Slovenščina … ne gre (nadaljevanje)

Nedelja, 20. 11. 2011

Včerajšnji dan se je zares začel s tušem, saj sem se pripravil za ven. S prijateljem, slovenskim študentom, sva šla ven v ljubljanski klub. Ne ukvarjam se preveč z zunanjim izgledom, a človek pač mora biti urejen in čist. Čeprav ne znam dobro govoriti slovensko, nimam težav, ko grem ven. Vsi govorijo angleško z mano, kar je v bistvu slabo, ker se potem zelo malo ali nič ne naučim jezika. V tako majhni državi, s tako majhnim številom ljudi, ki govorijo ta težek jezik in kjer skoraj vsi govorijo dobro angleško, je težko najti motivacijo, da bi se ga naučil. Dobiti bi si moral ženo, Slovenko, potem bi bilo veliko lažje. Vsi mi pravijo, naj si dobim punco, a jaz vem kaj hočem in nočem imeti žene, samo zato, da bi jo imel. Zato ker je nimam, so me nekaj časa klicali gay, čeprav v hecu. Ni me motilo, ker vem, da nimajo prav, in ker jaz vem kaj hočem, oni pa ne. Zato pa se tukaj v Sloveniji toliko parov razide. Ljubezen, iskrenost in zaupanje je ključ za dober odnos in če ni tega, potem odnos propade.

Drugače je v moji državi, kjer preden sta lahko dva skupaj, potrebujeta dovoljenje obeh družin. Najprej gre družina moškega poizvedovat o družini ženske. Sprašujejo sosede, sorodnike, njihove prijatelje, kakšna je družina ženske. Je spodobna, imajo kakšne težave, kakšni so do drugih ljudi … To traja kakšen mesec in potem se družina moškega odloči, ali je ženska primerna za njihovega sina. Nato podobno opravi tudi družina ženske, a glavna je odločitev družine moškega. Spolnih odnosov pred poroko ni, ne tako kot tukaj.

Še posebno so me opozorili na Ljubljančanke. Teh ne maram in eno prvih vprašanj, ko spoznam novo punco je, od kod je. Nekateri so mi rekli, da so te punce lahke, takih pa ne maram. Poleg tega sem že večkrat videl kakšne so na lastne oči. Kot na primer včeraj, v klubu. S prijateljem sva pila svojo pijačo in pride k nama mlada punca, ki je zgledala, kot da bi preveč spila in vprašala za cigaret. Jaz ne kadim in ne maram kadilcev, še bolj pa ne maram, da gredo ljudje ven, potem pa prosijo za cigarete ali za pijačo. Če nimaš denarja, da bi šel ven, potem ostani doma. Punci sploh nisem odgovoril, samo stran sem se obrnil, ker me je bilo sram zanjo. Sram me je bilo, ker je prosila okoli za cigaret, ki sploh ne stane veliko.

Ljudje me velikokrat  vprašajo za nasvet glede odnosov. Kot na primer prijateljica, ki je po šestih letih končala s fantom, ker se je je naveličal. Potem mi je povedala, da gre za nekaj časa v tujino in jaz sem jo opozoril, naj ne išče novega fanta, ker ne bo to nič dobrega, pa se mi je samo smejala. Tam se je zaljubila in se vrnila nazaj, pa sem ji rekel, naj ne vlači tega fanta sem, ker ne bo znal jezika, ne bo mogel dobiti službe in bo morala hraniti, oblačiti in plačevati račune zase in še za njega. Pa me spet ni poslušala. In ko ge je pripeljala sem je bilo res tako. Kmalu je še zanosila in pustila službo. Ker je ostala brez denarja je morala prodati svoje stanovanje in se preseliti s tem svojim fantom, s katerim se je tudi poročila, k staršem. Lahko  je srečna, ker ima starše, ki so ji pomagali.

Denar ni vse, je pa veliko, ko ga nimaš. Ljudje premalo razmišljajo o tem, kaj delajo in kaj ne bi bilo prav, da naredijo. Najpomembnejši so ljubezen, iskrenost in zaupanje.

Slovenščina … ne gre

Nedelja, 13. 11. 2011

Zbudil sem se dokaj pozno. Sicer nič nenavadnega za nedeljo, a včeraj sem ostal doma. Prišlo je do komplikacij glede pogodb in za nekaj časa bom moral prekiniti z s.p. Če nimam denarja, potem nimam zunaj kaj početi. Odpravim se v kuhinjo trosobnega stanovanja, katerega si delim še s cimrom in cimro. Če bi lahko izbiral, bi živel sam, a so garsonjere predrage, zato pač moram prenašati cimro, ki noče govoriti z mano v angleščini. Smo v Sloveniji, zato bomo govorili slovensko, pravi, čeprav sama dobro govori angleško. Jaz se sicer učim, a slovenščina je zelo težka. Ne gre. Imel sem tečaj slovenščine, prostovoljca, ki me je učil, a je težko. Razumem, govorim pa težko, sploh ker z drugimi Afričani ne govorimo slovensko, s študentom, Slovencem, s katerim sva dobra prijatelja in greva velikokrat skupaj ven, pa tudi govoriva angleško. On pravi, da se mi ni treba naučiti slovensko in ko greva ven, odstrani vsakega, ki me vpraša od kod sem. Pravi, da mi ni treba odgovarjati na taka neumna vprašanja, jaz pa tudi nimam nič proti.

Grem v kuhinjo in si začnem pripravljati kosilo. Včeraj sem šel na tržnico po sveže ribe in danes je zadnji dan, da jih pojem. Afričani smo navajeni na svežo hrano, ne tako kot Evropejci, ki vse zamrznejo, hrana pa jim stoji v trgovini po več mesecev. Medtem ko jem, pride v stanovanje moja landlady, sumljičeva starka, z izgovorom, da nekaj išče, jaz pa vem, da je prišla vohljat, v kakšnem stanju je njeno stanovanje. Ne maram je že od trenutka, ko sva se spoznala in to se ne bo spremenilo. Ko sem iskal stanovanje mi je pomagala Slovenska filantropija, saj sem potreboval nekoga, da bi mi prevajal iz slovenščine, da ne bi podpisal pogodbe, ki bi mi bila v škodo. Nikoli ne bom pozabil obraza na izrazu landlady, ki je mojo spremljevalko s filantropije brez sramu opozorila, da ne mara, da bi ji kdo v stanovanju kradel in da naj se pazim, če bi do tega prišlo. Jezo sva zadrževala oba, spremljevalka in jaz, a stanovanje sem rabil, najemnina pa je tudi sprejemljiva, lahko pa bi bila manjša. Z landlady se ukvarjam le toliko, da ji vsak konec meseca prinesem denar. Niti enkrat še nisem zamudil, kar je opazila tudi ona, ki me je celo povabila na kavo k njej, a sem rekel ne. Z njo se nimam kaj pogovarjati.

Pogledam na uro in ugotovim, da je ura šele poldne. Pogledam na facebooku, če je kdo objavil kaj novega. Razočarano ugotovim, da ni, zato napišem jaz: ne zaupaj preveč, na upaj preveč, ker ta preveč, lahko boli preveč. Zaprem facebook in pomislim, kaj bi še lahko počel. Odprem učbenik slovenščine in začnem brati, a nisem prepričan ali besede izgovarjam prav. Pridem do naloge, ko sploh ne vem, kaj bi moral početi. Morda je to tisto sklanjanje – koga ali kaj. Ah slovenščina … ne gre. Samo dva milijona govori ta tako težki jezik, jaz pa morda sploh ne bom ostal tu. Če se učiš francoščino, nemščino, se lahko pogovarjaš v tem jeziku še kje drugje kot pa samo v Franciji ali Nemčiji. Če nimam biznisa, potem tu nimam kaj početi. Kako se bom nahranil, oblekel, plačal stroške …

Ko sem se odpravil iz svoje države sem nekaj časa potoval, ker sem imel dovolj denarja. Videl sem marsikaj, Pariz, Rim, Vatikan. Velika mesta in preveč Afričanov, a Vatikan sem si želel ogledati zaradi vere v Jezusa Kristusa. Sem kristjan, a ob nedeljah ne hodim v cerkev, ne v Sloveniji. Kljub vsemu kar sem videl, bi rad ostal tu, v Sloveniji. Tu imam vse, kar sem si želel. Je majhna država, a zelo lepa, ljudje so po večini tudi v redu. Poročiti bi se moral, kot je naredila večina Afričanov, ki se je priselila sem. Mojega dobrega prijatelja je Slovenka prišla celo iskat. Spoznala sta se preko interneta, potem pa je ona še dvakrat letela v Afriko, da bi se s tem mojim prijateljem srečala v živo. Potem ga je povabila k sebi, pa on ni želel priti. Zato sem ga začel prepričevati jaz, da ga ima ta punca rada, če je dvakrat letela v Afriko, samo zato, da bi ga videla, potem pa še prepričevala naj pride k njej in celo ponudila, da bi plačala karto zanj. Prijatelja sem nazadnje prepričal in sam je zbral dovolj denarja, da je priletel v Slovenijo. Ni bil navdušen in hitro se je želel vrniti domov. Spet sem mu povedal, da ga ima punca rada in da je to najbolj pomembno. Tu ima več možnosti za boljše življenje, a najbolj važno je, da ga punca res želi. Nekaj časa je premišljeval, odpotoval nazaj in se čez nekaj časa spet vrnil, vendar je tokrat ostal tu, za zmeraj. Prejšnji vikend sem šel k njima na obisk, kajti rodil se jima je otrok. On izgleda srečen, oba, oziroma vsi izgledajo srečni.

Odločil sem se, da grem ven iz stanovanja. Usedel sem se na trolo in se odpeljal proti centru. Tam sem izstopil. Ko so trole tako vozile mimo, sem se odločil, da grem v nakupovalno središče na Rudniku. Na mobitelu se povežem na internet in pogledam do kdaj so trgovine odprte. Do treh, torej imam še dve ure. Počakam 27 in se odpeljem tja. Ničesar ne nameravam kupiti, a hočem med ljudi. Morda se bo kdo pogovarjal z mano in to je vsekakor bolje kot čepeti v tistem stanovanju s cimro, ki se noče pogovarjati z mano in z landlady, ki samo išče, da bo lahko koga nečesa obtožila.