KAKO SI?

Slovenščina … ne gre (nadaljevanje)

2011-11-21T13:58:00.000+01:00

Nedelja, 20. 11. 2011

Včerajšnji dan se je zares začel s tušem, saj sem se pripravil za ven. S prijateljem, slovenskim študentom, sva šla ven v ljubljanski klub. Ne ukvarjam se preveč z zunanjim izgledom, a človek pač mora biti urejen in čist. Čeprav ne znam dobro govoriti slovensko, nimam težav, ko grem ven. Vsi govorijo angleško z mano, kar je v bistvu slabo, ker se potem zelo malo ali nič ne naučim jezika. V tako majhni državi, s tako majhnim številom ljudi, ki govorijo ta težek jezik in kjer skoraj vsi govorijo dobro angleško, je težko najti motivacijo, da bi se ga naučil. Dobiti bi si moral ženo, Slovenko, potem bi bilo veliko lažje. Vsi mi pravijo, naj si dobim punco, a jaz vem kaj hočem in nočem imeti žene, samo zato, da bi jo imel. Zato ker je nimam, so me nekaj časa klicali gay, čeprav v hecu. Ni me motilo, ker vem, da nimajo prav, in ker jaz vem kaj hočem, oni pa ne. Zato pa se tukaj v Sloveniji toliko parov razide. Ljubezen, iskrenost in zaupanje je ključ za dober odnos in če ni tega, potem odnos propade.

Drugače je v moji državi, kjer preden sta lahko dva skupaj, potrebujeta dovoljenje obeh družin. Najprej gre družina moškega poizvedovat o družini ženske. Sprašujejo sosede, sorodnike, njihove prijatelje, kakšna je družina ženske. Je spodobna, imajo kakšne težave, kakšni so do drugih ljudi … To traja kakšen mesec in potem se družina moškega odloči, ali je ženska primerna za njihovega sina. Nato podobno opravi tudi družina ženske, a glavna je odločitev družine moškega. Spolnih odnosov pred poroko ni, ne tako kot tukaj.

Še posebno so me opozorili na Ljubljančanke. Teh ne maram in eno prvih vprašanj, ko spoznam novo punco je, od kod je. Nekateri so mi rekli, da so te punce lahke, takih pa ne maram. Poleg tega sem že večkrat videl kakšne so na lastne oči. Kot na primer včeraj, v klubu. S prijateljem sva pila svojo pijačo in pride k nama mlada punca, ki je zgledala, kot da bi preveč spila in vprašala za cigaret. Jaz ne kadim in ne maram kadilcev, še bolj pa ne maram, da gredo ljudje ven, potem pa prosijo za cigarete ali za pijačo. Če nimaš denarja, da bi šel ven, potem ostani doma. Punci sploh nisem odgovoril, samo stran sem se obrnil, ker me je bilo sram zanjo. Sram me je bilo, ker je prosila okoli za cigaret, ki sploh ne stane veliko.

Ljudje me velikokrat vprašajo za nasvet glede odnosov. Kot na primer prijateljica, ki je po šestih letih končala s fantom, ker se je je naveličal. Potem mi je povedala, da gre za nekaj časa v tujino in jaz sem jo opozoril, naj ne išče novega fanta, ker ne bo to nič dobrega, pa se mi je samo smejala. Tam se je zaljubila in se vrnila nazaj, pa sem ji rekel, naj ne vlači tega fanta sem, ker ne bo znal jezika, ne bo mogel dobiti službe in bo morala hraniti, oblačiti in plačevati račune zase in še za njega. Pa me spet ni poslušala. In ko ge je pripeljala sem je bilo res tako. Kmalu je še zanosila in pustila službo. Ker je ostala brez denarja je morala prodati svoje stanovanje in se preseliti s tem svojim fantom, s katerim se je tudi poročila, k staršem. Lahko je srečna, ker ima starše, ki so ji pomagali.

Denar ni vse, je pa veliko, ko ga nimaš. Ljudje premalo razmišljajo o tem, kaj delajo in kaj ne bi bilo prav, da naredijo. Najpomembnejši so ljubezen, iskrenost in zaupanje.

Slovenščina … ne gre

2011-11-14T09:17:00.000+01:00

Nedelja, 13. 11. 2011

Zbudil sem se dokaj pozno. Sicer nič nenavadnega za nedeljo, a včeraj sem ostal doma. Prišlo je do komplikacij glede pogodb in za nekaj časa bom moral prekiniti z s.p. Če nimam denarja, potem nimam zunaj kaj početi. Odpravim se v kuhinjo trosobnega stanovanja, katerega si delim še s cimrom in cimro. Če bi lahko izbiral, bi živel sam, a so garsonjere predrage, zato pač moram prenašati cimro, ki noče govoriti z mano v angleščini. Smo v Sloveniji, zato bomo govorili slovensko, pravi, čeprav sama dobro govori angleško. Jaz se sicer učim, a slovenščina je zelo težka. Ne gre. Imel sem tečaj slovenščine, prostovoljca, ki me je učil, a je težko. Razumem, govorim pa težko, sploh ker z drugimi Afričani ne govorimo slovensko, s študentom, Slovencem, s katerim sva dobra prijatelja in greva velikokrat skupaj ven, pa tudi govoriva angleško. On pravi, da se mi ni treba naučiti slovensko in ko greva ven, odstrani vsakega, ki me vpraša od kod sem. Pravi, da mi ni treba odgovarjati na taka neumna vprašanja, jaz pa tudi nimam nič proti.

Grem v kuhinjo in si začnem pripravljati kosilo. Včeraj sem šel na tržnico po sveže ribe in danes je zadnji dan, da jih pojem. Afričani smo navajeni na svežo hrano, ne tako kot Evropejci, ki vse zamrznejo, hrana pa jim stoji v trgovini po več mesecev. Medtem ko jem, pride v stanovanje moja landlady, sumljičeva starka, z izgovorom, da nekaj išče, jaz pa vem, da je prišla vohljat, v kakšnem stanju je njeno stanovanje. Ne maram je že od trenutka, ko sva se spoznala in to se ne bo spremenilo. Ko sem iskal stanovanje mi je pomagala Slovenska filantropija, saj sem potreboval nekoga, da bi mi prevajal iz slovenščine, da ne bi podpisal pogodbe, ki bi mi bila v škodo. Nikoli ne bom pozabil obraza na izrazu landlady, ki je mojo spremljevalko s filantropije brez sramu opozorila, da ne mara, da bi ji kdo v stanovanju kradel in da naj se pazim, če bi do tega prišlo. Jezo sva zadrževala oba, spremljevalka in jaz, a stanovanje sem rabil, najemnina pa je tudi sprejemljiva, lahko pa bi bila manjša. Z landlady se ukvarjam le toliko, da ji vsak konec meseca prinesem denar. Niti enkrat še nisem zamudil, kar je opazila tudi ona, ki me je celo povabila na kavo k njej, a sem rekel ne. Z njo se nimam kaj pogovarjati.

Pogledam na uro in ugotovim, da je ura šele poldne. Pogledam na facebooku, če je kdo objavil kaj novega. Razočarano ugotovim, da ni, zato napišem jaz: ne zaupaj preveč, na upaj preveč, ker ta preveč, lahko boli preveč. Zaprem facebook in pomislim, kaj bi še lahko počel. Odprem učbenik slovenščine in začnem brati, a nisem prepričan ali besede izgovarjam prav. Pridem do naloge, ko sploh ne vem, kaj bi moral početi. Morda je to tisto sklanjanje – koga ali kaj. Ah slovenščina … ne gre. Samo dva milijona govori ta tako težki jezik, jaz pa morda sploh ne bom ostal tu. Če se učiš francoščino, nemščino, se lahko pogovarjaš v tem jeziku še kje drugje kot pa samo v Franciji ali Nemčiji. Če nimam biznisa, potem tu nimam kaj početi. Kako se bom nahranil, oblekel, plačal stroške …

Ko sem se odpravil iz svoje države sem nekaj časa potoval, ker sem imel dovolj denarja. Videl sem marsikaj, Pariz, Rim, Vatikan. Velika mesta in preveč Afričanov, a Vatikan sem si želel ogledati zaradi vere v Jezusa Kristusa. Sem kristjan, a ob nedeljah ne hodim v cerkev, ne v Sloveniji. Kljub vsemu kar sem videl, bi rad ostal tu, v Sloveniji. Tu imam vse, kar sem si želel. Je majhna država, a zelo lepa, ljudje so po večini tudi v redu. Poročiti bi se moral, kot je naredila večina Afričanov, ki se je priselila sem. Mojega dobrega prijatelja je Slovenka prišla celo iskat. Spoznala sta se preko interneta, potem pa je ona še dvakrat letela v Afriko, da bi se s tem mojim prijateljem srečala v živo. Potem ga je povabila k sebi, pa on ni želel priti. Zato sem ga začel prepričevati jaz, da ga ima ta punca rada, če je dvakrat letela v Afriko, samo zato, da bi ga videla, potem pa še prepričevala naj pride k njej in celo ponudila, da bi plačala karto zanj. Prijatelja sem nazadnje prepričal in sam je zbral dovolj denarja, da je priletel v Slovenijo. Ni bil navdušen in hitro se je želel vrniti domov. Spet sem mu povedal, da ga ima punca rada in da je to najbolj pomembno. Tu ima več možnosti za boljše življenje, a najbolj važno je, da ga punca res želi. Nekaj časa je premišljeval, odpotoval nazaj in se čez nekaj časa spet vrnil, vendar je tokrat ostal tu, za zmeraj. Prejšnji vikend sem šel k njima na obisk, kajti rodil se jima je otrok. On izgleda srečen, oba, oziroma vsi izgledajo srečni.

Odločil sem se, da grem ven iz stanovanja. Usedel sem se na trolo in se odpeljal proti centru. Tam sem izstopil. Ko so trole tako vozile mimo, sem se odločil, da grem v nakupovalno središče na Rudniku. Na mobitelu se povežem na internet in pogledam do kdaj so trgovine odprte. Do treh, torej imam še dve ure. Počakam 27 in se odpeljem tja. Ničesar ne nameravam kupiti, a hočem med ljudi. Morda se bo kdo pogovarjal z mano in to je vsekakor bolje kot čepeti v tistem stanovanju s cimro, ki se noče pogovarjati z mano in z landlady, ki samo išče, da bo lahko koga nečesa obtožila.

Sobota, 17. september

2011-10-20T10:53:00.000+02:00

En dan šli smo v Izolo. Naš prijatelj je imel rojstni dan. Jedli smo torto ampak nismo imeli sveč. Zelo lepo je bilo.

Zgodaj zjutraj odpravili smo se na dougo potovanje. Šli smo na morje v Izolo. Takoj ko smo prišli smo šli v morje se skopat. Videli smo veliko meduzo. Kako je bilo čudovito je bilo tisto soboto. Ko smo prišli domov smo šli takoj v posteljo. Hitro zaspali smo ker smo bili utrujeni.

Tako sta moji hčerki v šoli pri slovenščini opisali naš izlet v Izolo. Čeprav še delata napake, govorita bolje slovensko kot jaz. Včasih, ko ne znam, kako se kaj reče po slovensko, vprašam kar njiju. Zgodi se tudi, da sta boljši celo od mamice, ki je tu v Sloveniji eno leto dlje kot jaz in hčerki. Na steno v stanovanje smo prilepili seznam besed, ki so zelo pomembne, kot na primer opravičiti se, pozdravljen, bi lahko prosim … in še veliko drugih. Seznam postaja vedno daljši, toliko, da mu še komaj sledim. A poskušam po svojih najboljših močeh, kako bi sicer lahko še naprej vodil svoje podjetje?

Upam, da nam bo Tadeja priskrbela, kakšnega prostovoljca, ki bi ženo učil za izpit za računovodkinjo. Ne moremo si privoščiti tečaja, zato je edini način, da se žena nauči sama, potem pa opravi smo izpit za računovodkinjo. Tako bi lahko delala zame in bi denar ostal v družini in bi lažje preživeli.

A pustimo zdaj to. Rajši se posvetim tem sicer redkim, a toliko bolj sladkim trenutkom, ko smo z družino lahko skupaj in se zabavamo. Vstali smo še pred deveto, vsi v pričakovanju dneva. Prijatelj, ki me je peljal do zavarovalnice nas je za svoje rojstni dan povabil na morje. Tam bo s svojo ženo. Otrok nima, a sta se punci vseeno zelo zabavali. Sedaj ko znata plavati, sta komaj kdaj prišli iz vode. Kljub temu, da ju je mama stalno klicala iz vode, je tokrat nista poslušali. To je bilo zelo čudno, kajti zmerja naju ubogata, sploh ko gre za šolo. Tako sta pridni, da jima sploh ne rabiva nikoli reči, naj naredita nalogo. To je prvo, kar naredita, ko prideta domov, potem pa prebereta še kaj dodatnega. No, to, da nista prišli iz vode pa verjetno samo pomeni, da sta se imeli zares lepo.

Nazadnje sta le prišli, ko smo začeli rezati torto, kar na travniku. Hrano smo namreč prinesli s seboj, vsak nekaj. Takoj sta bili pri nas in pomagali peti »vse najboljše«. Potem smo šli vsi skupaj v vodo, in res videli smo meduzo. In to ne samo eno, vendar pa je bila ena zares velika. Punci sta se smejali njeni čudni obliki, ženo pa je menilo, da bi sploh šla v vodo.

Tako smo preživeli popoldne vse do zgodnjega večera, ko smo sklenili, da je čas za odpravo domov. Poslovili smo se od prijatelja in žene, ki sta se odločila, da bosta še ostala na obali, mi pa smo se nabasali v začasni avto, ki nam ga je dala zavarovalnica, namesto našega avta, ki je bil na popravilu. Vozili smo počasi in varno. Deklici sta na zadnjih sedežih veselo govorili o današnje dnevu, vse dokler ju ni zmanjkalo. Doma sva ju z ženo komaj prepričala, da moreta pod tuš, a sta zmogli še to, potema po utrujeni in zadovoljni zaspali. Podobno sva storila tudi ženo. Zaspal sem z mislimi na sobotno popoldne in se izogibal mislim na ponedeljek, ko bo treba spet služiti denar in poskušati preživeti bom boljše in čim lepše.

Pridni po slovensko

2011-10-07T13:44:00.000+02:00

Četrtek, 15. september 2011

Vonj po sveže skuhani kavi napoveduje nov dan. Vstal sem ob šestih, tako kot vsak dan, in pripravil zajtrk za moje punce. Žena ob osmih začne faks, punčki gresta v šolo. Pri pripravljanju zajtrka poskušam biti čim tišji, saj te v enosobnem stanovanju pokonci vrže že manjši ropot. Nočem jim ukrasti še teh nekaj minut brezskrbnega spanca.

Naposled napoči čas bujenja, najprej žena, potem pa še punčki. Opomnim ju, da imata ob šestih tečaj plavanja in jima zaželim, da se bosta imeli v šoli lepo. Čeprav sem s punčkama prišel v Slovenijo šele pred devetimi meseci, sta četrti razred končali v Sloveniji s štiricami in peticami, samo angleščino sta imeli zaključeno tri. Pravita, da se tu veliko bolj in raje učita kot v Ukrajini, saj ju tu učitelji veliko bolj spodbujajo in jima pomagajo, a rezultati ne bi bili tako dobri brez pomoči pri domačih nalogah in učenju. Pomagala jima je prostovoljka, študentka, ki je k nam prihajala dvakrat na teden. Za vse je poskrbela Tadeja, ki dela na Slovenski filantropiji. Našla nam je stanovanje, na internetu je dobila pograd za punčki, ki so ga lastniki podarili, skupaj sva več tednov neuspešno pošiljala prošnje za delo, ko sem se priselil sem. Ona je moja prijateljica.

Z ženo se pozdraviva, saj se bova videla šele okoli osme ure zvečer, ko se bo vrnila iz prodajalne zelenjave nedaleč stan. Težko je priti skozi mesec, sploh ker je stanovanje tako drago – štiristo evrov plus stroški za sobo, kuhinjo in kopalnico. Vsak dan žena išče stanovanja na internetu na faksu, saj doma interneta nimamo. Živimo skromno in poskušamo čim manj zapravljati, a stanovanje smo si tako uredili, da deluje domače. Nihče ne želi vzeti družine z otroki. Če bi imeli dva psa bi nas vzeli, a ker imava dva otroka pa ne. A iskali bomo še naprej, dokler ne bomo našli cenejše stanovanje, ker nam nič drugega ne preostane. Morda bo Tadeja našla kaj primernega.

Jaz se odpravim na zavarovalnico. Pred kratkim sem imel nesrečo. Že dva meseca čakam na odgovor iz zavarovalnice, brez avta pa tudi nič ne morem, še hčeri ne morem peljati na tečaj plavanja. Zato sem prosil prijatelja, če bi ju lahko zapeljal on. Slovenci so prijazni ljudje, nisem še imel slabih izkušenj z njimi. Pomagajo. Čisto drugače je s Skandinavci, ki se tujcev bojijo. Ko sem bil na Švedskem, Finskem zaradi službe in koga vprašal za informacije, so samo čudno pogledali in se obrnili. V Sloveniji pa se počutim domače, saj je v nekaterih stvareh podobna Ukrajini.

Na zavarovalnici sem se po dveh mesecih končno uspel dogovoriti za izplačilo. Seveda je bila z mano Tadeja, saj je moja slovenščina še slaba. Birokracija v Sloveniji je obupna. Izpolnjevanje neskončnih formularjev, pravila kam in kako poslati in nenazadnje še dolgo čakanje na odgovor, ko ti povedo, da pa si nekaj pozabil priložiti, obkrožiti. Na delovno dovoljenje sem čakal več kot pol leta, medtem pa nisem našel službe niti kot pomivalec kuhinj. Takrat je delala samo žena, ki poleg vsega še študira ekonomijo. Punčki je videla samo zvečer, prostovoljko, ki jima je pomagala pa slišala samo po telefonu. Tudi midva sva se komaj kaj videla v večernih urah, ko sva oba pot težo dneva kaj hitro podlegla spancu. A sedaj je lažje, ko sem dobil delovno dovoljenje in odprl svoje podjetje, kjer se ukvarjam s prodajo in posredništvom. Vseeno pa je treba plačati davke in ti niso majhni.

Petek, 16. september 2011

Nov dan, šola, služba, nove obveznosti. Danes me čaka tečaj slovenščine. Ko sem prišel nisem znal niti besedice po slovensko. Slovenska filantropija mi je omogočila brezplačni 180-urni tečaj slovenščine, tako da sedaj že razumem in tudi poskušam govoriti slovensko. Čeprav znam ukrajinsko, rusko, češko in slovaško, pa je slovenščina nekaj posebnega. Besede so kar podobne, drugačen pa je vrstni red besed kot pri ukrajinščini, kar mi dela težave. Še računanje je drugačno kot Ukrajinci.

Vse to je del življenja, prilagajanje. V Ukrajini nimam nikogar več. Starši so umrli, bil sem edinec. Zato mi ni težko se seliti. Nekateri pravijo, da smo se zelo hitro prilagodili. Žena uspešno študira, punčki sta pridni v šoli, jaz sem dobil delavno dovoljenje in odprl podjetje, vsi se učimo slovenščine. A to ne bi bilo možno brez vsakodnevnega dela in vztrajanja. Punčki sta pridni v šoli, a lahko bi bili še boljši. Močnejše štirice in petice, samo sem pa tja kakšna trojka. K temu vztraja predvsem žena, ki pravi, da je znanje najpomembnejše. Diplomo iz ekonomije je dobila že v Ukrajini, v Sloveniji dela vseevropsko diplomo. Rada študira, bi rekel jaz.

Veliko Ukrajincev gre v Evropo delati, zato ker so plače višje in ne zato ker ne bi bilo dela. Doma v Ukrajini imamo štirisobno stanovanje, a ga ne moremo oddajati, ker je predrago, da bi ljudje lahko plačevali najemnino, tu v Sloveniji pa za majhno enosobno stanovanje plačujemo celo premoženje. Ne vem, ali bomo ostali v Sloveniji ali ne. Žena pravi, da ja. Punčki morata biti pridni, da bosta dobili štipendijo, da bomo lažje plačali knjige in druge potrebščine.

Končno je prišel petek in vikend, ko si lahko vsi oddahnemo. Upam, da žena ne bo imela preveč dela za faks, saj bi bilo lepo, če bi šli na izlet do slovenske obale. Morda ujamemo še zadnje poletne dneve, ko se lahko okopaš v morju. Punčki bosta lahko pokazali, kaj sta se naučili na tečaju plavanja.

Danes popoldne proti večeru, ko smo s hčerkama gledali televizijo, je v sobo nenadoma vdrl glasni zvok siren. Pohiteli smo k oknu, od koder imamo iz sedmega nadstropja lep razgled nad okolišem. Zagledali smo gasilske avtomobile, ki so hiteli prav v smeri šole, ki jo obiskujeta hčeri. Najprej sem pomislil, kaj pa če gori šola in bodo zgoreli vsi zvezki in učbeniki? Hitro smo se oblekli in pohiteli v smeri siren. Od daleč sem videl, kako iz šole nosijo otroka. Še bolj prestrašeni smo se približali dogajanju in kmalu ugotovili, da gre samo za gasilsko vajo. Gasilca nedaleč stran so izključili, ker si je pozabil obleči rokavice. Pomirjeni in dobre volje, da je šlo le za vajo, smo se vrnili domov, kjer nas je že čakala žena. Predlagal sem, da bi šli v soboto na izlet. Punčki sta bili navdušeni in kmalu sta prepričali še mamo, češ da ji bosta pokazali, da že znata plavati. Ure smo navili na nekoliko kasnejšo uro, a vseeno se bomo odpravili ob devetih, da bomo čim dlje na morju in soncu.

Tujec v Sloveniji

2011-10-07T13:41:00.001+02:00

Ekipa Kako si? se po počitnicah spet vrača z novimi zgodbami.
Sklop letošnjih zgodb nosi naslov "TUJEC V SLOVENIJI".

Tu lahko spremljate življenjske zgodbe tujcev iz različnih držav, različnih nacionalnosti in kultur, ki so se iz različnih razlogov preselili v Slovenijo. Vsak mesec bo objavljena nova zgodba, tako da bo izšla v dveh delih. Zaradi jezikovnih preprek, smo se odločili, da se s priseljenci dobim jaz in potem napišem zgodbo v njihovem imenu. Nekateri so izrazili željo, da ostanejo anonimni, zato osebnih imen in imen krajev v nekaterih zgodbah ne bo. Zgodbe seveda temeljijo na resničnih življenjskih zgodbah, so pa mogoče določene modifikacije, saj je nemogoče vstopiti v glavo in misli drugega človeka, sem pa vsekakor stilsko izhajala iz vtisa, ki sem ga dobila pri vsakem sogovorniku. Na tak način upam, da boste bralci lahko bolje razumeli s kakšnimi težavami in izkušnjami se dnevno srečujejo priseljenci, spoznali, da pa morda le niso tako različni od nas in jim po svojih močeh in na svoj način bili pripravljeni pomagati, saj so zgolj zaradi dejstva, da so tujci v državi, s tujim jezikom, kulturo in zaradi različnih socio-ekonomskih dejavnikov, v slabšem položaju kot večinsko prebivalstvo.

Nina Ivančič, študentka 2. letnika psihologije

Dragi bralci!

2011-06-17T16:05:00.000+02:00

Zdaj, ko so se naši junaki odpravili na počitnice, si bo nekaj odmora vzela tudi ekipa, ki je pripravljala blog.

Še pred tem pa bi se radi zahvalili vsem, ki ste redno ali občasno spremljali blog. Upamo, da ste se ob branju zabavali in izvedeli kaj novega!

Prav vsem želimo lepo poletje - pa ne pozabite, da vas jeseni čakajo novi zabavni in izobraževalni dogodki v okviru Kako si? 2011!

Se vidimo na Kako si? 2011 !

Mojca, Martina, Blaž, Boštjan in Simona

Če si res reees REEES močno želiš…

2011-06-16T18:31:00.002+02:00

Preden Maja in Matjaž odpeketata novim zmagam naproti, jima želim podati še zadnjih nekaj modrih nasvetov (… modri nasvet in plava navodila, ali kako že pojejo Zmelkoow J). In ne, še vedno nimam čudežnega praška/besed/paličice, s katero bi vnaprej odstranila vse nesporazume in neskladja, do katerih vedno pride v tesnih odnosih. Lahko pa malo namignem, kako jih je lažje preživeti!

Moj zadnji zapis se bo med drugim nanašal na… na pol poln kozarec. Ne na pol prazen, ampak na pol POLN!

Se spomnite svojih dragih mamic, ki so nas, male pokovce, prepričevale, da če si bomo nekaj res želeli, da se bo uresničilo? Vsaj moja je bila taka - in res sem bila razočarana, ko se kljub moji nepopisni želji, da bi imela hišo in kmetijo in avto in neomejeno oblek za barbike, vse te zadeve kar niso in niso prikazale v moji sobi. Šele zdaj ugotavljam, da je (kljub barbikam!!!) imela prav – vsaj malo J

Kako optimistično gledamo na svet, je sicer dokaj stalna lastnost posameznika in ni nekaj, kar bi se lahko kar odločil: »Hej, od danes naprej pa bom optimist!«. Vseeno pa se lahko vsaj maaaalo potrudimo, da poskusimo na zadeve pogledat s pozitivne plati in pričakovati dobro. Maji sem ob vsakem njenem »napadu« dvoma in pesimizma v zvezi z Matjažem poskusila pojasniti samouresničujočo se prerokbo: če »veš«, da se bo slabo končalo, se začneš drugače obnašati, bolj »obrambno«, postaviš si nekakšen zid, da ti človek ne pride blizu, ker »če ti ni blizu, te tudi prizadeti ne more« (in tudi ne razveseljevati, seveda!), njegove dvoumne besede ali dejanja si interpretiraš kot zlonamerna in začneš »vračati« udarce – ja seveda, da bo šlo samo v spirali navzdol in se bo končalo slabo!

Spirala pa gre lahko tudi v drugo smer … pa da ne boste mislili, da si sproti izmišljujem – delali so raziskave o optimizmu v zvezah, ki potrjujejo natanko to.

*Optimizem = splošno pričakovanje pozitivnih izidov v prihodnosti* (ali po domače – na pol poln kozarec, rožnata očala in vse ostale luštne reči)

Torej… optimisti so enostavno bolj zadovoljni s svojo zvezo kot pesimisti. Tako enostavno je. Tudi njihovi partnerji (torej partnerji optimistov) so bolj zadovoljni z zvezo, tako da zadovoljstvo prav gotovo ni le v glavah optimistov J

Zakaj je tako? Tudi zato, ker se optimisti drugače lotijo reševanja problemov kot manj optimistični posamezniki. Tisti, ki pričakujejo pozitivne izide (optimisti), se bodo bolj aktivno lotili reševanja problema; tisti, ki pričakujejo negativne (pesimisti), se bodo poskusu reševanja izognili in vnaprej obupali. Optimisti se bolj trudijo sodelovati s partnerjem in se težave aktivno lotiti, saj (logično!) pričakujejo pozitivne izide. Poleg tega tako optimisti kot tudi njihovi partnerji zaznavajo, da se (oni sami in partner) na konflikte odzivajo bolj pozitivno (poslušajo partnerja, razmislijo o njegovih idejah, ga ne žalijo) in da dosegajo boljše izide.

Nekateri ljudje se v konflikti situaciji »obesijo« na vse slabo in grdo, kar partner pove in naredi (mogoče niti ne namerno) in si vsako malenkost interpretirajo, kot da jih partner skuša nalašč prizadeti ali spraviti ob živce – če se konflikta lotiš s tem v mislih, se prav gotovo ne bo končalo dobro. Optimisti zaznavajo svoje partnerje kot bolj suportivne (da nudijo oporo), za razliko od pesimistov, ki, kot že rečeno, vidijo partnerjevo negativno vedenje kot stalno, nespremenljivo in namensko. Verjetno je čisto drugače, če si rečeš, OK, draga je tečna, ker je imela slab dan in je utrujena od celega dneva napornega dela, kakor če se spustiš v divji verbalni obračun, ker se ti zdi, da je njena naveličana cinična opazka o nepomiti posodi posledica tega, da te ne mara več, da je hladna in nepotrpežljiva. Kaj je še pomembno povedati? Zveze optimistov zaradi vsega tega trajajo dlje kot zveze pesimistov J

Seveda sanjarije o uspešni zvezi in srečni prihodnosti ne morejo temeljiti na nerealistični predstavi, da bo od nekega trenutka dalje zveza potekala gladko in brez ovir – te se vedno najdejo. Po mojem je bolj zaskrbljujoče, če jih ni, saj to lahko pomeni, da se zveza nikamor ne premika J Kaj s tem mislim? Vsak odnos gre skozi faze, poteka nekako ciklično: prek spoznavanja, obdobja konfliktov, časa, ko se razvijejo pravila, vloge, obstane neka razporeditev moči, odgovornosti, in nato faza blaženega miru, ko vse teče gladko. Potem pa se nekaj zgodi in ka-bum, gremo od začetka. Ja, od začetka spoznavati istega partnerja, pa tudi sebe, a v različnih vlogah. Partnerja sta (večinoma) najprej neznanca, se spoznavata, se odločita, da bosta par. Ko postaneta par, je stanje malo konfliktno ali pa vsaj nejasno, ker si »biti par« lahko razlaga vsak po svoje: kakšna so pričakovanja, pravila, naloge; kolikokrat ga pokličem, kolikokrat on pokliče mene; a če sem jaz zadnja poslala sms, a to pomeni, da moram zdaj čakat njega, ali mu lahko jaz pišem, ne da bi izpadla »needy«; kaj si poveva in kaj ne: a mi more on vnaprej povedat, da bo šel za par dni brez mene na morje, da bo šel na kavo s kolegom, da bo šel na kosilo z babico? A mu moram jaz povedat, da grem vsak teden na kosilo z bivšim, ker se pač še vedno dobro razumeva, in zakaj je on popolnoma znorel, ko je to izvedel? Kdo zdaj plačuje, ko sva skupaj? Ko mi je dvoril, je vse plačeval on, ker se tako pač spodobi, zdaj pa sva par, več delava skupaj; a mora on plačat počitnice, si deliva stroške? Počasi se seveda vzpostavijo neka pravila, vloge, ki niso nujno niti izrečena, kaj šele napisana, ampak zadeve nekako postanejo samoumevne: npr. slišiva se vsaj enkrat na dan in ni važno, kdo je klical zadnji – pač pokliče tisti, ki se prvi spomni kaj pomembnega povedat; razna kosila, kave in malenkosti plačujeva izmenično, skupne počitnice si deliva; v avtu poslušava CD-je, ki jih oba tolerirava; če se dobim s prijateljem (ne glede na spol), ki ga pozna tudi on, mi tega ni treba povedat in pojasnjevat. Na ta način se potem vzpostavi neka varna rutina, zadeve so utečene… Potem pa, če ostaneta par, se prej ali slej nekaj spremeni: recimo, da se preselita skupaj (ne tako redek pojav, hihi). Potem gre vse od začetka: spoznavanje vsakdanjika in raznih navad partnerja, ki so prej ostajale skrite – npr. ona vedno spi z odprtim oknom, tudi pozimi, pri minus 10, kar njega grozno moti; on smrči (ampak se je to prej, ko sta le občasno prespala skupaj, zdelo ljubko; zdaj, ko to posluša vsako noč, pa postaja moreče!); on pušča umazane cunje po stanovanju, kar njo spravlja ob živce; ona popolnoma nesistematično zlaga posodo v stroj; on zobno pasto stiska »kot neandertalec«, ne od spodaj; kako si bosta zdaj delila stroške bivanja – oba enak delež ali glede na zaslužek? Pri čem se varčuje in glede česa se ne vpraša za ceno; kako pogosto lahko obiskujejo starši… Kakorkoli, v vsaki fazi je potrebno spoznati partnerja v neki novi luči, v novi vlogi, razrešiti razne konfliktne situacije, postaviti nova pravila in se jih potem držat. Do naslednjega ka-bum dogodka - recimo rojstva otroka, poroke, odhoda otrok ali kakršnekoli druge spremembe. Vse to so dogodki, ki vnašajo velikanske spremembe v odnos in na katere se morata partnerja prilagoditi. In v vseh teh situacijah prav gotovo pomaga optimističen pogled, zaupanje v to, da lahko predelata nejasnosti, neskladja in nesporazume, če se le potrudita.

Moj nasvet Maji in Matjažu torej je: verjemita, da bo vajina zveza uspela! Upajta, sanjajta, verjemita v uspeh – in zgodil se bo!

(PS: z večjo verjetnostjo, kot če ste prepričani v neuspeh!)

Srivastava, S., McGonigal, K. M., Richards, J. M., Butler, E. A. in Gross, J. J. (2006) Optimism in Close Relationships: How Seeing Things in a Positive Light Makes Them So. Journal of Personality and Social Psychology, 91(1), str. 143-153

Assad, K.K., Donnellan, M.B. in Conger, R.D. (2007). Optimism: An Enduring Resource for Romantic Relationships. Journal of Personality and Social Psychology, 93(2), str. 285–297

Hojla vsem!

2011-06-16T18:27:00.000+02:00

Ponovno se javljam. Pardon, se javljaVA!

Barbara, Matjaž in jaz smo bili na kavi po izpitu, ko se začnemo pogovarjati o blogih – o vrstah blogov, o načinih pisanja, o raznovrstnih temah in ljudeh, ki pišejo bloge. Barbari je ušlo, da tudi midve piševa blog. Matjaž je bil presenečen, da mu nisem povedala, hkrati pa se o tem ni ravno razgovoril. Lahko bi rekla, da je bil modro tiho. Ko je Barbara tako dolgo vrtala v njega z vprašanji o njegovem mnenju in se malodane skoraj razjezila, ko se je Matjaž izmikal pogovoru, mu je začela nalagati o ˝odporih˝ in ˝obrambah˝. Analitičarka. Ni mu dala miru, dokler ni Matjaž (zdelo se mi je, da že čisto spoten in rdeč v obraz) pomahal z belo zastavico in priznal: ˝Ja, tudi jaz pišem blog.˝ Ko sva se začela pogovarjati, kako to, da si nisva povedala, sva prišla tudi do tega, da si nisva povedala, ker piševa blog o drug drugemu in se nama je zdela to precej intimna zadeva, ki zahteva anonimnost, prav tako pa naju je bilo tudi sram – določenih razmišljanj, občutkov.

''Girls first'', zdaj pa jaz. Maji samo preprosto nisem hotel povedati za blog (saj veste – tisti zadnji bi jo lahko kar razjezil), no Barbara mi seveda ni dala miru in ko sta obe tako zrli vame mi ni preostalo drugega, kot da priznam. Ampak, ni bilo nobenega potenja in rdečice … halo. Sledil je vam zdaj že znan pogovor o tem zakaj ji jaz nisem povedal za svoj blog, zakaj ona meni ni … bla bla bla. Kakorkoli, zmenila sva se, da bloge drug drugega prebereva. Zavedal sem se, da si lahko s to privolitvijo nakopljem marsikatero težavo, a na koncu je bila še kar razumljiva in zaenkrat sem jo odnesel s celo kožo. Je tako Maja? :)

Ja, sedaj, ko je anonimnost padla v vodo in sva si dovolila prebrati bloge drug drugega, sva se od srca nasmejala najinim strahovom, najinim različnim pa tudi podobnim pogledom na stvari in ugotovila, da bi bilo veliko lažje (res pa je, da tudi manj zanimivo), če bi opustila začetne igrice, se odprla drug drugemu in povedala, kaj si misliva. Brez skrivanja, časov zamerljive tišine in sledečega moledovanja, bi bil najin začetek manj vihraven, lažji in prijetnejši, ampak – hej – o čem bi se potem sedaj pogovarjala in smejala? J In – znana fraza: o čem bi pripovedovala otrokom?

No, otroci so še daleč. Mogoče jih sploh ne bo. Mogoče se bova naslednje leto razšla. Ampak to je še daleč. Sedaj, ko je izpitno obdobje in ko se približujejo počitnice, morje, uživanje, prvo skupno poletje, se bova trudila živeti v trenutku in se ne obremenjevat z morebitnimi prihodnjimi katastrofami. Včasih imam občutek, da kar nekako ˝prikličem˝ slabo, ko se neprestano bojim slabega, ki bi se lahko zgodilo. Matjaž me uči tudi tega – sproščenega, veselega življenja, z manj sekiranja. Jaz pa njega več sekiranja, organizacije in točnosti JJ

Res upam, da bom Majo naučil teh stvari. Pred nama je poletje, v njeno veselje je letošnji Junij ''nenogometni'' in ji ne bo potrebno z mano popoldnevov preživljati pred ekrani, meni pa ne odgovarjati na vprašanja: ''Zakaj moraš gledat tud tekmo Kostarika proti Japonski?''. Planov še nisva povsem določila, zagotovo pa greva najprej v morje, kjer bo Maja dobila prve komplete porcij tunkanja in tudi:''Neee, ne bom zmočila las danes'' in podobni izgovori ne bodo pomagali. Najprej morava do konca še opravit izpite, no pa tudi če še kakšen ostane za september ne bo hudega.

Zavedava se, da je poleg lepega (upava da tudi vročega) poletja in vseh lepih trenutkov pred nama še polno ovir in res upava in verjameva, da jih bova (enkrat več, drugič manj) lahkotno preskočila.

Srečno na izpitih tudi najinim bralcem, potem pa veselo v poletje!

Dvojna merila!!!

2011-06-03T17:17:00.001+02:00

Long time no read, aaa :) Saj ne vem, ali je to zaradi preveč dela ali preslabega upravljanja s časom... kakorkoli - tu sem - ponovno!

Včeraj smo se s kolegi dobili na pijači. Po svojem drugem pivu in tretji tekili je kolega ponosno vstal in razglasil: »Včeraj sem podrl svojo deseto babo!!!«. Sledil je bučen aplavz – s strani moških. Ženske smo se samo spogledale. Okej… deset. Ni tako malo. Ali je? Saj ne vem. Odločila sem se za mini eksperiment. Ko se je ves našopirjen usedel nazaj, sem mu prišepnila: »A šele zdaj? Meni je do 10 uspelo priti že lani… amater!«. Ko bi vi videli, kako se mu je zaletelo J Pogledal me je čisto zgroženo »uf, hja, no, nisem vedel, da si ti taka…« Kakšna pa, hudiča? Saj sva pri isti številki?!? Zakaj si ti kul, jaz pa ne?!? Ali kot je enkrat mimogrede opisal javno prepričanje eden mojih profesorjev: »… če se ženska da dol z desetimi tipi, je težka kur*a, če se da tip dol z desetimi ženskami, je težek frajer…«.

V današnji družbi, kot kaže, velja prepričanje, da so ženske in moški drugače ocenjeni ob enakih ravneh spolne aktivnosti (Milhausen in Herold, 2001; v: Jonason in Marks, 2009) ali ob enakih spolnih aktih (Sprecher, 1989; v: Jonason in Marks, 2009). Avtorji to imenujejo dvojna merila v spolnosti: moški je ocenjen bolj pozitivno, ali pa vsaj manj negativno kot ženska z enako 'spolno zgodovino'. To, da so ženske ocenjene bolj negativno ali poniževalno kot moški z enakimi izkušnjami, sta ugotovila tudi Baumiester in Twenge (2002; v: Jonason in Marks, 2009).

Zanimivo je tudi, da moški in ženske tudi spolno vedenje drugih ocenjujemo drugače – ženske imajo slabšalen odnos do spolnih aktivnost drugih, moški pa ocenjujejo spolno vedenje drugih bolj pozitivno. Tako ženske v bistvu pljuvamo v svojo skledo, še same svoj spol omejujemo s slabšalnim odnosom do spolnega izražanja. To je potrdila tudi študija Jonasona in Marksa leta 2009- ženske so bolj slabšalno gledale na katere koli spolne aktivnosti kot moški. Moški so kot najbolj »kul« ocenili druge moške z veliko partnerkami, takoj za njimi pa ženske z veliko partnerji (kot ne-kul pa so ocenili ljudi z malo spolnimi partnerji). Vseeno pa previdno, preden si začnete izmišljevati enormne številke preteklih spolnih partnerjev! To, da vas drugi zaznavajo kot nekoga, ki mu gre dobro na tem področju, še ne pomeni, da vas bodo tudi resno jemali. Neka druga raziskava je pokazala, da lahko veliko število preteklih partnerjev negativno vpliva na oceno ustreznosti posameznika kot dolgotrajnega partnerja (Sprecher in drugi, 1987; v: Jonason in Fisher, 2009) – tako da čeprav se lahko veliko spolnih partnerjev komu zdi socialno zaželeno in sploh mega, ni nujno, da to osebo zaznava kot potencialnega partnerja.

Poročanje o svojem spolnem vedenju in izkušnjah je za večino ljudi precej delikatna tema. To precej otežuje raziskovanje področja in kakršne koli ukrepe, ki bi izhajali iz teh raziskav (npr. kampanje za varno spolnost in podobno). En od problemov je, da v povprečju moški poročajo o večjem številu spolnih partnerjev v življenju kot ženske (npr. Pedersen in sodelavci, 2002; v: Jonason in Fisher, 2009) – v teoriji pa naj bi v povprečju enako število partnerjev, saj večina heteroseksualnih odnosov vključuje moškega in žensko! To kaže, da vsaj en spol, morda oba, izkrivljeno predstavljata, koliko spolnih partnerjev so imeli. Obstajajo tudi druge možne razlage: da se moški pogosteje poslužujejo prostitutk kot ženske ali pa da moški prej začnejo s spolnostjo kot ženske. Vse te razlage pa imajo svoje kritike: moški, ki obiskujejo prostitutke, so starejši, zato naj ta razlog ne bi vplival na število spolnih partnerjev pri študentski populaciji (Pitts in drugi, 2004; v: Jonason in Fisher, 2009); ženske imajo v povprečju partnerje, ki so starejši od njih (Buss in Schmitt, 1993; v: Jonason in Fisher, 2009), poleg tega pa pridejo v puberteto prej kot moški (Fisher, 2007; v: Jonason in Fisher, 2009). Nekateri so razmišljali tudi o tem, da so moški bolj asertivni na področju spolnosti, a to ne pomeni, da imajo dejansko več spolnih odnosov, ampak da več poskušajo, da bi jih imeli J.

Prav zato, ker nobena druga razlaga ni zelo verjetna, je teorija o izkrivljenem poročanju tako prikupna. Saj je vendar smiselno – če se na spolno izražanje žensk gleda bolj negativno ali celo slabšalno, bodo seveda povedale čim manjšo številko, da ne bi izpadle »slabe« ali »pokvarjene«. Moški, po drugi strani, ne izpadejo tako »slabi« oz. so celo »kul«, zato ne bodo skrivali vseh spolnih partnerk – morda bodo celo kakšno dodali, čepraj je v realnosti ni bilo J

Pa še en luštkan podatek potrjuje teorijo o izkrivljenem poročanju: ko so raziskovalci udeležencem rekli, da imajo detektor laži in so udeleženci v takem pogoju poročali o številu spolnih partnerjev, je bila razlika v številu spolnih partnerjev med moškimi in ženskami zanemarljiva (Alexander in Fisher, 2003; v: Jonason in Fisher, 2009). Prav tako so v pogoju, ko niso definirali, kaj mislijo s spolnim odnosom, moški poročali o več partnerjih – moški očitno več dejanj štejejo kot seks kot ženske.

Ok, kako torej vedeti, koliko spolnih partnerjev je imela tvoja punca pred tabo? Med ljudmi krožijo razne formule… da moraš številu, ki pove ženska, prišteti tri, številu, ki ga pove moški, pa odšteti tri… obstaja celo »formula«, ko moraš množiti (za ženske) ali deliti (za moške) s tri. Katera velja? Nobena J To so same traparije – ko si bosta dovolj zaupala, si bosta že povedala po pravici J

Kot sem že omenila zgoraj, je očitno, da so socialne omejitve pri spolnosti močnejše pri mladih ženskah kot pri mladih moških, kar velja v skoraj vseh kulturah (Baumeister in Twenge, 2002; v: Jonason in Fisher, 2009). Ravno zato je manj verjetno, da bodo ženske poročale o vseh svojih izkušnjah, medtem ko mladi moški bodo (Alexander in Fisher, 2003; v: Jonason in Fisher, 2009). Socialne omejitve torej najverjetneje vplivajo na odnos do spolnosti pri ženskah in moških, pa tudi na poročanje o svojih izkušnjah. Zakaj pa moški napihujejo svoja poročila? Morda je to strategija »samopromocije« (meni D. Schmitt, 1996; v: Jonason in Fisher, 2009), da bi se pokazali kot bolj 'kul' kot drugi moški , želja po dominantnosti na tem področju (Pratto 1996 in Segal, 2001; v: Jonason in Fisher, 2009)

Ko so ocenjevali »prestižnost« in odnos ljudi do spolnih izkušenj, sta Jonason in Fisher (2009) udeležence prosila, naj ocenijo stavke, kot so »Spoštujem moškega, ki ima veliko spolnih partnerk / mu gre dobro z ženskami« ali pa »Moški, ki je imel veliko spolnih partnerk, je privlačen za ženske« (oz. obratno, npr. »Spoštujem žensko, ki je imela veliko spolnih parterjev« ipd.).

V raziskavi sta ugotovila, da je število spolnih partnerjev povezano s tem, kako prestižno se zdi posameznikom imeti mnogo spolnih partnerjev. Tisti, ki menijo, da je veliko partnerjev prestižno in da si s tem izboljšujejo socialni status, poročajo o večjem številu. Moški so tudi bolj obremenjeni s kvaliteto in kvantiteto spolnih partnerjev kot ženske; moškim se zdi to pomembnejša informacija kot ženskam.

Jonason tudi razglabljal, zakaj je število spolnih partnerjev povezano z zaznano prestižnostjo spolnih uspehov – morda moški zaznavajo seks z žensko na nek »ekonomski« način: ponudba je omejena, izdelek pa drag, zato je toliko bolj prestižno, če ga imaš – sploh pa, če imaš tega več (Baumeister, 2000; v: Jonason in Fisher, 2009). Moški spolni partnerji, po drugi strani, za ženske niso tako omejen in nedostopen vir, saj so v splošnem bolj pripravljeni (voljni) in dosegljivi za seks (kot ženske za moške) in zato ženske zaznavajo spolno udejstvovanje kot manj prestižno. Spravit žensko v posteljo je torej nek super mega drag in redek avto po naročilu in zatorej kaže na nek prestiž; spravit tipa v posteljo pa je… kaj pa vem, vožnja z avtobusom Ljubljanskega potniškega prometa, prav nič posebnega in spoštovanja vrednega J

(Mimogrede, če slučajno koga zanima: v ameriški raziskavi Jonason-a in Fisher-ja iz leta 2009 so študenti, stari okoli 22 let, poročali o povprečno 13 spolnih partnerkah, večina jih je imela 6; enako stare študentke pa o povprečno 5 partnerjih; večina je imela 3 partnerje.)

Jonason, P.K. in Fisher, T.D. (2009). The power of prestige: why young men report having more sex partners than young women. Sex roles, 60, str. 151 – 159

Jonason, P.K. in Marks, M.J. (2009). Common vs. uncommon sexul acts: evidence for the sexual double standard. Sex roles, 60, str. 357-365.

»A sta že…?« »Kaj?« »Ja no, saj veš, ono…?« aka nekaj malega o … tistem!

2011-05-06T15:37:00.001+02:00

Večne skrivalnice. Na vse načine se izogibamo tej temi. Lahko se sploh ne pogovarjamo o tem, ali pa tako zelo na splošno in površinsko: »ja, sva, ja, bilo je kar ok«. Včasih se kdo o tem pogovarja navidez zelo odprto, ker mu/ji je fino govorit o tej temi, ampak na koncu ugotoviš, da je bilo polno govora o tem, kaj bi delal in kaj je dobro in kaj ni, pa prav nič od tega dejansko osebnega, iz izkušenj ali lastnih želja.

No, veste, o čem pišem? Nekateri ja, nekateri ne. O seksu. Ojojojoj, kakšna grda beseda, kar nehajte brat, same packarije pridejo na vrsto! Vseeno mi je, ali boste tole brali enkrat na skrivaj in potem izbrisali zgodovino, da slučajno ne bo kdo videl, da se zanimate za to. Bi si pa želela, da se ne bi sramovali in skrivali in zardevali, ko beseda nanese na seks. Pa ni važno, kje in kdaj – bodisi s prijatelji in prijateljicami, partnerjem ali partnerko. Hudiča, če se lahko pogovarjamo o vsem ostalem, zakaj se ne bi še o tem? Če se lahko pred prijateljico ali fantom popolnoma »sesujem«, zjokam in zlijem srce po tleh, ker se počutim tako varno – zakaj mi je potem neprijetno to isto prijateljico vprašat, če bi šla z mano kupit lubrikant ali če je ona tudi že hlinila orgazem, in povedat temu istemu fantu, da moje sopihanje, ko se z vso težo opre na moje prsi, ne pomeni, da uživam, ampak, da umiram?!?

Izkušnje, povezane s spolnostjo, so skorajda univerzalne – velika večina ljudi ima take ali drugačne izkušnje s spolnostjo. Prav tako pa večina teh ljudi o spolnosti ne komunicira efektivno niti, ko je to pomembno – npr. s svojimi otroci, partnerjem, zdravstvenimi delavci (Byers, 2011). O tem, ali ti je neprijetno pokazat izpuščaj »tam spodaj« svoji zdravnici ali pa jo vprašati, kako bo s seksom po nekem medicinskem posegu, ne bom danes. Ker Maja in Matjaž še zdaleč nimata otrok, bomo za zdaj izpustili tudi to, kako otrokom pojasnit ptičke in čebelice in štorklje in ostale živali, ki prinašajo otroke.

Torej, tema dneva: komunikacija o spolnosti med partnerjema. Pomembna je za zadovoljujočo spolnost in spolno dobrobit, kar potrjuje mnogo raziskav (Cupach in Comstock, 1990; MacNeil in Byers, 1997, 2005, 2009; v: Byers, 2011). Zadovoljstvo s spolnostjo pa je povezano z zadovoljstvom z zvezo (Holmberg, Blair in Phillips, 2010).

Posamezniki, ki se lažje samo-razkrivajo (samorazkrivanje je zmožnost posameznika, da drugi osebi razkrije svoje misli, čustva; to je osnova odnosa in naj bi bilo vzajemno, torej jaz ti povem nekaj o sebi, ti pa nekaj o sebi) o tem, kaj jim ustreza in česa si želijo, so bolj zadovoljni s spolnostjo. Avtorica Byers (2011) meni, da je razlog, zakaj samorazkrivanje in pogovor o spolnosti prispeva k zadovoljstvu z njo, občutek večje intimnosti in povezanosti med partnerjema. Druga reč je, da se partnerja razlikujeta v svojih seksualnih preferencah; v tem, kako si predstavljata, da naj bi idealen spolni odnos potekal. Smiselno se je informirati o tem, kaj druga oseba pričakuje, kaj ji ustreza in kaj ne, kaj je zmožna in želi storiti. Poleg tega se želje spreminjajo iz trenutka v trenutek, iz leta v leto. Če partner ve, česa si želim, mi bo to lažje zagotovil, kot če ne ve, kaj bi sploh rada – tako lahko oba zagotoviva, da se zapleteva v čim več zadovoljujočih in čim manj ne-zadovoljujočih situacij, posledica pa je, seveda, večje zadovoljstvo s spolnostjo. Recimo… Janko je od nekje dobil idejo, da je totalno mega, če Metki grizlja uho. Potem se razživi in to ni več nežno grizljanje, ampak, kot bi Metka opisala, »tlačenje celega jezika v uho in potem sem cela slinasta in nič več ne slišim in na sploh je to ogabno«. Ok, dva možna scenarija: ona prvič, ko Janko to naredi, potrpi, da se Janko ne bi čutil zavrnjenega ali slabega, se dela, da ji ugaja. On bo naslednjič naredil isto in to še z večjim veseljem, ker ji želi ustreči in je zadnjič dobil pozitivno povratno informacijo. Potem sta ujeta v začaran krog - on se sicer trudi, njej je grozno, tega ne pove, začne že vnaprej razmišljati o tem, kaj naj naredi, da ne bo imela spet zgrizenega slinastega ušesa, se ji v glavi vrti samo to… in seks je… no, ni ravno idealen, bi rekla. V scenariju dve pa mu ona pove, da ji to pač ni všeč in ta-dam – nobenih komplikacij in strahov, mirno se lahko posvetita zadevam, ki so všeč obema, nobenih nesporazumov.

Kako pa to povedati? No, najverjetneje bi bilo marsikomu trapasto, da bi se partnerja enkrat usedla za mizo s seznamom možnih aktivnosti in obkljukala, katere so ok in katere ne J vseeno pa je smiselno dat partnerju jasno vedeti, kaj ti je bolj in kaj manj všeč. Lahko z besedno, lahko pa z nebesedno komunikacijo, z gibom, pogledom, zvokom…

V raziskavi, ki jo sta jo opravili MacNeil in Byers leta 2009 (v: Byers, 2011), sta ugotovili, da niti v dolgotrajnih razmerjih, v parih, ki so bili skupaj v povprečju 14 let, partnerja nista delila vseh informacij o tem, kaj jim je všeč in kaj ne. Poročali so, da v povprečju razumejo le malo prek 60 % tega, kaj njihovim partnerjem povzroča ugodje; zelo malo pa so vedeli o tem, kaj partnerjem ne ugaja. Avtorji so ugotovili tudi, da se posamezniki bolj zanašajo na stereotipe o tem, kaj naj bi si nasprotni spol želel, kot pa na dejanske informacije, ki bi jih dobili od svojih partnerjev.

V raziskavi iz leta 2010 (Muehlenhard in Shippee) pa so na vzorcu skoraj 300 študentov in študentk ugotovili, da kar 28 % moških in 67 % žensk hlini orgazem; nekateri celo med telefonskim seksom. Zakaj to počnejo? Najpogostejši razlogi so bili: ker so vedeli, da pravega orgazma ne bo, ker so želeli, da se seks konča in ker so se želeli izogniti negativnim posledicam, npr. temu, da bi prizadeli partnerja, ali ker so ga želeli enostavno razveseliti. To je sicer vse zelo lepo, še bolj fino pa bi bilo, če orgazmov ne bi bilo treba zaigrati J. Na podlagi vseh rezultatov študije sta avtorici sklepali, da obstaja nekakšen spolni scenarij, v katerem je pričakovano, da ženska doživi orgazem pred moškim ter da je moški odgovoren za partnerkin orgazem (sklepam, da zato ženske zaigrajo orgazem, če slutijo, da ga ne bodo zares doživele, sicer se zadeva zaradi ustrežljivega moškega, ki bi se na vse kriplje trudil jo pripeljati do vrhunca, ne bi nikoli končala). Ah, fantje… včasih se res preveč trudite J (včasih pa premalo, no :P)

Verjetno se zadevi povezujeta. Ne trdim, da je odsotnost orgazma posledica slabe komunikacije med partnerjema in da je samo orgazem pogoj za zadovoljstvo s spolnostjo – verjetno pa bi marsikdaj iskrena in odprta izmenjava informacij o tem, kaj partnerjema ustreza, nadomestila kak zaigran orgazem s pravim. V študijah sicer o tem ne poročajo, me pa zanima, kako na zadovoljstvo s spolnostjo in partnerstvom vpliva to, da se čutiš dolžnega odigrat orgazme in kaj se zgodi, ko / če partner to izve?

Ok, še kratek povzetek: pogovarjajte se. Škodit ne more!

Byers, S. (2011). Beyond the Birds and the Bees and Was It Good for You?: Thirty Years of Research on Sexual Communication. Canadian Psychology 52 (1), str. 20–28.

Hughes, S.M.in. Kruger, D.J. (2010). Sex Differences in Post-Coital Behaviors in Long- and Short-Term Mating: An Evolutionary Perspective. Journal of Sex Research.

Holmberg, D., Blair, K.L. in Phillips, M. (2010). Women's Sexual Satisfaction as a Predictor of Well-Being in Same-Sex Versus Mixed-Sex Relationships. Journal of Sex Research, 47(1), str. 1 – 11.

Muehlenhard, C.L. in Shippee, S.K. (2010) Men's and Women's Reports of Pretending Orgasm. Journal of Sex Research 47 (6), str. 552 - 567

Ko se nehaš upirat... se lahko zgodi nekaj lepega!

2011-04-30T11:30:00.002+02:00

Z Matjažem sva tudi uradno skupaj že skoraj pol leta, pa še vedno nisem govorila o spolnosti. Razlog? Izogibala sem se. Izogibala sem se pogovoru o tem, izogibala sem se razmišljanju o tem, izognila sem se Matjaževim rokam, če so zašle pregloboko v hlače J

Nekaj neuspelih zvez, nekaj mačkastih juter v napačnih posteljah in smo tukaj. Tokrat sem želela biti previdna. Izjemno previdna. Preveč previdna? Morda, ampak do sedaj je uspevalo – nadvse presenetljivo in zame neobičajno. Ta zveza teče bolj gladko, kot sem pričakovala.

Na srečo tudi Matjažu ta tempo ni bil pretirano odveč, čeprav je začel v zadnjem času vedno pogosteje in vedno intenzivneje posegati na to področje. Ob mojih reakcijah bi morda lahko mislil, da sem v otroštvu doživljala spolno nasilje ali da me ne privlači J

Ampak ne! Nasprotno! Privlačijo me njegove roke, privlači me njegov moški trup in privlačijo me njegove oči.

V četrtek, na večer preden sva se, zaradi praznikov, razkropila vsak na svojo domačijo, pa sva pri meni gledala film - kako predvidljivo. Tokrat sva se pizzi odpovedala, tako da sva imela roke popolnoma proste za božanje, objemanje in cartanje. Srednje zanimiv film, ki je nihal med romantiko in dramo, nežen, počasen in… primeren. Ležala sva na postelji. Matjaž se je nagnil k meni (čeprav sicer sovraži kakršnekoli moteče dejavnike med filmom) in me poljubil. Nato poljubljal. Nato sva se poljubljala. Nato me je začel božati, se me dotikati, me ljubkovati in slačiti. Moje misli so se razdelile na dve strani: na eni strani je divjalo neurje zaradi dvomov, strahu in alarmov, ki so me opozarjali, da še nisva niti začela s pogovorom, ki sem si ga želela opraviti pred ˝tem˝, na drugi strani pa je vladal mir, takšen kot ob poznopoletnih večerih, ko se ti koža lepi od vročine in ko lebdiš v čudnem oblačku ugodja. Prepustila sem se slednjemu. Ko sem opustila neurje dvomov in se prenehala upirati, sem začutila silnost ljubezni in strasti, ki je rastla med nama in se manifestirala – ne v ˝tem,˝ temveč v ljubljenju ali, natančneje, kaj bi ovinkarila - v golem seksu.

In bilo je krasno. Tudi brez pogovora in dodatnega kompliciranja. Kar je ponovno potrdilo, da nama resnično ˝teče gladko˝ J

Mirno morje!!!

2011-04-23T15:45:00.000+02:00

Uf, z Majo se že kar dolgo nisva javili na temle najinem blogu. Zakaj? Ker je pomlad – sonček in izleti na morje in po hribih in kavice in kosila in kolo in rolanje in sprehodi in vse ostalo, kar počneš kjerkoli drugje, ko pred računalnikom. Če pa že, pa sva izkoristili čas v svojih študentskih sobah za – študij, seveda! Kakopak J

Poleg tega je Maja itak zaposlena z Matjažem – raje skupaj kaj počneta kot pišeta o tem, kaj sta / bi / bosta počela J

Jaz pa… veliko lažje 'pametujem', če imam za izhodišče kako njuno težavico ali problemček, kot pa to, da sta noro srečna. To je tudi sicer bil očitek psihologiji – da se ukvarja samo s problemi, patologijo, boleznimi in zanemarja pozitivne vidike. Ni pomembno le, kaj doprinese k boleznim, motnjam in težavam, ampak je smiselno preučevati tudi, kaj prispeva k sreči, zadovoljstvu, zanosu, blagostanju, kreativnosti, optimizmu, ljubezni, modrosti… Baje je razmerje znanstvenih člankov, v katerih obravnavajo negativne plati življenja, proti tistim, ki obravnavajo pozitivne aspekte, kar 17 proti 1. Seveda razne motnje, bolezni in težave prej »padejo v oči« kot nekdo, ki ni samomorilen, depresiven, odvisen ali halucinira. Vseeno pa se mi zdi fino, da se kdo trudi ugotoviti tudi to, kaj loči tiste, ki so »kar ok« od tistih, ki so srečni, polni življenja in navdušenja. No, pa sem predstavila pozitivno psihologijo. Tole seveda ni moja pogruntavščina, samo omenjam jo, ker sem se končno začela zavedati negativne pristranosti pri pisanju o odnosih. Se bom v prihodnje trudila, da bi pisala o pozitivnih zadevah, ok?

Za danes pa samo še tole… zadovoljstvo. Kdaj smo zadovoljni z nekim odnosom? Zakaj je to pomembno? Tule ne bomo odkrivali tople vode. Če sta partnerja z odnosom zadovoljna, v njem vztrajata in se zanj trudita. Če nista, pač ne in odnos (zveza) počasi (ali pa hitro) razpade.

Obstaja neka teorija zadovoljstva z zvezo: partnerja sta zadovoljna takrat, ko od zveze dobita več, kot pričakujeta. Zadovoljstvo se torej poveča, kadar so pričakovanja nizka (recimo, če je moja pozicija »samo, da me ne tepe«, bom zadovoljna tudi v zvezi z nekom, ki mi ne posveča prav dosti pozornosti) ali pa kadar od odnosa res veliko dobiš (in ne, ni mišljeno z materialnega vidika – pač karkoli, kar pozitivnega ti zveza nudi, varnost, ljubezen, sprejetost, razumevanje, zabavo,…). Seveda ljudje ne čakajo pasivno, kdaj se bo v zvezi zgodilo kaj pozitivnega, ampak aktivno iščejo situacije, ki bi prispevale k zadovoljstvu, kar se začne že zelo zgodaj v odnosu – kaj bi lahko počela skupaj, da bi nama bilo fino? Počasi odkrivata, kaj jima ustreza in kaj ne – situacije, ki ustrezajo njunim skupnim interesom, postajajo stalnica, navada. Tistim aktivnostim, ki ne ustrezajo obema, se izogibata oz. osmislita, zakaj je ta aktivnost vredna skupnega interesa. Nekateri pari se prav 'sinhronizirajo' z vedenji, ki vodijo v dobre izide in nadaljevanje odnosa; orientacijo »kaj je dobro zame« zamenja orientacija »kaj je dobro za naju, najin odnos«. K temu spada tudi občutek, da so ovire v odnosu (npr. konflikti, nesporazumi) kratkotrajne, ne zelo pomembne in premostljive in da je kljub temu vse med partnerjema dobro. Zaradi takega zavedanja in temu ustrezajočega vedenja je zveza še trdnejša in bo bolj verjetno trajala dlje.

Zakaj to pišem? Ker je Maja zadnjič nekaj sopihala, da z Matjažem samo ležita na kavču. Hmmm… očitno vama to paše, trapica! Kljub temu pa razumem, da jima poležavanje že počasi preseda. Če se v Maji nabira nezadovoljstvo, je potrebno nekaj naredit. Prav gotovo ne bo znižala svojih pričakovanj, to je jasno… kaj torej storiti? Aktivno delati na tem, da od odnosa dobiš več!

Arriaga, X. B. (2001). The ups and downs of dating: fluctuations in satisfaction in newly formed romantic relationships. Journal of personality and social psyhology. 80 (1), str. 754-765

PROSTI ČAS

2011-04-07T16:48:00.001+02:00

Kako pari preživljajo prosti čas?

Poznam raznovrstne pare:

- takšne, ki najraje ležijo na plažah ali v luksuznih hotelih, se postavljajo v dragih restavracijah in kupujejo oblačila

- takšne, ki se ubijajo na tekaških treningih, ki ob ogledovanju nove športne opreme srkajo steroide in med seboj primerjajo venomer rastoče mišice

- takšne, ki ležijo na travniku, pihajo regratove lučke, sanjarijo o pravičnejšem svetu in so nasploh zelo rjavi, zeleni in eko

In so takšni, kot sva midva, ki najraje leživa na postelji, buljiva v filme, se crkljava, klepetava in grizljava pravkar dostavljeno pizzo.

Po napornem tednu, polnem obveznosti, študiranja, študentskega dela in takšnih ter drugačnih hobijev, nama to več kot ustreza, a vendar… včasih se mi zdi, da se bo zadovoljstvo ob tovrstnem početju končalo, prav tako pa opažam, da si najina trebuha počasi, zadovoljno večata in postajata tako mehka, kot najini srci… haha, zveni romantično, a…

Tu in tam pomislim, da bo morda potem, ko bo prva zaljubljenost minila, ko bova prenehala razmišljati na način ˝ni pomembno, kaj počneva, pomembno je, da sva skupaj in se imava rada˝ in ko bova morda celo začutila potrebo po večji dinamičnosti tudi med vikendi, ljubezen premalo. Morda se bova začela dolgočasiti ali še huje: morda bova ugotovila, da nimava skupnih točk in da sta se najini poti razhajata. Spet udarja ven moj pesimizem in pričakovanje najhujšega! : - )

Ko sva začela z najino zvezo, sva hodila na sprehode, na drsališča, imela sva avanturistične nočne pohode po mestu in se podajala na krajše izlete. Skratka, spoznavala sva drug drugega, spoznavala sva sama sebe in bila AKTIVNA.

Kaj bi lahko počela skupaj sedaj?

Jaz rada plešem, Matjaž pleše le, če ga prisilim, pa še takrat izjemno okorno in z mučnim nasmeškom na obrazu, medtem ko jaz navdušeno kričim: ˝a niiii suuupeeer?˝

Matjaž obožuje skupinske, moške športe, kot sta košarka in nogomet, jaz pa sem koš zadela le enkrat (v srednji šoli) in še to le takrat, ko smo igrali odbojko in se mi je moja serva raaaahlo ponesrečila. Ob redkih poskusih igranja nogometa sem se sicer izjemno zabavala, malenkost manj pa so se zabavali moji soigralci, ko so domov prišepali obarvani z modricami. Prav tako sem bolj tip za individualne športe, npr. tek, kolesarjenje in plavanje, pri katerih sem sama s sabo, z naravo, s svojimi mislimi in ne rabim ne tekmovati, ne paziti na soigralce in niti malo slediti pravilom.

Matjaž fotografira. Jaz ne počnem ničesar umetniškega (razen tu in tam kaj spišem, npr. ta blog, kar se pa nikakor ne šteje med umetniške kreacije).

In tako končava pri filmih. Če se nama resnično ljubi, greva tudi na sprehod. Najpogosteje pa gledanje filmov dopolniva s preizkušanjem novih restavracij. Aja! In z nakupovanjem večjih oblačil. Jupi.

In še enkrat: kaj bi torej lahko počela skupaj?

Morda bi se lahko malenkost prilagodila drug drugemu in počela stvari, ki jih en morda ne mara, jih pa obožuje drug? Morda bi lahko vsak počel to, kar rad počne, drugi bi pa tačas počel kaj svojega, npr. Matjaž bi s prijatelji igral nogomet, jaz bi pa na travi brala knjigo? Lahko pa bi SKUPAJ preizkušala stvari, ki jih nihče od naju še ni?

Hmmm… bi bilo za razmisliti… ko bo čas. Trenutno sva popolnoma zadovoljna v brezčasju poležavanja, hrane in ljubezni : - )

Ne, težko nama vsekakor ni!

Recept za ljubezen: zmešaj nekaj intimnosti s ščepcem strasti in začini s predanostjo

2011-04-02T18:41:00.001+02:00

Matjaž je zadnjič na svojem blogu (http://kakosi.blog.siol.net/2011/03/23/na-avtobusu/) opisoval, kako drugačna je njegova zveza z Majo zdaj, ko sta že nekaj časa skupaj. Prej sta bila stalno nalepljena en na drugega, zdaj pa ne več, a je z njunim odnosom še vedno, če ne še bolj, zadovoljen. Zakaj?

Pomisli na najbolj noro počitniško zaljubljenost. Zdaj pa na par v zgodnjih 20 letih, ki je skupaj 1 mesec. Pa na isti par, ki je skupaj eno leto. Pa na isti par, ki je skupaj 15 let. In na isti par, ko sta oba stara čez 70. Je v vseh situacijah med osebama nekaj, čemur bi rekli ljubezen? Je katera bolj 'prava'? Je katera bolj 'resnična'? So sploh različne? In če da, v čem?

Psiholog Sternberg se je ukvarjal z vprašanji, kaj sploh pomeni, da imaš nekoga rad, ali to pri vseh ljudeh in v vseh starostih pomeni isto; zakaj nekatere ljubezni trajajo, druge pa se razblinijo kot milni mehurček. Postavil je svojo teorijo ljubezni in jo imenoval trikotna teorija ljubezni. Ugotavlja namreč, da lahko ljubezen vidimo kot zgrajeno iz treh komponent:

· Strast à je predvsem motivacijska komponenta, zanosna čustvena usmerjenost k partnerju, telesna privlačnost in želja po zadovoljevanju partnerjevih tako spolnih kot tudi drugih potreb.

· Predanost, zavezanost, odločenost à je pretežno spoznavni in motivacijski vidik, ki se povezuje z odločitvijo, da se na nekoga navežemo, ga ljubimo in ostanemo z njim, težnja, da vztrajamo kljub težavam; gre za sodelovalnost, zaupanje partnerju ter odločenost, da bosta partnerja ostala skupaj in medsebojne probleme konstruktivno reševala.

· Intimnost à je emocionalna komponenta, težnja po bližini partnerja, medsebojna povezanost, toplina, odkritost, vzajemna čustvena podpora itd. Predstavlja dimenzijo čustvene izmenjave in stopnjo samorazkrivanja med partnerjema Vključuje željo po dobrobiti drugega, doživljanje veselja, ko si s to osebo, to, da drugega ceniš, se nanj lahko zaneseš, se vzajemno razumeta, si delita lastnino, misli, čustva, sta en drugemu v čustveno oporo, je obstoj te osebe v tvojem življenju pomemben. Intimnost je skupna vsem ljubečim odnosom, ne nujno odnosom z romantičnim partnerjem, ampak tudi s starši, otroki, prijatelji istega ali nasprotnega spola itd. .

Glede na kombinacijo teh treh komponent loči različne vrste ljubezni (za razliko od ne-ljubezni, ki po Sternbergu ne vsebuje nobene od komponent in se nanaša na, na primer, odnose z znanci, bežne interakcije z ljudmi, npr. prodajalko v trgovini)

Sestavine	Tip odnosa, model	Opis
Vse tri dimenzije nizko izražene	Prazna ljubezen	Posameznik vztraja v partnerstvu zaradi praktičnih razlogov (npr. otrok, finančne ugodnosti). Pri takih parih obstaja velika verjetnost, da se ob pomembnih življenjskih dogodkih (npr. odselitev odraslih otrok od doma) razidejo.
Intimnost	Ugajanje / trdno prijateljstvo	Značilna je visoka stopnja razumevanja, bližine, podpore, naklonjenosti, medsebojnega zaupanja, navezanosti, topline. Strast in odločenost sta nizko izraženi, ni prepričanja, da bo odnos trajal do konca življenja. Taka ljubezen je ponavadi povezana z zadovoljevanjem čustvenih, ne pa tudi spolnih potreb ali želje po načrtovanju skupne prihodnosti.
Zavezanost, odločitev	Prazna ljubezen / odločen, da ljubi	Zavezanost brez strasti in intimne bližine, npr. pri razumsko sklenjenih porokah. Lahko se pojavi tudi v dolgotrajnih razmerjih, ko med partnerjema ni več strasti in sta tudi izgubila zanimanje en za drugega in nista več psihološko intimna.
Strast	Strastna ljubezen, obsedenost / ljubezen na prvi pogled	Močna telesna in spolna privlačnost, brez občutka intimne psihološke povezanosti ali predanosti, zavezanosti partnerju. Pogosto je povezana s fiziološkimi simptomi, kot so pospešen srčni utrip, povečano izločanje hormonov, erekcija in podobno. Običajno ne traja dolgo, saj se partnerja bodisi razideta ali pa se spremeni v drugo obliko ljubezni, npr. razvijeta se intimnost in predanost.

Strast + intimnost	Romantična ljubezen / poletna romanca	Telesna in čustvena privlačnost, občutek zbližanja, topline, razumevanja, »Romeo in Julija« ljubezen. Partnerja si nudita visoko mero čustvene opore in se telesno močno privlačita, vendar ne načrtujeta skupne prihodnosti
Intimnost + zavezanost	Tovariška ljubezen / stara zakonca	Dolgoročna zbližanost, zvestoba in navezanost, brez strasti, npr. npr. v dolgoletnem zakonu, ko strast mine, ali pa v dolgotrajnem, predanem prijateljstvu. Med partnerjema je veliko čustvene opore, si zaupata, sta sodelovalna, načrtujeta skupno prihodnost, telesna privlačnost med njima pa je nizka.
Strast + zavezanost	Nora ljubezen	Na podlagi telesne in spolne privlačnosti se partnerja zavežeta, ne da bi se zares čustveno zbližala; kljub začetni strastnosti navadno ni trajna. Primer je, ko se partnerja po nekaj tednih poznanstva poročita na podlagi strasti, ki jo čutita en do drugega, brez »stabilizatorja«, intimne povezanosti. Čeprav sta prepričana, da bosta vztrajala se navadno hitro razideta.

Strast + zavezanost + intimnost	Popolna ljubezen / idealna	V uravnoteženi ljubezni so vse tri dimenzije visoko izražene. Partnerja se v zadostni meri samorazkrivata, si nudita čustveno oporo, se spolno privlačita, sodelujeta pri reševanju medsebojnih konfliktov in načrtujeta skupno prihodnost. Hkratna čustvena, motivacijska (telesna in spolna) ter miselna predanost.

Po Sternbergu ni pomembno le, katere komponente se pojavljajo v odnosu, ampak kako močne in v kakšnem razmerju so (koliko je strasti, predanosti in intimnosti v odnosu v absolutnem smislu in koliko ene komponente v primerjavi z drugima dvema). Pomembno se mu zdi tudi, kako se ujema odnos z našo predstavo o idealni ljubezni. Pomembno je tudi, kako se ujemata predstavi obeh partnerjev o tem, kakšen je idealen ljubeč odnos in kakšen odnos imata.

Marsikoga tudi zanima, kako se te komponente ljubezni spreminjajo v času. Torej, če povem po domače, kako se »frišna« ljubezen med dvema 19-letnikoma razlikuje od zrele, dolgotrajne ljubezni para, ki je skupaj že 50 let. Sternberg meni, da imajo tri komponente različne poti razvoja skozi čas, zato naj bi se tudi odnosi s časom spreminjali. Intimnost in zavezanost/predanost naj bi skozi odnos naraščali. Strast naj bi se pojavila kmalu v odnosu, a tudi kmalu dosegla svoj vrh, nato pa upadla in se ustalila na neki ravni, nižji od maksimalne dosežene.

Malo sem opazovala Majo in Matjaža že od samega začetka dalje. Prešla sta že fazo, ko sta prevladovali strast in intimnost – ko sta bila brez prestanka skupaj; po telefonu sta govorila v isti sekundi, ko je njen avtobus odpeljal s postaje; ko sta bila kje skupaj skupaj, sta se objemala, ona mu je sedela v naročju… Tudi sicer je Maja stalno mislila le nanj: še ko sva se pogovarjali o ličilih, ga je stalno omenjala v pogovoru: Matjažu je pa to všeč, tole mu pa ni… Ah, Matjaž gor, Matjaž dol J Delila sta si hrano. Vse gre na pol. Čokolada – na pol. Lizika je dovolj ena. Pražen mandelj – vsak pol. Čeprav tole z mandlji sta nehala, ko je v stari Ljubljani otrok, ki je videl to »delitev«, začel jokat »Mamiii, un stric pa uni teti iz ust kradeeee!?!!!«

Za razliko od prej pa sta zdaj, se mi zdi, malo omilila svojo strast in dodala nekaj predanosti… Prva evforija se je končala, začele prve zaznave ne-skladnosti. Zdaj vesta marsikaj en o drugem, marsikaj, kar kdo drug ne ve; zaupata si in en drugemu predstavljata neko varno zavetišče. Matjaž ne pride več na zmenek s 38,6 stopinjami vročine, samo da ji pokaže, da zelo močan moški je (čeprav ni in potem podaljša bolezen za en teden, bumbar). Tudi Maja je prešla fazo, da se predstavlja kot popolna punca – ne čuti več divje potrebe, da se do popolnosti naliči, preden pride Matjaž k njej gledat film (v prvem mesecu pa mu ni odprla vrat, dokler make-up ni bil dokončan, ker »kaj si bo pa mislil, če me vidi v trenirki in še brez maskare«). Znata izbrati pravo darilo en za drugega in natančno vesta, kaj koga res prizadane. Načrtujeta skupno prihodnost? Ja… tudi to, ampak ne ravno poroke. Sta pa že kupila letalske karte za potovanje avgusta. Sklepam, da nameravata ostati skupaj vsaj do takrat, a J tudi to je načrtovanje skupne prihodnosti! J

Vir:

Sternberg, R. J. (1986). Triangular Theory of Love. Psychological Review 93 (2), str. 119 - 135.

Konflikti in njihovo reševanje

2011-03-16T19:10:00.003+01:00

V partnerski zvezi se običajno znajdeta dve osebi. Ti dve osebi sta, seveda, različni. Seveda sta v mnogih vidikih podobni in skladni, tu ni dileme – če ne bi bila skladna, ne bi bila skupaj. Kakorkoli že, pa se v vsakem odnosu zgodi, da pride do konflikta. Recimo… izmišljujem si… lahko imata partnerja različni mnenji glede tega, kako »smiselno, pametno in zabavno« ali »neumno, naivno in nevarno« je spoznavati ljudi na spletu. In ne, niti slučajno ne ciljam na Majo in Matjaža, a-aaa ! :-P

Pričakovati, da med partnerjema, ne glede na to, kako noro sta zaljubljena, kako rada se imata in kako dobro se poznata, ne bo nasprotij, je noro. Včasih se še sam s sabo ne moreš zmenit, kaj bi rad :-) Nekateri so prepričani, da v pravi ljubezni konfliktov ne bo in se ob prvem zaznanem neskladju obrnejo in bežijo, kot da bi jim gorelo pod petami. Ah J Napaka! Logično je, da smo si ljudje različni in da si lahko v nekem trenutku želimo različnih, neskladnih ali celo nasprotujočih si reči, s tem ni nič narobe. In tudi z odnosom ni nič narobe, če se to zgodi. Ključno je, da znamo konfliktno situacijo rešit na čim boljši način. Kako? Sledi v nadaljevanju!

Kaj sploh je konflikt? Je stanje spora zaradi dejanskega ali zaznanega nasprotja potreb, vrednot ali interesov. Jaz bi šla v kino, on na hokejsko tekmo. V trgovini se prerekava, ker bi jaz kupila polnozrnati (ker je zdrav), on pa še topel, hrustljavo zapečeni beli kruh (ker je božansko dober). Tjaša bi šla na aktivne počitnice v neko hribovje, njena najboljša prijateljica, s katero se dogovarjata, pa nekam za dva tedna ležat na plažo. On bi nov avto, ona bi varčevala za … že kaj, ker varčevati je vedno pametno. Ona trdi, da je najboljši sladoled na svetu čokoladni s čokoladnimi koščki, njena sestra pa, da je najboljši lešnik. Ona noče spremeniti priimka po poroki. Njemu se zdi smiselno, da imata skupni bančni račun, ona pa želi ohraniti svojega. Miha kuha kavo tako, da jo prevre trikrat, Tadej pa samo enkrat, in noče piti Mihove.

Kako rešit vse te dileme? Zaradi vseh teh reči se da na smrt skregat. Nekatere so v bistvu prav trapaste. Kot da se da določit, kateri je najboljši sladoled na svetu :-) (itak vsi vemo, da ježek, hihi). Vseeno pa smo se že vsi kdaj s kom skregali zaradi traparije. Pa tudi zaradi velikih, pomembnih zadev. Kakorkoli, ob takih konfliktih se ukvarjamo z vprašanji, kot so… Kdo ima prav? Kdo ima BOLJ prav? Čigava naj obvelja? Zakaj bo tokrat po moje? Ker sem zadnjič jaz popustila in sem zdaj na vrsti, da 'zmagam'? Ker je meni vprašanje, o katerem se pogovarjava, zelo pomembno, tebi pa niti ne?

Konflikti so lahko vezani na čisto vsako področje življenja; od okusa, vrednot, osebnih, verskih, političnih, katerih koli drugih prepričanj, glede postopkov, pravil, glede interpretacije dejstev (ali ta dopis pomeni, da nekaj moram narediti ali da to lahko naredim?) in še in še…

Konflikti so v odnosih skoraj neizbežni. Glede na to, da se v partnerski zvezi pojavijo med dvema, ki en drugega cenita in se imata rada, si jih večinoma želimo razrešiti na tak način, da se bo odnos ohranil. Je tako? Seveda J Čeprav se z vidika razreševanja konfliktov večinoma poudarjajo kompromisi, pa to ni edina, absolutno pa ne vedno ustrezna možnost. Začudeni? Naj pojasnim na primeru. Sredi noči se ona zbudi, ker se ji zdi, da je nekaj narobe; vse se trese in kozarci v vitrini ropotajo. Aha, potres – pametno se je spravit nekam na varno, ne? Butne njega, ki mirno spi, in on zarenči: daj mi mir, kaj tečnariš, spim. A se bosta zdaj šla iskanje kompromisa? Se 10 minut pregovarjala, kaj si želi en in kaj drugi, odločila, da bosta še pol ure dremala in potem šla? Slaba ideja J Najboljša rešitev tu je, in s tem se bo strinjal tudi on, ko se zbudi in zave dogajanja, prisila. Primeš in zvlečeš iz postelje, kaj pa drugega. Prisila je razreševanje konflikta z agresivnim vedenjem, s katerim skušamo doseči podreditev, na primer z grožnjami (»Če se takoj ne spraviš iz postelje, ti bom…«), uvedbo sankcij, z napadalnostjo in podobno. Seveda reševanje konfliktov s prisilo ni vedno dobra ideja; prisila je v medosebnih odnosih primerna le v izjemnih primerih, npr. kot v zgornjem, ko ni veliko časa za reševanje konflikta in bi se odlašanje res lahko zelo slabo končalo. Prisila je v drugih situacijah lahko primerna tudi, ko odnosi niso pomembni in ti je vseeno, kako se bo druga stran po tvoji uveljavitvi lastne volje počutila – v partnerskem odnosu pa se tega seveda izogibamo, ker odnos JE pomemben. Če v »odnosu« s prodajalcem mirno lahko rečeš »ne, lejte, me ne zanima, kaj vi mislite o tem, jaz hočem imet eno živo roza steno v spalnici in drugo živo rumeno in zdaj mi že prodajte te presnete barve!!!«, bi si to verjetno težko privoščil v odnosu z dekletom, fantom, sestro, bratom ali s starši, ne da bi se končalo, milo rečeno, rahlo neprijetno.

Ok, pustimo zdaj prisilo. Načine razreševanja konfliktov lahko v grobem ločimo glede na to, koliko smo pri njihovem razreševanju usmerjeni na svoje potrebe, vrednote, interese in koliko na potrebe, vrednote, interese drugega. Lahko upoštevamo le sebe, lahko le drugega, lahko pa poskusimo najti skupno rešitev, ki bolj ali manj ustreza obema. Kaj bomo storili, je seveda odvisno od vrste konflikta oz. od tega, na katero področje je konflikt vezan in koliko časa imamo za reševanje – primer sem opisala že zgoraj. Pa poglejmo še ostale…

Če je konflikt nepomemben (in potem opazovalci komentirajo, da se kregata »za brezveze«), se mu je najbolje kar izognit, ga ignorirat. Ja, jaz sem prepričana, da je najlepši moški na svetu, recimo, sosedov Albert, moja najboljša prijateljica pa, da je to zagotovo in brez dileme tisti voditelj tistih novic ob 23.00 na onem kanalu. Gotovo smo se že vsi kdaj spustili v takšno debato. Se spomnite, kako se je končala? Ste prišli do končnega sklepa ali ste se samo pol ure pregovarjali, spravili sebe in drugega ob živce in potem pustili vse skupaj, odnos pa je bil malce skrhan zaradi vseh očitkov in komentarjev, ki so padli mimogrede (»Ne, res nimaš okusa za moške, saj to smo videli že pri tvojem bivšem…«)? Običajno se zgodi drugo J Izogibanje je torej čisto OK rešitev, ko je konflikt nepomemben in ko bi lahko prizadeli pomemben odnos. Včasih se je konfliktu dobro izogniti, vsaj začasno, tudi, ko ni dovolj časa ali če potrebujemo čas za zmanjšanje čustvenega naboja. Primer: skrajni čas je že, da se Marko in Marjetka odpravita na letališče, ona pa še pakira. Taksi že čaka pred hišo. Marko je že totalno znerviran, ker jo čaka že pol ure. Potem ona začne: »Naj vzamem rdečo ali modro oblekico? Daj no, povej mi, ne more ti bit vseeno, zini že, katera mi bolj paše, zakaj mi ne pomagaš, kako si grozen…!« Namesto, da bi se spustil v prepir v tistem trenutku, s čimer bi sprostil vso nakopičeno jezo, frustriranost in strah, da bosta zamudila letalo, se Marko zadrži, reče, naj vzame obe in konča debato. Morda se bosta o tem, kdo in zakaj je »grozen«, pogovorila na avionu, ampak takrat bo vsaj čas za to – če bi začela debato zdaj, do aviona sploh prišla ne bi. Potem pa adijo, Bahami in živjo, nov konflikt J

Ena od možnosti razrešitve konflikta je tudi podrejanje zahtevam (oz. željam, idejam) drugega. Podrejanje je primerno, ko je najpomembneje ohraniti dober odnos in ko konflikt ni pomemben za tistega, ki se prilagaja, je pa za drugega. Če si on zelo želi gledat tekmo, jaz pa sem sicer planirala, da bi že šestič gledala »Jej, moli, ljubi«, ampak ga v bistvu lahko gledam tudi jutri, potem bova pač gledala tekmo. On bo srečen, ker ne težim, meni ne bo nič hudega ob tekmi, moj film pa tudi ne bo šel nikamor. Podrejanje je seveda najustreznejša rešitev tudi, ko je velika verjetnost, da nimamo prav, drugi pa ima. Če fant, ki se spozna na avtomobile, reče, da je tisto ropotanje motorja najverjetneje nevarno in naj avtomobila ne vozim, potem je najboljše, da ne izzivam usode in enostavno pokličem taksi.

No, pa smo prišli do iskanja kompromisov in sodelovanja. Pri kompromisih gre za to, da se vsak nečemu odpove in vsak malo popusti v svojih željah, pri sodelovanju pa gre za iskanje najboljše sprejemljive rešitve za vse – neke nove rešitve, s katero so vsi zadovoljni. Na začetku sem zapisala problem iskanja destinacije za počitnice. Ena bi šla za dva tedna na morje, ena pa za dva tedna nekam v hribe. Obe imata dva tedna časa in obema je v interesu, da gresta na počitnice skupaj. Ampak kam? Trmasto vztrajanje pri lasni želji lahko vodi v to, da nobena ne bo šla nikamor, če pa že, pa ne skupaj. Lahko skleneta kompromis: ok, greva za en teden na morje in za en teden v hribe. Vsaka se odpove enemu tednu na svoji želeni destinaciji, vseeno pa vsaka dobi en teden, pa še skupaj bosta. Če imata dovolj časa, pa lahko najdeta še boljšo rešitev, s katero bosta obe še bolj zadovoljni. Lahko se usedeta in pogovorita, zakaj si želita na morje/v hribe, kaj bi radi od dopusta dobili in potem poiščeta kraj, kjer lahko zadovoljita čim večji delež želja obeh. Tako bi se lahko odpravili na Korziko in potovali po otoku; nekaj dni v osrednjem goratem predelu, nekaj dni na obali, pa spet malo hribov, pa spet malo čofotanja…

Seveda je za konstruktivno reševanje konfliktov, npr. iskanje kompromisov in sodelovanje, nujno, da en drugega natančno poslušamo in jasno predstavimo svoje mnenje in razloge, zakaj smo za ali proti nečemu. Čisto drugače je, ali se na »Za današnje kosilo bom naredila pizzo.« odzoveš z »Ma daj, a si nora al kaj« ali pa z »Joj, ali lahko prosim kaj drugega, ker sem na to in to alergičen«. Zelo uporabna so »jaz sporočila«. Z »jaz sporočilom« podamo svoje mnenje in ga hkrati utemeljimo, pojasnimo, zakaj tako čutimo in menimo. Sestavljen je iz treh delov: objektivnega opisa situacije, opisa posledic situacije in opisa čustev, ki jih ob tem doživimo. Ker je stavek v prvi osebi, drugi nima občutka, kot da ga napadamo, kritiziramo. Čeprav nam marsikomu žaljivka kar avtomatično spolzi z jezika (»Bedak, a ob tej uri se pride iz službe???«), bo konflikt prej rešen, če to nadomestimo z »Kadar ne prideš domov ob dogovorjeni uri, me skrbi, da se ti je kaj zgodilo.« veliko bolj elegantna varianta, ki bolj verjetno vodi k razrešitvi.

Kadar se pojavi večji problem, se ga je smiselno rešiti sistematično – če niso katere od zgoraj opisanih možnosti primernejše. Najprej ga je seveda potrebno prepoznati in opredeliti. Vsi udeleženi se morajo strinjati glede tega, kaj je jedro težave – mladostnik bo recimo rekel, da je težava to, da ga starši ne pustijo ven s punco, starša pa bosta trdila, da se njima zdi problem to, da hodi ven tako pozno in potem zamuja v šolo. Kakorkoli, ko problem prepoznamo, je potrebno o njem komunicirat; ga opredelit, pojasniti vse vidike. Več o komunikaciji na splošno bomo kdaj drugič, za danes naj bodo dovolj »jaz sporočila«. Potem je dobro najti več možnih alternativ reševanja problema, se odločiti za eno, jo izpeljati, nato pa oceniti, če je problem rešen. Glede reševanja problemov še to; sicer se na naša na družino, a gotovo velja tudi v partnerskih odnosih: Najprej so mislili, da imajo neučinkovite družine več problemov kot učinkovite družine. Vendar pa so raziskave pokazale, da se vse družine srečujejo s približno enakim razponom težav. Razlike se pojavljajo v tem, kako se družine spopadajo s problemi (kako k temu pristopijo). Družine, ki so delovale učinkovito, so rešile probleme, družine, ki pa so neučinkovito funkcionirale, pa so se s svojimi problemi spopadale le delno, če sploh. Smiselno je torej razrešit težave in konflikte, ki se pojavljajo, in to takrat, ko se pojavijo oz. čim prej. Sicer se nerazrešeni konflikti lahko kopičijo: debata se začne kot neskladje glede tega, kateri kruh bova kupila, potem pa pridejo na plan še vsi ostali, nerazrešeni konflikti iz bližnje in daljne preteklosti – kdo ima vedno prav, čigava mama koga ne mara, kdo zapravlja, kdo je spil njen jogurt, kdo je porabil zadnji košček toaletnega papirja in ni prinesel novega, kdo vedno odloči, kam gresta in kateri film gledata, kdo bolje kuha, zakaj on nikoli ne prizna, da se je izgubil in zakaj še nimata otrok. Tega si pa res ne želimo početi, sploh pa ne v trgovini pred prodajalko, ki bi rada le izvedela, ali bosta vzela belo štruco ali polnozrnate hlebčke :-D

Različnost

2011-03-10T13:19:00.001+01:00

Pozdravljeni!

Evo, konec z izpitnim obdobjem, izpiti, ki sem jih želela opraviti, so načeloma tudi opravljeni in sedaj je na voljo več časa ter možnosti za druženje z Matjažem!

Juheeej :-) Resnično sem vesela, da bova ponovno več časa skupaj in da se me bo neprijetno pogrešanje in hrepenenje polotilo manjkrat.

Vseeno pa si ne morem pomagati, da ne bi tudi v tem zapisu vsaj malo pojamrala. Baba :)

Dejansko ni nič groznega in srce parajočega, dejstvo pa je, da imam v nemirnih in konfliktih obdobjih tudi večjo potrebo napisati in izraziti svoje dvome ter razmišljanja.

Torej:

Z Matjažem se v ogrooomno stvareh (mnenjih, željah ipd.) grozovito razhajava. Skupen nama je način razmišljanja, skupna nama je vizija prihodnosti, skupen nama je nek osnovni način dojemanja sveta in delovanja v svetu. Hkrati pa imava različne interese ter hobije, jaz sem bolj kritična in aktivna, Matjaž pa je glede določenih zadev bolj pasiven in manj opredeljen.

Zaenkrat se mi zdi, da naju najine razlike bogatijo, da sva si ravno zaradi njih drug drugemu tako zanimiva, po drugi strani pa me je včasih strah, da se bodo s časom (čeprav je čas relativen in dejansko ne vem, kako dolgo bova skupaj) te razlike še večale.

Ko zapadem v tovrstno razglabljanje in analiziranje, si lahko kar predstavljam posnetek prihodnosti, v katerem prideva iz službe, se v stanovanju izogibava drug drugemu, hodiva na različne interesne dejavnosti (seveda ločeno), družijo pa naju edino otroci.

Če razmišljanja ne bi prekinila, bi se le-to nadaljevalo z vizualizacijo naporne in neprijetne ločitve, morebitnega iskanja novega partnerja ter osamljene smrti.

JA, takšna ¨drama queen¨ znam biti.

In za sprožitev drame včasih (še posebej v času PMS) ni potreben velik in konkreten razlog.

Do potenciranja strahu pred osamljeno smrtjo je včeraj prišlo že ob pogovoru o spoznavanju ljudi na spletu. Jaz sem (bolj ali manj naveličano) zagovarjala mnenje, da se spoznavanje ljudi na internetu ne obnese, da ljudje v spletni komunikaciji nismo sproščeni, odkriti in to, kar v resnici smo, ter da je tovrstno spoznavanje povezano z idealizacijo, ki se nikoli ne uresniči, rezultat vsega skupaj pa je razočaranje. Matjaž je, nasprotno, strastno zagovarjal idejo, da lahko ljudi spoznamo kjerkoli in da spoznavanje tako ali tako poteka postopoma ter da je tako na internetu kot v realnem življenju v začetku prisotna idealizacija in želja, da bi izpadli boljši, kot mogoče dejansko smo.

Pogovor se je vlekel skozi cel dan (po delčkih, seveda), do konsenza pa vseeno nisva prišla. Morda pa le nisva želela? Se bova kdaj naučila drugačnega komuniciranja? V takšnih trenutkih se mi zazdi, da stojiva vsak na svojem bregu in niti NOČEVA zgraditi lesenega mostu (oz. najti kakšnega drugega načina za prečkanje) in najti druge poti za zbližanje.

Zanimivo mi je tudi, da me lahko takšno nestrinjanje naredi blaaazno živčno. Včasih mi ni jasno, kako lahko razmišlja na drugačen način in kar težko sprejmem, da sva ločena človeka, z različnimi mnenji in da je tudi to eden izmed čarov. Morda me razjezi, da ga tovrstne debate izčrpavajo in da nerad

debatira na tak način? Ne vem, moram še ugotoviti...

Podobno sem se odzvala tudi, ko sem ga vprašala, kam greva jest, on pa mi je odgovoril, da mu je vseeno. Kako VSEENO? Kaj nima nobenega mnenja? Kaj je...prazen?

Pa saj vem, da ni, ampak takšne misli mi lahko začnejo rojiti po glavi...

Priznati moram, da me je na trenutke strah. Česa? Da morda nisva tako super par, kot se mi zdi, da zveza ne bo trajalo tako dolgo kot bi si zaželela in da se bo vse skupaj končalo tako kot že tolikokrat do sedaj...

Kompliciram? :-)

Morda. Moram se pogovoriti z Barbaro. Ona se zna vživeti vame in me vsaj malenkost pomiriti.

Sedaj pa na sonček!

Še zadnjič - spletni zmenki!

2011-02-28T12:29:00.000+01:00

Z Majo in Matjažem smo se zadnjič zapletli v precej zanimivo debato o spoznavanju potencialnih partnerjev prek interneta. Kot je razvidno iz njunih blogov, imata o temi precej različni mnenji, pa tudi različne izkušnje ...

Torej - spoznavanje ljudi na internetu? Ja ali ne? Zakaj ja ali zakaj ne? Malo sem pobrskala (seveda, raziskave obstajajo tudi na to temo!) in izkazalo se je, da pravzaprav sploh ni tako bistvene razlike med zvezami, ki so se začele preko spleta in tistimi, ki so se začele v »živo«.

Biološka antropologinja Helen Fisher celo meni, da je spoznavanje partnerjev preko spleta bolj naravno kot spoznavanje ljudi v nočnih lokalih. Ker se danes poročamo šele pri tridesetih ali celo štiridesetih, smo do takrat spoznali že praktično vse pripadnike nasprotnega spola v naši socialni mreži. Tako splet predstavlja možnost spoznavanja posameznikov, ki jih v našem socialnem krogu najbrž ne bi srečali. Srečevanja potencialnih partnerjev v lokalih pravzaprav niso tako »naravna«, kot se zdijo (ne vemo, ali je nekdo poročen, ali je v mestu le za eno noč, ...), veliko bolj naravno je nekoga spoznati, ko že vemo, kaj počne, koliko je star, kaj so njegovi cilji in interesi. Naši daljni predniki v savanah Afrike so namreč pred izbiro vedeli, kdo je njihov parter, kaj počnejo njegovi starši, ... Podobno nam družabna omrežja in zmenkarske strani omogočajo, da o drugi osebi izvemo vsaj nekaj osnovnih podatkov, preden vzpostavimo kontakt z njo.

Kljub splošnemu prepričanju, da po spletu partnerja iščejo obupani in že rahlo ostareli, ki so skoraj zamudili svoj vlak, ameriške raziskave kažejo, da je populacija, ki uporablja spletne zmenkarske strani, v povprečju samska, nekoliko mlajša, bolj izobražena in ima višje dohodke kot splošna populacija. 39 % uporabnikov upa, da bodo preko tovrstnih spletnih portalov začeli dolgotrajno razmerje, 26 % jih je zgolj radovednih in »ogledujejo«, 9 % jih ne išče resne zveze.

Razmerja, ustvarjena preko spletnih zmenkarskih strani, so tudi precej uspešna. Po prvem zmenku v živo se je 94 % parov dobilo vsaj še enkrat, v povprečju pa so razmerja trajala sedem mesecev, 18 % pa jih je trajalo več kot eno leto.

Pa še nekaj statistike: moški povprečnega izgleda ima 40 % možnosti, da mu bo povprečno izgledajoča ženska odpisala, medtem ko ima povprečna ženska kar 70 % možnosti, da ji bo povprečen moški odpisal. Bolj privlačni moški in ženske redkeje odpišejo (seveda!), privlačne ženske pa tudi 2-4 krat redkeje vzpostavijo kontakt z moškim (moškemu pišejo prve) kot manj privlačne ženske. Na žalost ne vem, po kakem kriteriju so določali »privlačnost« posameznikov, pa dobro.

Videz je (na žalost tistih, pri katerih to ni njihova najmočnejša točka) najpomembnejši razlog, zakaj se moški in ženske odločijo, da bodo z nekom poskusili navezati stik. Sledita izobrazba in dohodki. Moški, ki imajo označeno, da si želijo resne zveze, so s strani žensk kontaktirani pogosteje kot tisti, ki ne iščejo resne zveze. Pri ženskah velja ravno obratno, saj tiste, ki ne iščejo resne zveze, prejmejo 17 % več prvih kontaktnih sporočil. Presenetljivo?

Pomemben faktor je tudi objava fotografije – ženske, ki objavijo fotografijo, prejmejo dvakrat več e-mailov, moški pa 50 % več. Verjetno je to povezano ravno z videzom – če je tako pomemben, očitno nihče ne upa »tvegati« in kontaktirati nekoga, za katerega ne ve, kako izgleda.

Moški najpogosteje kontaktirajo ženske z indeksom telesne teže ITM 17 (kar že sodi v kategorijo podhranjenosti!!!), ženske pa moške z indeksom telesne mase 27 (kar je rahlo povečana telesna teža). Ženske z ITM 17 prejmejo kar 77% več prvih emailov kot ženske z ITM 25.

Na število prejetih prvih sporočil vpliva tudi barva las. Največ sporočil prejmejo ženske s svetlimi dolgimi ravnimi lasmi. Med moškimi pa tisti s srednje dolgimi ravnimi lasmi, najmanj so kontaktirani rdečelasci. Ubožci :-) ! Višina osebnega dohodka in izobrazba pomembno vplivata predvsem na uspešnost moških, manj na uspešnost žensk – moške torej večkrat kontaktirajo, če imajo višjo izobrazbo in dohodke. Izmed poklicev so najbolj priljubljeni moški v pravnih poklicih, vojski, gasilci in tisti, zaposleni v zdravstvu.

Kot sem povedala že zgoraj, so opisani podatki pobrani iz ameriških raziskav. Težko rečem, kako je pri nas. Se mi pa ugotovitve večinoma ne zdijo preveč presenetljive; zelo pomemben je videz, seveda. Če malce karikiram: ženske iščejo rahlo debelušnega, izobraženega in premožnega moškega za resno zvezo, moški pa vitko blondinko, ki se resne zveze izogiba.

Kaj pa ti? Si že poskusil / poskusila najti partnerja prek spleta? Kako uspešno je bilo?

Viri:

Fisher, H. (2010). In defense of online dating. Sneto 2. 10. 2010 s: http://bigthink.com/ideas/18579.

University Of Bath (2005, February 23). Internet Dating Much More Successful Than Thought. ScienceDaily. Sneto 3. 10. 2010 s: http://www.sciencedaily.com /releases/2005/02/050218125144.htm.

Hitsch, G., Hortacsu, A. in Ariely, D. (2005). What makes you click? An Empirical Analysis of Online Dating. Sneto 5. 9. 2010 s http://citeseerx.ist.psu.edu/viewdoc/summary?doi=10.1.1.61.4010.

"Kje sta se pa spoznala?" - "Na netu!"

2011-02-23T10:30:00.000+01:00

Barbara je zadnjič načela precej zanimivo temo: vpliv sodobnih medijev na partnerstvo. Zapletli sva se v debato, vključil pa se je še Matjaž… ugotovili smo, da imamo precej različne izkušnje in poglede na celo stvar. Barbara je predlagala, da vsi pripravimo blog o spoznavanju potencialnih partnerjev na internetu… to je torej moj prispevek o »spletnem zmenkarjenu«! Matjaž bo istočasno objavil svojega na njegovem blogu, me prav zanima, kaj si on misli o celi zadevi J

Spletnih zmenkov ne maram. No, bolje rečeno – ne maram spletnih strani, kjer bi moškim lahko sploh padlo na pamet, da me dodajo z namenom »boljšega spoznavanja«. Zato sem se dolgo upirala Facebook-u. Sem poskusila Orkut in naenkrat dobila kup nenavadnih prijateljev iz Indije in Brazilije. Seveda so bili vsi moški. Samski. In želeli so si »dopisovati«. Ja, pa ja. Potem, ko sem pri nekaj prijateljih, ki so bolj »full-size« videla, kako imajo napisano, da so normalne postave in podobne nebuloze, pa sem tako vedela, za katerim grmom tiči zajec. In se odločila, da se jaz tega ne grem.

Saj ne, da ne dopuščam možnosti, da se med tisočimi moškimi na spletu ne skriva kak prijeten ali vsaj normalen (ne bomo zdaj tu preveč zahtevni) – vendar še nisem tako obupana, da bi si bila pripravljena dopisovati z ne-vem-koliko moškimi, da bi morda odkrila kakšnega, ki mi je približno všeč. Priznam, sem staromodna in ko grem z nekom na zmenek, ne želim ravno »kinder surprise-a« v smislu »Napisal sem, da sem simpatičen in športen, v resnici pa je edini six pack, ki sem ga kdaj videl, six pack piva.« Če grem na zmenek, želim vsaj vedeti, kako nekdo izgleda. Ne gre za to, da bi mi bil videz tako zelo pomemben, zgolj ne maram lažnih spletnih obljub, potencialnih lažnih (ali dobro »fotošopiranih« slik), izmišljenih starosti in podobnega.

Na splet lahko vsakdo napiše, da je ljubitelj živali, nežen, prijazen, rad ima sprehode, naravo in seveda želi resno zvezo. In to je problem – na spletnih zmenkarskih straneh res vsakdo napiše, da je točno to. Zakaj ni nikogar, ki bi preprosto povedal »Sem družaben, prijazen in zabaven, a na trenutke tudi neznosno trmast, malo se mi dela pleša in študiram zelo počasi.« V vseh teh reklamnih spletnih sporočilih pogrešam iskrenost. In po možnosti še kanček humorja.

Še nekaj: fotografije. Ste videli, kakšne fotografije dajejo ljudje na tovrstne spletne portale – v trenirki z mačko na kavču (ne, ne bi šla takoj k tebi v dnevno sobo), zgoraj brez s plaže (hvala, vendar tega ne bi želela videti vsaj prvih nekaj zmenkov - pravzaprav res hvala, ker zdaj vem, da se s tabo ne splača ven) ali s čim večjimi sončnimi očali (da ja ne vidimo tvojih oči).

In kdo se pri 30-ih opiše kot fant? Da ne govorimo o slovničnih napakah v tistem enem stavku, s katerim se predstavi (»idejalen«)? ...

Skratka: nisem za spletne zmenkarije in ja, čutim rahel odpor tudi do ostalih spletnih strani, kjer si ljudje izdelajo svoje spletne profile.

RTM – BRB – LOL in vse ostalo :)

2011-02-18T11:06:00.002+01:00

Kljub kroničnem pomanjkanju časa za branje česarkoli, kar ni strogo psihološko, si včasih vzamem kak trenutek za branje zadev, ki jih ni napisal kak prof. dr. ali spec. klin. psih. ali podobno. Pred časom sem tako v Sobotni prilogi zasledila zapis, da je v odnosih včasih vse potekalo hitreje, bolj jasno. Predvsem bolj jasno, hitro gre lahko tudi zdaj (»Ej, ti, hudo rit maš, greva k men?«). V večini primerov je bilo namreč tako, da so se na isti dan poročili, odselili skupaj, izgubili devištvo, po možnosti še zaplodili otroka – in to v tem vrstnem redu, vsaj uradno J. Danes pa zmešnjava – v glavnem se sicer začne z izgubo devištva, ni pa jasno, ali se sploh poročiti, če se, pred ali po otroku, redko se poročiš s tistim, s katerim izgubiš devištvo, včasih tudi niti ne z otrokovim drugim biološkim staršem… Potem pa še dileme, kdaj se odseliti skupaj (Po enem letu? Po treh letih? Ko ima ona že tri četrt svojih oblek in kozmetike pri njemu in je potrebno selitev samo še uradno razglasiti?), koliko časa naj preteče od enega do drugega dogodka …

Na kratko: zmeda. Kakorkoli, danes se bom malo posvetila temu, kako na odnose na sploh vplivajo mediji, novi načini komunikacije.

Roberts, Miner in Shackelford (2010) izpostavljajo, da se s hitrimi spremembami v družbi spreminja tudi način izbire partnerja in vzdrževanja partnerskega odnosa. Pojavljajo se množični mediji, novi načini spoznavanja potencialnih partnerjev, kulturne spremembe (na primer novi načini komunikacije). Množični mediji, kot so televizija, revije in podobni, lahko nekaterim posameznikom dajejo občutek, da obstaja veliko število posameznikov, ki so lahko primerni partnerji. Tem posameznikom se zato zdi, da so ti primerni partnerji bolj dostopni kot v resnici so – občutek imajo, da jih lahko najdeš za vsakim vogalom, saj jih je v medijih vse polno. Zaradi teh zmotnih zaznav imajo lahko posamezniki različne težave v svojih partnerskih odnosih. Kenrick se je v svojih študijah ukvarjal s tem, kako gledanje podob privlačnih ljudi v različnih medijih vpliva na oceno privlačnosti povprečnih posameznikov ali lastnega partnerja. Posamezniki, ki so bili izpostavljeni podobam privlačnih posameznikov, so povprečno privlačne posameznike ocenjevali kot manj privlačne. Pri moških se je to pokazalo celo v tej meri, da so ocenjevali svoje partnerke kot manj privlačne in ocenjevali, da jih ljubijo manj, če so si pred tem ogledovali privlačne slike golih žensk. Pri ženskah se ta učinek pri opazovanju golih privlačnih moških ni pojavil. V drugi raziskavi je opazil, da so ženske manj zadovoljne s svojo zvezo, če opazujejo družbeno vplivnega moškega, ne ocenjujejo pa zaradi tega svojega partnerja kot manj vrednega. Raziskava Kanazawe in Stilla (2000) kaže, da bi se tovrsten učinek lahko kazal tudi pri trajni izpostavljenosti privlačnim posameznikom, ki jo predstavljajo ponavljajoče podobe privlačnih posameznikov v medijih. Če povzamem – kaže, da podobe medijev vplivajo na to, kako dostopni se nam zdijo potencialni partnerji in tako vplivajo na naše ocene ljudi, ki jih srečujemo v realnem življenju. Ker se nam zdijo manj privlačni, se v zvezah verjetneje manj angažiramo kot so se naši predniki.

Drugo področje, na katero bi lahko vplivala izpostavljenost sodobnim medijem, je področje samospoštovanja. S tem se je ukvarjal Gutierres. Ugotovil je, da moški, ki opazujejo družbeno vplivne posameznike, sami sebe ocenjujejo kot manj zaželene zakonske partnerje, se pa njihove ocene samih sebe ne spremenijo, če opazujejo fizično privlačne moške. Pri ženskah je bil učinek obraten – manj primerne so se sami sebi za zakon zdele po opazovanju fizično privlačnih, ne pa po opazovanju družbeno vplivnih posameznic. Izkaže se, da se posamezniki pod vplivom medijev sicer ne ocenjujejo kot manj lepe ali manj vplivne, se pa ocenjujejo kot manj primerni za partnerja. Raziskovalec razlaga, da je temu tako, ker menimo, da smo sicer do določene mere lepi oziroma vplivni, imamo pa zaradi izpostavljenosti podobam bolj lepih in vplivnih občutek, da je takih od nas veliko več, kot jih je v resnici. Izpostavljenost medijskim podobam lahko torej vpliva na naše samospoštovanje v smislu občutka o tem, kako primerni smo za partnerstvo.

V preteklosti so se ljudje družili v majhnih skupinah 30 – 50 ljudi, znotraj šibko povezanih skupin do 2500 ljudi. Partnerji so se iskali znotraj teh relativno majhnih skupin. Sodobni mediji so najprej prinesli možnost iskanja partnerja prek časopisov, zdaj pa tudi prek spleta. Ta način izbire partnerja nas bolj izpostavlja zavajanjem – v majhni skupini posameznikov si lažje preveril, kakšen je človek, si si za to lahko vzel več časa, v oglasih in na spletu pa se pojavi le kratek opis, ki je lahko izkrivljen. Zato dajemo pri tem načinu izbire partnerjev večji poudarek na informacije, ki se jih da preveriti (diploma, višina …) in informacijam, ki se jih da predstaviti na kratko. Partnerje naj bi na ta način tako izbirali hitreje, manj postopno in posledično dajali večji poudarek fizičnim značilnostim kot postopni izgradnji odnosa. Ta način izbire partnerja tako lahko prinaša kasnejše večje nezadovoljstvo, ko se razkrije prava partnerjeva narava.

Poglejmo še uporabo mobilnih telefonov. Ali nas odtujujejo, smo zaradi njih bolj osamljeni? Jin in Park (2010) ugotovita, da uporaba mobilnega telefona povečuje povezanost z bližnjimi, posamezniki, ki več komunicirajo v živo, tudi več uporabljajo mobilne telefone. Avtorja zaključujeta, da je osamljenost je posledica osebnostnih značilnosti, ne uporabe mobilnega telefona. Te značilnosti vplivajo na to, koliko imamo komunikacije v živo, to, koliko tovrstne komunikacije imamo, pa na to, koliko uporabljamo mobilne telefone – več komunikacije v živo prinese intenzivnejšo uporabo mobilnega telefona. Podobno Jin in Peña (2010) ugotavljata, da se partnerji v zvezah, ki jih doživljajo kot bolj varne, v njih doživljajo več ljubezni in zavezanosti partnerju, več pogovarjajo po mobilnih telefonih. Kaže torej, da jih uporaba mobilnih telefonov ne odtujuje, verjetno njihove značilnosti vplivajo na to, kakšno zvezo imajo, kakor tudi na to, koliko uporabljajo mobilne telefone. Zdi se torej, da uporaba mobilnih telefonov v splošnem ne odtujuje ljudi. Zdaj se grem lahko mirno začvekati z Majo. ;-)

Ponovno se javljam!

2011-01-28T10:58:00.002+01:00

Jah, pisanje, razpredanje, razpravljanje in razmišljanje je vedno zabavnejše od učenja!

Bljak, začelo se je izpitno obdobje. Moja miza je polna takšnih in drugačnih knjig, zvezkov, zapiskov, pisal in papirčkov od bonbonov ter čokolade. Pa kaj! Z nečim se je potrebno tolažiti, mi lahko zamerite? Zaprta sem v stanovanju v Mariboru, pred mano je veliko izpitov in težkih študijskih dni BREZ Matjaža, medtem ko sem zadnje lebdela v zaljubljenem postopanju po romantično okrašeni Ljubljani. Pravijo, da ekstremi nikoli niso dobri, jaz pa sem tokrat prešla iz enega ekstrema v drugega.

To, da sem v Mariboru, niti ne bi bil takšen problem. Matjaž bi me lahko prišel vmes obiskati, ko bom šla v Ljubljano na izpit, pa bi lahko jaz skočila do njega. Prav tako bi se lahko klicala, si pisala in se pogovarjala preko sype-a.

Ampak ne! Matjaž ne more. Pravi, da ima toooliko dela in da v času izpitov ne more misliti na nič drugega kot na to. Ko mu pošljem sms, potrebuje 2 uri, da nanj odgovori. Včasih celo več. Njegova stalna razlaga: nimam časa. Nima časa?? Sms napiše v manj kot minuti. Ko mu to (agresivno) povem, pravi, da nikoli ni en sms, ampak da jaz kar nadaljujem pogovor in da ga moti, če mu telefon neprestano brni, poleg tega pa ni tak človek, ki bi z veseljem pisal sms-e. Nato navrže, da smo samo ženske takšne, da si preko sporočil razlagamo zadeve, ki niso ne nujne in ne pomembne.

Kakorkoli. Nočem, da se spet kregava, zato se poskušam zamotiti, se pomiriti in utišati svoje briljantne ideje o tem, da me ne mara, da se me je morda naveličal in da mu očitno odgovarja to, da nisva v stikih. Včasih mi uspe pretentati svoje misli, spet drugič pa imam čustven izliv, ki ga Matjaž potrpežljivo zaustavi.

Sedaj, ko to pišem, se mi je prav zamislil. Včasih ga res postavim v situacijo, iz katere se ne more mirno rešiti. Tako dolgo ga besedno preganjam, da mu ne preostane drugega, kot da utihne. Meni pa postane žal.

Skratka, pri meni je čudno obdobje, ki niha iz zaspanosti, utrujenosti od učenja, naveličanosti in kreganja (predvsem sama s sabo), do kančka optimističnega pogleda v brezizpitni in (ponovno) ljubezni poln (upam) marec.

Današnja pesem za zagon: POSITIVE VIBRATION! http://www.youtube.com/watch?v=__1GvhLTEcc

: - )

PSIHO-logija in PSIHO-logi :-)

2011-01-23T11:40:00.002+01:00

Tale blog je sicer namenjen preučevanju Majinih ljubezenskih štorij, ampak zdajle ga bom izkoristila zase. Zakaj? Ker imam občutek, da moram. Zakaj? Hja… v veselem decembrskem prazničnem obdobju je bilo vsepovsod polno zabav. Posledično tudi mnogo novih ljudi. Spoznavni pogovori običajno potekajo precej podobno… »Živjo, jaz sem ta pa ta, prijatelj/ica, sošolec/sošolka, brat/sestra od tega in tega… Ja, super zabava… A si videl/a unega modela, ki oblečen v boksarce in jelenove rožičke pleše na šanku?!?!... Študiram to in to…«. In ko jaz izrečem »psihologija«, se največkrat odvije eden od naslednjih scenarijev: oseba poleg mene zavije z očmi, se malce odmakne, zahihita in izreče čudežni stavek »pol pa bolš, da nič več ne povem, da me ne boš preveč analizirala, ojoj, zdaj pa itak že veš vse o meni, no, hm, zdaj pa moram iti, hehe, no… lep večer!« ali pa »o, super, veš, imam eno prijateljico, k se ji dogaja to in to in ne ve, kaj naj naredi, a veš, gotovo se ti to ne zdi čudno, a ne, no, kaj pa naj naredi, ha?«. Ena od možnosti je tudi, da te oseba pogleda s pomilovanjem, te poboža po glavi in zašepeta: »aha, ja, saj vem, psihologijo študirate sami taki, ki imate grozno veliko težav sami s sabo… povej, kako ti lahko pomagam?« ali pa »UUU, mega, vi se ukvarjate s samimi norci!!! Daj povej kaj zanimivega!« »A veš, jaz sem tut hotel/a to študirati, ampak…«. Kapljo čez rob je zadnjič v blogu prelil Matjaž, citiram: »Ti psihologi bi se samo pogovarjali…«. Ja. Ker delo psihologa zajema samo to, da sedi in posluša in mrma mhm, mhmmmm, ahaaaa. Seveda. Niti slučajno!!!

No, saj priznam, nekateri mojo smer študija sprejmejo tudi čisto normalno ali pa se jim zdi celo zelo zanimiva (pa ne zaradi »norcev«!), ampak v tem blogu bi pač rada razčistila nekaj pogostih zmot glede psihologov in psihologije. Torej…

à Ne beremo misli. Prav zares ne. Ne vem, kaj razmišlja neznanec poleg mene in me, čisto iskreno, tudi ne zanima. Če že, morda malce boljše opazujemo. Reees ne vem o tebi ničesar, česar mi ne poveš. Če te z opazko »ej, a ti je tale moja kolegica všeč« zadanem v živo, to ni zato, ker ti berem (nespodobne?) misli, ampak ker VIDIM, kako se začneš slinit, ko pride zraven.

à Ne analiziram vsake besede, ki jo izrečeš. To, da si se dopoldne skregal z mamo, mi ne pove nič o tvojem otroštvu. To, da imaš rad čokoladni sladoled in ne maraš gob, mi ne pove NIČESAR o tvoji osebnosti. Več kot to – sploh ne razmišljam o tem! Pa tudi če bi, se zavedam, da v enem neformalnem pogovoru ne morem speljati celotne diagnostike. In je tudi nočem. In ne smem. Etični kodeks – ja, res ga imamo (poglej tu: http://www2.arnes.si/~dpsih/zakonodaja.htm)! Poleg tega, a resnično misliš, da se mi da z vsako osebo ukvarjati tako podrobno?

à Ne, ne bom reševala tvojih težav ali težav tvoje prijateljice, ker ne poznam ne tebe, ne nje (in rahlo sumim, da itak govoriš o sebi), pa še na zabavi smo. Seveda mi ni vseeno, da se na smrt boji kakadujev, ampak se bom s tem ukvarjala v svojem delovnem času (če so fobije sploh moje delovno področje – sicer pa lahko predlagam drugega strokovnjaka). Ne vem, zakaj ljudem ne pade na pamet, da bi na zabavi kolegico frizerko prosili za striženje, kolega, študenta stomatologije, pa za pregled zob.

à Ne ukvarjamo se z »norci«. Področja, s katerimi se psihologi ukvarjajo, so zelo raznolika: delamo lahko z otroki, mladostniki, odraslimi, starostniki; delamo lahko preventivno, diagnostično, terapevtsko; v šolah kot svetovalni delavci ali učitelji, v zdravstvenih ustanovah, kot so zdravstveni domovi, klinični centri, pediatričnih klinikah; v svetovalnicah; v podjetjih na različnih delovnih mestih, npr. v kadrovskih službah, celo v zaporu, če naštejem le najbolj pogoste. Seveda se na določenih delovnih mestih ukvarjamo tudi s hudimi patologijami – ne pa na vseh!

à Mnogo ljudi tudi meni, da bi si morali pri težavah, ki jih lahko rešuješ s psihologom, pomagati sami. Da je obisk pri psihologu znak šibkosti, nesposobnosti. Tega res ne razumem – zakaj to velja ravno za psihologa? Če si zlomiš nogo, greš na urgenco, da te »porihtajo«. Ne vem, komu bi na pamet padlo, da bi si jo skušal naravnati in si narediti mavec. Če se ti pokvari avto, greš k mehaniku. Ker on zna avto popravit, ker se je za to izobraževal. Zakaj, za vraga, se torej ne oglasiš pri psihologu, če imaš težavo, za katero se je izobraževal on? Zato pa obstajamo, ali ne? Tako kot ne čakaš, da se bo noga zacelila sama in avto čudežno popravil, tudi nima smisla čakati, da bo tvoj strah pred kakaduji minil ali da se bo depresivno razpoloženje čudežno spreobrnilo v popolno srečo.

à Nekateri trdijo celo, da smo hudobni. Ker bojda kličemo ljudi idioti, imbecili. Ampak pozor! Terminologija se je spremenila. Zdaj gre za blago, zmerno, težko motnjo v duševnem razvoju. Predvsem bi pa rada poudarila, da idiot in podobne besede v svoji osnovi niso bile žaljivke, ampak strokovni termini! Šele ko jih je javnost začela uporabljati kot žaljivke, so dobile negativno konotacijo in tudi to je prispevalo k menjavi termina. Lahko se zgodi, da se začnejo ljudje delati norca iz besede »pljučnica« in se žaliti z izpeljankami »ti si pa en pljučničar, muahahaha«, pa še to postane žaljivka. Kdo ve, kaj bo J

à "Ne vsega gledat s psihološkega stališča!" Poklicna deformacija. Včasih kakšna moja prijateljica od mene pričakuje, da ji samo pritrdim, da je »ta pa ta« grozna oseba, jaz pa rečem, da ni nujno ona grozna, da je slabo le to, kar je naredila. Ali pa me kdo vpraša, kaj naj naredi, jaz pa začnem s »kaj pa ti misliš, da bi morala naredit? Kakšni so plusi in minusi vseh možnosti?« in potem seveda dobim nazaj samo besen »Povej mi samo JA ali NE, a je tako težko, hudiča!!!«

à "Ti, k si psiholog/inja, seveda drugače misliš, ampak poskusi pogledat čist tko na to..." ... à Ja, ok, lahko tako pogledam, ampak če gledam iz istega vidika, potem ti ne bom povedala čisto nič novega, ali ne? Ne gre za to, da ima kdo prav ali narobe; mi smo trenirani, da pogledamo na zadeve s tega vidika. Tako kot bo nekdo z medicinsko podlago pogledal iz svojega in geograf s svojega. Morda imamo res drugačen pogled na kaj, ampak ravno zato smo koristni… ne vem točno, od kje sem to pobrala, ampak: »Če vsi mislijo isto, nihče ne misli dovolj intenzivno« J

à Potem so tu tisti, ki trdijo, da je psihologija itak samoumevna, da vsak razume te stvari, ker so logične, in da jih mi samo malo zavijemo v celofan, dodamo kakšno tujko in se gremo znanost PROTI tistim, ki me, ko povem, kaj delamo na faksu, gledajo, kot da govorim kitajsko, in trdijo, da so naša znanja neuporabna à sploh ne vem, kaj naj porečem na to J Ja, ukvarjamo se tudi z vsakodnevnimi rečmi, kot so čustva in motivacija in učenje in osebnost. Pa z malo manj znanimi, kot so bazalni gangliji, faktorska analiza, separacijska anksioznost in intakten ego.

Ni vse, s čimer se ukvarjamo, samoumevno in logično. Marsikaj, kar velja za splošno znano dejstvo, se je v raziskavah izkazalo kot napačno. Tako so na primer ugotovili, da več, kot je ljudi okoli ponesrečenca, manjša je verjetnost, da mu bo kdo pomagal – fenomen, imenovan »razpršena odgovornost«. Pa še mnogo takih zadev je.

à Mnogokrat slišiš od ljudi, ki delajo z ljudmi - od poštarjev, taksistov, voznikov avtobusov, frizerjev, prodajalcev, natakarjev - da morajo biti tud oni vsaj en malček psihologa pr svojem delu. Seveda, vsak od nas zna bolj ali manj poslušat, pa kaj opazit, pa vprašat, pa kaj svetovat; prepoznat želje in motive, čeprav niso eksplicitno izraženi. Tisti, ki jim to kar gre, pač delajo z ljudmi, tisti, ki ne, pa ne J Nekaj znanja s področja pa me še ne naredi strokovnjaka… Znam si povit prst, v katerega sem se vrezala, pa se še nimam za zdravnico; znam vzet tableto in sirup, pa še nisem farmacevtka, hudiča, znam si tudi odrezati zrezek iz kosa mesa, pa še nisem mesar!

à »Ti boš itak psiholog/inja, boš že ti ugotovil/a, kako me motivirat…« Bistvo dela psihologa ni, da popravi, servisira ljudi, ampak da pomaga posamezniku, da sam pride do rešitve svojega problema. Nimamo čudežnih besed, praškov, nalog, postopkov, ki bi v sekundi dvajset rešili problem nekoga, lahko pa posamezniku pomagamo drugače pogledati na problem, ki ga ima, ga spraviti iz začaranega kroga neuspešnih načinov reševanja, itd itd. ne spreminjamo ljudi ampak jim pomagamo, da odkrijejo, izboljšajo svoje sposobnosti in znanja.

à »Psihologijo gredo študirat tisti, ki bi radi rešili svoje težave. Kako naj nekdo s toliko težavami dela z drugimi?!?!?!?« Ah, ja… tudi psihologi so samo ljudje. In tako kot vsi imamo tudi mi kdaj kake težave. Tudi mi se s kom ne razumemo, česa bojimo, se nam kdaj kaj ne da. Tako kot tudi zdravniki kdaj zbolijo (pa jim nihče ne očita, da so študirali medicino zato, da bi zdravili sebe!), tudi psihologi niso imuni na bolezni, motnje in težave. Vse to je čisto normalen del življenja, ni tako? Verjetno zaradi svojih »problemov« še lažje razumemo težave svojih stran, klientov, obravnavancev (kakorkoli jim pač rečemo). Kako naj se z nekom pogovarjam o njegovem strahu, če sploh ne vem, kaj je to?

Kar se pa kompetentnega dela z drugimi tiče, pa še to. Večinoma je za opravljanje psihoterapevtskega dela potrebna poleg večletnega izobraževanja tudi osebna izkušnja – da bodoči terapevt dobi vpogled v svoje morebitne težave in jih predela, da ne ovirajo njegovega dela. Seveda pa to ne velja za psihologe na vseh delovnih mestih.

OK, zdaj sem obdelala nekatera mnenja… seveda pa ostanejo še konkretne slabe izkušnje s psihologi. Veste kaj… v vsakem poklicu se najdejo taki, ki ga opravljajo dobro in taki, ki ga ne opravljajo tako dobro. Seveda se slabe trdneje zapišejo, ljudje si jih zapomnijo in jih tudi delijo z drugimi. »Tam imajo slabo kavo in tečnega natakarja«, »ta zdravnica me je poslala ven z receptom, ne da bi me sploh poslušala do konca!«, »knjižničarka v tej in tej knjižnici grdo gleda«. Konec koncev se nam zdi, da so nam dolžni nuditi kvalitetno uslugo, zakaj bi torej poudarjali, da je bilo nekaj OK – saj vendar mora biti. V primeru psihologa je običajno poleg tega še tisti strah pred stigmo, ta je nor, če rabi psihologa, pa se ljudje sploh ne upajo povedat, da so poiskali pomoč in bili z njo celo zadovoljni J čeprav marsikdo je. Kar verjemite J

Ok, spodaj pa nekaj, kar mene osebno vedno spravi v smeh … ker sem pač (bodoča) psihologinja. Čudna pa to J kakorkoli, gre za slikovit prikaz faz žalovanja J

http://www.youtube.com/watch?v=1spa_ASeHc0

Spoved

2011-01-19T13:57:00.001+01:00

Ja, ja, posipam se s pepelom. Vem, da sem pretiravala.

Ne vem, kaj me je takrat popadlo, vem le, da me je opazovanje interakcije med Matjažem in tisto njegovo črnolaso prijateljico, blazno obsedlo. Kot bi se, med opazovanjem, vse pretekle misli, izkušnje in strahovi združili v velikansko gmoto, ki mi je obsedla glavo in mi onemogočila trezen premislek. Obšlo me je razočaranje preteklih zvez, kvazi zvezic in poskusov zvez. Morda sem začutila tudi jezo nase, da sem se kljub vsem mogočim zaobljubam sami sebi, prepustila, in tako, vnovič, postala ranljiva.

Barbara pravi, da se razlaga za moje vedenje morda skriva v transakcijski analizi. Izkušnje s starši v zgodnjih letih otroštva, naj bi vplivali na moje dojemanje sveta, sebe in drugih ljudi. Kakorkoli, baje mi starši niso vzbudili občutka zaupanja, kar mi izbruhne ven tudi dandanes. Njena druga razlaga je, da sem imela pač slabe izkušnje s fanti, zaradi česar me je strah, da se bodo slabe stvari ponovile. S tem se strinjam tudi sama! Ne glede na to pa se učim iz izkušenj v sedanjosti. Vem, da sem reagirala pretirano, zavedam se, da sem najverjetneje naredila sramoto sebi in Matjažu in da moram naslednjič ¨preveriti¨ realnost moje hipoteze o dogajanju.

Torej, če poenostavim: ko se mi naslednjič pojavijo dvomi, bom Matjaža rahlo ˝potipala˝, ali imam prav ali ne. Moja nezaupljiva narava bo najverjetneje poskrbela za to, da bom ˝potipala˝ zelo previdno oz. da bom postavila vprašanje, zavito v 5 kvadratnih metrov celofana. S tem bom Matjažu (upam) onemogočila laž in bom lahko opazila kakršnekoli znake, ki bi pričali o pravilnosti moje pesimistične hipoteze.

Jah, pesimizem in nezaupljivost. Očitno bi imel s tem Matjaž še veliko dela : - )

A kot kaže, je, vsaj v tem trenutku, pripravljen na trdo delo. Po tistem dogodku me je klical celo dopoldne. Nisem se javila. Raje sem trmasto kuhala mulo in si v glavi ničkolikokrat zavrtela dogodek in 1000 raznih razlag in hipotez, kaj je med njima. Morda se poznata že iz otroštva in ga je ona večkrat zavrnila, sedaj je končno pokazala zanimanje, Matjaž pa se ji ne more upreti? Morda mu je tako izjemno privlačna, da me bo, slej kot prej, prevaral z njo? Morda se Matjažu v resnici zdi črnolaska lepša, pametnejša in prijaznejša od mene, vendar je ne more dobiti, zato se je zadovoljil z mano?

Ko se nisem javila, je poslal sms, naj ga pokličem. Pha, seveda ga nisem. Moja trma ne pozna meja. Vseeno je poklical še enkrat, takrat sem se ga ˝usmilila˝ in dvignila. Odgovarjala sem z enozložnicami – samo tako, da mu je jasno, da sem jezna in da ve, da z mano ni dobro češenj zobat. Opozorilo, saj veste… V resnici sem se komaj uprla njegovemu šarmu, njegovemu lepemu glasu.

Kljub mojim jasnim znakom, da nekaj JE narobe, nikakor ni znal postaviti pravega vprašanja, izreči pravega stavka, opravičila ali razlage in končal z: »Pokliči, ko boš pri volji.« Kaj?!! Pokliči, ko boš pri volji?? Mislila sem: ti pokliči, ko se ti bo posvetilo, kaj je narobe. Moški! Vse jim moraš povedati dobesedno!

Še naprej sem se jezila, ko je pozvonil zvonec. Pred vrati je čakal Matjaž s prekrasno roza vrtnico (kako je vedel, da so te moje najljubše?!) in z razlago o prijateljstvu med njim in tisto punco. Rekel je, da sta skupaj hodila v osnovno šolo in da sedaj študirata v Ljubljani (slab začetek, v meni je že začela vreti ideja o tem, da je moja hipoteza o dolgotrajni, neuresničeni ljubezni, pravilna). Ko je omenil, da ima dekle fanta, sem se pomirila. Baje sem se z njim tudi pogovarjala. Spomnim se, da je ta fant med mojim ljubosumnim pogledovanjem na plesišče, prav mirno ter zadovoljno stal ob meni in srebal kuhano vino. Zanimivo, kako si ljudje različno razlagamo situacije.

Po Matjaževem govoru sem se mu opravičila in že začela z analiziranjem mojega vedenja in z govoričenjem o strahu, da me njegovi prijatelji ne marajo, da mislijo, da sem avša in da si tudi Matjaž zasluži bolj stabilno dekle, a se je samo nasmejal, me objel in poljubil.

Počutila sem se tako sprejeto… kljub vsem muham…

Silvestrovo sem preživela s svojimi prijatelji, saj smo se za to dogovorili, še preden sva se z Matjažem spoznala. Kljub razdalji sem se, ko se je staro leto prevesilo v novo, spomnila na Matjaža. Spreletel me je čuden in nov občutek, da imam nekoga, ki me ima rad prav takšno, kot sem.

Konec dober, vse dobro.

Sedaj pa: skok v leto 2011! Letošnji skok je obarvan pozitivno!

LJUBOSUMJE

2011-01-03T11:08:00.002+01:00

Ljubosumje. Po SSKJ gre za »bojazen koga, da bi izgubil ljubezen, naklonjenost kake osebe«. Poleg tega je ljubosumje nekaj, kar je v polnem razmahu zadnjič doživela Maja, ko je videla Matjaža plesati z neko kolegico. Verjetno ste prebrali tako njen besni blog, kot tudi njegovega, kjer je on »incident« samo bežno omenil… medtem ko ga je moja draga Maja napihnila do konca. Seveda je pisala jezna. Saj vidite, kaj vse je vrgla ven iz sebe – še tiste presnete klobase mu je očitala! Ko je takole »razkurjena«, veliko pove. Potem ji je pa za veliko reči žal. Pa saj se je to že tudi vam zgodilo, ne? Kakorkoli… se je že pomirila. V tej kombinaciji praznikov in sveže ljubezni ne more biti dolgo jezna. Najprej sva zadevo predebatirali midve, potem pa sem ji rekla, naj pokliče Matjaža in naj mu pove, zakaj je bila zadnjih nekaj dni taka tečnoba. Kaj in kako sta zadevo rešila, bosta povedala že sama. Jaz pa bi se v tem blogu rada posvetila ljubosumju z malce bolj strokovnega vidika …

Kolikor spremljam »ljudske modrosti«, sta med ljudmi najbolj izrazita dva odnosa do ljubosumja. Nekateri menijo, da je biti ljubosumen znak negotovosti vase ter nezaupanja do partnerja in da je ljubosumnost popolnoma negativna in nefunkcionalna stvar, ki razdira odnose. Če torej nekomu zaupaš, te ne sme niti za sekundo prešiniti dvom, ko tvojega partnerja celo noč ni domov, zjutraj pa pride s šminko, razmazano po ovratniku. Vem, klišejska filmska scena. Pa vseeno – kaj bi začutili, če se to zgodi? Na internetu lahko najdemo mnogo »strokovnjakov«, zdravilcev, energetikov in podobnih, ki se ukvarjajo s pomočjo ljudem, da zaživijo »srečno brez ljubosumja«. Spet drugi menijo, da je ravno ljubosumje znak, da ti je mar za nekoga, da imaš to osebo rad ter da je ljubosumje v premem sorazmerju z ljubeznijo – torej, bolj kot te imam rad, bolj ljubosumen sem. Seveda ne bom ljubosumna, če mi je za osebo čisto vseeno. Če vidim natakarja iz lokala poleg faksa, ko se poljublja z neko deklino, pač ne bom ljubosumna, ker ni moj partner in si tega niti ne želim! Vseeno pa – v premem sorazmerju? Če te imam zelo zelo zeloooo rad, te ne bom niti spustil iz hiše, da nimaš niti priložnosti srečati koga? Malo noro, ha?

Obe varianti se mi torej zdita precej skrajni. Seveda me bo prevzelo ljubosumje, če od prijateljice slišim, da se je moj fant divje poljubljal z drugo žensko, to vendar ni neupravičeno nezaupanje ali moja negotovost! Po drugi strani pa mu lahko tudi dovolj zaupam, da vem, da kava s prijateljico še ne pomeni, da me zapušča – to, da ob tem ne naredim scene, pa ne pomeni, da ga v resnici nimam rada. But that's just me… Kako pa na ljubosumje gledajo strokovnjaki?

Zoran Milivojević, znan psihoterapevt, ljubosumnost opredeljuje kot vrsto strahu pred tem, da bo ljubljena oseba svojo ljubezen usmerila k nekomu tretjemu. Čutimo ga (ta strah), ko verjamemo, da obstaja neka tretja oseba. Beseda »verjamemo« v prejšnjem stavku se nanaša na dve možnosti - lahko VEM, da nekdo tretji obstaja, ali pa si jo DOMIŠLJAM. V primeru – »Maja znori, ker Matjaž pleše z drugo« je torej šlo za to, da se je Maja ustrašila, da bo Matjaž preusmeril svojo ljubezen k tej drugi ženski. Ljubosumje je kompleksna reakcija na zaznano grožnjo pomembnemu odnosu – grožnja pa je torej lahko realna ali namišljena. Ljubosumje se kaže prek čustev (Majina strah in jeza, tudi jeza nase, ker »je naivna«), misli (»Edino nase se lahko zanesem!«), fizičnih simptomov (lahko bi se začela potiti, tresti,…) in vedenja (Maja je ignorirala Matjaža) in služi kot motivacijski faktor za vedenje, usmerjeno v odvrnitev oziroma onemogočenje te grožnje. Ljubosumje po Milivojeviću je ustrezen čustveni odziv, ko neka tretja oseba res obstaja, ko je reakcija na to socialno ustrezna in ko pripelje do ohranitve odnosa.

Antropologi so na podlagi študij ljubosumja v različnih kulturah odkrili, da se ljubosumnost pojavlja povsod, saj ni znane kulture, kjer ljubosumje ne bi obstajalo – obstaja namreč tudi v kulturah, kjer je obravnavano kot nezaželeno in sramotno, zato predvidevajo, da je ljubosumje univerzalno, je pa v različnih kulturah različno izraženo.

Medtem ko so komponente ljubosumja in intenzivnost doživljanja različne, je ljubosumje samo rezultat interakcije med dispozicijo za ljubosumje in dogodkom, ki ljubosumje sproži. Dispozicije za ljubosumje naj bi bile odvisne od kulture, v kateri živimo, družinskega okolja, preteklih izkušenj z razmerji. Osebe z visoko dispozicijo so lahko ljubosumne že ob najmanjšem partnerjevem pogledu na privlačnega neznanca, za večino ljudi pa je potreben resnejši dogodek za ljubosumje, npr. odkritje varanja itd.

Kot sem že omenila zgoraj, tudi raziskovalci opažajo, da v javnosti obstaja mnenje, da je ljubosumje povezano z nizkim samospoštovanjem. Dejansko, pravi eden od avtorjev, je lahko oseba na splošno visoko samozavestna, a je negotova in ranljiva na enem področju, npr. kar se tiče zvez, ali pa je ljubosumna, če je pomembna zveza resno ogrožena. Meni tudi, da je bolj verjetno, da ljubosumje sproži nizko samozavest in ne obratno. Torej: ko doživimo ljubosumje, to načne našo samozavest. Včasih so psihologi kakršnokoli ljubosumnost razlagali kot patologijo, sklicujoč se na zgodnja Freudova dela, ki so temeljila na psihoanalitičnih interpretacijah. Danes je pogled na ljubosumnost drugačen, saj je ljubosumje naravna reakcija na grožnjo pomembnemu odnosu.

Ljudje se z občutki ljubosumja soočamo različno. Sandi Kofol je na predavanju v okviru projekta Kako si? 2010 povedal nekaj o tem, in zdaj povzemam njegove ideje. Nekatere prevzame sovraštvo, postanejo destruktivni in poskušajo partnerja na razne načine prizadeti (npr. s tem, da ga prevarajo še sami) – kar je v bistvu trapast princip, saj na ta način res težko dosežemo, da bi se partner (če realen razlog za naše ljubosumje, torej nekaj tretja oseba, sploh obstaja!) vrnil k nam! Nekateri se razjezijo in »napadejo« - zahtevajo od partnerja, da ga neha »srat« z drugimi. Nekateri se v svoji žalosti umaknejo in nekako »stavijo« na to, da bo on/a videl/a, da nas je prizadel/a in se bo sočutno vrnil/a nazaj. Spet četrta varianta pa je, da prevlada strah in storimo vse, da bi partnerju spet oz. še vedno ugajali, da ne ni odšel: tako se ona začne še bolj urejati, še manj jesti, več telovaditi, več kuhati, on pa kupovat darila in vozit na večerje. Ja, seveda, malce karikiram.

Kakorkoli… verjetno je najbolj smiselno najprej ugotoviti (preden se spraviš ob živce in v glavi splaniraš ločitev), če je »grožnja« odnosu sploh realna, torej če neka tretja oseba dejansko ogroža nek odnos. Maja je zelo burno odreagirala na nekaj, kar bi kdo, ki ni čustveno vpleten, zaznal kot samo ples dveh prijateljev. Verjamem, da Matjaž (kolikor sem prebrala v njegovem blogu) plesa s prijateljico ni dojemal kot nekaj, kar bi lahko bilo v konfliktu s tem, da je Majin fant. Zdi se mi tudi, da Majinega ljubosumja ni dojel, ker tisto prijateljico res dojema kot samo prijateljico in ne potencialno partnerko. Saj veste, kaj mislim, a ne…? Ali ne?

Začetek konca ?

2010-12-29T13:26:00.001+01:00

Ne morem verjet, saj ne morem verjet!!!

Ura je nekaj minut čez pol noč, jaz pa niti slučajno ne bom mogla zatisniti očesa, če se ne bom vsaj malo ˝izpihala˝. Kot verjetno veste, sem se v prejšnjim blogu spraševala, ali sva par ali nisva oz. ali bi sploh rada, da sva. Po tem so se moja samo-spraševanja malo pomirila, strah pa sem potlačila v njegovih lepih sms-ih, pogostih klicih in poljubih. Kako sem bila naivna!!!

Danes me je povabil na Prešerca - kuhano vino, praženi mandlji in kljub temu, da je naletavanje snežink nadomestilo pršenje dežja, je vse skupaj zvenelo nadvse romantično. Upala sem, da bova danes dorekla najino zvezo in da bova končno zaživela v bleščavi popolnosti. Ponovno - naivnica!!!

Dobila sva se torej pri gromozanski jelki. Nežno me je objel in poljubil, tako da se mi je zdelo, da se začela lebdeti rahlo nad tlemi. Zdelo se mi je, da sva tako povezana, da sva se drug drugemu odprla in da ne more prav nič skaliti najine sreče. Odpravila sva se prek Tromostovja proti stojnicah. Brez kakršnegakoli razmišljanja sem ga prijela za roko, kar se mi ni zdelo nič takšnega. Če se že poljubljava v javnosti in sva tako rekoč (vsaj jaz naju tako dojemam) že v bistvu par, je držanje za roke popolnoma naravna zadeva.

Romantično vzdušje je za trenutek prekinil ogaben smrad po mrtvih pujsih in kravah, ki plavajo v olju, čustvo gnusa, ko sem opazila, kako so se Matjažu zacedile sline, pa sem raje potlačila. Ima pač rad to...to ogabnost.

Hodila sva, se pogovarjala, opazovala ljudi... videla sem, da sva zavila proti stojnici, kjer prodajajo rože. Čeprav si takrat nisem hotela priznati, mi je srce kar zaigralo v hrepenenju po romantičnem prizoru klečanja na kolenih in enormnega šopka rož pred mojim nosom... To se - seveda - ni zgodilo. Vseeno se mi je zdel Matjaž takrat precej prisrčen, ko je zmedeno začel govoriti nekaj o nama, o zvezi in tako naprej. Težko sem ga dolgo pustila v tem neprijetnem položaju, zato sem dejala, da bi tudi jaz z veseljem rada bila njegova punca.

Kljub temu, da nisem dobila šopka, sem bila v tistem trenutku tako vesela in radostna, da sem preslišala njegovo govoričenje o datumu začetka zveze. Kakšen datum neki?! To se mi je vedno zdelo neumno. Če želiš proslaviti, je dovolj že, da veš mesec začetka zveze. V tistem mesecu se pač enkrat odpraviš na romantično večerjo, na krajši izlet in podobno. Darila so čisti materializem. Kmalu se bomo obdarovali vsak teden...

No, potem se je začelo. Na poti nazaj sva naletela na njegove prijatelje, simpatične ljudi mešanega spola. Predstavil me je kot svojo punco, jaz pa sem ponosno zažarela! V vzhičenosti sem se tako sprostila, da sem se znebila vseh mojih pomislekov in (kot mi v šali pravi Barbara) paranoičnega nezaupanja v druge ljudi. Veliko sem se pogovarjala z Matjaževimi prijateljicami in se počutila super - zdaj se mi zdi, da nisem bila to kar sem in da sem bila le vreča hormonov na dveh nogah. Spili smo nekaj vina in zaplesali - tokrat me tudi narodno-zabavna glasba, ki jo sicer rahlo preziram, ni motila, res pa je, da se nisem mogla vživeti in plesati na to... A Matjaža ni to prav nič motilo! Ples za plesom je namenjal prsati črnolaski z (po mojem mnenju) neurejenimi nohti in grdimi zobmi. Jaz sem stala tam s Tinom, ki ni bil prav posebej priljubljen in se trudila zamotiti ter speljati pogovor. Veselje me je minevalo, ko sem opazovala, kako se Matjažu kar iskrijo oči in kako se oba smejita. Zmrzovala sem, nekaj govoričila Tinu, čeprav se mi potem še to ni dalo in pogledovala proti srečnemu paru. Matjaž me je pogledal le 2x in 1x skoraj (sem štela), pa v svojem navdušenju ni opazil več kot očitnega razočaranega izraza na mojem obrazu, ki se je začel spreminjati v jezo! Bedak! Še Katja, njegova kolegica, me je prišla vprašat, če sem v redu, potem pa opazila Matjaža in Aljo. Pomilovalno me je pogledala. Ne rabim pomilovalnih izrazov!

Ko smo se končno odpravili, sem ignorirala tako Aljo kot Matjaža, kljub temu, da se mi je vedno zdelo, da jaz pa res ne bom ena izmed tistih ljubosumnih punc, Matjaž pa tako ali tako ni dojel ničesar. Moški. Vse jim je treba potisniti pod nos - še bolje - kam drugam. Edino to razumejo! Jasno sem mu tudi namignila: ”Tale tvoja frendica je pa fajn ane…?” To bi razumela vsaka ženska, ampak ne, moški me je neumno pogledal z očmi krave, ki žveči travo in je ne zanima nič drugega, potem pa pogledal v tla. Namesto da bi se poskušal pomiriti in se pogovoril, me je na silo objel in poljubil - pri čemer sem se odmaknila, potem pa se poslovil. Kako si upa!!!

Zveza pa takšna! Saj sem vedela, da se bom opekla, saj sem vedela! Jezna sem na Matjaža, na Barbaro, na Aljo in še najbolj nase! Jaz sem edina, na katero se lahko resnično zanesem! Takšnih igric pa se res ne bom šla.

IMA ZVEZA ZVEZO?

2010-12-16T21:25:00.000+01:00

Kakor spremljate, se zmenki (ja, sedaj jih že imenujem zmenki) z Matjažem vrstijo, pogovarjava se o marsičem, uživava v družbi drug drugega, zabavava se, celo poljubila sva se.

Kljub temu pa se mi dozdeva, da je najina zveza naletela na oviro. Kakšno? Odgovor se skriva v prejšnji povedi. ZVEZA.

ZVEZA?

ZVEZA!

Kaj je sploh zveza? Kdaj srečanje postane zveza? Morda se vam zdi moje pisanje banalno, otročje in nepomembno, hkrati pa se mi zdi, da tega ključnega vprašanja ne morem izpustiti.

Takrat davno, nekje na pol poti med osnovno in srednjo šolo, je bilo vse veliko enostavneje. Zavrtel si steklenico, povedal resnico o tem, kdo ti je všeč in ta te je (ali pa tudi ne) vprašal, ali bi z njim hodil. Nato si nekaj tednov (če si imel srečo) paradiral po šoli, se držal za roke in se sam sebi zdel strašansko pomemben. Ko je eden ali drugi s pogledom samo ošvrknil koga tretjega, se je zveza s truščom končala, nastal je spor in standardna razredna delitev na punce in fante. Če je bilo ˝tapravo˝ se je punca zjokala med slovenščino in si tako priskrbela večno odobravanje in ˝ubogi angelček˝ karto, na katero je lahko igrala še v kasnejših zvezah – kako je bila prizadeta in kako so fantje zlobni. Če je bila tista, ki je pogledala nekoga tretjega, ženskega spola, je bila označena za cipo. To se ni dogajalo pogosto. Ne splača se, kaj hočemo.

V srednji šoli si se dolgo opazoval, sanjaril o drugem in o svoji zaljubljenosti povedal najboljšemu prijatelju. Morda sta si s simpatijo pomagala pri učenju za teste, se opazovala izza stebrov v šolski avli in plesala skupaj na šolskem plesu. Bilo je lepo. In romantično. In prvo, kar bi lahko imenovali za tisto pravo. Nekatere zveze so trajale eno leto, druge dve, nekatere celo več, še vedno pa se je najpogosteje zgodilo, da je fant dekle vprašal, ali bi hodila z njim oz. ali bi bila njegova punca. Takrat je prišlo tudi do prvih spolnih izkušenj.

Kaj pa sedaj? Na fakulteti se vse zameša! Nobenega reda! Nekateri vprašajo (in, roko na srce, izpadejo kot mamini sinčki, zaostali v času in nesposobni odraslega pristopa), drugi nič ne vprašajo, ampak se dobivajo tako dolgo, dokler ne vpraša kolega: ˝Pa kaj je zdaj, Peter, je to tvoja punca ali ne?!˝ Fant o dogodku pove punci, punca reče: ˝In kaj si rekel?˝ Fant reče: ˝Da si. Saj je v redu, ne?˝

Punca se razneži, nasmehne in ga poljubi – to je seveda idealen scenarij, pustimo tista revšeta, ki dobijo klofuto in pogled: ˝A si neumen? Pač ob večerih nisem imela za delati boljšega kot se družiti s tabo˝

No, spet tretji pa pomešajo eno in drugo in imajo spolni odnos pred prvim zmenkom – ki morda nikoli ne pride.

In kaj sva torej midva? Zadnje zagotovo ne. Jasno je, da se dobivava. Ampak – jaz sem nagnjena h globljim odnosom. In ja, všeč mi je. Z veseljem bi poskusila biti v zvezi, vendar – kaj če je eden izmed tistih ptičkov fičfiričkov, ki jim eno gnezdece ni dovolj? In bi radi spoznavali ljudi, potovali in raziskovali vse, kar leze in gre? Ta novodobnost in to…

Včasih se počutim tako stara po duši. Kot da ne spadam v ta trenutek. Raje imam gotovost in stabilnost in vedenje, kaj se bo zgodilo jutri. Ja, kaj se bo zgodilo jutri. Načrti so osvobajajoči. Ob osmih se zbudim, potem grem na faks, potem………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………..

Morda bi se morala o tem pogovoriti z Matjažem… Prej pa še z Barbaro!

Ah, ta mlada ljubezen....

2010-12-07T11:34:00.002+01:00

Tole zgoraj zveni kot moja babica… ampak Maja in Matjaž sta tako izjemno simpatična in nerodna in zatrapana, da že kar boli ;)

Kot je Maja že omenila, je Matjaža v navalu navdušenja povabila na mojo rojstno-dnevno zabavo. Seveda nisem imela nič proti, tako jo imam vsaj na očeh, da ne dela traparij, hehe! Pa še odprla je super priložnost, da ga prvič vidim in to ne izpade kot zasliševanje pred prijateljsko komisijo :) Dolžnost dobre prijateljice je, da oceni potencialnega fanta, preden reči postanejo preresne… a ne? Če imajo tipi svoj bro-code, imamo lahko tudi me svoj etični kodeks :-)

Ko smo ravno pri prijateljskem etičnem kodeksu… Če o Matjažu vem nekaj, kar Maji morda ne bi bilo preveč všeč, naj ji povem? Na zabavi sem namreč ugotovila, da sem ga, Matjaža namreč, pred kakim letom ali dvema že srečala; no, bolje rečeno, videla, kako se je v nekem lokalu v istem večeru divje poljubljal s tremi različnimi puncami… in odšel s četrto. Dobro, vem, da je bilo to kar nekaj časa nazaj in da sem ga videla v eni sami situaciji in da res ne bi smela posploševati ugotovitev enega opazovanja na celotno njegovo funkcioniranje ali osebnost, pa vseeno… to ni znanstvena raziskava, to je moja prijateljica! Tolikokrat se je že opekla s takimi in drugačnimi fantiči, ki so si zaželeli samo 15 minutk zabave, da ji res ne privoščim tega še enkrat. Pa še uboga reva to vedno tako osebno vzame… »Kaj je narobe z mano, kaj sem naredila narobe…?« Hja, nič, samo on bi rad nekaj drugega kot ti…

Kakorkoli – ne vem, kaj naj zdaj naredim glede tele informacije o Matjažu. Jasno je, da ima pri 22, 23 letih že vsak za sabo tako ali drugačno zgodovino tudi na področju partnerstva. Prinese prtljago (koliko le-te prineseš s sabo, pa, malo za hec, malo za res, izračunaj tule: http://calculators.lloydspharmacy.com/sexdegrees/) – nekaj resnih zvez, nekaj neresnih zvez, nekaj zadev za mimogrede, nekaj svojih ran in slabih izkušenj z drugimi, nekaj packarij, ki jih je sam/a naredil/a.

Pa dobro. Odločila sem se. Glede na to, da se Matjaž zdaj obnaša prav lepo, je pozoren in angažiran v njunem odnosu, kliče, piše sms-e in vse ostalo (madoniš, še blog o njej piše, če se ne motim: http://kakosi.blog.siol.net/), kar puncam paše, bom dala mir. Bosta že prišla na to temo. Konec koncev je to njuna stvar – če bosta o tem iskreno pogovorila in razčistila, kaj je bilo, kaj kateri od njiju še lahko tolerira in kako naprej, se nimam kaj vmešavat. Mogoče je to poklicna deformacija, ampak res sem prepričana, da se je o takih zadevah najbolje kar direktno pogovorit. Pretvarjanje, da je ona prva ženska, ki jo je v življenju spoznal, bi bila, po mojem mnenju, popolna traparija.

Gremo nazaj na bolj lahkotno in pozitivno temo! Zabava je bila, če se lahko malo pohvalim, uspeh na vseh nivojih – vsi moji najdražji prijatelji zbrani na kupu, veliko smeha, plesa in sploh super vzdušja, nekaj igric, traparij, klepetov, »catching-up« z ljudmi, ki jih ne vidim dovolj pogosto, zabavna darila, lepe želje z vseh strani… Ampak v temle blogu se vseeno mislim posebej posvetiti eni stvari: projektu Maja & Matjaž. Prišla sta skupaj. Odšla sta skupaj. Vmes pa… oh - tudi stalno skupaj! Revež jo je še pred WC-jem čakal… ljubko J malce hecno, ampak ljubko. Tile prvi dnevi in tedni so tako zabavni za opazovat… Ko sta sedela, sta sedela zelooo tesno skupaj (kljub temu, da je bilo dovolj prostora!); se držala za roke, objeta plesala in se občudujoče opazovala – ljuuuubkooooo!!! Enkrat sem Majo celo uspela dobit na samem in jo malo povprašala, kako jima gre… po pričakovanjih se je sicer trudila ostati mirna: »Ja, kar v redu, no, fino se imava, ja, tako, ja…«, a sta jo nasmeh čez cel obraz in zardevanje izdala, da je zadeva več kot le »fina« J Vesela sem zanjo. Prav zares. Glede na to, da ju nisem videla, da bi se na zabavi poljubljala, me zanima, če sta se sploh že… ah, pričakovanje prvega poljuba…

Ojoj, šele zdaj sem se zavedla, da sem se čisto preveč vživela v tole zaljubljeno vzdušje. Včasih se tako ujamem v te misli, da kar malo pozabim, da se vse skupaj dogaja Maji in ne meni. Mah, nič, jo grem poklicat, da ugotovim, kaj se je dogajalo od zabave dalje. Jaz sem tam nekje od dveh ponoči nehala pozorno slediti dogajanju, naslednja dva dni pa večinoma spala in pospravljala… Me prav zanima, kaj vse sem zamudila :)

POZMENKARSKO

2010-12-01T19:20:00.001+01:00

Matjaž je kmalu po srečanju v kavarni ponovno poklical. Za tem se je zgodilo precej stvari in zdi se mi, da ne kontroliram dogodkov, ampak da so le-ti začeli kontrolirati mene. Control freaku v meni ni to prav nič po všeči, prebujajoč avanturist pa se smeji na vsa usta.

Smešno. Klical je prvo dopoldne po tistih čudnih sanjah. Sanjala sem, da sem hodila po travniku, ki je v bližini babičine hiše, se spotaknila na nekaj, kar se mi sedaj zdi najbolj podobno korenini in padla v jamo. Ne v takšno, ki bi ji sledila pravljica Alice v čudežni deželi, ampak v čisto navadno, blatno in s črvi postlano jamo. Za trenutek se mi je zazdelo, da bo spet sledila grozljiva nočna mora s pošastmi, ki me je spremljala v otroštvu, a temu ni bilo tako. Kmalu (kaj v sanjah dejansko pomeni ˝kmalu˝?) sem skozi bleščečo dnevno svetlobo v odprtini nad menoj zagledala Matjažev obraz. Iztegnil je svojo nadnaravno dolgo roko in me potegnil iz jame. Svašta. Ko sem o sanjah pripovedovala Barbari, mi je natvezila nekaj o nerazrešenih konfliktih, simbolih, usodni ljubezni in seksualno obarvani dolžini roke. Ničesar ji ne verjamem. Kljub vsemu pa: zdaj Matjaža že sanjam?? Ni to rahlo prezgodaj?! : - )

Ko je klical, me je – tudi zaradi sanj – njegovo utripajoče ime na mobilnem telefonu rahlo presenetilo. Zaželel mi je dobro jutro, me povprašal, kako sem, kaj bom počela in povedal še nekaj o tem, kaj je sanjal. O morju (ki ga baje pogreša) in podobnem. Nič posebnega v glavnem. Jaz pa svoje sanje raje zadržala zase. Tako … da se ne bi prestrašil : - ) Ob pogovoru se mi je zdelo, kot da ga res zanimam! Mar mu je, kaj čutim, kaj počnem in s čim se ukvarjam! Dokaj redno sva si tudi začela pisati sporočila in ne glede na to, kako klišejsko se sliši, se prav zabavam. Pa še – priznam – maaajčkeno je tudi romantično…

V petek sem nameravala na pot proti svojemu rodnemu mestu, ampak me je ustavil prvi sneg! Otroško veselje ob opazovanju snežink, ki so na začetku po zraku plesale, potem pa precej hitro padale proti tlom, je zamenjala jeza ob mokrih škornjih. Nogavice so se v spužvastih čevljih posušile in nato rahlo zaudarjale. Do konca predavanj, ko se mi je zdelo, da sem zasmradila že celotno predavalnico, se je tudi sneg okrepil in se čvrsto oprijel cest. Misel na nevarno vožnjo po avtocesti, pri čemer zagotovo polovica voznikov ni namestila zimskih gum, me je spravila v slabo voljo. Ker je v začetku naslednjega tedna sledil izpit, sem se odločila, da bom raje ostala v Ljubljani. Predvidevala sem, da bo mama ob moji odločitvi tarnala kot ponavadi, ampak to sem vzela v zakup.

Izkazalo se je, da je bila moja odločitev pravilna. Tudi Matjaž je ostal v Ljubljani in njegovemu povabilu na kuhano vino in sprehodu mimo zasneženega Prešerna se nisem mogla upreti. Pogovarjala sva se o nama, o svetu in o življenju nasploh. Debatirala sva o nazadnje prebranih in o najljubših knjigah…

Preden sva se poslovila in šla vsak proti svojemu domu, me je objel. In rekel, da sem mu všeč… snežinke so nežno krožila po zraku. Idila. Nadrealno.

Od vzhičenja sem ga povabila na jutrišnjo Barbarino zabavo za rojstni dan. Povabilo je z veseljem sprejel, ampak jaz sem živčna razvalina. Nemirno delam kroge po stanovanju in imam polno glavo misli (namesto, da bi jih zapolnila s študijsko snovjo!!!). Lahko bi vedela, da se mi nepremišljenost ni nikoli izplačala, zaradi česar se trudim biti racionalna! Zdaj se bom morala cel večer ukvarjati z njim, saj nikogar ne pozna in bom morala zapostaviti vse ljudi, za katere sem se veselila, da jih bom videla. In kako naj ga predstavim? Kolega? Fant? Znanec? Kako naj se vedem? Kaj pričakuje Matjaž? In kaj Barbara? Neeee veeeem!

Barbari moram zabičati, naj ne izziva! Jo bom poklicala kar sedaj. Potem se pa grem učit!

Zatreskan sem vate kot raketa ali This crazy little thing called love

2010-11-24T16:59:00.001+01:00

(http://www.mojvideo.com/video-pop-design-zatreskan-sem-vate-kot-raketa/f266557014c55f42cb61

ali http://www.youtube.com/watch?v=sBByNVP88XY&ob=av2e)

Ah, ta Maja… Zadnjič je nekje brala članek o tem, da je občutek zaljubljenosti povezan z raznimi kemičnimi substancami, ki se sproščajo v možganih, zdaj pa je prepričana, da je zaljubiti se nekaj najhujšega, kar se ti lahko zgodi v življenju. Iz njenega ogorčenega monologa ob najini zadnji kavi sem si zapomnila nekaj izsekov… »zaljubljenost je samo kemija… bla bla bla… hormoni v našem nič hudega slutečem telesu… bla bla bla… vsi nori… bla bla… skačemo okoli z »rožnatimi očali« in mislimo, da je naš partner najlepši, najboljši, najpametnejši,... v celem osončju!... bla bla… hormoni se umirijo in izgubimo »očala« in ugotovimo, da je partner povprečen tip, s katerim nimamo praktično nič skupnega!!! Narava nas prav grdo nateguje!!!«

Ok, priznam, vmes dejansko ni govorila »bla bla«, to sem jaz dodala, ker se ne spomnim vsega vmes :-D Kakorkoli, najbolj zabavno pri vsem tem je, da je ubogo revše od tistega zmenka z Matjažem kar malo v oblakih. Seveda si tega noče priznati, čeprav jo občasno zalotim, da strmi v prazno s trapastim nasmeškom na obrazu in zardeva, ko zasliši ime »Matjaž« - še posebej je to očitno pri večernih novicah :-) . Kako zabavno jo je opazovat! Komaj čakam, da bo ugotovila, da je zatrapana – potem bo šele panika :)

Ja, dobro, no, priznam tudi to, da ima po svoje prav. Biti zaljubljen se ne konča vedno pravljično. Verjetno smo že vsi bili v fazi, ko je bil on tisti REEEES pravi za nas, tokrat pa čisto zares; nekaj se je zgodilo, kot ena čarovnija, bil je popoln in sploh fantastičen - pa tudi, če kaj na njem ni bilo čisto v skladu z našimi idejami, to ni bil problem, ker:

a) to sploh ni tako zelo narobe (kje pa je problem, če ima dolge lase?)

b) se ne bo ponavljalo (mene že ne bo varal, pa čeprav se je z mano začel dobivat, še preden je končal z bivšo in je varal tudi vse prejšnje)

c) se človeka da spremenit (saj bo nehal kadit, zagotovo!)

d) se zdi prav prikupno in očarljivo (moj 27 letni fant nima izpita za avto, zato ga moram jaz vozit naokoli, a ni to luštno, skupaj preživljava ogromno kvalitetnega časa, hehe)

… pa še marsikaj drugega.

Potem pa kar naenkrat – BUM!!! Njegovi ogabni dolgi lasje, ki si jih ne umiva dovolj pogosto, konstantno smrdijo po njegovih ogabnih cigaretah, zato mi smrdi tudi avto, v katerem preživiva tri četrt skupnega časa, ker nikamor ne more (no, se mu ne da, če smo iskreni) iti sam, poleg tega pa me zdaj žre, da če je varal vse prejšnje, kdaj bo začel še mene, če me ne že, pa sploh, kakšen človek sploh vara čisto vse ženske, ki jih je kdajkoli imel?!?

Kaj za vraga se je zgodilo? Se je on spremenil? Sem je spremenila ona? Oba? Ali se samo drugače vidita? In če ja… zakaj?

Dobro, no… saj veste, kaj bi rada povedala, kajne? Še vedno pa vam verjetno ni jasno, kaj imajo zdaj tukaj vmes kemične substance v možganih, kajne? Nismo še tam… gremo po daljši poti :-)

ZAKAJ SE SPLOH ZALJUBIMO? - EVOLUCIJSKI & BIOLOŠKI POGLED

Našla sem en fajn članek večinoma italijanskih znanstvenikov (Marazziti in sodelavci, 2006), v katerem so se ukvarjali z zaljubljenostjo. Članek začnejo z zanimivo mislijo, ki gre nekako takole: »Ljudje se soočamo s paradoksom, ki je tesno povezan z obstankom vrste: privlačijo nas, dvorijo nam in razmnožujemo se z genetsko nepovezanimi posamezniki, ki bi se jim sicer nagonsko izogibali. Romantična navezanost je psihološka strategija, ki nam pomaga, da premagamo strah pred novostjo in s popolnim neznancem ustvarimo tesno in trajno vez in v takem okolju ustvarjamo potomce. Hkrati smo nagrajeni z zadovoljstvom in ugodjem, ki sta povezana z nekaterimi kemijskimi substancami…«. Če povem po domače: spoznavat nove ljudi je tvegano, ker nikoli ne veš, kaj ti bo kdo naredil – če hočeš izvedeti, kaj bo, jih moraš spoznat, kar narediš tako, da se družiš z njimi, česar ne moreš narediti, ker so neznanci lahko – pa smo spet tam: nevarni. Začaran krog torej. Naša draga mati narava si je zato izmislila super občutke zaljubljenosti, da nam je med tem spoznavanjem fino (večinoma). Je to razumljivo? Je tudi smiselno? Meni se zdi, da je… Seveda ne v determinističnem smislu, da ko si enkrat zaljubljen, je pa cela zadeva zaključena in scenarij »hodiva – se poročiva – imava otroke – do konca svojih dni« zapisan.

Če pogledamo zadevo še iz druge smeri: z evolucijskega vidika (poudarjam: iz tega vidika, jih je pa še mnogo!) je seks samo način, kako priti do potomcev, širiti svoje gene in ohraniti vrsto. Užitek, ki ga ob seksu doživimo, je evolucijski mehanizem, ki nas motivira, da se spolno udejstvujemo čim bolj pogosto. Ljubezen pa je mehanizem, ki nam pomaga, da usmerimo pozornost na enega (potencialnega) kandidata z namenom, da z njim redno seksamo. Ker so človeški mladiči zmožni samostojnega preživetja šele zelo pozno, naj bi se človeška vrsta razvila tako, da smo motivirani za vzpostavljanje dolgotrajnejših partnerskih vez, v katerih skrbimo za preživetje potomcev (Franken, 2007). Vzpostavitev trajne zveze pa ima svoj začetek običajno v zaljubljenosti, seveda :)

Ok, pa smo prišli do kemije. Kako? Zaljubljenost je stanje, ki je malce, včasih pa kar precej, podobno evforiji. Tako zaljubljenost kot evforičnost sta povezani z določenimi kemičnimi substancami, kot sta dopamin in norepinefrin. Sproščanje teh dveh povzroči hitrejše bitje srca, zardevanje, potenje rok, vznemirjenost, občutke ugodja, veselja, hrepenenje, povišanje energije, nespečnost, izgubo apetita in usmerjeno pozornost (ki je običajno usmerjena proti objektu našega občudovanja, seveda!). poleg teh dveh, ki sta povišana, pa so raziskovalci ugotovili, da je za stanje zaljubljenosti značilna nižja raven serotonina. To morda razlaga, zakaj se zaljubljenci obnašajo tako »fanatično«, so kot obsedeni s svojimi partnerji. Nivo serotonina je namreč zelo nizek tudi pri osebah z obsesivno kompulzivno motnjo. In tudi zaljubljenci se pogosto obnašajo podobno kot osebe z obsesivno kompulzivno motnjo – pri obojih se recimo pojavljajo nekontrolirane misli.

Poleg naštetega se pri osebah, ki so se pred kratkim zaljubile, močno dvigne raven kortizola, kar kaže na stres, povezan z zaljubljanjem.

Prav tako je z zaljubljenostjo povezan feniletilanin, njegova visoka raven pa upade po dveh do treh letih, kar avtorji povezujejo tudi s podatkom, da je v 62 različnih kulturah na svetu delež ločitev največji ravno okoli četrtega leta zakona (Franken, 2007). Zakaj potem nekatere romantične partnerske zveze trajajo dlje? Ker se po fazi začetne privlačnosti in nore zaljubljenosti lahko razvije navezanost (ki ji lahko rečemo tudi kar zrela ljubezen v nasprotju z začetno divjo, slepo in noro zaljubljenostjo), ki je povezana z endorfini (Fisher, 1992). Endorfini so snov, ki povzročajo občutek manjše bolečine in celo ugodja; pomirjenosti, dobrobiti in varnosti. Med spolnimi odnosi, orgazmom ter med aplikacijo različnih sprostitvenih tehnik, se sprošča oksitocin. Raziskovalci zato menijo, da je tudi oksitocin eden od dejavnikov, ki prispevajo pri prehajanju iz faze zaljubljenosti v občutke navezanosti. Oksitocin je tudi povezan z občutkom sproščenega zadovoljstva in navezanosti (Franken, 2007).

KO ZALJUBLJENOST MINE

Dobro, če zdaj povem čiiiiiisto na kratko: nekoga spoznamo, se zaljubimo, kar se na ravni možganov kaže tako, kot piše zgoraj. Na ravni vedenja je pač tako, kot vsi vemo: samo nanj(o) mislimo, je popoln(a), zardevamo, ne spimo, ne jemo, pa imamo kljub temu neskončno energije, zardevamo in smo polni metuljčkov. Po nekem določenem času (večina avtorjev govori o dveh do treh letih) se na ravni možganov stvari malo umirijo, nismo več tako strastno in slepo zaljubljeni, partner pa ima kar naenkrat napake – ki jih je seveda imel tudi prej, pa jih nismo na tak način zaznavali. Ko je zaljubljenost na vrhuncu, si prepričan, da se s partnerjem popolnoma razumeta, da sta si popolnoma podobna, sta kar nekako zlita, vse sva »midva« , kot nek občutek enosti. Potem običajno nastopi faza, ko nora zaljubljenost mine in ko ugotovita, da sva »midva« še vedno »jaz« in »ti« in da nisva eno, ampak dve osebi, ki se, kljub vsemu, kar imata skupnega, vseeno razlikujeta.

Kako naprej? Možnosti sta dve. Morda bodo občutki navezanosti »premagali« partnerjeve novo spoznane napake in pomanjkljivosti in se bo zveza nadaljevala z neko novo kvaliteto. Morda pa ne, morda bo eden – ali oba – ugotovil, da je to več, kot lahko prenese, tolerira, in se bo zveza končala. Običajno pa se potem kmalu začne nov krog z zaljubljenostjo in vsem, kar spada zraven :). Kako veš, kaj od tega se bo zgodilo? Ne veš – vidiš, ko si tam!

LJUBEZEN: ČAROVNIJA ALI NAŠE DELO?

OK, zdaj pa naj še povem, zakaj se mi Majin izpad zdi smešen – ker je tako… sploh ne vem, kaj naj rečem. Punca se je obesila na eno malo informacijo, namesto, da bi zagledala »the big picture«: vsa naša čustva in občutki, ne samo zaljubljenost, so povezani z nekim določenim sistemom kemijskih snovi v možganih. V gozdu zagledamo medveda – bum – nevarnost – stresni hormoni preplavijo naše telo, pripravimo se na boj ali beg (verjetno je druga možnost boljša, hehe). V lokalu zagledamo neko osebo – bum – privlačnost – spet nek set kemijskih substanc poplavi možgane in ostale dele telesa, začnem to osebo spoznavat, se zaljubim, tralala… saj veste, kaj sledi :)

Ne smemo pa pozabit na to, da niso kemijske substance edino, kar kroji naše vedenje. Ljudje smo taka čudovita bitja, ki lahko večinoma zavestno uravnavamo svoje vedenje :) Čeprav zaljubljeni, se vedno znova lahko ODLOČIMO, ali bomo šli na naslednji zmenek, se z nekom poljubili, spali, preselili v skupno stanovanje, poročili, imeli otroka (ne nujno v tem vrstnem redu, hehe). Zaljubljenost in vsi hormoni nas ne morejo pripraviti do tega, da se to zgodi mimo naše vednosti ali proti naši volji. Zaljubljenost nas samo malce spodbudi, da se lažje odločimo za vse to :) .

Vsak naj se sam zase odloči, ali sta zanj ljubezen in zaljubljenost neka magična, neopisljiva in nerazložljiva fenomena ali pa sprejme poskuse znanstvene razlage naših doživljanj.

Kakorkoli že - jaz trdno stojim za prepričanjem, da so naša dejanja le naša odgovornost. Sledeče je malce predelan primer, ki ga je na zabavnem predavanju v okviru projekta Kako si? 2010 podal Sandi Kofol. Seveda je lažje zaročencu reči: »Ne vem, kako se je to zgodilo, nisem te želela prevarat, začaral me je, zaljubljenost me je zaslepila!« kot pa »No, torej, novi sodelavec je prvi dan vsem prinesel kavo, bil mi je všeč, naslednji dan sem se odločila, da mu vrnem uslugo in mu nesla kavo, med pogovorom sem se odločila, da mu ne povem, da sem zaročena, v naslednjih tednih sem se popolnoma namenoma večkrat 'znašla' v njegovi bližini in nato popolnoma prisebna sprejela njegovo vabilo na večerjo, prav tako pa me absolutno ni prisilil v divje poljubljanje in vse ostalo…«. Verjetno zaznate razliko, a ne? Res nočem zamoriti vsem pogleda na tole luštno stvar, ampak hej: kakorkoli čarobna že ljubezen je, s čarobno palčko vseeno mahamo sami… kajne?

Ko smo ravno pri odločitvah, še to… Tudi to, ali bomo ostali skupaj ali ne, je po Sternbergu, znanem psihologu, odvisno tudi od zavestne odločitve, da imaš nekoga rad in da si pripravljen vlagati potreben čas in energijo za ohranjanje zveze. V kvalitetnem odnosu sta partnerja intimna in zavezana, predana en drugemu. Intimnost je povezana z občutki bližine in povezanosti, torej bolj s psihološkim in sociološkim vidikom ljubezni kot z dejanskim fizičnim odnosom. Intimnost z nekom nastane na podlagi vzajemnega samorazkrivanja. To pomeni, da sem kljub temu, da je to lahko neprijetno ali celo strašljivo, pripravljena partnerju povedati marsikaj o sebi, in da je on zmožen narediti enako tudi zame. Zavezanost, predanost je po Sternbergu odločitev, zavedanje, da ljubezen zajema zadovoljevanje potreb dveh različnih posameznikov. Zajema sprejemanje dejstva, da so med obema razlike, da bo prišlo do težav, ki pa morajo biti, če želimo ljubezen obdržati, razrešene tako, da sta zadovoljeni obe strani. Ostati dolgo skupaj z nekom je torej kar težko delo, ampak je po mojem mnenju kar vredno truda. Se strinjamo?

Viri:

Carmichael M. S. , Humbert R., Dixen J., Palmisano G., Greenleaf W., Davidson J. M. (1987). "Plasma oxytocin increases in the human sexual response". The Journal of Clinical Endocrinology and Metabolism 64 (1): 27–31.

Emanuele, E., Politi, P., Bianchi, M., Minoretti, P., Bertona, M., & Geroldi, D. (2006). Raised plasma nerve growth factor levels associated with early-stage romantic love. Psychoneuroendocrinology, 31 (3).

Franken, R. E. (2007). Human motivation. Thompson Wadsworth.

Kofol, S. (2010) Predavanje 'Pogoste zablode v ljubezni' v okviru projekta Kako si? 2010 (www.kakosi.si)

Loving, T., Crockett, E., & Paxson, A. (2009). Passionate love and relationship thinkers: Experimental evidence for acute cortisol elevations in women. Psychoneuroendocrinology

Marazziti, D., Dell'Osso, B., Baroni, S., Mungai, F., Catena, M., Rucci, P., Albanese, F., Giannaccini, G., Betti, L., Fabbrini, L., Italiani, P., Del Debbio, A., Antonio Lucacchini, A. in Dell'Osso, L. (2006). A relationship between oxytocin and anxiety of romantic attachment. Clinical Practice and Epidemiology in Mental Health, 28 (2). Dosegljivo na: http://www.cpementalhealth.com/content/2/1/28

Marazziti, D. (2004). Hormonal changes when falling in love Psychoneuroendocrinology, 29 (7).

PRVIČ!

2010-11-22T18:06:00.001+01:00

Dobila sva se torej v kavarni…kot že veste.

Običajno sem (ali se vsaj trudim biti) ˝cool˝, ali, še bolje ˝as cold as ice˝. Na dan najinega prvega srečanja, pa sem samo sebe blazno razočarala. Po stanovanju sem tekala kot kura brez glave, si preoblekla trojne različne kavbojke ter štiri majice. Na mesto srečanja sem pritekla zadihana in zaripla v obraz, zaradi česar mi je bilo nerodno! Meni, ki mi običajno ni! In to pred tipom, za katerega mnenje mi ne bi smelo biti mar!

Za trenutek (ali dva), sem izgubila svojo pokončno držo in svojo odraslo, objektivno, realno naravnanost. Celo besed nisem našla! Pa čeprav sem se še tako trudila! Zagotovo je opazil, da sem blazno zmedena.

Ko sem pritekla do mesta, kjer je stal, ves dišeč in nasmejan (hm, je imel tak nasmešek že na tisti čagi?), me je prijazno, a samozavestno pozdravil, jaz pa sem iz grla uspela iztisniti le ˝mmm-je˝ in ˝eee-je˝ ter beden pozdrav in še bolj bedno opravičilo oz. razlog zamude. Seveda nisem povedala, da sem zamudila, ker sem se preoblačila! Baje sem imela nujno, neodložljivo delo – kot da sem tako pomembna in kot da mi to srečanje ne pomeni nič.

Matjaž ni dajal vtisa, da bi mojo zmedenost opazil, zato sem se sčasoma pomirila. V kavarni je bilo mirno, prijetno in toplo. Naročila sem belo kavo (čeprav se je odvajam), Matjaž pa vročo čokolado s smetano. Z očmi sem požirala njegovo čokolado (in njegove ustnice – neeee!), srebala pa svojo kavo.

Pogovor je potekal, proti pričakovanjem, precej prijetno. Večino pogovora je vodil on, kar je bilo prijetno presenečenje. Pri pogovorih s fanti se redko znajdem v pasivnejši vlogi. Običajno sem jaz tista, ki vodi pogovor in poskuša iz fanta zvleči kaj pametnega. Ponavadi se izkaže, da iz njega ni kaj za zvleči, ker pač…preprosto…ni zanimiv. No, pa nočem biti nesramna! Še dobro, da je ta blog anonimen, ha-ha, sicer bi si naprtila precej sovražnikov nasprotnega spola : - )

Tokrat pa je bilo…drugače.

Ampak nočem hiteti!!!

Rečem lahko, da je Matjaž pustil BOLJŠI prvi vtis kot ostali fantje, s katerimi sem se tu in tam dobila. Zdel se je zanimivEJŠI, prijetNEJŠI, inteligentNEJŠI.

Nič ni absolutno!

Počasi, počasi!

Ne morem se znebiti neprijetnega občutka, da sem izpadla vzvišeno…Kot bi rekla v moj zagovor Barbara: »Si pač bila večkrat razočarana. To pusti posledice. Nekoč se bo našel nekdo, ki bo videl, da si pod svojo bodičasto lupino čisto prijazna, nežna in…«

…nadaljevanje njenega govora običajno prekine moje kričanje, da trditve o mojih obrambnih mehanizmih, kot jih imenuje gospodična psihologinja, nikakor ne držijo!

Vseeno pa mi laska – da me ima za prijazno. Čisto malo. Pššš! : - )

Čakam, čakam… da bo poklical. Rekel je, da bo. Upam, da bo.

Joj, ne, ne, ne upam!

Čisto malo…

Čisto, čisto malo! : - ) Pššš!

Predpijačkasto razpredanje

2010-11-17T18:14:00.002+01:00

Ponovno se javljam.

Matjaž me je povabil na pijačo, dorekla sva tudi kraj in uro srečanja. Dobiva se v prijetni kavarni, ki je precej blizu mojega doma. Kavarna je ravno pravšnja izbira - dovolj umirjena in intimna za poglobljene (upam!) pogovore, hkrati pa ravno prav obiskana in živahna,da ne bom v zadregi in da se ne bom počutila pretirano izpostavljeno. Nekateri fantje so nagnjeni k temu, da punce zvabijo v nelagodne situacije - na kraje, ki so znani po francozih in pretakanju drugih telesnih tekočin; v zatemnjene lokale, kjer se (poleg tistega, ki je vabil) obešajo nate drugi tipi, ki niso v kozarec le pregloboko pogledali, ampak so vanj kar padli (posledično imajo trebuščke, ki so od piva rahlo vzhajali); ali na razne pesniške in druge ozkoglede večere, brez da bi se prej prepričali o umetniških interesih vabljene.

Morda preveč analiziram, ampak vseeno... Izbral je kavarno, ki je meni izjemno pri roki, njemu pa sploh ne - sam se bo pripeljal z avtobusom, moral bo tudi prestopiti...Rekel je, da mu ni problem, ampak...se mi prilagaja? Preveč? Res se ne želim dobiti (dobivati?) z nekom, ki mi bo s čevljev brisal ulični prah, me čakal pred fakulteto s ˝kavo za zraven˝ v eni roki in z rožico v drugi ali veselo klepetal z mojo mamo ali prijateljicami medtem, ko bom jaz čisto drugje. Hkrati pa ne želim nekoga, ki mu bo za moje želje vseeno...

Pa joj, niti ne poznam ga ne!!!

Morda je psihopat, ki me bo zalezoval kot zalezuje tista čudna ženska Maria Galuniča? Baje takšni nimajo stika z realnostjo in ves svoj čas ter energijo usmerijo na tistega, ki ga zalezujejo (informacije s Polnočnega kluba). Sem se prenaglila?

Mah, morda sem se res prenaglila, hrkati pa sem na vabilo že pristala. In jaz sem mož beseda! Morda bi bilo bolje - žena beseda :-)

Vseeno pa je potrebno narediti načrt B - načrt za primer, če se morebitni psihopat izkaže tudi za dejanskega psihopata. ln jaz ljubim načrte. Morda bo najelegantneje, da naročim Barbari, da ji bom v skrajnem primeru pustila pisk, ona me bo poklicala in naredila paniko - ne vem, v zvezi s čim, končni rezultat bo: ˝Joj, pravkar je klicala kolegica, zgodilo se je nekaj nujnega (padla je s stola, lažja prometna nesreča...), zato moram, žal, iti!˝ Upam, da ne bo ugotovil, v čem je stvar, po drugi strani pa - bo pač ugotovil. Bolje tako kot da se po desetih minutah pogovora dvignem in rečem, da bom raje kar šla in naj me ne kliče - in to kljub temu da sem resnicoljubno bitje.

Vznemirjena sem in ta vznemirjenost me rahlo plaši!

Za pijačo (ki je načrtno ne imenujem zmenek), se bom oblekla v običajne kavbojke in pulover, da ne bo mislil, da sem se uredila zanj. Pa tudi - ne mislim se truditi in nanj narediti lažnega vtisa! Pač nisem punčkica v krilcih, oblekcah in petkah. Sem baba. Takšna, ki ji je v svoji koži udobno; takšna razmišljujoča; takšna, ki se ne misli več za nikogar spreminjat. Takšna iz knjige Babe ne tarnajo (http://www.juliadoria.com/knjigarna/q/artikel/662/BABE_NE_TARNAJO ), s katero sem si krajšala čas v prejšnih tednih.

Vznemirjenost bom potlačila, a kljub temu... danes so barve intenzivnejše kot sicer... :-) Presneto!

Kako do partnerja – prej in potem :-)

2010-11-10T12:09:00.001+01:00

Takoj na začetku: edina stvar, v katero sem prepričana, je, da spodnji zapisi ne temeljijo na trdnih zgodovinski dejstvih, ampak so kombinacija reči, za katere se mi zdi, da sem jih kje slišala, predvsem pa je spodnji zapis izjemno nekorekten skupek produktov moje divje domišljije.

Torej… zadnje čase se vsi vrtimo okoli dileme, kako najti partnerja. Nekateri imajo občutek, da je kandidatov preveč in da sploh ne vejo, kje začet in kako izbrat ('so many men but so little time…' :-) varianta), drugim se zdi, da sploh nikjer ni primernih kandidatov… obojim pa je skupno to, da se zavedajo, da je izbira njihova in relativno svobodna. Smo skoraj neomejeni – no, dobro, od vse svetovne populacije odštejemo tiste, ki ne ustrezajo zaradi naše spolne usmerjenosti in tiste, s katerimi se glede na njihovo starost ne bi bilo legalno zapletati. Vse ostalo nam je bolj ali manj na razpolago – sami ste si krivi, kaj ste pa tako izbirčni :-D
Kakorkoli… v našem okolju v tem času sami izbiramo, koga bomo preizkusili in koga bomo izbrali. Problem svobodne izbire pa je, da si lahko tudi svobodno zavrnjen :-)

V nekem drugem času ali drugi kulturi pa je lahko tudi drugače… recimo, da bi starši izbrali partnerja zate že ob tvojem rojstvu. To se je v zgodovini marsikje dogajalo – pa še se! A bi bilo to kaj boljše? Da se izognemo vsem dilemam in križem in težavam z iskanjem. Starši določijo, kaj boš jedel, kaj boš oblekel, kdaj boš spal in koga boš poročil. Pa pika. Zakaj bi komplicirali, če pa ni treba ;) vprašaj mamo, koga ti priporoča, a ne :-) ...
O tem sem začela razmišljat, ko se je Maja enkrat pritoževala, da bi včasih raje videla, da bi, tako kot je bilo v kameni dobi (tako si pač ona predstavlja, hihi), prišel jamski moški do nje, jo zelo možato treščil po glavi s svojo gorjačo, jo za lase odvlekel v svojo jamo. Ti si moja, izbral sem te, zdaj sva par - to je to.
Ljudje so se v zgodovini itak »parčkali« (ja, no, poročali v bistvu) zaradi vseh drugih dejavnikov kot ljubezni – ker je bilo tako določeno s strani staršev ali koga drugega, iz ekonomskih dejavnikov in podobno… Koncept romantične ljubezni je baje postal popularen in opevan šele v srednjem veku, po 12. stoletju, s trubadurji. Tudi kasneje naj bi ostala izbira partnerja na podlagi ljubezni rezervirana za bogatejše sloje in šele v zadnjem času smo ekonomsko toliko neodvisni, da to ni več pogosto dejavnik izbire, prav tako pa so starši (in gorjače kamenodobnih mož) izgubili nadzor nad izbiro partnerja.

Moja poanta je... čeprav je težko najt nekoga, ki se vsaj približa idealu, a bi raje menjali to možnost izbire za dogovorjeno poroko? Nikakor ne podajam vrednostih sodb, samo sprašujem. Če bi bilo že od rojstva določeno, s kom boš pristal, bi se morda res izognili negotovosti in zavrnitvam ob iskanju... Ampak a ni ravno v tem nek čar? Da veš, da obstaja možnost, da najdeš svojega princa na belem konju - pa čeprav je konj mogoče malo šekast in princ ne tako očarljiv kot oni od Sneguljčice - in da ga najdeš – sam, tak, kot si, z vsemi dobrimi in slabimi (če jih sploh imaš, seveda!) lastnostmi.

Kako torej? Konec pritoževanja in novim zmagam naproti !!! :-)

Ok, za konec pa še izjeeeemnoooo nekorektna šala, ki mi jo je povedal kolega – seveda, moškega spola (drage dame, če ste občutljive, sploh ne it brat tegale)…
P.S.: Zakaj so kamenodobni moški, po tem, ko so jo po glavi s palico, vlekli žensko za lase in ne za noge? Da se ji ni pesek med nogami nabiral.
P.P.S.: Pa naj še kdaj katera kaj reče čez moške - že takrat smo bili pozorni. :-) ;-)

Ena velika zmeda...

2010-11-03T16:25:00.002+01:00

Abstinenca po SSKJ pomeni odpoved čemu oz. vzdržnost. Očitno sem se pretekle tedne trudila doseči abstinenco od fantov, Barbara pa je vztrajno težila k temu, da bi proces prehoda v nuno (čeprav si tega pravzaprav ne želim…) prekinila. Delno ji je tole seveda uspelo. Njeni uspehi pa nimajo ne konca ne kraja. Že od nekdaj je odkljukala vse, kar si je zabila v betico (in zapisala v rokovnik), pa najsi bo to petica pri matematiki ali tisti čevlji, ki jih imajo le v Mangu v Španiji.

Ko me je, z vztrajnim butanjem z nogo v nogo, prisila v to, da sem svojo telefonsko številko podala nadebudnim osvajalcem, se je njen projekt začel vzpenjati proti vrhu, danes pa je verjetno dosegel svoj višek.

Eden izmed osvajalcev – po imenu Matjaž – je namreč poklical. V začetku je nekaj momljal ˝kako si-je˝ in ostale klišeje, potem mu je beseda stekla. Za trenutek sem na svoja stališča in odrekanja pozabila. Povedala sem mu nekaj o študiju, kje živim, kam zahajam itd. Morda preveč informacij? Hm… morda… vseeno pa je bilo prijetno, moram priznati…

Ob koncu pogovora me je povabil na pijačo. Nisva še dogovorjena, kdaj in kam, ampak s tem se bo ukvarjal on. Me zanima, kako se bo to izšlo… če se sploh zgodi. Bomo videli.

Priznati moram, da me je pogovor pozitivno presenetil. Matjaž je po dolgem času eden izmed redkih tipov, ki je dokaj zanimiv in ob katerem nisem takoj odložila slušalke, nato pa jezno razglabljala o nerazgledanosti današnjih fantov. Zdelo se mi je, da ima, v nasprotju z večino fantov naše starosti (ki jih poznam ali sem jih srečala v zadnjem času – opomba, da ne bo kdo užaljen), poleg zabav, kolegov, žensk in prespanih uric predavanj, nekaj življenja oz. notranjega žara.

Res je… prijeten govorec. Na pijači z njim verjetno ne bi bilo tišine, ki bi jo morala zapolniti s svojim govoričenjem. Deluje precej angažiran in mislim, da se ne bi rabil siliti v pogovor z mano, meni pa bi bilo prihranjeno mučno brskanje za temo pogovora.

: - ) !!!

Ampak ne, ne smem biti preveč vzhičena. Čustva me pogosto zanesejo in običajno vodijo v nerealne sanjarije, katerim sledi nizek pristanek na trdih tleh. Potrebno se je brzdati! Samokontrola in to… Uspelo mi je marsikaj, zakaj mi ne bi tudi kontrola domišljije?

Lahko bi se zamotila! V tem obdobju imam precej učenja in drugih obveznosti. Več bi lahko ustvarjala - približuje se december in izdelovanje takšnih ali drugačnih okraskov – zapis v rokovnik: art shop.

Pa vendar: kje piše, da moram, če si resne zveze ne želim, odkimati vsem možnostim? Fant in punca lahko postaneta tudi zelo dobra prijatelja, hodita skupaj naokoli in se zabavata. Če ne želim imeti zveze, to še ne pomeni, da moram biti zaprta med štirimi stenami in buljiti v knjige – to mi počasi (priznam s težkim srcem) začenja že presedati. Mislim, da potrebujem več vznemirjenja in aktivnosti.

Po tretji ali kateri strani, pa me jezi, da se moji načrti tako hitro podrejo! Šele pred nekaj tedni sem se zaobljubila samskosti, potem se dogodki obrnejo in – HOP! – moj miselni procesor je že zaseden z nekim Matjažem, ki je verjetno tip kot vsi ostali. Nekje sem prebrala, da RAZočaranje sledi Očaranju. Kar pomeni, da se v fazi začetne navdušenosti in zaljubljenosti (v kateri jaz zagotovo še nisem!) prebudi določena možganska kemija, ki nas vodi v idealiziranje in sanjarjenje. Želimo si nečesa, za kar smo prepričani, da smo z določeno osebo dobili. Po določenem času pa seveda opazimo, da ni tako. Znana zgodba, kajne?

Upam, upam, upam, da se mi to ne ponovi.

V tem blogu brez zaobljub!

Zaobljube se pogosto zarotijo proti meni.

Barva dneva: I˙m confused!

http://www.youtube.com/watch?v=w441AglVuew

Odkrila zanimiv blog

2010-10-30T14:05:00.002+02:00

Malček sem brskala med slovenskimi blogi in sem odkrila enega zanimivega novega blogerja. No sej ni nič posebnega, pač en fant, ki piše blog. Pritegnila me je predvsem tema njegovega prvega bloga, razmišljal je namreč o puncah in se spraševal zakaj je tako težko najti tisto pravo. Nekaj podobnega kot se zadnje čase sprašuje tudi Maja (s to razliko, da ona išče fanta, ne pa punce). Najboljše, da si kar sami preberete na http://kakosi.blog.siol.net/.

Zakaj sploh imeti partnerja?

2010-10-22T12:22:00.000+02:00

No, zakaj? Zakaj se ženski pogovori ob kavah mnogokrat vrtijo okoli tega, kako je z njenim fantom, kako se on obnaša do svoje drage, kdo koga vara, zakaj je ona spet samska, zakaj tista ne najde fanta, kdo bo koga pustil, katera je bila s tistim, katera je »lahka« in kateri je »hard to get«? Zakaj Sanja ostane s fantom, čeprav se konstantno pritožuje, da pušča povsod svoje umazane nogavice in »narobe« iztiska zobno kremo iz tube? Zakaj si Katra, čeprav ima toliko dobrih prijateljic in prijateljev, s katerimi se lahko pogovori o vsem, poleg tega pa bi do neobvezujočega seksa lahko prišla skoraj kadarkoli, še vedno želi resnega fanta?

In zakaj, za vraga, sploh to pišem? Ker mi po tistem »osvajalskem pohodu« Maja teži, da ona tipa sploh noče, da ima dovolj »boy-friend drama« in da sem jo v vse skupaj prisilila. Bla, bla. Ona je dala svojo telefonsko tistim tipom, ne jaz, zdaj pa malo s strahom, malo z zanimanjem čaka, če se ji bo kdo javil. Itak je prepričana, da se:
A) nihče ne bo oglasil, ker »so tipi pač taki« (to je citat, je prišlo iz njenih ust!)
ali
B) če se že bo kdo javil, se bo izkazalo, da »je totalen čudak« (spet citiram, res ima Maja trenutno trapast pogled na moške, preveč posplošuje… in dela marsikomu krivico, a ne, fantje ?!?)
Kakorkoli - to pravi zdaj :-D Jo bo že minilo, saj jo poznam ;). Trenutno je pač v fazi, ko nima, ne želi in ne išče partnerja – seveda ima do tega vso pravico. Če bi bila rada nekaj časa sama, je to čisto OK. Kljub temu, da je v naši družbi zdaj nekako pričakovano, da si v zvezi in te prijatelji, znanci, tete in babice stalno sprašujejo, če si kaj zaljubljen in kje imaš fanta/punco, se po mojem mnenju nima smisla metati v neke zveze samo zato, da lahko rečeš, da si v zvezi. No… kakor komu ustreza.

Glede tega, zakaj in kako je biti samski, se mi zdijo zanimive spodnje ugotovitve, ki jih povzemam po M. Zupančič in M. Svetina (poglavje Socialni razvoj v zgodnji odraslosti iz knjige Razvojna psihologija).
Mladi odrasli, ki živijo sami in nimajo stalnega partnerja, menijo, da ima samsko življenje v primerjavi s partnerskim mnoge prednosti. Samski naj bi imeli več možnosti za navezovanje socialnih stikov in spolne izkušnje z različnimi partnerji, bili naj bi bolj neodvisni glede preživljanja prostega časa, razvoja kariere in porabe svojih dohodkov. Podatki iz severne Amerike kažejo, da so samski mladi odrasli pogosteje osamljeni, redkeje imajo spolne odnose, se manj vpletajo v socialne stike in imajo pogostejše finančne težave – torej ravno v nasprotju s pričakovanji glede prednosti tega, da si samski… Po drugi strani pa imajo samski res več časa za prostočasne dejavnosti, saj ga v povprečju manj porabijo za gospodinjstvo ter skrbi in vzgojo otrok kot tisti, ki so partnerji in starši.

Če se zdaj vrnemo na izhodiščno vprašanje – zakaj bi torej imeli partnerja?
Ko so različno stare mladostnike (ne odrasle!) spraševali, zakaj imajo (ali pa zakaj bi imeli) fanta / punco, so raziskovalci baje slišali take odgovore:

ker je to prijetno
za vzdrževanje socialnega statusa – ker je imeti fanta
ali punco »kul«. To so še posebej pogosto odgovarjali mladostniki iz višjih
socialnih slojev
za osebno rast - razvoj intimnosti, razvoj socialnih
spretnosti
za zabavo, rekreacijo (kaj točno so mislili pod »rekreacija«, si
ne upam predstavljati, hehe)
za skupno preživljanje prostega časa

Raziskovalci so ugotavljali - verjetno podobno kažejo tudi zdrava pamet in lastne izkušnje, kajne? - da so pri različni starosti pri partnerju pomembne različne stvari… Pa poglejmo, kaj so ugotovili!
V zgodnjem mladostništvu (okoli 13., 14. leta) so mladostnikom pri izbiri fanta oz. punce najbolj pomembni fizična privlačnost, socialni status, prvi vtis, komunikacijske spretnosti, druge izstopajoče lastnosti. Kasneje, s starostjo, postajajo zveze vedno bolj resne in so osnovane na drugih zadevah poleg telesne privlačnosti. Pomembne postanejo zvestoba, intimnost, zaupanje; pomembni postanejo skupni interesi, vzajemno razumevanje, podobnost v ciljih za prihodnost in dolgoročna zanesljivost partnerja.

Kako to zgleda v praksi, vam lahko povem kar iz lastnih izkušenj :-) .
V osmem razredu osnovne šole sem namreč imela fanta – ko zdaj pomislim na to zvezo, se samo smejim. Z Rokom, sošolcem iz paralelke, dejansko nisva imela prav veliko skupnih točk, ampak sva bila nekje na isti stopnji »kulskosti« - on je bil v družbi, ki je veljala za »kul«, jaz pa tudi, in bilo je nekako samoumevno, da »paševa« skupaj. Seveda je bil tudi luškan in jezikav – ravno to ga je naredilo tako »kul«. Poleg tega je bilo »in«, da si imel v osmem razredu fanta (oz punco, hehe)… ah, ja… Z Rokom sva hodila dva meseca; v tem času sva šla vsak teden v kino, večkrat sva se dobila na pijači, šla rolat… dejansko pa nisva vedela nič en o drugem, ampak to niti ni bilo tako pomembno. O svojih načrtih, željah in strahovih sem se pogovarjala z drugimi, npr. z najboljšo prijateljico. V tej starosti »fant« v večini primerov ni bil zelo pomembna oseba, na katero bi se obrnil po pomoč v res težki situaciji. Tudi, ko sva se razšla (ko je on rekel, da se mu zdi, da bi moral biti še s katero drugo in sem rekla okej), ni bilo nobene velike drame… dobri stari časi, ko je bilo še vse tako enostavno… pa čeprav se takrat ni zdelo :-)

Danes, pri teh letih (ja, no, saj vem, da 24 let še ni grozna starost) pa je že malo drugače. Vložki so večji, tveganje je večje. Oseba, s katero se spustim v zvezo, mora biti več kot le dovolj privlačna in zabavna. Čeprav smo morda tudi pri 16ih načrtovali prihodnost s partnerjem in sanjali, pa tudi res verjeli, da bo »za vedno«, so bile te sanje in ideje tako abstraktne… zdaj pa niso več. Večkrat se zalotim, ko razmišljam, ali bi z njim (trenutnim ali potencialnim fantom) dejansko lahko živela, imela družino… in od odgovora je odvisno, kako bo šlo naprej. Zakaj bi vlagala čas in energijo v nekaj, za kar mi je že zdaj jasno, da nima prihodnosti? Saj ne rečem… saj se je kdaj zabavno spustiti v kak odnos samo zaradi zabave, ampak potem ne stavim ravno vseh kart na to :-)
Vedno bolj mi je pomembno, da imava s partnerjem skupne interese, da se ne le pokličeva ali si piševa enkrat na dan, ampak da dejansko skupaj počneva stvari, ki so nama obema v veselje; da mu lahko zaupam, da mu lahko povem reči, ki jih komu drugemu ne bi… Gre za stopnjo intimnosti – pa ne mislim fizične intimnosti, ampak psihološko: da se razkrivava en drugemu, poveva en drugemu o sebi več, kot poveva nekaterim drugim ljudem, četudi so nama blizu; si priznavava čustva, tudi negativna, da si res zaupava in da sklepava dogovore. Seveda je vse to lahko grozno težko: zakaj bi nekomu, ki ga še ne poznam dobro, veliko povedala o sebi? Sledi paradoks: če jaz nič ne povem o sebi, se on ne bo počutil, kot da lahko on kaj pove o sebi, pa se sploh ne bova spoznala :-)…
Baje nam v tej fazi samorazkrivanja pomaga zaljubljenost, to noro, rahlo evforično, »rožnato-očalno« stanje, ko vidimo partnerja kot nekaj idealnega in popolnega in se sploh ne počutimo grozno, ko mu razlagamo vse o sebi…

No, če neham na polno filozofirati: zaljubljenost je res fina stvar. Sploh ne vem, zakaj se Maja tega tako otepa :-).

Najti partnerja, ki bi ustrezal vsem našim kriterijem, je ... nemogoče?

2010-10-14T19:51:00.013+02:00

Kot je zadnjič opisovala Maja, sva se prejšnji teden malce pozabavali z iskanjem ustreznih osebkov moškega spola zanjo. Najti ustreznega parterja je res skoraj nemogoče. Med množico ljudi iščemo nekoga, ki bi ustrezal vsem kriterijem… Ki jih običajno ni malo, čeprav se jim morda sploh ne zavedamo! Na faksu smo to opisovali s »sitom«, ki se mi zdi zelo zanimiva prispodoba za to, kar počnemo, ko iščemo partnerja. Osebe premerimo na sto in en način, na vsakem področju mora biti nekdo dovolj ustrezen, da sploh vzpostavimo prvi stik, začnemo vlagati čas in energijo v spoznavanje človeka, v gradnjo odnosa… V zgodnji odraslosti namreč postanejo partnerski odnosi bolj stalni in imajo drugačne temelje kot v mladostništvu in še prej. Pogoste razloge za partnerstvo bom opisala kasneje; zdaj bi se rada posvetila procesu izbiranja partnerja, kot ga pojasnjuje model psihosocialnih sit.

Model je zgrajen iz 6 »sit«, preko katerih »pretresemo« potencialne kandidate; to so:
o Geografska bližina
o Privlačnost
o Socialna primernost oz. podobnost
o Skladnost
o Komplementarnost osebnostnih značilnosti med partnerjema
o Pripravljenost na razvoj stalne partnerske zveze

Tega običajno ne počnemo namensko in organizirano – ne hodimo po svetu z razpredelnico in beležimo: »ta živi blizu – OK, všeč mi je na pogled – OK, ima diplomo, stanovanje in službo – OK, je malo preveč avanturističen– oh, tale odpade«
Pri partnerskem situ je potrebni imeti v mislih, da je »cilj« najti ustreznega partnerja za trajno, trdno zvezo – seveda se da krasno »pozabavati« tudi z nekom, ki ti ne ustreza na skoraj nobene področju, če ti je seveda do tega. Prav tako je možno tudi biti v zvezi z nekom, ki živi na drugi celini, ima tebi nasprotne vrednote, je prestar ali premlad, ima popolnoma drugačne potrebe kot ti in ne izpolnjuje tvojih pričakovanj – a se potem postavi vprašanje, koliko časa lahko taka zveza traja in na čem sploh temelji; za kakšno ceno, preko kolikšne količine kompromisov ali podrejanja se ohranja.

Verjetno je smiselno, da posamezna sita razložim malce natančneje…

Prvo sito pri izbiri partnerja je geografska bližina. Mnogo avtorjev je ugotovilo, da posameznik izbira partnerja med ljudmi, ki živijo v dosegljivi geografski bližini – na primer s katerimi se srečuje v službi, izobraževalni ustanovi (na faksu, srednji šoli, jezikovnem tečaju,…) ali ob izvajanju prostočasnih dejavnosti… To je tudi razlog, da sem Majo prejšnji teden odvlekla na turnejo po vseh možnih zabavah, kosilih, kavah… Ljudi je treba najti, jih spoznati, drugače pač ne gre.
Osebno pa opažam, da se ta princip geografske bližine v današnjem času zelo spreminja… Svet je res postal nekakšna “globalna vas” – skoraj cel je dostopen bodisi prek modernih prevoznih sredstev, bodisi prek interneta. Ljudje iz celega sveta prihajajo v Slovenijo, pa tudi mi na potovanjih, če si jih le lahko privoščimo, spoznamo marsikoga. Imam veliko prijateljev, ki so svoje fante ali dekleta spoznali v tujini in zdaj vzdržujejo zvezo na daljavo ali pa so to vsaj poskusili. Zanimiv članek na to temo so kolegice iz društva objavile v reviji Panika (in bo dostopen tudi na www.kakosi.si). Poleg tega pa je velik hit tudi spoznavanje ljudi preko interneta – raznih klepetalnic, Facebooka, drugih podobnih zadev.
Če se vrnem na geografsko bližino: seveda je logično, da ne moreš biti v partnerskem odnosu z nekom, ki ga ne moreš spoznati. Lahko obstaja nekje na Novi Zelandiji fant, ki mi ustreza po vseh možnih kriterijih, a če je on tam in jaz tu in se nikoli ne srečava, mi njegov obstoj prav nič ne pomaga. Pa tudi če se srečava, to še ni dovolj… ravno zadnjič je v nekem lokalu do mene pristopil prav simpatičen tip: »Hi, I'm Marc and I'm from Dublin… I'm here on vacation!« Ja, super, dragi, sam s tabo si nimam kaj pomagat, če si tu en teden na počitnicah.

Drugo sito sta telesna privlačnost in privlačnost osebnostnih lastnosti. Kar sledi v nadaljevanju, je predvsem moje osebno (in ne strokovno) mnenje: Kakor koli obrnemo in se delamo fine glede tega, kako je pomembna notranjost in ne zunanjost, je enostavno dejstvo, da ti mora biti oseba, s katero si intimen, vsaj malo všeč, vsaj malo privlačen. Ni nujno, da je »privlačen« v nekem absolutnem smislu (da je na lestvici top 10 lepotcev, hehe), ampak da na osebi najdeš nekaj, kar ti ustreza. Če se ti zdi tip (oz. ženska) popolnoma odvraten, potem ne bo šlo, pa pika. Seveda ni fizična privlačnost edino merilo, s tem se strinjam, se mi pa vseeno zdi zelo pomembno in res me razjezi, ko nekdo trdi, da sploooh ne posveča pozornosti glede videza.
Pomemben vidik je tudi privlačnost osebnostnih lastnosti. Nekatere privlačijo družabni, glasni, dominantni ljudje, ki radi preizkušajo novosti; druge pa bolj umirjeni, organizirani, tihi, zadržani.

Tretje sito je socialna primernost partnerja. Večina posameznikov partnerja izbere med ljudmi podobne starosti, izobrazbe, poklica, narodnosti in veroizpovedi.
Na spletni strani statističnega urada (http://www.stat.si/doc/pub/DemografskaPodobaSlovenije2008.pdf) sem našla prav zanimive podatke o tem iz leta 2008.
Ženini, ki so prvič sklenili zakonsko zvezo, so bili stari povprečno 30,9 let; neveste 28,4 leta. Kar 70 % nevest je mlajših od ženinov. V letu 2008 je bil največji odstotek tistih nevest, ki so bile 2 leti mlajše od ženina (11,1 %). V Sloveniji se torej ženini in neveste poročajo večinoma s svojimi vrstniki ali razlika v letih med njimi ne presega 5 let. Seveda statistika o porokah ne zajema vseh partnerskih zvez, verjetno pa odraža vsaj trend, kako se pari tvorijo, kakšna je starostna razlika med partnerjema.
Kot zanimivost, ki malce razgiba statistiko, pa še to: Najstarejši ženin v letu 2008 je bil star 88 let. Poročil se je z 12 let mlajšo nevesto. Najstarejša nevesta, prav tako stara 88, pa se je poročila s 40 let mlajšim ženinom. Ljubezen res ne pozna meja!

Toliko o starosti partnerjev. Res lahko vidimo, da se v večini najdejo v paru podobno stari ljudje. Zanimiv pa je tudi razmislek o podobni izobrazbi, poklicu in podobno. Eden od možnih razlogov, kot ga vidim sama, je, da se ljudje s podobno izobrazbo in poklicem z večjo verjetnostjo znajdejo na istem mestu – bodisi na faksu, v neki delovni ustanovi, na prireditvi… Seveda sito ne pomeni, da ne moreš ali ne smeš imeti partnerja, ki ima drugačno stopnjo izobrazbe kot ti, ali pa da je vajina zveza v osnovi obsojena na propad. Je pa razumljivo, da se bolj podobni lažje najdejo in da si bolj ustrezajo. Včasih poslušam kake kolegice s faksa, ki imajo grozno slabo vest, ker ne želijo biti s fantom, ki pri 23 letih nima dokončane srednje šole. Sploh ne gre zato (ali pa vsaj ne samo zato), da človek nima uradnega papirja. Gre še za vse ostalo – da imata najverjetneje različne cilje v življenju, različne vrednote. Ona bi rada delala kariero, nadaljevala z doktorskim študijem in nekaj doprinesla svetu, njemu pa se zdi sedeti za mizo nekaj ur na dan in se učiti, pisati članke, izguba časa. Ona ne razume, kako se on lahko zadovolji le s tem, ima redno plačo v službi, ki zahteva fizično delo. Ne gre za to, kdo je boljši ali slabši, ali pa da je kateri od življenjskih stilov ali ciljev bolj pravilen kot drugi. Vprašanje je le, ali bosta kompatibilna, ali sta zmožna najti toliko skupnih točk, da lahko na tem gradita trajen odnos.

Skladnost med osebnostnimi lastnostmi, vrednotami, stališči, potrebami, pričakovanji, navadami in interesi med partnerjema predstavlja četrto sito pri izbiri partnerja. Bolj, kot se partnerja ujemata v zgoraj naštetih vidikih, bolj sta zadovoljna s svojo partnersko zvezo, ugotavljajo v študijah. Ko načrtuješ z nekom preživeti celo življenje, je res nujno, da se o skupnih načrtih oba strinjata. Ne gre le za vprašanje, ali želita imeti otroke in ali jima je poroka pomembna… Če je nekdo predan ekologiji in mu je izjemno pomembno, da varčuje z elektriko in ločuje odpadke, drugi pa je prepričan, da je globalno segrevanje le zarota znanstvenikov in sploh ne obstaja, bosta verjetno težko živela v miru.

Komplementarnost osebnostnih značilnosti med partnerjema je peto sito in pomeni, da so za posameznika pomembne tiste značilnosti partnerja, ki bi si jih sam želel imeti močneje izražene. Gre torej za to, da se partnerja na nek način tudi dopolnjujeta, da en drugemu nudita tisto, kar jima morda manjka. Če je ona malce sramežljiva med neznanci, je lahko on, ker je bolj družaben in dinamičen, njen posrednik za vstop v družbo. Če se on hitro vznemiri, lahko ona s svojo mirnostjo ublaži njegove skrbi. Dober primer za tako dopolnjevanje sta tudi moja soseda. Gospa Rozi je grozno dominantna, moža konstantno nadzira in mu ukazuje: »Franc, odnesi že smeti, preparkiraj avto, ne si toliko soliti juhe, pripravi denar za nečake, obleci si pulover, ker je zunaj mraz…«. Čeprav se to morda komu sliši grozno, na tak način popolnoma funkcionirata – njemu se ne da razmišljat in mu ob njej tudi ni treba, ustreza mu, da za vsako dejanje dobi navodila, ona pa tudi uživa v tem, da je glavna. Skupaj sta že 40 let, tako da sklepam, da je to njun ustaljen vzorec, ki deluje!

Šesto sito, pripravljenost za razvoj stalne partnerske zveze, je nekakšna pikica na i. Če nekdo kljub vsem ostalim ustreznim lastnostim, ujemanju in dopolnjevanju partnerja ni pripravljen vezati se, potem … Potem iz te moke ne bo kruha, kaj naj drugega rečem. To je povezano tudi s socialnimi normami skupine, v kateri posameznik živi – pri kateri starosti je običajno imeti resno zvezo, se poročiti, imeti otroke…

No, pa smo čez vsa sita. Ko takole gledaš, na koliko različnih stvari smo usmerjeni pri iskanju partnerja in koliko pogojev mora izpolnjevati, se res vprašaš… mi bo uspelo? Tako da razumem Majin trenutni obup in nezadovoljstvo. Kako že gre tista šala… čakam na princa na belem konju, pa mimo prihajajo sami konji, ali nekaj takega. To se trenutno dogaja Maji, ampak prepričana sem, da bo našla nekoga, ki ji bo ustrezal. Če ne danes, pa jutri. Saj ste videli zgoraj… najstarejša mladoporočenca sta bila v letu 2008 stara 88 let! Ja, saj vem, da nihče od nas ne bi rad čakal do takrat… vseeno pa nam daje upanje, a ne?

Avtor modela psihosocialnih sit je Udry, več o tem pa najdete v knjigi Razvojna psihologija urednic L. Marjanovič Umek in M. Zupančič, natančneje v poglavju Socialni razvoj v zgodnji odraslosti avtorjev M. Zupančič in M. Svetina

Poročilo z osvajalskega pohoda ;)

2010-10-12T09:55:00.001+02:00

Ponovno se vam javljam! Ugotovila sem, da pisanje bloga name deluje nekako čudno terapevtsko. Woodoo. Moje misli in čustva običajno po mojih možganih le tavajo, se zaletavajo eno v drugo in v meni vzbujajo nemir. Ko jih zapišem, pa se nered v moji glavi vsaj delno razblini. Misli in čustva se še dodatno razjasnijo, nato pa se počasi zložijo v določen vrstni red. Filozofiram. Moja prijateljica Barbara bi bila name izredno ponosna! Študentka psihologije pač. Pogosto nekje v oblakih ali v svojem idealiziranem mehurčku o tem, kakšen bi svet moral biti.
Kakorkoli: Spet sem bila slabe volje. To postaja že kar stalnica mojega življenja, kar pa je precej... žalostno. Potožila sem se Barbari. Seveda. Zaupam ji. Lahko bi rekla, da je moja najboljša prijateljica. To poimenovanje me sicer spominja na osnovnošolske avše, ki so se družile le med sabo, nosile roza trakce, se objemale na hodniku in cmokale ob prihodu v šolo. Vse ostale ˝manj kul sošolce˝ pa so brez sramu zavračale. Ne glede na mojo predstavo, ki se skriva za izrazom ˝najboljša prijateljica,˝ je Barbara edina ali ena izmed redkih oseb, pri kateri lahko izlijem svoje misli brez kakršnih koli ovir, zavor ali pomislekov.
Barbara se je na moje negodovanje v zvezi z osebki moškega spola odzvala nekako tako: »Čisto nemogoče je spoznati fanta, če neprestano ždiš doma! Iz fakultete zaviješ naravnost v zavetje svojega doma, se zabubiš med knjige in raznorazne ekrane ter tarnaš o tem, kako krut je svet. Če nikamor ne greš, če ničesar ne tvegaš, se ne more nič zgoditi – kaj šele spremeniti!«
Osupnila sem nad Barbarino, malodane, jezo, ki me je nekako streznila. To mi je bilo pri najinemu prijateljstvu od nekdaj všeč. Druga drugo sva postavili na realna tla, pri čemer ni nikoli nobena drugi zamerila. Če bi se lahko izrazila v njenem, psihološkem jeziku: ko je to potrebno, je ona moj realni ego, ki zamegli impulzivni id. How cool is that 
Moje misli je prekinil nov val Barbarinih besed: »Tako kot lahko kar iz domačega naslanjača naročaš vse od oblačil do pohištva, pa nekako ne moreš kar »naročiti« idealnega fanta. Ta prav tako ne bo potrkal na vrata sam od sebe.« Ob tem sem sicer pomislila, da se je Nataliji Verboten baje zgodilo prav to, ampak nisem želela posegati v plamene, ki so butali iz njenega, običajno mirnega, obraza.
Razgreta Barbara me je najprej skritizirala, nato pa prepričala, da bo prihajajoč teden namenjen obiskovanju vseh mogočih in nemogočih žurov. Kjerkoli in kadarkoli se bo dogajalo kaj podobnega zabavi z glasbo in moškimi, bova zraven. Kolikor mi je preostalo energije, samozaupanja in feminizma, ki mi jih je Barbara s svojim govorom uspešno izbijala, sem vložila v borbo proti njeni ideji. Jaz rabim spanje! 8 ur! Prav tako imam ogromno učenja in veliko mnogo bolj koristnih in zanimivih opravil! Moških nikakor ne bom iskala, kaj šele! Noben argument ni zalegel. Niti ta, da se mi zdi, da se me loteva glavobol (Barbara je namreč velika zagovornica načela ˝če si bolan, moraš ležati˝)
Za konec je Barbara uporabila še zadnji in najmočnejši adut – dolžna sem ji bila uslugo. Veliko. V zadnjih mesecih je vikende pogosto presedela z mano, poslušala moje pritoževanje, grizljala piškote in žrtovala svoje socialno življenje (ter nekaj dodatnih kilogramov) le zame. Zdaj je bil čas za povračilo.
Priprave na pohod so se tako pričele. Barbara se je spravila nad telefonski imenik, poklicala znance, poizvedela o žurih in naju napovedala. Pregledala je celo internetne strani najljubših lokalov, da bi videla, kje se dogaja karkoli zanimivega.
Vsak večer je prinesla dobršne količine bojnih barv in tu in tam kakšno dodatno prijateljico, če je potrebovala dodatnega motivatorja zame.
Dnevi so minevali, podočnjaki so se poglabljali, Barbara pa je še kar žarela.
...
Po dobrem tednu najinega »intenzivnega osvajalskega pohoda« je statistika takšna:
• Število žurov, ki sva se jih udeležili: 7
1. dekliščina Barbarine sošolke iz OŠ, na katero me je pretihotapila
2. rojstni dan mojega kolega
3. žur v študentskem domu
4. žur v študentskem domu, ki se je nadaljeval v lokalu v centru Ljubljane
5. pop koncert bogve katere skupine
6. zabava z elektronsko glasbo, od katere mi v ušesih razbija še dandanašnji
7. Barbari znana situacija »samo na eno pijačo«, ki se je končala naslednji dan ob 5 zjutraj, ker sva (ne vprašajte, kako) pristali v nekem nočnem lokalu

• Število kosil oz. kavic: 15
• Število tipov, ki so se obrnili za mano (en večer so se obračali tudi zato, ker sem imela v lase zapleteno listje, pa mi Barbara ni povedala!): veliko 
• Število tipov, ki so mi bili všeč: v začetku je kazalo slabo, ko sem pa odprla oči in osvobodila misli ter komplekse pa je številka poskočila na okroglo 10ko
• Število tipov, ki so me prosili za telefonsko številko: 6
• Število tipov, ki so dobili mojo telefonsko številko: 4 – še vedno menim, da je to preveč, pa sem se uklonila Barbari, ki me je neumorno butala v nogo. Žrtvovala sem nekaj nadležnih klicev za noge, pokrite z modricami.

Barbara je poleg vodenja statistike, po prvem večeru začela zapisovati strategije, s katerimi fantje poskušajo očarati in osvojiti dekleta. Ugotovitev: ustvarjalnost ne pozna meja. Celo pri moških ne. Zapiski si sledijo od izjave »Kako maš ti lepe oči!« do dialoga » A te kaj boli?« - »Ne. Zakaj?« - »Ker si tako huda, kot da bi padla z nebes.«; sledi pošiljanje pijač preko kurirčka/natakarja, ne da bi poskusil vzpostaviti osebni stik (to nama je prihranilo marsikateri evro)…
Ostanejo še čudaki, ki ti, ko te prvič vidijo, izpovejo ljubezen in ponudijo poroko / pomenljivo povejo, da imajo konja in povabijo na »jahanje« / pritečejo mimo, ugriznejo v uho in zbežijo / in podobno…
Do Barbare je prišel en očitno opit in zelo pogumen z izpovedjo: »Ej, sm slišu, da si psihologinja. Men ful prehitro pride. Pomagi mi, sj zato pa obstajaš.« Še dobro, da ima B. dolg jezik. Zabrusila mu je, da terapevtska ura stane 60 evrov. Jaz sem ponosno premerila prijateljico, tip pa je kar hitro pobral šila in kopita.
Zanimivi so bili tudi tisti, ki so za posrednika v komunikaciji uporabili svojega kolega. Res se mi zdi trapasto, da se 22 let stara odrasla oseba moškega spola ne more dogovoriti sama. Kolega pismonoša se tako v zadregi trudi: veš, moj kolega tam, všeč si mu, pa je sramežljiv, pa si ne upa do tebe, pa bi rad telefonsko…
Morda sem prezahtevna, ampak ne vem, kako naj si pomagam s tipom, ki se ne upa pogovarjati z mano ?!?
Posebne cvetke pa so taki, ki sva jih z Barbaro poimenovali »obupanci«. Ti se pojavljajo proti koncu žura, obupani, ker niso nobene »zapeli«, in se na vse pretege trudijo dobiti žensko, z izjavami, da je zanje edina na svetu, da je najlepša in najboljša, da si želijo le nje… minuto za tem, ko ga odsloviš, pa isto ponavlja drugi »edini, najlepši in najboljši«, ki je še v lokalu.

Če na kratko povzamem: kot ponavadi bi morala slediti sebi in se ne pustiti prepričati drugim. Namesto t.i. »osvajalskega pohoda,« ki ni obrodil nikakršnih sadov, bi lahko prebrala kaj pametnega in zanimivega, se naučila za kak izpit več ali ustvarjala. Opažam, da sem sama sebi izjemno dobra družba.

V tem trenutku sem nase jezna! Močno upam, da me ne bo poklical kdo izmed tistih, ki sem jim dala svojo številko. Morda bi bile modrice na nogah vseeno boljša izbira.

Fanta si ne bom želela...

2010-10-08T14:57:00.002+02:00

Tako! Dovolj imam! DOVOLJ! Česa? Fantov! Ne bom jih iskala, ne bom si jih želela, o njih ne bom razmišljala. Vsaj v zvezi s partnerstvom ali zvezo ne. Lahko imam prijatelje moškega spola, to ni nikakršen problem. Še najboljša izbira so geji. Konec pa je z zgodbicami o navdušenju, hrepenenju in nato - razočaranju. Znova in znova. In znova. In znova.
Res je, da sem že imela dva kvazi resna fanta. Prvega, Janija, pri šestnajstih, ko sem sanjarila o najini poroki, otrocih in hiši s psom – kot vsaka prva zaljubljenost. Po enem letu se je odselil v tujino. Posledica: daleč od oči, daleč od srca. Žalovala nisem pretirano dolgo. Leto za tem (v letu moje polnoletnosti) sem spoznala Marka. Oba sva postopala izredno previdno. Nihče ni hotel prvi izliti svoje ljubezni, igrice mačke in miši pa so naju še dodatno razvnemale. Po šestih mesecih lovljenja sva postala par. Jaz sem se popolnoma zaljubila. Enako bi lahko rekla tudi za njega. Spoznala sva se s sorodniki drug drugega, hodila v kino, na romantične sprehode, preživljala lepe in manj lepe trenutke in nekako skupaj rasla. Nanj sem se resnično navezala in kljub določenim težavam in medsebojnim razlikam, sem menila, da bi najina zveza zmogla prestati vse. Žal je sledilo ponovno razočaranje: en mesec v rožicah, naslednji mesec med nevihtnimi oblaki. Kot strela z jasnega je prišel na dan z idejo, da je premlad, da je najina zveza zaenkrat še preresna in da bi rad poskusil še z drugimi. Argument: da ne bi česa obžaloval. Tolažba: Če sva prava drug za drugega, se bova čez pet let poročila. Moram reči, da je bila tolažba izredno slaba. Kar nekaj časa sem ga prebolevala. Obdobje žalovanja so podaljševali še njegovi zmedeni klici in govorjenja o tem, da sem najboljša. Pa ja. Težko je bilo.
Pa sem tudi to prebolela.
Vrnimo se v sedanjost. Vse, kar v zadnjem času dobim z moške strani, je vredno pomilovanja.
Že, že, na ulici pogledajo za mano. Marsikateri me premeri s pogledom ne glede na to, da je v družbi s svojo t.i. izbranko. A to je tudi vse, kar je pozitivnega in omembe vrednega. Morda bi se morala s tem zadovoljiti. Z naključno pozornostjo. Nekatere verjetno ne dobijo niti tega. Ali pač? Kakorkoli, meni to ni dovolj oz. naj se popravim – ni bilo dovolj.
Vedno sem si želela fanta, ki bi me sprejemal, imel rad, me znal nasmejati, se spustiti z mano v kakšno razmišljujočo debato in s katerim me ne bi bilo sram pokazati se v širšem krogu ljudi. Je to preveč? Očitno je, kajti tega že dolgo ne najdem.
O tem govorijo prijateljice. Nekatere izmed njih vse srečne poletavajo naokoli, iskrivih oči in hihitaje se šepetajoč podrobnosti zadnjega zmenka. Druge so varno ustaljene v dolgoletnih zvezah, odraslo zadovoljne s svojo čustveno IN racionalno izbiro.
Jaz tega ne najdem. Ne vem, v čem je problem. Nisem grda, nisem neumna. Lahko bi rekla, da sem prijazna. Presneto, celo darujem: vsak mesec nakažem nekaj denarja Amnesty international. Za ženske pravice in podobno. Vse to le zato, da bi veljala za dobro osebo in imela čisto vest. Vse za to, da bi zmanjšala vsakršno možnost vplivanja na slabši razplet dogodkov z osebki nasprotnega spola. Bojda pozitivno privlači pozitivno. Ampak ne, očitno sem nasedla laži, s katero me je v otroštvu pitala mati, da bi odnesla smeti in pojedla vse, kar je na krožniku.
Kljub vsemu svojemu čistunskemu sijaju je vse, kar dobim, naslednje:
- komentarje gradbincev in drugih starejših - bolj ali manj alkoholiziranih – moških (»kaj je, miška, a si za akcijo, aaa?«)
- obupane poskuse fantov, ki živijo le za računalnike ali šolo in vidijo v meni in v mojih prsih le materinsko figuro - radi bi se napojili moje ljubezni, čeprav je le-ta natanko tisto, kar iščem tudi sama
- pijane slinavce na plesišču, ki se želijo pokazati pred prijatelji, me grabijo za rit in se potem delajo, da niso bili oni

Tu in tam najdem koga zanimivega, komunikativnega in povsem potencialno primernega (nisem zelo izbirčna), za katerega pa kasneje ugotovim, da:
1. ima punco
2. si trenutno ne želi nikogar resnega
1 in 2 skupaj: ima punco, a si želi še malo zabave ob strani
3. živi za karate, trobento ali gore, zaradi česar tako ali tako nima časa niti vzdrževati stika, kaj šele sedeti z mano v topli dnevni sobi in se stiskati ob gledanju dobrega filma. Baje je to izguba časa.
Moja odločitev današnjega je torej, da si fanta ne bom želela! Konec koncev je po medijih ogromno zrelih, ločenih žensk, ki pravijo, da je bila ločitev njihovo najpametnejše dejanje. Pravijo, da sedaj izkoriščajo svoje potenciale, se zabavajo s prijateljicami, se počutijo dobro glede sebe in svojega telesa, skratka, uživajo! Zakaj bi torej porabila/uničila/zavrgla trideset let svojega dragocenega življenja, da bi na koncu prišla do istega zaključka, če lahko to storim že sedaj?

Točno! Uživala bom! Počela bom, kar si želim in se imela rada!

Vsiiiii, kiiiii sooooo me poznali, so mi rekli Maaajaaaaa,...

2010-10-04T21:34:00.001+02:00

Hej, jaz sem pa Maja. V tale blog me je, kot je že sama priznala, prepričala Barbara. Čeprav je ona Ljubljančanka, jaz pa sem rojena in vzgojena v Mariboru, se poznava že skoraj od rojstva, tako da ji zaupam, da je tale blog dobra ideja za najine (no, ona pravi, da za moje) težave.
Barbaro poznam, ker je veliko hodila na počitnice k svoji babici, ki je moja mariborska soseda, tako da sva se, odkar pomnim, skupaj igrali. Vmes sva ohranjali stike po telefonu in pismih, zdaj pa študiram v Ljubljani in se druživa tudi tu. Barbara je enostavno kul :) Vedno mi priskoči na pomoč, še posebej pa je koristna, ko imam vedno znova težave z osebki moškega spola. O tem več kdaj drugič…

Aja, Barbara je rekla, da se moram najprej predstavit. No, povedala sem že, da sem iz Maribora, v Ljubljani pa študiram prevajalstvo slovenščina – angleščina – francoščina. Trenutno hodim v tretji letnik in se imam kljub veliko dela prav fino. Uživam, ker živim na svojem, kjer mi cimra teži mnogo manj, kot mi doma starša. Sorojencev ne omenjam, ker jih žal nimam. Sicer sem si v otroštvu vedno želela bratca ali sestrico, a namesto tega (v tolažbo in družbo) enkrat dobila domače živali, drugič barbike, lego kocke ali plišastega medvedka. V ljubljanskem stanovanju pogrešam predvsem svoje domače živali – psa, mačko, hrčka in zlate ribice.

Drugače pa je v Ljubljani kar fajn. Sploh, ko gremo s kolegicami ven in preplešemo pol noči. Zelo rada plešem, nekaj časa sem celo hodila na tečaj družabnega plesa, zdej pa gremo vsake toliko s prijatelji, ki sem jih tam spoznala, skupaj plesat. Najbolj uživam v salsi in ostalih latinsko-ameriških plesih, sploh če je soplesalec luškan ;)
Ko ne plešem, rada pogledam kakšen zabaven film (najraje imam romantične komedije) ali pa preberem kakšno dobro knjigo - prav nič se ne branim niti lahkotnih romanov. Tudi to je »študijska literatura«, saj berem veliko tudi v angleščini in francoščini. Nazadnje sem prebrala knjigo Julie Quinn »Ten things I love about you« (ljubezenska zgodba, ki se dogaja v letu 1822 – takrat je bilo vse lažje, pravila so bila točno določena, danes pa... ah, ko bi vsaj živela v tistem času).

V Ljubljani seveda ni stare mame, ki bi skuhala kosilo, zato pogosto jem »na bone« ali pa si sama kaj skuham in takrat so na jedilniku ponavadi kar testenine - italijanska kuhinja je zame nekaj fantastičnega in nobena eksotična kulinarika se ne more primerjati s tem. Druga stvar, brez katere ne bi mogla preživeti, pa je čokolada vseh oblik in okusov. Zato lahko trikrat ugibate, kje se najraje dobim s kolegicami na klepetu ...najraje imam, seveda!, Čokoladni atelje.
Več o meni pa boste tako ali tako izvedeli iz blogov… komaj že čakam, da začnemo!

Psihologinja Barbara se predstavi

2010-10-03T22:02:00.002+02:00

Živjo, sem Barbara, absolventka psihologije. Ne, ne berem misli :)
Mogoče je smiselno, da najprej povem, zakaj se bom lotila pisanja tega bloga. Odkar pomnim, se na tak ali drugačen način ukvarjam z odnosi med spoloma. Že v vrtcu sem vsak teden imela drugega »fanta« in na presenečenje vzgojiteljic sem se včasih raje igrala s fantki kot s punčkami. V osnovni šoli sem bila ves čas nesrečno zaljubljena v dve leti starejše, »kul« tipe in bila zvesta svetovalka (no, bolj poslušalka izpovedi) glede ljubezenskih težav vsem sošolkam. Podobno je bilo na srednji šoli – tretjino časa sem bila v zvezi, tretjino časa sem se s kom razhajala, preostalo tretjino pa poslušala in se pogovarjala o dilemah v zvezi s fanti in dekleti svojih najboljših prijateljev in prijateljic. Nič čudnega, da me je ta tema zelo zanimala tudi na faksu, ko sem se je lotila še z znanstvenega vidika, ne samo prek izkušenj.
Še vedno nisem povedala, zakaj blog… torej – ker sem absolventka in imam končno čas za kaj takega! Po vseh resnih poročilih, seminarskih nalogah in raziskovalnih projektih sem se odločila, da se te vedno aktualne teme o odnosu med fanti in dekleti lotim na bolj zabaven, lahkoten način. Seveda v tem ne bom sama – moj »poskusni zajček« bo – seveda prostovoljno! – moja draga prijateljica Maja. Ona pravi, da nima sreče s fanti in res je že kar nekaj časa samska. Zato sem ji predlagala, naj si začne zapisovati svoja doživetja s to »nenavadno vrsto, za katere bi potrebovala navodila za uporabo«, kot pravi sama. Njene zapise bom potem jaz poskušala komentirati s psihološkega vidika. Morda bova ugotovili kaj pametnega, kar nama bo koristilo; zdi pa se mi, da se bova v vsakem primeru ob pisanju in analiziranju neskončno zabavali :) . Glede na to, da bova ugotovitve objavljali v blogu, bodo najina doživetja in razlage morda pomagali, ali pa vsaj zabavali, še koga od bralcev.

Zdaj lahko morda povem še kaj o sebi… Kot sem že povedala, sem absolventka psihologije, stara 24 let. Sem iz Ljubljane, še vedno živim pri starših, starejši brat, s katerim se zelo dobro razumem, pa se je že odselil. On je, poleg mojih osebnih izkušenj, neizčrpen vir informacij o tem, kaj se moškim plete po glavi.
Večino svojega časa sem zadnja 4 leta preživela na faksu ali pa ga porabila za delo za faks, sodelovanje v društvu ali pa ob vodenju raznih mladinskih delavnic. Zdaj, ko sem absolventka, imam več svobode, ne ždim več na faksu in več delam.
V prostem času se družim s prijatelji, plešem, potujem in čim več eksperimentiram s hrano - bolj kot je nenavadno, bolj mi je všeč.
Prijatelji pravijo, da veliko govorim in resnici na ljubo, imajo kar prav. Marsikoga včasih zbode, da se brez težav pogovarjam tudi o temah, o katerih večina ne govori rada; včasih pa imam problem tudi, ker me »jezik prehiteva« - včasih tudi premalo razmislim o tem, kaj bom povedala.
Rada spoznavam nove ljudi, nikoli mi ni težko pristopit k nekomu in začeti pogovor. Tako spoznam veliko različnih, zanimivih ljudi. V preteklosti sem, kot sem že napisala, zamenjala kar nekaj fantov – seveda so bile tiste prve zveze bolj držanje za roke in gledanje v oči kot karkoli res »resnega«. Trenutno sem po dveh zaporednih neuspelih zvezah z dramatičnim koncem srečno samska in nisem na lovu :). Ugotovila sem, da zdaj potrebujem malo odmora, da razmislim, kaj bi sploh rada na tem področju. Se pa z veseljem vpletam v Majino dramo s fanti, hehe.
Več o Maji pa izveste kar od nje!

No, pa začnimo...

2010-10-03T21:56:00.002+02:00

Pozdravljeni!

Pred vami je spletni dnevnik, ki ga pripravljamo v okviru projekta »Kako si?«.

Na zabaven način želimo prikazati življenje v partnerskem razmerju od spoznavanja pa do... no, bomo še videli, kako se bo zgodba para razvijala.

Skozi zgodbo o dekletu in fantu, ki bi lahko bila naša soseda, vam bomo predstavili različne vidike partnerskega odnosa, dogajanja med partnerjema ter med parom in okoljem, vzpone in padce v odnosu, načine spoprijemanja s težavami, reševanje konfliktov, ... s katerimi se kdaj v življenju sooči prav vsak od nas. Pri opisovanju partnerskega odnosa dveh mladih odraslih torej poskušamo izhajati iz obstoječih in uveljavljenih psiholoških konceptov in jih začiniti z izkušnjami vseh nas.

V blogu se bodo prepletali zapisi dekleta in fanta, s psihološkega vidika pa bo njuno življenje občasno komentirala tudi njuna prijateljica, študentka psihologije.

Vse osebe in dogodki v blogu so izmišljeni, vse morebitne podobnosti z resničnimi osebami ali dogodki pa so naključne in nenamerne.

Če imate kakšne ideje, komentarje, vprašanja,... nam pišite na kakosi.si@gmail.com ali pa kar komentirajte naš blog.

Več o projektu Kako si?, ki ga ob dnevu duševnega zdravja organizira Društvo študentov psihologije Slovenije v sodelovanju s ŠOU v Ljubljani, si lahko preberete na www.kakosi.si. Tu boste našli tudi druge zanimive prispevke o tem, kako lahko sami poskrbite za svoje duševno zdravje, ter iskalnik po institucijah, kjer lahko poiščete pomoč pri doseganju, izboljšanju ali ohranjanju duševnega zdravja.

Upamo, da boste uživali v branju našega bloga!

Ekipa Kako si?: Simona Zgaga, Mojca Majerle, Maja Gaspari, Martina Mrakovčič, Nika Koračin, Katja Bobovnik, Lara Delič, Boštjan Bajec.