajalcev, natakarjev - da morajo biti tud oni vsaj en malček psihologa pr svojem delu. Seveda, vsak od nas zna bolj ali manj poslušat, pa kaj opazit, pa vprašat, pa kaj svetovat; prepoznat želje in motive, čeprav niso eksplicitno izraženi. Tisti, ki jim to kar gre, pač delajo z ljudmi, tisti, ki ne, pa ne J Nekaj znanja s področja pa me še ne naredi strokovnjaka… Znam si povit prst, v katerega sem se vrezala, pa se še nimam za zdravnico; znam vzet tableto in sirup, pa še nisem farmacevtka, hudiča, znam si tudi odrezati zrezek iz kosa mesa, pa še nisem mesar!

à »Ti boš itak psiholog/inja, boš že ti ugotovil/a, kako me motivirat…« Bistvo dela psihologa ni, da popravi, servisira ljudi, ampak da pomaga posamezniku, da sam pride do rešitve svojega problema. Nimamo čudežnih besed, praškov, nalog, postopkov, ki bi v sekundi dvajset rešili problem nekoga, lahko pa posamezniku pomagamo drugače pogledati na problem, ki ga ima, ga spraviti iz začaranega kroga neuspešnih načinov reševanja, itd itd. ne spreminjamo ljudi ampak jim pomagamo, da odkrijejo, izboljšajo svoje sposobnosti in znanja.

à »Psihologijo gredo študirat tisti, ki bi radi rešili svoje težave. Kako naj nekdo s toliko težavami dela z drugimi?!?!?!?« Ah, ja… tudi psihologi so samo ljudje. In tako kot vsi imamo tudi mi kdaj kake težave. Tudi mi se s kom ne razumemo, česa bojimo, se nam kdaj kaj ne da. Tako kot tudi zdravniki kdaj zbolijo (pa jim nihče ne očita, da so študirali medicino zato, da bi zdravili sebe!), tudi psihologi niso imuni na bolezni, motnje in težave. Vse to je čisto normalen del življenja, ni tako? Verjetno zaradi svojih »problemov« še lažje razumemo težave svojih stran, klientov, obravnavancev (kakorkoli jim pač rečemo). Kako naj se z nekom pogovarjam o njegovem strahu, če sploh ne vem, kaj je to?

Kar se pa kompetentnega dela z drugimi tiče, pa še to. Večinoma je za opravljanje psihoterapevtskega dela potrebna poleg večletnega izobraževanja tudi osebna izkušnja – da bodoči terapevt dobi vpogled v svoje morebitne težave in jih predela, da ne ovirajo njegovega dela. Seveda pa to ne velja za psihologe na vseh delovnih mestih.

OK, zdaj sem obdelala nekatera mnenja… seveda pa ostanejo še konkretne slabe izkušnje s psihologi. Veste kaj… v vsakem poklicu se najdejo taki, ki ga opravljajo dobro in taki, ki ga ne opravljajo tako dobro. Seveda se slabe trdneje zapišejo, ljudje si jih zapomnijo in jih tudi delijo z drugimi. »Tam imajo slabo kavo in tečnega natakarja«, »ta zdravnica me je poslala ven z receptom, ne da bi me sploh poslušala do konca!«, »knjižničarka v tej in tej knjižnici grdo gleda«. Konec koncev se nam zdi, da so nam dolžni nuditi kvalitetno uslugo, zakaj bi torej poudarjali, da je bilo nekaj OK – saj vendar mora biti. V primeru psihologa je običajno poleg tega še tisti strah pred stigmo, ta je nor, če rabi psihologa, pa se ljudje sploh ne upajo povedat, da so poiskali pomoč in bili z njo celo zadovoljni J čeprav marsikdo je. Kar verjemite J

Ok, spodaj pa nekaj, kar mene osebno vedno spravi v smeh … ker sem pač (bodoča) psihologinja. Čudna pa to J kakorkoli, gre za slikovit prikaz faz žalovanja J

http://www.youtube.com/watch?v=1spa_ASeHc0

Spoved

Ja, ja, posipam se s pepelom. Vem, da sem pretiravala.

Ne vem, kaj me je takrat popadlo, vem le, da me je opazovanje interakcije med Matjažem in tisto njegovo črnolaso prijateljico, blazno obsedlo. Kot bi se, med opazovanjem, vse pretekle misli, izkušnje in strahovi združili v velikansko gmoto, ki mi je obsedla glavo in mi onemogočila trezen premislek. Obšlo me je razočaranje preteklih zvez, kvazi zvezic in poskusov zvez. Morda sem začutila tudi jezo nase, da sem se kljub vsem mogočim zaobljubam sami sebi, prepustila, in tako, vnovič, postala ranljiva.

Barbara pravi, da se razlaga za moje vedenje morda skriva v transakcijski analizi. Izkušnje s starši v zgodnjih letih otroštva, naj bi vplivali na moje dojemanje sveta, sebe in drugih ljudi. Kakorkoli, baje mi starši niso vzbudili občutka zaupanja, kar mi izbruhne ven tudi dandanes. Njena druga razlaga je, da sem imela pač slabe izkušnje s fanti, zaradi česar me je strah, da se bodo slabe stvari ponovile. S tem se strinjam tudi sama! Ne glede na to pa se učim iz izkušenj v sedanjosti. Vem, da sem reagirala pretirano, zavedam se, da sem najverjetneje naredila sramoto sebi in Matjažu in da moram naslednjič ¨preveriti¨ realnost moje hipoteze o dogajanju.

Torej, če poenostavim: ko se mi naslednjič pojavijo dvomi, bom Matjaža rahlo ˝potipala˝, ali imam prav ali ne. Moja nezaupljiva narava bo najverjetneje poskrbela za to, da bom ˝potipala˝ zelo previdno oz. da bom postavila vprašanje, zavito v 5 kvadratnih metrov celofana. S tem bom Matjažu (upam) onemogočila laž in bom lahko opazila kakršnekoli znake, ki bi pričali o pravilnosti moje pesimistične hipoteze.

Jah, pesimizem in nezaupljivost. Očitno bi imel s tem Matjaž še veliko dela : - )

A kot kaže, je, vsaj v tem trenutku, pripravljen na trdo delo. Po tistem dogodku me je klical celo dopoldne. Nisem se javila. Raje sem trmasto kuhala mulo in si v glavi ničkolikokrat zavrtela dogodek in 1000 raznih razlag in hipotez, kaj je med njima. Morda se poznata že iz otroštva in ga je ona večkrat zavrnila, sedaj je končno pokazala zanimanje, Matjaž pa se ji ne more upreti? Morda mu je tako izjemno privlačna, da me bo, slej kot prej, prevaral z njo? Morda se Matjažu v resnici zdi črnolaska lepša, pametnejša in prijaznejša od mene, vendar je ne more dobiti, zato se je zadovoljil z mano?

Ko se nisem javila, je poslal sms, naj ga pokličem. Pha, seveda ga nisem. Moja trma ne pozna meja. Vseeno je poklical še enkrat, takrat sem se ga ˝usmilila˝ in dvignila. Odgovarjala sem z enozložnicami – samo tako, da mu je jasno, da sem jezna in da ve, da z mano ni dobro češenj zobat. Opozorilo, saj veste… V resnici sem se komaj uprla njegovemu šarmu, njegovemu lepemu glasu.

Kljub mojim jasnim znakom, da nekaj JE narobe, nikakor ni znal postaviti pravega vprašanja, izreči pravega stavka, opravičila ali razlage in končal z: »Pokliči, ko boš pri volji.« Kaj?!! Pokliči, ko boš pri volji?? Mislila sem: ti pokliči, ko se ti bo posvetilo, kaj je narobe. Moški! Vse jim moraš povedati dobesedno!

Še naprej sem se jezila, ko je pozvonil zvonec. Pred vrati je čakal Matjaž s prekrasno roza vrtnico (kako je vedel, da so te moje najljubše?!) in z razlago o prijateljstvu med njim in tisto punco. Rekel je, da sta skupaj hodila v osnovno šolo in da sedaj študirata v Ljubljani (slab začetek, v meni je že začela vreti ideja o tem, da je moja hipoteza o dolgotrajni, neuresničeni ljubezni, pravilna). Ko je omenil, da ima dekle fanta, sem se pomirila. Baje sem se z njim tudi pogovarjala. Spomnim se, da je ta fant med mojim ljubosumnim pogledovanjem na plesišče, prav mirno ter zadovoljno stal ob meni in srebal kuhano vino. Zanimivo, kako si ljudje različno razlagamo situacije.

Po Matjaževem govoru sem se mu opravičila in že začela z analiziranjem mojega vedenja in z govoričenjem o strahu, da me njegovi prijatelji ne marajo, da mislijo, da sem avša in da si tudi Matjaž zasluži bolj stabilno dekle, a se je samo nasmejal, me objel in poljubil.

Počutila sem se tako sprejeto… kljub vsem muham…

Silvestrovo sem preživela s svojimi prijatelji, saj smo se za to dogovorili, še preden sva se z Matjažem spoznala. Kljub razdalji sem se, ko se je staro leto prevesilo v novo, spomnila na Matjaža. Spreletel me je čuden in nov občutek, da imam nekoga, ki me ima rad prav takšno, kot sem.

Konec dober, vse dobro.

Sedaj pa: skok v leto 2011! Letošnji skok je obarvan pozitivno!

LJUBOSUMJE

Ljubosumje. Po SSKJ gre za »bojazen koga, da bi izgubil ljubezen, naklonjenost kake osebe«. Poleg tega je ljubosumje nekaj, kar je v polnem razmahu zadnjič doživela Maja, ko je videla Matjaža plesati z neko kolegico. Verjetno ste prebrali tako njen besni blog, kot tudi njegovega, kjer je on »incident« samo bežno omenil… medtem ko ga je moja draga Maja napihnila do konca. Seveda je pisala jezna. Saj vidite, kaj vse je vrgla ven iz sebe – še tiste presnete klobase mu je očitala! Ko je takole »razkurjena«, veliko pove. Potem ji je pa za veliko reči žal. Pa saj se je to že tudi vam zgodilo, ne? Kakorkoli… se je že pomirila. V tej kombinaciji praznikov in sveže ljubezni ne more biti dolgo jezna. Najprej sva zadevo predebatirali midve, potem pa sem ji rekla, naj pokliče Matjaža in naj mu pove, zakaj je bila zadnjih nekaj dni taka tečnoba. Kaj in kako sta zadevo rešila, bosta povedala že sama. Jaz pa bi se v tem blogu rada posvetila ljubosumju z malce bolj strokovnega vidika …

Kolikor spremljam »ljudske modrosti«, sta med ljudmi najbolj izrazita dva odnosa do ljubosumja. Nekateri menijo, da je biti ljubosumen znak negotovosti vase ter nezaupanja do partnerja in da je ljubosumnost popolnoma negativna in nefunkcionalna stvar, ki razdira odnose. Če torej nekomu zaupaš, te ne sme niti za sekundo prešiniti dvom, ko tvojega partnerja celo noč ni domov, zjutraj pa pride s šminko, razmazano po ovratniku. Vem, klišejska filmska scena. Pa vseeno – kaj bi začutili, če se to zgodi? Na internetu lahko najdemo mnogo »strokovnjakov«, zdravilcev, energetikov in podobnih, ki se ukvarjajo s pomočjo ljudem, da zaživijo »srečno brez ljubosumja«. Spet drugi menijo, da je ravno ljubosumje znak, da ti je mar za nekoga, da imaš to osebo rad ter da je ljubosumje v premem sorazmerju z ljubeznijo – torej, bolj kot te imam rad, bolj ljubosumen sem. Seveda ne bom ljubosumna, če mi je za osebo čisto vseeno. Če vidim natakarja iz lokala poleg faksa, ko se poljublja z neko deklino, pač ne bom ljubosumna, ker ni moj partner in si tega niti ne želim! Vseeno pa – v premem sorazmerju? Če te imam zelo zelo zeloooo rad, te ne bom niti spustil iz hiše, da nimaš niti priložnosti srečati koga? Malo noro, ha?

Obe varianti se mi torej zdita precej skrajni. Seveda me bo prevzelo ljubosumje, če od prijateljice slišim, da se je moj fant divje poljubljal z drugo žensko, to vendar ni neupravičeno nezaupanje ali moja negotovost! Po drugi strani pa mu lahko tudi dovolj zaupam, da vem, da kava s prijateljico še ne pomeni, da me zapušča – to, da ob tem ne naredim scene, pa ne pomeni, da ga v resnici nimam rada. But that's just me… Kako pa na ljubosumje gledajo strokovnjaki?

Zoran Milivojević, znan psihoterapevt, ljubosumnost opredeljuje kot vrsto strahu pred tem, da bo ljubljena oseba svojo ljubezen usmerila k nekomu tretjemu. Čutimo ga (ta strah), ko verjamemo, da obstaja neka tretja oseba. Beseda »verjamemo« v prejšnjem stavku se nanaša na dve možnosti - lahko VEM, da nekdo tretji obstaja, ali pa si jo DOMIŠLJAM. V primeru – »Maja znori, ker Matjaž pleše z drugo« je torej šlo za to, da se je Maja ustrašila, da bo Matjaž preusmeril svojo ljubezen k tej drugi ženski. Ljubosumje je kompleksna reakcija na zaznano grožnjo pomembnemu odnosu – grožnja pa je torej lahko realna ali namišljena. Ljubosumje se kaže prek čustev (Majina strah in jeza, tudi jeza nase, ker »je naivna«), misli (»Edino nase se lahko zanesem!«), fizičnih simptomov (lahko bi se začela potiti, tresti,…) in vedenja (Maja je ignorirala Matjaža) in služi kot motivacijski faktor za vedenje, usmerjeno v odvrnitev oziroma onemogočenje te grožnje. Ljubosumje po Milivojeviću je ustrezen čustveni odziv, ko neka tretja oseba res obstaja, ko je reakcija na to socialno ustrezna in ko pripelje do ohranitve odnosa.

Antropologi so na podlagi študij ljubosumja v različnih kulturah odkrili, da se ljubosumnost pojavlja povsod, saj ni znane kulture, kjer ljubosumje ne bi obstajalo – obstaja namreč tudi v kulturah, kjer je obravnavano kot nezaželeno in sramotno, zato predvidevajo, da je ljubosumje univerzalno, je pa v različnih kulturah različno izraženo.

Medtem ko so komponente ljubosumja in intenzivnost doživljanja različne, je ljubosumje samo rezultat interakcije med dispozicijo za ljubosumje in dogodkom, ki ljubosumje sproži. Dispozicije za ljubosumje naj bi bile odvisne od kulture, v kateri živimo, družinskega okolja, preteklih izkušenj z razmerji. Osebe z visoko dispozicijo so lahko ljubosumne že ob najmanjšem partnerjevem pogledu na privlačnega neznanca, za večino ljudi pa je potreben resnejši dogodek za ljubosumje, npr. odkritje varanja itd.

Kot sem že omenila zgoraj, tudi raziskovalci opažajo, da v javnosti obstaja mnenje, da je ljubosumje povezano z nizkim samospoštovanjem. Dejansko, pravi eden od avtorjev, je lahko oseba na splošno visoko samozavestna, a je negotova in ranljiva na enem področju, npr. kar se tiče zvez, ali pa je ljubosumna, če je pomembna zveza resno ogrožena. Meni tudi, da je bolj verjetno, da ljubosumje sproži nizko samozavest in ne obratno. Torej: ko doživimo ljubosumje, to načne našo samozavest. Včasih so psihologi kakršnokoli ljubosumnost razlagali kot patologijo, sklicujoč se na zgodnja Freudova dela, ki so temeljila na psihoanalitičnih interpretacijah. Danes je pogled na ljubosumnost drugačen, saj je ljubosumje naravna reakcija na grožnjo pomembnemu odnosu.

Ljudje se z občutki ljubosumja soočamo različno. Sandi Kofol je na predavanju v okviru projekta Kako si? 2010 povedal nekaj o tem, in zdaj povzemam njegove ideje. Nekatere prevzame sovraštvo, postanejo destruktivni in poskušajo partnerja na razne načine prizadeti (npr. s tem, da ga prevarajo še sami) – kar je v bistvu trapast princip, saj na ta način res težko dosežemo, da bi se partner (če realen razlog za naše ljubosumje, torej nekaj tretja oseba, sploh obstaja!) vrnil k nam! Nekateri se razjezijo in »napadejo« - zahtevajo od partnerja, da ga neha »srat« z drugimi. Nekateri se v svoji žalosti umaknejo in nekako »stavijo« na to, da bo on/a videl/a, da nas je prizadel/a in se bo sočutno vrnil/a nazaj. Spet četrta varianta pa je, da prevlada strah in storimo vse, da bi partnerju spet oz. še vedno ugajali, da ne ni odšel: tako se ona začne še bolj urejati, še manj jesti, več telovaditi, več kuhati, on pa kupovat darila in vozit na večerje. Ja, seveda, malce karikiram.

Kakorkoli… verjetno je najbolj smiselno najprej ugotoviti (preden se spraviš ob živce in v glavi splaniraš ločitev), če je »grožnja« odnosu sploh realna, torej če neka tretja oseba dejansko ogroža nek odnos. Maja je zelo burno odreagirala na nekaj, kar bi kdo, ki ni čustveno vpleten, zaznal kot samo ples dveh prijateljev. Verjamem, da Matjaž (kolikor sem prebrala v njegovem blogu) plesa s prijateljico ni dojemal kot nekaj, kar bi lahko bilo v konfliktu s tem, da je Majin fant. Zdi se mi tudi, da Majinega ljubosumja ni dojel, ker tisto prijateljico res dojema kot samo prijateljico in ne potencialno partnerko. Saj veste, kaj mislim, a ne…? Ali ne?