Sobota, 17. september

En dan šli smo v Izolo. Naš prijatelj je imel rojstni dan. Jedli smo torto ampak nismo imeli sveč. Zelo lepo je bilo.

Zgodaj zjutraj odpravili smo se na dougo potovanje. Šli smo na morje v Izolo. Takoj ko smo prišli smo šli v morje se skopat. Videli smo veliko meduzo. Kako je bilo čudovito je bilo tisto soboto. Ko smo prišli domov smo šli takoj v posteljo. Hitro zaspali smo ker smo bili utrujeni.

Tako sta moji hčerki v šoli pri slovenščini opisali naš izlet v Izolo. Čeprav še delata napake, govorita bolje slovensko kot jaz. Včasih, ko ne znam, kako se kaj reče po slovensko, vprašam kar njiju. Zgodi se tudi, da sta boljši celo od mamice, ki je tu v Sloveniji eno leto dlje kot jaz in hčerki. Na steno v stanovanje smo prilepili seznam besed, ki so zelo pomembne, kot na primer opravičiti se, pozdravljen, bi lahko prosim … in še veliko drugih. Seznam postaja vedno daljši, toliko, da mu še komaj sledim. A poskušam po svojih najboljših močeh, kako bi sicer lahko še naprej vodil svoje podjetje?

Upam, da nam bo Tadeja priskrbela, kakšnega prostovoljca, ki bi ženo učil za izpit za računovodkinjo. Ne moremo si privoščiti tečaja, zato je edini način, da se žena nauči sama, potem pa opravi smo izpit za računovodkinjo. Tako bi lahko delala zame in bi denar ostal v družini in bi lažje preživeli.

A pustimo zdaj to. Rajši se posvetim tem sicer redkim, a toliko bolj sladkim trenutkom, ko smo z družino lahko skupaj in se zabavamo. Vstali smo še pred deveto, vsi v pričakovanju dneva. Prijatelj, ki me je peljal do zavarovalnice nas je za svoje rojstni dan povabil na morje. Tam bo s svojo ženo. Otrok nima, a sta se punci vseeno zelo zabavali. Sedaj ko znata plavati, sta komaj kdaj prišli iz vode. Kljub temu, da ju je mama stalno klicala iz vode, je tokrat nista poslušali. To je bilo zelo čudno, kajti zmerja naju ubogata, sploh ko gre za šolo. Tako sta pridni, da jima sploh ne rabiva nikoli reči, naj naredita nalogo. To je prvo, kar naredita, ko prideta domov, potem pa prebereta še kaj dodatnega. No, to, da nista prišli iz vode pa verjetno samo pomeni, da sta se imeli zares lepo.

Nazadnje sta le prišli, ko smo začeli rezati torto, kar na travniku. Hrano smo namreč prinesli s seboj, vsak nekaj. Takoj sta bili pri nas in pomagali peti »vse najboljše«. Potem smo šli vsi skupaj v vodo, in res videli smo meduzo. In to ne samo eno, vendar pa je bila ena zares velika. Punci sta se smejali njeni čudni obliki, ženo pa je menilo, da bi sploh šla v vodo.

Tako smo preživeli popoldne vse do zgodnjega večera, ko smo sklenili, da je čas za odpravo domov. Poslovili smo se od prijatelja in žene, ki sta se odločila, da bosta še ostala na obali, mi pa smo se nabasali v začasni avto, ki nam ga je dala zavarovalnica, namesto našega avta, ki je bil na popravilu. Vozili smo počasi in varno. Deklici sta na zadnjih sedežih veselo govorili o današnje dnevu, vse dokler ju ni zmanjkalo. Doma sva ju z ženo komaj prepričala, da moreta pod tuš, a sta zmogli še to, potema po utrujeni in zadovoljni zaspali. Podobno sva storila tudi ženo. Zaspal sem z mislimi na sobotno popoldne in se izogibal mislim na ponedeljek, ko bo treba spet služiti denar in poskušati preživeti bom boljše in čim lepše.

Pridni po slovensko

Četrtek, 15. september 2011

Vonj po sveže skuhani kavi napoveduje nov dan. Vstal sem ob šestih, tako kot vsak dan, in pripravil zajtrk za moje punce. Žena ob osmih začne faks, punčki gresta v šolo. Pri pripravljanju zajtrka poskušam biti čim tišji, saj te v enosobnem stanovanju pokonci vrže že manjši ropot.  Nočem jim ukrasti  še teh nekaj minut brezskrbnega spanca.

Naposled napoči čas bujenja, najprej žena, potem pa še punčki. Opomnim ju, da imata ob šestih tečaj plavanja in jima zaželim, da se bosta imeli v šoli lepo. Čeprav sem s punčkama prišel v Slovenijo šele pred devetimi meseci, sta četrti razred končali v Sloveniji s štiricami in peticami, samo angleščino sta imeli zaključeno tri. Pravita, da se tu veliko bolj in raje učita kot v Ukrajini, saj ju tu učitelji veliko bolj spodbujajo in jima pomagajo, a rezultati ne bi bili tako dobri brez pomoči pri domačih nalogah in učenju. Pomagala jima je prostovoljka, študentka, ki je k nam prihajala dvakrat na teden. Za vse je poskrbela Tadeja, ki dela na Slovenski filantropiji. Našla nam je stanovanje, na internetu je dobila pograd za punčki, ki so ga lastniki podarili, skupaj sva več tednov neuspešno pošiljala prošnje za delo, ko sem se priselil sem. Ona je moja prijateljica.

Z ženo se pozdraviva, saj se bova videla šele okoli osme ure zvečer, ko se bo vrnila iz prodajalne zelenjave nedaleč stan. Težko je priti skozi mesec, sploh ker je stanovanje tako drago – štiristo evrov plus stroški za sobo, kuhinjo in kopalnico. Vsak dan žena išče stanovanja na internetu na faksu, saj doma interneta nimamo. Živimo skromno in poskušamo čim manj zapravljati, a stanovanje smo si tako uredili, da deluje domače. Nihče ne želi vzeti družine z otroki. Če bi imeli dva psa bi nas vzeli, a ker imava dva otroka pa ne. A iskali bomo še naprej, dokler ne bomo našli cenejše stanovanje, ker nam nič drugega ne preostane. Morda bo Tadeja našla kaj primernega.

Jaz se odpravim na zavarovalnico. Pred kratkim sem imel nesrečo. Že dva meseca čakam na odgovor iz zavarovalnice, brez avta pa tudi nič ne morem, še hčeri ne morem peljati na tečaj plavanja. Zato sem prosil prijatelja, če bi ju lahko zapeljal on. Slovenci so prijazni ljudje, nisem še imel slabih izkušenj z njimi. Pomagajo. Čisto drugače je s Skandinavci, ki se tujcev bojijo. Ko sem bil na Švedskem, Finskem zaradi službe in koga vprašal za informacije, so samo čudno pogledali in se obrnili. V Sloveniji pa se počutim domače, saj je v nekaterih stvareh podobna Ukrajini.

Na zavarovalnici sem se po dveh mesecih končno uspel dogovoriti za izplačilo. Seveda je bila z mano Tadeja, saj je moja slovenščina še slaba. Birokracija v Sloveniji je obupna. Izpolnjevanje neskončnih formularjev, pravila kam in kako poslati in nenazadnje še dolgo čakanje na odgovor, ko ti povedo, da pa si nekaj pozabil priložiti, obkrožiti. Na delovno dovoljenje sem čakal več kot pol leta, medtem pa nisem našel službe niti kot pomivalec kuhinj. Takrat je delala samo žena, ki poleg vsega še študira ekonomijo. Punčki je videla samo zvečer, prostovoljko, ki jima je pomagala pa slišala samo po telefonu. Tudi midva sva se komaj kaj videla v večernih urah, ko sva oba pot težo dneva kaj hitro podlegla spancu. A sedaj je lažje, ko sem dobil delovno dovoljenje in odprl svoje podjetje, kjer se ukvarjam s prodajo in posredništvom. Vseeno pa je treba plačati davke in ti niso majhni.

Petek, 16. september 2011

Nov dan, šola, služba, nove obveznosti. Danes me čaka tečaj slovenščine. Ko sem prišel nisem znal niti besedice po slovensko. Slovenska filantropija mi je omogočila brezplačni 180-urni tečaj slovenščine, tako da sedaj že razumem in tudi poskušam govoriti slovensko. Čeprav znam ukrajinsko, rusko, češko in slovaško, pa je slovenščina nekaj posebnega. Besede so kar podobne, drugačen pa je vrstni red besed kot pri ukrajinščini, kar mi dela težave. Še računanje je drugačno kot Ukrajinci.

Vse to je del življenja, prilagajanje. V Ukrajini nimam nikogar več. Starši so umrli, bil sem edinec. Zato mi ni težko se seliti. Nekateri pravijo, da smo se zelo hitro prilagodili. Žena uspešno študira, punčki sta pridni v šoli, jaz sem dobil delavno dovoljenje in odprl podjetje, vsi se učimo slovenščine. A to ne bi bilo možno brez vsakodnevnega dela in vztrajanja. Punčki sta pridni v šoli, a lahko bi bili še boljši. Močnejše štirice in petice, samo sem pa tja kakšna trojka. K temu vztraja predvsem žena, ki pravi, da je znanje najpomembnejše. Diplomo iz ekonomije je dobila že v Ukrajini, v Sloveniji dela vseevropsko diplomo. Rada študira, bi rekel jaz.

Veliko Ukrajincev gre v Evropo delati, zato ker so plače višje in ne zato ker ne bi bilo dela. Doma v Ukrajini imamo štirisobno stanovanje, a ga ne moremo oddajati, ker je predrago, da bi ljudje lahko plačevali najemnino, tu v Sloveniji pa za majhno enosobno stanovanje plačujemo celo premoženje. Ne vem, ali bomo ostali v Sloveniji ali ne. Žena pravi, da ja. Punčki morata biti pridni, da bosta dobili štipendijo, da bomo lažje plačali knjige in druge potrebščine.

Končno je prišel petek in vikend, ko si lahko vsi oddahnemo. Upam, da žena ne bo imela preveč dela za faks, saj bi bilo lepo, če bi šli na izlet do slovenske obale. Morda ujamemo še zadnje poletne dneve, ko se lahko okopaš v morju. Punčki bosta lahko pokazali, kaj sta se naučili na tečaju plavanja.

Danes popoldne proti večeru, ko smo s hčerkama gledali televizijo, je v sobo nenadoma vdrl glasni zvok siren. Pohiteli smo k oknu, od koder imamo iz sedmega nadstropja lep razgled nad okolišem. Zagledali smo gasilske avtomobile, ki so hiteli prav v smeri šole, ki jo obiskujeta hčeri. Najprej sem pomislil, kaj pa če gori šola in bodo zgoreli vsi zvezki in učbeniki? Hitro smo se oblekli in pohiteli v smeri siren. Od daleč sem videl, kako iz šole nosijo otroka. Še bolj prestrašeni smo se približali dogajanju in kmalu ugotovili, da gre samo za gasilsko vajo. Gasilca nedaleč stran so izključili, ker si je pozabil obleči rokavice. Pomirjeni in dobre volje, da je šlo le za vajo, smo se vrnili domov, kjer nas je že čakala žena. Predlagal sem, da bi šli v soboto na izlet. Punčki sta bili navdušeni in kmalu sta prepričali še mamo, češ da ji bosta pokazali, da že znata plavati. Ure smo navili na nekoliko kasnejšo uro, a vseeno se bomo odpravili ob devetih, da bomo čim dlje na morju in soncu.

Tujec v Sloveniji

Ekipa Kako si? se po počitnicah spet vrača z novimi zgodbami.
Sklop letošnjih zgodb nosi naslov "TUJEC V SLOVENIJI".

Tu lahko spremljate življenjske zgodbe tujcev iz različnih držav, različnih nacionalnosti in kultur, ki so se iz različnih razlogov preselili v Slovenijo. Vsak mesec bo objavljena nova zgodba, tako da bo izšla v dveh delih. Zaradi jezikovnih preprek, smo se odločili, da se s priseljenci dobim jaz in potem napišem zgodbo v njihovem imenu. Nekateri so izrazili željo, da ostanejo anonimni, zato osebnih imen in imen krajev v nekaterih zgodbah ne bo. Zgodbe seveda temeljijo na resničnih življenjskih zgodbah, so pa mogoče določene modifikacije, saj je nemogoče vstopiti v glavo in misli drugega človeka, sem pa vsekakor stilsko izhajala iz vtisa, ki sem ga dobila pri vsakem sogovorniku. Na tak način upam, da boste bralci lahko bolje razumeli s kakšnimi težavami in izkušnjami se dnevno srečujejo priseljenci, spoznali, da pa morda le niso tako različni od nas in jim po svojih močeh in na svoj način bili pripravljeni pomagati, saj so zgolj zaradi dejstva, da so tujci v državi, s tujim jezikom, kulturo in zaradi različnih socio-ekonomskih dejavnikov, v slabšem položaju kot večinsko prebivalstvo.

Nina Ivančič, študentka 2. letnika psihologije

Dragi bralci!

Zdaj, ko so se naši junaki odpravili na počitnice, si bo nekaj odmora vzela tudi ekipa, ki je pripravljala blog. 

Še pred tem pa bi se radi zahvalili vsem, ki ste redno ali občasno spremljali blog. Upamo, da ste se ob branju zabavali in izvedeli kaj novega!

Prav vsem želimo lepo poletje - pa ne pozabite, da vas jeseni čakajo novi zabavni in izobraževalni dogodki v okviru Kako si? 2011!

Se vidimo na Kako si? 2011 ! 

Mojca, Martina, Blaž, Boštjan in Simona

Če si res reees REEES močno želiš…

Preden Maja in Matjaž odpeketata novim zmagam naproti, jima želim podati še zadnjih nekaj modrih nasvetov (… modri nasvet in plava navodila, ali kako že pojejo Zmelkoow J). In ne, še vedno nimam čudežnega praška/besed/paličice, s katero bi vnaprej odstranila vse nesporazume in neskladja, do katerih vedno pride v tesnih odnosih. Lahko pa malo namignem, kako jih je lažje preživeti!

Moj zadnji zapis se bo med drugim nanašal na… na pol poln kozarec. Ne na pol prazen, ampak na pol POLN!

Se spomnite svojih dragih mamic, ki so nas, male pokovce, prepričevale, da če si bomo nekaj res želeli, da se bo uresničilo? Vsaj moja je bila taka - in res sem bila razočarana, ko se kljub moji nepopisni želji, da bi imela hišo in kmetijo in avto in neomejeno oblek za barbike, vse te zadeve kar niso in niso prikazale v moji sobi. Šele zdaj ugotavljam, da je (kljub barbikam!!!) imela prav – vsaj malo J

Kako optimistično gledamo na svet, je sicer dokaj stalna lastnost posameznika in ni nekaj, kar bi se lahko kar odločil: »Hej, od danes naprej pa bom optimist!«. Vseeno pa se lahko vsaj maaaalo potrudimo, da poskusimo na zadeve pogledat s pozitivne plati in pričakovati dobro. Maji sem ob vsakem njenem »napadu« dvoma in pesimizma v zvezi z Matjažem poskusila pojasniti samouresničujočo se prerokbo: če »veš«, da se bo slabo končalo, se začneš drugače obnašati, bolj »obrambno«, postaviš si nekakšen zid, da ti človek ne pride blizu, ker »če ti ni blizu, te tudi prizadeti ne more« (in tudi ne razveseljevati, seveda!), njegove dvoumne besede ali dejanja si interpretiraš kot zlonamerna in začneš »vračati« udarce – ja seveda, da bo šlo samo v spirali navzdol in se bo končalo slabo!

Spirala pa gre lahko tudi v drugo smer … pa da ne boste mislili, da si sproti izmišljujem – delali so raziskave o optimizmu v zvezah, ki potrjujejo natanko to.

*Optimizem = splošno pričakovanje pozitivnih izidov v prihodnosti* (ali po domače – na pol poln kozarec, rožnata očala in vse ostale luštne reči)

Torej… optimisti so enostavno bolj zadovoljni s svojo zvezo kot pesimisti. Tako enostavno je. Tudi njihovi partnerji (torej partnerji optimistov) so bolj zadovoljni z zvezo, tako da zadovoljstvo prav gotovo ni le v glavah optimistov J

Zakaj je tako? Tudi zato, ker se optimisti drugače lotijo reševanja problemov kot manj optimistični posamezniki. Tisti, ki pričakujejo pozitivne izide (optimisti), se bodo bolj aktivno lotili reševanja problema; tisti, ki pričakujejo negativne (pesimisti), se bodo poskusu reševanja izognili in vnaprej obupali. Optimisti se bolj trudijo sodelovati s partnerjem in se težave aktivno lotiti, saj (logično!) pričakujejo pozitivne izide. Poleg tega tako optimisti kot tudi njihovi partnerji zaznavajo, da se (oni sami in partner) na konflikte odzivajo bolj pozitivno (poslušajo partnerja, razmislijo o njegovih idejah, ga ne žalijo) in da dosegajo boljše izide.

Nekateri ljudje se v konflikti situaciji »obesijo« na vse slabo in grdo, kar partner pove in naredi (mogoče niti ne namerno) in si vsako malenkost interpretirajo, kot da jih partner skuša nalašč prizadeti ali spraviti ob živce – če se konflikta lotiš s tem v mislih, se prav gotovo ne bo končalo dobro. Optimisti zaznavajo svoje partnerje kot bolj suportivne (da nudijo oporo), za razliko od pesimistov, ki, kot že rečeno, vidijo partnerjevo negativno vedenje kot stalno, nespremenljivo in namensko. Verjetno je čisto drugače, če si rečeš, OK, draga je tečna, ker je imela slab dan in je utrujena od celega dneva napornega dela, kakor če se spustiš v divji verbalni obračun, ker se ti zdi, da je njena naveličana cinična opazka o nepomiti posodi posledica tega, da te ne mara več, da je hladna in nepotrpežljiva. Kaj je še pomembno povedati? Zveze optimistov zaradi vsega tega trajajo dlje kot zveze pesimistov J

Seveda sanjarije o uspešni zvezi in srečni prihodnosti ne morejo temeljiti na nerealistični predstavi, da bo od nekega trenutka dalje zveza potekala gladko in brez ovir – te se vedno najdejo. Po mojem je bolj zaskrbljujoče, če jih ni, saj to lahko pomeni, da se zveza nikamor ne premika J Kaj s tem mislim? Vsak odnos gre skozi faze, poteka nekako ciklično: prek spoznavanja, obdobja konfliktov, časa, ko se razvijejo pravila, vloge, obstane neka razporeditev moči, odgovornosti, in nato faza blaženega miru, ko vse teče gladko. Potem pa se nekaj zgodi in ka-bum, gremo od začetka. Ja, od začetka spoznavati istega partnerja, pa tudi sebe, a v različnih vlogah. Partnerja sta (večinoma) najprej neznanca, se spoznavata, se odločita, da bosta par. Ko postaneta par, je stanje malo konfliktno ali pa vsaj nejasno, ker si »biti par« lahko razlaga vsak po svoje: kakšna so pričakovanja, pravila, naloge; kolikokrat ga pokličem, kolikokrat on pokliče mene; a če sem jaz zadnja poslala sms, a to pomeni, da moram zdaj čakat njega, ali mu lahko jaz pišem, ne da bi izpadla »needy«; kaj si poveva in kaj ne: a mi more on vnaprej povedat, da bo šel za par dni brez mene na morje, da bo šel na kavo s kolegom, da bo šel na kosilo z babico? A mu moram jaz povedat, da grem vsak teden na kosilo z bivšim, ker se pač še vedno dobro razumeva, in zakaj je on popolnoma znorel, ko je to izvedel? Kdo zdaj plačuje, ko sva skupaj? Ko mi je dvoril, je vse plačeval on, ker se tako pač spodobi, zdaj pa sva par, več delava skupaj; a mora on plačat počitnice, si deliva stroške? Počasi se seveda vzpostavijo neka pravila, vloge, ki niso nujno niti izrečena, kaj šele napisana, ampak zadeve nekako postanejo samoumevne: npr. slišiva se vsaj enkrat na dan in ni važno, kdo je klical zadnji – pač pokliče tisti, ki se prvi spomni kaj pomembnega povedat; razna kosila, kave in malenkosti plačujeva izmenično, skupne počitnice si deliva; v avtu poslušava CD-je, ki jih oba tolerirava; če se dobim s prijateljem (ne glede na spol), ki ga pozna tudi on, mi tega ni treba povedat in pojasnjevat. Na ta način se potem vzpostavi neka varna rutina, zadeve so utečene… Potem pa, če ostaneta par, se prej ali slej nekaj spremeni: recimo, da se preselita skupaj (ne tako redek pojav, hihi). Potem gre vse od začetka: spoznavanje vsakdanjika in raznih navad partnerja, ki so prej ostajale skrite – npr. ona vedno spi z odprtim oknom, tudi pozimi, pri minus 10, kar njega grozno moti; on smrči (ampak se je to prej, ko sta le občasno prespala skupaj, zdelo ljubko; zdaj, ko to posluša vsako noč, pa postaja moreče!); on pušča umazane cunje po stanovanju, kar njo spravlja ob živce; ona popolnoma nesistematično zlaga posodo v stroj; on zobno pasto stiska »kot neandertalec«, ne od spodaj; kako si bosta zdaj delila stroške bivanja – oba enak delež ali glede na zaslužek? Pri čem se varčuje in glede česa se ne vpraša za ceno; kako pogosto lahko obiskujejo starši… Kakorkoli, v vsaki fazi je potrebno spoznati partnerja v neki novi luči, v novi vlogi, razrešiti razne konfliktne situacije, postaviti nova pravila in se jih potem držat. Do naslednjega ka-bum dogodka - recimo rojstva otroka, poroke, odhoda otrok ali kakršnekoli druge spremembe. Vse to so dogodki, ki vnašajo velikanske spremembe v odnos in na katere se morata partnerja prilagoditi. In v vseh teh situacijah prav gotovo pomaga optimističen pogled, zaupanje v to, da lahko predelata nejasnosti, neskladja in nesporazume, če se le potrudita.

Moj nasvet Maji in Matjažu torej je: verjemita, da bo vajina zveza uspela! Upajta, sanjajta, verjemita v uspeh – in zgodil se bo!

(PS: z večjo verjetnostjo, kot če ste prepričani v neuspeh!)

Srivastava, S., McGonigal, K. M., Richards, J. M., Butler, E. A. in Gross, J. J. (2006) Optimism in Close Relationships: How Seeing Things in a Positive Light Makes Them So. Journal of Personality and Social Psychology, 91(1), str. 143-153

Assad, K.K., Donnellan, M.B. in Conger, R.D. (2007). Optimism: An Enduring Resource for Romantic Relationships. Journal of Personality and Social Psychology, 93(2), str. 285–297

Hojla vsem!

Ponovno se javljam. Pardon, se javljaVA!

Barbara, Matjaž in jaz smo bili na kavi po izpitu, ko se začnemo pogovarjati o blogih – o vrstah blogov, o načinih pisanja, o raznovrstnih temah in ljudeh, ki pišejo bloge. Barbari je ušlo, da tudi midve piševa blog. Matjaž je bil presenečen, da mu nisem povedala, hkrati pa se o tem ni ravno razgovoril. Lahko bi rekla, da je bil modro tiho. Ko je Barbara tako dolgo vrtala v njega z vprašanji o njegovem mnenju in se malodane skoraj razjezila, ko se je Matjaž izmikal pogovoru, mu je začela nalagati o ˝odporih˝ in ˝obrambah˝. Analitičarka. Ni mu dala miru, dokler ni Matjaž (zdelo se mi je, da že čisto spoten in rdeč v obraz) pomahal z belo zastavico in priznal: ˝Ja, tudi jaz pišem blog.˝ Ko sva se začela pogovarjati, kako to, da si nisva povedala, sva prišla tudi do tega, da si nisva povedala, ker piševa blog o drug drugemu in se nama je zdela to precej intimna zadeva, ki zahteva anonimnost, prav tako pa naju je bilo tudi sram – določenih razmišljanj, občutkov.

''Girls first'', zdaj pa jaz. Maji samo preprosto nisem hotel povedati za blog (saj veste – tisti zadnji bi jo lahko kar razjezil), no Barbara mi seveda ni dala miru in ko sta obe tako zrli vame mi ni preostalo drugega, kot da priznam. Ampak, ni bilo nobenega potenja in rdečice … halo. Sledil je vam zdaj že znan pogovor o tem zakaj ji jaz nisem povedal za svoj blog, zakaj ona meni ni … bla bla bla. Kakorkoli, zmenila sva se, da bloge drug drugega prebereva. Zavedal sem se, da si lahko s to privolitvijo nakopljem marsikatero težavo, a na koncu je bila še kar razumljiva in zaenkrat sem jo odnesel s celo kožo. Je tako Maja? :)

Ja, sedaj, ko je anonimnost padla v vodo in sva si dovolila prebrati bloge drug drugega, sva se od srca nasmejala najinim strahovom, najinim različnim pa tudi podobnim pogledom na stvari in ugotovila, da bi bilo veliko lažje (res pa je, da tudi manj zanimivo), če bi opustila začetne igrice, se odprla drug drugemu in povedala, kaj si misliva. Brez skrivanja, časov zamerljive tišine in sledečega moledovanja, bi bil najin začetek manj vihraven, lažji in prijetnejši, ampak – hej – o čem bi se potem sedaj pogovarjala in smejala? J In – znana fraza: o čem bi pripovedovala otrokom?

No, otroci so še daleč. Mogoče jih sploh ne bo. Mogoče se bova naslednje leto razšla. Ampak to je še daleč. Sedaj, ko je izpitno obdobje in ko se približujejo počitnice, morje, uživanje, prvo skupno poletje, se bova trudila živeti v trenutku in se ne obremenjevat z morebitnimi prihodnjimi katastrofami. Včasih imam občutek, da kar nekako ˝prikličem˝ slabo, ko se neprestano bojim slabega, ki bi se lahko zgodilo. Matjaž me uči tudi tega – sproščenega, veselega življenja, z manj sekiranja. Jaz pa njega več sekiranja, organizacije in točnosti JJ

Res upam, da bom Majo naučil teh stvari. Pred nama je poletje, v njeno veselje je letošnji Junij ''nenogometni'' in ji ne bo potrebno z mano popoldnevov preživljati pred ekrani, meni pa ne odgovarjati na vprašanja: ''Zakaj moraš gledat tud tekmo Kostarika proti Japonski?''. Planov še nisva povsem določila, zagotovo pa greva najprej v morje, kjer bo Maja dobila prve komplete porcij tunkanja in tudi:''Neee, ne bom zmočila las danes'' in podobni izgovori ne bodo pomagali. Najprej morava do konca še opravit izpite, no pa tudi če še kakšen ostane za september ne bo hudega.

Zavedava se, da je poleg lepega (upava da tudi vročega) poletja in vseh lepih trenutkov pred nama še polno ovir in res upava in verjameva, da jih bova (enkrat več, drugič manj) lahkotno preskočila.

Srečno na izpitih tudi najinim bralcem, potem pa veselo v poletje!

Dvojna merila!!!

Long time no read, aaa :) Saj ne vem, ali je to zaradi preveč dela ali preslabega upravljanja s časom... kakorkoli - tu sem - ponovno!

Včeraj smo se s kolegi dobili na pijači. Po svojem drugem pivu in tretji tekili je kolega ponosno vstal in razglasil: »Včeraj sem podrl svojo deseto babo!!!«. Sledil je bučen aplavz – s strani moških. Ženske smo se samo spogledale. Okej… deset. Ni tako malo. Ali je? Saj ne vem. Odločila sem se za mini eksperiment. Ko se je ves našopirjen usedel nazaj, sem mu prišepnila: »A šele zdaj? Meni je do 10 uspelo priti že lani… amater!«. Ko bi vi videli, kako se mu je zaletelo J Pogledal me je čisto zgroženo »uf, hja, no, nisem vedel, da si ti taka…« Kakšna pa, hudiča? Saj sva pri isti številki?!? Zakaj si ti kul, jaz pa ne?!? Ali kot je enkrat mimogrede opisal javno prepričanje eden mojih profesorjev: »… če se ženska da dol z desetimi tipi, je težka kur*a, če se da tip dol z desetimi ženskami, je težek frajer…«.

V današnji družbi, kot kaže, velja prepričanje, da so ženske in moški drugače ocenjeni ob enakih ravneh spolne aktivnosti (Milhausen in Herold, 2001; v: Jonason in Marks, 2009) ali ob enakih spolnih aktih (Sprecher, 1989; v: Jonason in Marks, 2009). Avtorji to imenujejo dvojna merila v spolnosti: moški je ocenjen bolj pozitivno, ali pa vsaj manj negativno kot ženska z enako 'spolno zgodovino'. To, da so ženske ocenjene bolj negativno ali poniževalno kot moški z enakimi izkušnjami, sta ugotovila tudi Baumiester in Twenge (2002; v: Jonason in Marks, 2009).

Zanimivo je tudi, da moški in ženske tudi spolno vedenje drugih ocenjujemo drugače – ženske imajo slabšalen odnos do spolnih aktivnost drugih, moški pa ocenjujejo spolno vedenje drugih bolj pozitivno. Tako ženske v bistvu pljuvamo v svojo skledo, še same svoj spol omejujemo s slabšalnim odnosom do spolnega izražanja. To je potrdila tudi študija Jonasona in Marksa leta 2009- ženske so bolj slabšalno gledale na katere koli spolne aktivnosti kot moški. Moški so kot najbolj »kul« ocenili druge moške z veliko partnerkami, takoj za njimi pa ženske z veliko partnerji (kot ne-kul pa so ocenili ljudi z malo spolnimi partnerji). Vseeno pa previdno, preden si začnete izmišljevati enormne številke preteklih spolnih partnerjev! To, da vas drugi zaznavajo kot nekoga, ki mu gre dobro na tem področju, še ne pomeni, da vas bodo tudi resno jemali. Neka druga raziskava je pokazala, da lahko veliko število preteklih partnerjev negativno vpliva na oceno ustreznosti posameznika kot dolgotrajnega partnerja (Sprecher in drugi, 1987; v: Jonason in Fisher, 2009) – tako da čeprav se lahko veliko spolnih partnerjev komu zdi socialno zaželeno in sploh mega, ni nujno, da to osebo zaznava kot potencialnega partnerja.

Poročanje o svojem spolnem vedenju in izkušnjah je za večino ljudi precej delikatna tema. To precej otežuje raziskovanje področja in kakršne koli ukrepe, ki bi izhajali iz teh raziskav (npr. kampanje za varno spolnost in podobno). En od problemov je, da v povprečju moški poročajo o večjem številu spolnih partnerjev v življenju kot ženske (npr. Pedersen in sodelavci, 2002; v: Jonason in Fisher, 2009) – v teoriji pa naj bi v povprečju enako število partnerjev, saj večina heteroseksualnih odnosov vključuje moškega in žensko! To kaže, da vsaj en spol, morda oba, izkrivljeno predstavljata, koliko spolnih partnerjev so imeli. Obstajajo tudi druge možne razlage: da se moški pogosteje poslužujejo prostitutk kot ženske ali pa da moški prej začnejo s spolnostjo kot ženske. Vse te razlage pa imajo svoje kritike: moški, ki obiskujejo prostitutke, so starejši, zato naj ta razlog ne bi vplival na število spolnih partnerjev pri študentski populaciji (Pitts in drugi, 2004; v: Jonason in Fisher, 2009); ženske imajo v povprečju partnerje, ki so starejši od njih (Buss in Schmitt, 1993; v: Jonason in Fisher, 2009), poleg tega pa pridejo v puberteto prej kot moški (Fisher, 2007; v: Jonason in Fisher, 2009). Nekateri so razmišljali tudi o tem, da so moški bolj asertivni na področju spolnosti, a to ne pomeni, da imajo dejansko več spolnih odnosov, ampak da več poskušajo, da bi jih imeli J.

Prav zato, ker nobena druga razlaga ni zelo verjetna, je teorija o izkrivljenem poročanju tako prikupna. Saj je vendar smiselno – če se na spolno izražanje žensk gleda bolj negativno ali celo slabšalno, bodo seveda povedale čim manjšo številko, da ne bi izpadle »slabe« ali »pokvarjene«. Moški, po drugi strani, ne izpadejo tako »slabi« oz. so celo »kul«, zato ne bodo skrivali vseh spolnih partnerk – morda bodo celo kakšno dodali, čepraj je v realnosti ni bilo J

Pa še en luštkan podatek potrjuje teorijo o izkrivljenem poročanju: ko so raziskovalci udeležencem rekli, da imajo detektor laži in so udeleženci v takem pogoju poročali o številu spolnih partnerjev, je bila razlika v številu spolnih partnerjev med moškimi in ženskami zanemarljiva (Alexander in Fisher, 2003; v: Jonason in Fisher, 2009). Prav tako so v pogoju, ko niso definirali, kaj mislijo s spolnim odnosom, moški poročali o več partnerjih – moški očitno več dejanj štejejo kot seks kot ženske.

Ok, kako torej vedeti, koliko spolnih partnerjev je imela tvoja punca pred tabo? Med ljudmi krožijo razne formule… da moraš številu, ki pove ženska, prišteti tri, številu, ki ga pove moški, pa odšteti tri… obstaja celo »formula«, ko moraš množiti (za ženske) ali deliti (za moške) s tri. Katera velja? Nobena J To so same traparije – ko si bosta dovolj zaupala, si bosta že povedala po pravici J

Kot sem že omenila zgoraj, je očitno, da so socialne omejitve pri spolnosti močnejše pri mladih ženskah kot pri mladih moških, kar velja v skoraj vseh kulturah (Baumeister in Twenge, 2002; v: Jonason in Fisher, 2009). Ravno zato je manj verjetno, da bodo ženske poročale o vseh svojih izkušnjah, medtem ko mladi moški bodo (Alexander in Fisher, 2003; v: Jonason in Fisher, 2009). Socialne omejitve torej najverjetneje vplivajo na odnos do spolnosti pri ženskah in moških, pa tudi na poročanje o svojih izkušnjah. Zakaj pa moški napihujejo svoja poročila? Morda je to strategija »samopromocije« (meni D. Schmitt, 1996; v: Jonason in Fisher, 2009), da bi se pokazali kot bolj 'kul' kot drugi moški , želja po dominantnosti na tem področju (Pratto 1996 in Segal, 2001; v: Jonason in Fisher, 2009)

Ko so ocenjevali »prestižnost« in odnos ljudi do spolnih izkušenj, sta Jonason in Fisher (2009) udeležence prosila, naj ocenijo stavke, kot so »Spoštujem moškega, ki ima veliko spolnih partnerk / mu gre dobro z ženskami« ali pa »Moški, ki je imel veliko spolnih partnerk, je privlačen za ženske« (oz. obratno, npr. »Spoštujem žensko, ki je imela veliko spolnih parterjev« ipd.).

V raziskavi sta ugotovila, da je število spolnih partnerjev povezano s tem, kako prestižno se zdi posameznikom imeti mnogo spolnih partnerjev. Tisti, ki menijo, da je veliko partnerjev prestižno in da si s tem izboljšujejo socialni status, poročajo o večjem številu. Moški so tudi bolj obremenjeni s kvaliteto in kvantiteto spolnih partnerjev kot ženske; moškim se zdi to pomembnejša informacija kot ženskam.

Jonason tudi razglabljal, zakaj je število spolnih partnerjev povezano z zaznano prestižnostjo spolnih uspehov – morda moški zaznavajo seks z žensko na nek »ekonomski« način: ponudba je omejena, izdelek pa drag, zato je toliko bolj prestižno, če ga imaš – sploh pa, če imaš tega več (Baumeister, 2000; v: Jonason in Fisher, 2009). Moški spolni partnerji, po drugi strani, za ženske niso tako omejen in nedostopen vir, saj so v splošnem bolj pripravljeni (voljni) in dosegljivi za seks (kot ženske za moške) in zato ženske zaznavajo spolno udejstvovanje kot manj prestižno. Spravit žensko v posteljo je torej nek super mega drag in redek avto po naročilu in zatorej kaže na nek prestiž; spravit tipa v posteljo pa je… kaj pa vem, vožnja z avtobusom Ljubljanskega potniškega prometa, prav nič posebnega in spoštovanja vrednega J

(Mimogrede, če slučajno koga zanima: v ameriški raziskavi Jonason-a in Fisher-ja iz leta 2009 so študenti, stari okoli 22 let, poročali o povprečno 13 spolnih partnerkah, večina jih je imela 6; enako stare študentke pa o povprečno 5 partnerjih; večina je imela 3 partnerje.)

Jonason, P.K. in Fisher, T.D. (2009). The power of prestige: why young men report having more sex partners than young women. Sex roles, 60, str. 151 – 159

Jonason, P.K. in Marks, M.J. (2009). Common vs. uncommon sexul acts: evidence for the sexual double standard. Sex roles, 60, str. 357-365.